Pozdravljeni, super ste vi svetovalci!

Problem je sledeči ne upam si biti uspešna, srečna. Stalno me je strah, da če to dosežem kakšna bo moja kazen, kaj me bo slabega doletelo.Bojim se za otroke. Če bodo ljudje videli, da sem srečna bo sreča izginila.Prosim če mi lahko objasnete ta pojav.
Najpreje si nisem upala bit srečna z možem, nato z otroki, nato sem si nekako dovolila….ne znam razložiti…mislim da sem sprejela samo sebe in ljudi okoli sebe take kot smo.

Imava družino, zdrave otroke, dnara glih za sprot a za mene je že to ogromn. To so moje sanje, ki so se mi uresničile. Za zunanjega opazovalca žvimo bolj skromno a imam skoraj vse kar rabimo.
Sedaj se z možem spuščava v poslovne vode, imela bova svoj s.p., zadeva je zelo prspektivna seveda z veliko truda in energije. A jaz se ne upam….kaj pa če bo res spelal in bom tudi finančno preskrbljena…kakšna kazen me čaka? Da ne bi slučajno kaj slabega doletelo moža ali otrok.
Vem da je to mišljenje mim, a jaz ne morem preko tega.

Naj vam opišem ozadje, da bi mi lahko bloje odgovorili. V primarni družini sta imela starša zelo donosno obrt, nakar je oče umrel, bila sem še osnovnošolka. Seveda so bili družinski nesporazumi a na splšno smo bili srečna družina. Finančno sem imela ogromno stvari, ki si jih sedaj niti slučajno ne morem privoščit. Kot otrok osnovnošolec sem zaradi domačega podjetja ogromno pretrpela, stalna fovšerija sovrstnikov, tepež, brcanje,zmerjanje…Starša me pred tem nista obranila, saj ni bilo časa za ubadanja s fovšerijo vseh vaščanov.

Upam da mi znate svetovati, kako naj neham sama sebi rezati krila.

Lep pozdrav vsem

Spoštovana boječka,

vi morate biti res v strahu in grozni nemoči, ko se takole po krivem trpinčite, pa v globoki žalosti tudi. Trenutno se sprašujem, ali ste sploh kdaj koli preboleli izgubo očeta? Ne vem, kako vam je mati stala ob tem? Občutek je, kakor da nase vlečete krivdo za neko izgubo v družini in še kaj več, česar vam sploh nikoli ni bilo treba. Kakorkoli že, jasno je, da če bodo ljudje videli, da ste srečna, bodo lahko kvečjemu srečni tudi oni, ker bodo lahko z vami srečo delili; kajti sreča je edina stvar, ki, ko jo deliš, raste; in obratno, medtem, ko delite žalost, se ta zmanjšuje in izzveneva. Zato je v varnih odnosih deliti potrebno tako dobro kot slabo. Tako se ljudje celimo in dajemo energijo za življenje. Seveda je drugače, če te varnosti ni oz. je ni bilo.

Vi ste ta zdrava načela nekako morala obrniti na glavo in za to seveda morajo obstajati tehtni razlogi in ni nujno, da jih bomo tukaj že odkrili. Sprašujem se, kaj ste vi takega storili oz. še bolje, kaj SO VAM REKLI, da ste storili krivega, da si na tak način jemljete pravico so sreče!? Ali pa, kdo vas je tako zmotno prepričeval v to, da si ničesar ne zaslužite oz. da če ste si kaj prislužili s poštenim, iskrenim delom in vedenjem, vas avtomatsko čaka kazen? Kaj vam je govorila mama in kako je ona prebolela izgubo partnerja? Ne vem, to veste najbolj le vi in tisti, s katerimi ste odraščali. Tovrstna obsedenost s samouničevalnimi sugestijami je lahko tudi posledica določenih oblik zlorabe, ki ste jo v otroštvu doživela, pa je niste predelala, lahko da se je celo sploh ne spomnite, ker je bilo za preživetje potrebno to bolečo izkušnjo čimprej nekam potlačiti in zanikati, a žal, ostane v telesu, ki ga potem prežema tesnoba in strah pred vsem, kar je vrednega, dobrega, pozitivnega.

