Pozdravljeni,

Stara sem 23 let, visokošolsko izobražena.
Pred dobrim letom so se mi začele pojavljati bolečine v trebuhu (kje natančno zelo težko opredelim), ki so se mi potem ponavljale na približno tri mesece, do letošnjega februarja. Od takrat pa ne več. Bolečina je trajala en dan, bila je zelo huda, tako da sem večkrat poiskala zdravniško pomoč, naslednji dan je bilo vse OK. Dvakrat sem pri zdravniku dobila tudi injekcijo proti bolečinam. Ker splošni zdravnik ni znal postaviti diagnoze, sem opravila vse potrebne preiskave (gastroskopija, ultrazvok tebušne votline, ginekološki pregled brez ultrazvoka, pregled krvi). Vse BP.
Od takrat sem bila obsedena od strahu pred boleznijo, večkrat sem začela brez razloga jokati, kar naprej sem pregledovala svoje blato-če morda ni bil vzrok bolezni povezan z obolenjem na črevesju. Sedaj me muči vprašanje, ali so bile bolečine povezane z rodili in ali bo to vplivalo na možnost zanositve. Te misli me preganjajo vsepovsod, nikjer se ne morem sprostiti. Če slučajno na toaletnem papirju zagledam mikroskopske majhne količine krvi zaradi trdega blata in s tem ranice na sluznici, postanem živčna, se začnem tresti, včasih zapadem tudi v jok. Na forumu o ginekologiji sem brala o klamidiji in zdaj se obremenjujem s tem, če morda ne bi bilo dobro iti na testiranje, čeprav imam že tri leta istega partnerja. Moje misli so okupirane od strahu v zvezi z boleznijo. Vse to me je pripeljalo tako daleč, da sem se letos marca odločila za pogovor s psihologom, ki me je vsaj za nekaj časa pomiril. Ko sva se pogovarjala, sva analizirala tudi moj odnos z mamo. Moja starša sta ločena, mama ima drugega partnerja. Kar naprej me sili v njegovo družbo, čeprav tega ne maram. Ko jo zavrnem, kuha mulo, je trmasta, užaljena. Govori mi, da jo ne spoštujem, ona pa se ves čas zame in za brata žrtvuje. Obtožila naju je tudi, da sva sprožila govorice o tem, da se ona goni (njene besede) z drugim moškim, za otroke pa ji ni mar. Te govorice naj bi sprožila zato, ker se ne druživa z njo in njenim partnerjem. Vse to mi vzbuja grozen občutek krivde, ki se ga nikokor ne morem otresti. Fant mi pravi, da me čustveno izsiljuje, sama pa sem že sita stalnih konfliktov. Mama ni nikoli z ničemer zadovoljna, za moje življenje se ne zanima, po treh letih ne ve, kako se moj fant piše. Ko začnem govoriti o stvareh, ki so zame pomembne me ne posluša, pravi da je utrujena, zgarana, zdelana, seveda zaradi nas, ki nič ne pomagamo. Stalni občutki krivde. Zaradi tega se močno sekiram in kar naprej premišljujem, kaj sem naredila narobe.
Psiholog mi je rekel, da verjetno moje težave z bolečinami izvirajo iz tega odnosa. Takšne bolečine naj bi bile po besedah psihologa značilne za ljudi, ki se imajo zelo v kontroli, ambiciozne…
Kaj menite vi? Kako naj se otresem stalnega strahu pred boleznijo? Verjemite mi, da sem tudi sama že zelo utrujena od stalnega premlevanja o vsem. Najraje bi šla še na ginekološki ultrazvok…, a vem, da bom potem odkrila že spet kaj drugega.

Hvala za odgovore.
Klementina

Spoštovana Klementina,
če bi šlo zgolj za nadaljevanje psihodinamskih zapletov iz otroštva, ki jih ponujate, bi jih bili s psihologom že razrešili,pa ni šlo, zato bo treba na pomoč možganski kemiji poklicati še nekaj umetne.Izkušnje kažejo, da je učinek tem boljši, čimprej ze zdravljenje začne.Ker psiholog ne sme predpisopvati zdravil, boste morali obiskati psihiatra.Ob ugodnem odzivu na terapijo lahko računate na izboljšanje že po treh tednih.