Ne vem kako naj začnem. Stara sem 28 let imam dobro postavo, smisel za humor, ljudje me imajo radi, imam dovolj dobro službo, doma se odlično razumemo, imam nekaj dobrih prijateljev. In kaj je moj problem boste rekli? Moj problem je nekje v glavi, vsaj jaz mislim, da je tako.
Še ko sem bila še majhna sem mislila, da bom umrla. Za deseti rojstni dan sem si želela samo to, da bi živela vsaj še deset let. Vedno sem se bala, obhajali so me neki strahovi. Če je kdo zbolel za kakšno boleznijo me je spreletel strah, da bom zbolela tudi jaz. Vendar razen grip in prehladov ter otroških bolezni se me ni prijelo nič drugega. Ko sem hodila že v srednjo šolo sem enkrat dobila omedlevico. Šla sem k zdravniku in ni ugotovil nič. Tudi sama se nisem počutila bolno in se nisem obremenjevala. Kar enkrat pa me je prešinilo, kaj če bi umrla. Misel na to se mi je kar motala po glavi. Potem sem se zaljubila in fanta sem imela zelo rada. V začetku je kazalo, da tudi on mene. Bila sva si zelo blizu in kadar me je popadel nekak strah (ne vem kako naj opišem ta občutek – popadel me je strah, da bom umrla, razbijalo mi je srce, tresle so se mi roke, komaj sem stala) sem si vedno govorila, kaj pa bo on brez mene, nič mi ni in on me potrebuje. Tako sem se tolažila in odleglo mi je. Potem je prišel prvi prepir in nesoglasja. Neko nedeljo, ko me je povabil ven ,bila je deževna in turobna, in sva se srečna vračala domov mi je kot strela z jasnega šinilo v glavo, da bi ga lahko udarila s kakšnim predmetom po glavi.. Bila sem vsa iz sebe, kako sem mogla pomisliti na kaj takega, kako? Skušala sem se pomiriti in fant je mislil, da sem vznemirjena zaradi njega zato me je stisnil k sebi in pomirila sem se. Potem sem na to po nekaj tednih pozabila. Obhajali so me občasni strahovi, vendar kaj hujega ni bilo. Čez približno leto se mi je nekega petka, ko sem se vračala domov iz šole na avtobusni postaji porodila ideja, da bi se vrgla pod avtobus. Bila sem vsa iz sebe, kako si mogla sploh pomisliti na kaj takega sem si dejala. Komaj sem preživela uro na avtobusu in doma mi je mama skuhala metin čaj, da sem se pomirila, rekla sem ji da mi razbija srce in da se tresem. Šla sem spat, se pomirila in drugi dan sem se počutila kar v redu. Mislila sem, da se mi to dogaja ker imam probleme, vendar me ni pestilo nič takega. Šolo sem delala z dobrim uspehom, doma mi za to niso rekli nič, glavno da ni ena, mi je govorila mama. Skušala sem se pomiriti in uspelo mi je. Pozabila sem na neljubi dogodek in živela naprej. Tako je bilo dokler me fant ni zapustil. Občutila sem tesnobo in bolečino, ki jo še danes nosim s seboj.
Stara sem bila 22 let. S prva je bilo z mano dobro, glede na to, da sem izgubila človeka, ki mi je pomenil vse. Jokala sem in v solzah zaspala slehrno noč. Vsi so vedeli zakaj trpim in stali so mi ob strani. V sebi sem čutila moč, voljo za življenje, niti za trenutek nisem pomislila na smrt. Kasneje, ko sem se sprijaznila in sem že živela dokaj normalno so se mi pojavili podobni prebliski.
V začetku sem imela te prebliske 2 do 3 krat na leto, v zadnjih dveh letih pa se mi to pojavlja bolj pogosto. Bojim se sama sebe, da se enkrat ne bom morala obvladati in si bom ali pa komu drugemu res kaj naredila. Naj povem, da se mi to največkrat pojavi kadar je polna luna ali ob menstruaciji.

Spoznala sem fanta s katerim imam resne namene, da bi zaživela z njim. O mojih problemih mu nisem razlagala in zaradi tega se nočem navezati nanj, ker če je z mano kaj narobe je bolje, da sem sama.

Spoštovana Joži,

pri vas gre za prisilne misli, ki so po pravilu neprijetne, sramotne ali skrb vzbujajoče s posledičnim hudim vznemirjenjem , pa tudi občutki krivde. Ne gre za duševno bolezen, ki bi zahtevala bivanje v bolnici, pač pa je težave moč dobro obvladovati z začasnim jemanjem zdravil ob istočasnem psihoterapevtskem vodenju. Težava je zelo pogosta in praktično vsak psihiater se z njo enkrat tedensko sreča, oglasite se v ambulanti.

Ko omenjate hudo vznemirjenje… če sem prav zasledila, ste enkrat omenjal, da imajo lahko nekateri ljudje motnjo,da se jim v možganih preveč vzdraži nek center… in so recimo jezljivi..
Sem pa brala, da ljudje, ki so živeli v družinah z alkoholikom ali nasilnežem, kjer je bilo pogosto in nenapovedano zelo nevarno, so razvili ta isti mehanizem.. torej, da čeprav ni zunaj nekih okoliščin, kjer bi dosegli ta “adrenalinski” šok, si to ustvarijo sami.
Lahko malo razložite te mehanizme in ali je res samo z zdravili to moč preseči, glede na to, da gre pač za pol zavedno vedenje… ki ga je končno moč kontrolirati ob spoznanju, da si to oseba sama ustvarja? Saj so misli tiste, ki proizvajajo čustva.

Spoštovana Sas:(h:)a,
rekel bi, da stvari nekoliko preveč poenostavljate.Neugodne prilike lahko povzročijo spremembo navad,to je vedenja, ki se lahko kot vzorec prenaša tudi v druge situacije, ki s prvotno na videz nimajo nobene vzročne zveze, pri konkretnem človeku pa pomenijo močan asociacijski sprožilni dejavnik.Drugi vzrok za jezljivost je morfološka (materialna ) ali pa bolezensko povzročena funkcionalna poškodba čelnega režnja možganov.Človek s takšno okvaro z razumom v določeni situaciji ne bo mogel obvladovati svojih čustev, ampak se bo zgodilo ravno obratno.
Prvi primer- neustrezne navade je s kondicioniranjem možno preseči, v drugem pa so za stabilizacijo potrebna ne samo , ampak TUDI zdravila.

Tudi sama sem že občutila takšne grozote kot ti in če želiš mi lahko pišeš na mail: [email protected]