Dajte si vi še najprej postavljati takšna in podobna vprašanja, da dobite čim več novih pogledov na to, kar doživljate in na vaše življenje, in si tako nemara na kakšno od vprašanj tudi odgovorite (v varnem in vztrajnem pogovoru s partnerjem, pa sestrami, brati, nato pa s starši, če jih še imate). Verjamem, da je praktično nemogoče živeti v takšnem trpinčenju in nenehni grozi, pa ob tem še vzgajati otroke. Seveda mora to koreniniti nekje v vaši izvorni družini, kjer ste odraščali. In se bo s tem potrebno prej ali slej sooćiti, sicer se stiska nezavedno prenaša iz roda v rod. Danes ste odrasla oseba in lahko nekaj naredite, kar kot otrok niste zmogla. Toda odločitev za to boste moral prevzeti LE vi in nihče drug. Tako ne boste le sebi in soprogu, ampak zlasti otroci vam bodo hvaležni, ker bodo lahko s ponosom odhajali v svet z zaupanjem in samospoštovanjem, ne pa s tesnobo, žalostjo, sramom in pa jezo, ki se jih niti ne tiče, jim ne pripada in zanjo niso odgovorni.

Varčevanje je seveda vrlina, toda ne varčujte z vlivanjem samozaupanja, pohval in priznanj. In verjemite, to, kar se vam dogaja ni redkost, in je rešljivo. A kot rečeno, potrebna je najprej pripravljenost prevzeti odgovornost za to in se odločiti. Zato ne ugašajte luči upanja v vas!

Srečno!

Draga boječka,

– – –
najprej opomba: vaše zadnje sporočilo sem pri odobritvi pomotoma zbrisal, zato ga ni tu v objavi. odgovor sem vam vseeno posredoval. Za situacijo se opravičujem.
– – –

Očitno je, da mati z materialnimi dobrinami in razvajanjem v ugodju kompenzira neko praznino oz. bolečino, s katero se še ni pripravljena soočiti in vzdržuje tovrstne odnose kakor, da jih preprosto mora. In to je najbrž ravno ta zanikana bolečina ob izgubi partnerja, vašega očeta. Skozi vaš izčrpen opis vašo mamo in njeno situacijo razumem kot žensko, ki TRPI od osamljenosti, saj je izguba velika krivica in je ena največjih stisk, da izgubiš partnerja, na katerega si računal, da se boš z njim postaral v dobrem in slabem. Ker pa je hkrati tudi mati, ima toliko večjo odgovornost nadomestiti še očeta in obenem zaščititi svoje otroke pred tem, da ne bi še oni trpeli in jim stati ob strani; prepričana je, da pokazati bolečino in solze pomeni šibkost in nekaj slabega, zato ji gre težko od rok vsa ta odgovornost, pa četudi ste otroci že odrasli in že skrbite zase; in to je nekaj, kar preprosto čuti, da MORA početi samo zato, da bo »mirna« oz. da lahko zdrži nemir v sebi; s tem, ko za otroke razdaja tolikšna sredstva, misli, da bo s tem kupila nekaj, kar se ne da kupiti, sploh pa ne pri otrocih: to je potrditev, da je še vredna kot ženska v vsej tej čustveni osami – pozablja pa, da je ona vam predvsem mama, nič več in nič manj; podzavestno z otroki ustvarja škodljive odnose, v katerih bo vedno nekomu potrebna ali da bo nekdo od otrok od nje odvisen in še kar naprej čustveno vezan nanjo, ob tem pa nosil krivdo, za vsako njeno nerazpoloženje oz. stisko.

To je klasika in se pogosto dogaja – to so “užaljeni starši”, ki vzroke za svojo stisko vidijo v svetu zunaj sebe in s tem ne prevzemajo odgovornosti za svojo situacijo! Tako otroci hitro postanejo čustveni partnerji starša in v vsej krivdi, da ne bi prevarali in zapustili starša, raje zanemarijo sebe. To bi naredil vsak otrok. Dokler enkrat ne odraste, se čustveno razvije in osamosvoji v nekem novem intimnem odnosu in prične tako sebi kot drugim najprej bolj zaupati, nato pa že tudi postavljati meje lastnega dostojanstva, svobode in odgovornosti.

