Pozdravljeni,
pred 1 mesecem se je rodila moja punčka, nažalost mrtva. Tako mi je težko, da ne morem opisat. Najprej sem bila čisto v šoku, sedaj pa mi po glavi roji vse več vprašanj. Sprašujem se, če sem jaz kriva za njeno smrt, ali sem mogoče napačno povedala datum zadnje menstruacije, in je bila zato prenošena. Tako je težko, kako naj si to odpustim, če je res. Natančnega vzroka smrti sicer še ne poznamo, vendar se mi zdi, da je to ravno prenošenost, plodovnica je bila namreč že čisto zelena. Kako naj živim naprej, če pa vem da bi mojo punčko lahko rešila, če bi rodila le kak dan prej? V ničemer več ne vidim smisla, vse mi je nepomembno, rada bi jo le stisnila k sebi, se ukvarjala z njo cele dneve… kje je sedaj???
Kako naj grem v službo, če bom razmišljala le o njej, o porodu. Spraševali me bodo kje imam dojenčka, zakaj sem že v službi,… vsem bom morala razlagati, da je umrla. Groza. Ne vem kaj naj.
V meni kar vre od bolečine, mislim da se moram kaznovati. Pravite, da se moraš veliko pogovarjati o tem, vendar se ne morem. Preveč boli, pa potem smo vsi žalostni, jaz pa nočem da so še drugi žalostni, samo jaz…Včasih se mi že kar blede, tresem se, tako sem čudna. Prej nisem kadila, sedaj pokadim 1 škatlo na dan, ne morem jesti (le kako naj, če vem da tudi moja punčka ne more).Hudo mi je.
Hvala da ste me brali…

Draga duka!

Moje sožalje!
Ko bi vedela kako te razumem. Tvoje razmišljanje. Hudo mi je, da si tudi ti morala doživeti to kot jaz. Moja zgodba je podobna tvoji. In določeno razmišljanje je ostalo nespremenjeno še do danes. Še vedno razmišljam, da bi to lahko preprečila, če bi bila dovolj vztrajna.Pravzaprav si očitam, da nisem povedala tega, kar mi je ob zadnjem obisku g. rojilo po glavi. Nikoli ne bom pozabila občutka razočaranja, ko sem takrat odhajala s pregleda, ker se mi je zdelo, da sem bila prehitro zunaj. In moj občutek me ni varal. Imam občutek, da sem bila kaznovana, ker takrat nisem ukrepala.
Mogoče bi se kljub temu zgodilo enako,ne morem vedeti. Bi pa imela boljši občutek, da sem storila res vse, kar je bilo mogoče.

Vem kako hudo je povedati, da si iz porodnišnice prišel praznih rok. Ničkolikokrat so se še našli ljudje, ki so vedeli, da pričakujemo dojenčka, niso pa vedeli kaj se je zgodilo in so me po dveh treh mesecih, ko smo se srečali, vprašali kako kaj dojenček.
Vse to o čem razmišljaš so naši strahovi, ene prebrodimo, že naletimo na druge. Ni enostavno, ampak se počasi vse premaga.

Ne kaznuj se, ker nima smisla. Misli naprej, da ostaneš zdrava, ker ne žaluješ sama, ampak je tu še tvoj partner. Predvidevam, da je to bil vajin prvi otrok. Verjemi, da tudi če ni prvi enako boli. Težav pa je tudi kar nekaj zraven, ker moraš, ko si že tako sam brez volje, gledati na to, da bodo to kar se je zgodilo s čimmanj travmami prenesli tudi otroci.

Veliko moči ti želim.

Silvya

Hvala Sylvia za tvoje besede. Vidim, da razumeš kako je, če se te poleg žalovanja razjeda še krivda. Ne otrok ni prvi, od prej imam še sina (3 leta). Na srečo še ne razume točno kaj se je zgodilo, vseeno pa tudi sprašuje kje je dojenček. Najprej je mislil, da je še kar v trebuhu. Sedaj mu rečem, da je zvezdica in da nas gleda, samo da mi ne moremo videti njega.
Tudi sina sem rodila 14 čez rok, na srečo je bilo takrat vse v redu. zato me tudi torkrat ni skrbelo, če bo rojena čez rok. To me je v bistvu še najmanj skrbelo, vsega drugega me je bilo bolj strah in sem se spraševala če bo O.k.. Na koncu pa ravno to kar najmanj pričakuješ. Pa tako me je bilo strah celo nosečnost, zaradi popkovine, če bo otrok zdrav, na nuhalno nisem šla, ker ne bi hotela narediti splava. Potem pa nekaj najhujšega, kar se lahko zgodi. Res kar ne morem verjeti.

Draga mamica,
iskrene sožalje.
Razumem tvojo stisko in vprašanja, ki se porajajo.
Tako težko je razumeti, tako težko je sprejeti, da otroka ni več.
In tako radi bi odgovore. Zakaj? Kaj sem naredila narobe ? Želimo se kaznovati, iščemo najprej krivdo pri sebi, potem pri drugih… dokler počasi ne začnemo sprejemati in se podati na pot žalovanja.
Kar vsi žalujoči starši smo šli tudi skozi to obdobje. Pa sčasoma mine.
Ko pride čas, ki nas nauči sprejeti in živeti.
Ko sprejmeš, ko začenjaš sprejemati – takrat si na poti žalovanja. Pred tem pa je šok, ki pa je na začetku naš zaveznik saj nas čisto počasi vodi do realnosti.
Veš,prav je, da si vzameš čas.Na skupinah se veliko pogovarjamo ravno o tem koraku, ki je težak skoraj za vse žalujoče. To je še ena težka in pogumna odločitev.
Praviš, da se ne moreš pogovarjati.Vsak žaluje na svoj način.In različno dolgo.Čisto mogoče je, da še ne žaluješ. IN čisto mogoče bo prišel čas, ko boš želela govoriti in se pogovarjati o deklici. Pri meni je bilo tako. Na začetku se nisem želela pogovarjati, nisem želela ničesar drugega razen njo.A občutki, želje, razmišljanja se spreminjajo. Danes si želimo tako jutri pa ravno obratno.

Draga mamica, želim ti veliko moči in poguma. ČE želiš se lahko obrneš tudi na društvo, kjer ti – vam bomo pomagali. ( individualni razgovor, skupina, telefon, pomoč po e-mailu) Načinov je dovolj. Le želja in pogum sta potrebna,

pogumno,

Hvala tudi tebi Petra.
Bojim se le, da ne bom zmogla sprejeti tega. Na začetku nisem razumela tvojih besed, sedaj razumem, da je nasploh v življenju tako da moraš stvari, dogodke znati sprejemati. Jaz pa tega ne znam, vedno sem za vse krivila sebe. Prvi mesec sem še kar nekako prestala, najbrž ker sem bila v šoku, tudi fizično še nisi takoj o.k. po porodu. Sedaj pa se bojim, da se je začelo tisto najhujše. Razmišljanje, jok, najraje bi si nekaj naredil. Poznam to in tega me je strah, ker vem kako je.
Pogovarjati pa se ne morem, ker sem na žalost zelo zaprta oseba, in lahko samo pišem, govorim zelo malo. Partner je čisto nasprotje, in se je že v porodnišnici vsem izpovedal in razjokal, sedaj pa se mi zdi da živi isto kot je prej. Prav zato sem tudi malo jezna nanj, in najbrž bo tudi to enkrat prišlo na dan. Bojim se, da se bom čisto sama utopila v nesreči.

Pozdravljena,
razumem te. In ni umetnost v tem, da bi znali sprejemati temveč nas čas pripelje do tega in kar naenkrat vidiš, začutiš, da tako pač je in da največ in najbolje kar lahko storiš je to, da se boriš.
Praviš, da se ne moreš pogovarjati. Nič hudega. PIŠI. Če ti to pomaga jezleo v redu. Saj svoje občutke, razmišljanja tako preneseš na papir in marsikaj lahko na takšen način uvidiš.
Razumem tvojo nemoč, razumem, da pride trenutek, k oti je čisto vseeno. Tudi pri meni je bilo tako.
Daj, zberi pogum in še piši, piši, piši. Če ne želiš javno tukaj pa na mail društva. Nisi sama !!! Javi se !!

objem,
petra

Draga Duka sedaj ti bom pa jaz povedala,kako je s tem skupnim žalovanjem.Tudi moj partner se je razjokal in izpovedal že v bolnici in kakih 14 dni je bil zelo žalosten,vendar pa moški to čisto drugače dojemajo,veš,prebolijo nekako drugače,moj mož je s tem zaključil,rekel je sam,da pač življenje teče dalje,saj to je res,VENDAR PA SO OSTALI TRENUTKI SAMO ZA NAJU Z MALIM ANGELČKOM.Vsak dan si nakloniva trenutke zase,prisežem.To je moja in samo moja osebna stvar in večno bo tako ostalo.Jaz se usedem dol in mislim nanj in ga pozdravljam in si “kaj rečeva”,tako v mislih in vedno mu povem,da je v mojem srcu,mislim,da brez tega ne bi zmogla,ker sem prepričana,da se nekoč srečava tam nekje …To bo ostala tvoja stvar boš videla,kajti mamice to vidimo malo drugače.to ostane večno s teboj,do smrti,nikoli s tem ne zaključiš,le da moški tega ne razumejo,tako to je,Med seboj se malo razlikujemo in to je to in ne smeš jim zameriti,smo pač dve vrsti ljudi na svetu.Jaz te toplo pozdravljam,potolaži se s tem,da nas je precej mamic,ki smo izgubile otročička,topel objem ti pošiljam

Draga Duka,

topel objem.