Kar se tiče vajinega napetega odnosa: VI NIKAKOR NE MORETE BITI IN NIKOLI NE BOSTE KRIVA za stisko vaše matere ali očeta! Med generacijama mora obstajati meja v odgovornostih, sicer so hitro eni žrtve (ne-dolžni otroci) in drugi rablji (ne-odgovorni starši). Tragično je izgubiti očeta, vendar živeti je potrebno naprej, odžalovati, odpustiti in dopustiti da izzveni; pustiti je potrebno času, da naredi svoj del. In iti naprej. To je razvoj.

Pod vso to krivdo, ki jo vi tako dolgo nosite mora priti ena zdrava, odločujoča jeza, ki bo poskrbela, da boste postavila meje svojega dostojanstva; da do nje pridete pa morate tvegati in se s tem soočati na vsakodnevni bazi. Vztrajajte in pričnite verjeti vase, si zaupati. Ta pot ni postlana z rožami, je trnova in boleča, a ne za večno. Dan za dnem bo izzvenevala, vi pa boste močnejša. Sploh pa niste sama, imate partnerja in spogovori ob njem ter z njim boste največ naredila za to, da boste prišla najprej do vseh zanikanih vsebin in čutenj in šele nato do moči, ki jo boste potrebovala, da se boste lahko zares soočila z odnosi do staršev. Zdaj je mama tista, ki bo morala prej ali slej prevzeti odgovornost za svojo situacijo, ki pomeni ravno tako soočanje, tveganje za iskrenost in resnico. Le tako se bo lahko pričela ponovno spoštovati.

Šele, ko boste na mamo lahko gledali z nove perspektive, tj. da je le ženska, ki je v svojem življenju veliko pretrpela, pa tudi dobrega naredila zase in svojo družino, a je daleč od popolnosti. In da se ji preprosto ni treba več pretvarjati, da je vsemočna in trdna in neuničljiva…šele takrat bo pomenilo, da se vam je tudi mati prikazala v iskreni, neidealizirani podobi, takšna kot je. In da trpi in da se včasih počuti nemočno itn. In da jo vi ravno takšno še najbolj pogrešate oz. imate še bolj radi.

Teh izzivov se vam ni treba bati: strah in jeza, sram in gnus, veselje in žalost so človeška čustva oz. afekti, ki morajo živeti in se kazati navzven, nikogar ne ogrožajo, so le evolucijska dediščina in imajo svoj pomen, funkcijo in smisel v sleherni sekundi odnosov v našem življenju. So kvalitete, ki prevevajo naša telesa in razum zato, da bi nam sporočala, kako izgleda naš svet navznoter. Delajo ga pisanega, dinamičnega, živega. Poslušajte jih, ker vam nenehno sporočajo, KAKO ste. Ne blefirajte sebe in enako dajte vedeti vsem tistim, za katere vam ni vseeno.

Če boste vztrajala pri svoji drži (odgovornost, iskrenost, vztrajnost), pa naj si bo še tako sporna za okolico, boste nekam prišla tako v odnosu do sebe, partnerja, otrok in svoje primarne družine. Videti in čutiti je, da imate zmožnosti, da postanete motor razreševanja družinskih odnosov. Vendar pojdite le toliko globoko, da bo za vas varno, saj vam ni treba reševati sveta, razrešujte pretekle odnose, da rešite najprej sebe in posredno tudi svoje otroke. To, kar vam sporoča primarna družina je nekaj, kar se mora dogajati, ker odnosi niso iskreni in se zanikana čutenja valijo od enega do drugega; Zanje vam ni potrebno prevzemati odgovornosti. Živite s svojo družino. Zato bodite in ostanite zvesta sebi in svoji resnici – to, kar ste. Le tako boste ohranila samospoštovanje, le tako boste deležna spoštovanja partnerja, otrok, ljudi. In ne smilite se sami sebi, ne bodite žrtev. Krmilo svojega življenja primiti bolj čvrsto, valovi se bodo že umirili. Zberite pogum za odločitev in pri njej trdno vztrajajte tako, kakor to počno hrib, gora ali drevo, ki jih vsakič znova zagledate zjutraj, ko se zbudite – v megli, dežju, snegu, vetru ali soncu.

Lepo vas pozdravljam!