Meni je v podobnih okoliščinah kot tebi umrl prvorojenec. Po desetih mescih še vedno mislim nanj, vsak dan nenehoma. Vedno bo poseben prostor zanj v mojem srcu. Vem, da je čas, da grem naprej. Da mi uspe zanositi, donositi in upam, živega otroka roditi. Tudi v veselje mojega angelčka.

Pri sinu so bili narejeni ralični testi, vse je bilo brez posebnosti, vzrok smrti je še vedno neopredeljen. Postalo mi je jasno, da nimam kontrole nad življenjem; nad tem, da se je to zgodilo.

Mož sedaj ne govori veliko o sinu. Pustim, ne silim vanj. Povabim ga, da greva skupaj na grob. Če mu ni, pustim, grem sama. Na začetku sem trmarila, zdaj ne več.

Draga Duka,
želim veliko poguma tebi in tvojemu partnerju.

Objem vsem

Zelo mi je žal zate. Objem. utrip

Zelo mi je žal Duka! Tako dobro te razumem – občutja, vprašanja, krivda, nemoč, želja umreti,.. – vse to sem tudi sama dala skozi in takrat mislila, da tega ne bo nikoli konec. Pa se je vse skupaj malce umirilo. Niti ne vem kdaj, a se je spremenilo. Začela sem nekako “živeti” naprej, šla sem ven (najprej samo v gozd), kasneje pa sem celo začela govoriti o moji punčki. Še vedno ne mine dan, da ne bi zajokala, da se ne bi spomnila nanjo, da se ne bi z njo malo”pogovorila”,… Pozabiš ne nikoli in življenje ni enako kot prej. Nikoli tudi ne bo. A počasi, počasi gre dalje.
Mož je vse doživljal (in še dožilja) drugače. Najprej je moral biti “močen” zame, kajti sama nisem mogla niti stati na nogah (poskrbeti je moral čisto za vse). Kljub temu sva zvečer v tišini skupaj jokala. KO sem se začela postavljat na noge, ko sem že začela “živeti” pa je udarlo njega. Je sicer skrival, a vseeno sem opazila. Na začetku je on precej govoril o tem, kar se je zgodilo (ne z menoj, jaz tega nisem bila sposobna), zdaj,ko bi jaz govorila, on ne more. Tudi jaz sem bila večkrat jezna nanj, ker npr. ni šel vsak dan na pokopališče, ipd. a sem sčasoma dojela, da pač stvari drugače doživljamo, imamo drugačne potrebe, potolažijo nas drugačne reči. In prav je tako. Zdaj to vem in sprejemam brez jeze, raočaranja.
Čeprav se to zdaj grozno sliši, boš tudi ti enkrat dojela in sprejela te svari. Do takrat pa ti želim ogromno moči in ti pošiljam topel objem!

Draga Duka
Iskreno sožalje,
Na žalost se na svetu dogajajo zelo žalostne stvari, nad katerimi smo nemočni. Enostavno ne moremo storiti ničesar, da bi lahko spremenili situacijo in to zelo boli. Moja zgodba je malce drugačna, kot tvoja, jaz sem s svojo deklico živela, živela dve leti in pol, konec najinih zgodb je na žalost enak.Ne moremo vplivati na stvari, nekaj je močnejše, kot mi. Dva meseca bo kmalu, odkar moje deklice ni več, moje misli so bile podobne kot tvoje, ampak veš kaj živimo, ker nimamo druge izbire. Živiš za svojega prvega otroka, tako kot jaz, on te potrebuje, tudi tvoj mož te zelo potrebuje, čeprav se ti morda zdi ta trenutek da te ne.
Vsak dan posebaj je zelo težak, ker ne veš kako močna bo bolečina, toda treba je iti naprej, čeprav se sliši še tako brez smisla.
Želim ti zelo veliko moči, verjamem vate in ti pošiljam topel objem, veš nisi sama in zmogla boš!!!!