V kraju študija sem bil od nje oddaljen 160 km, doma pa 270 km.

Ne razumem te debate, “se ne strinjam”. Pravis da se je to zgodilo ored 12 leti, da si se oglasil sem le zato, da si odgovoril na nek post. Ok. Glede na to, da si samo odgovarjal na neko trditev, mi delujes kot nekdo ki je ostal zataknjen v preteklosti. Je treba poimensko z osebnimi rojstnimi podatki razkrivat, za koga je slo? Za 12 let nazaj? Srsly? Nezrelo. Pac si se odlocil, kot si se. Potrjujes pa Markovo tezo, da ce bi ti bila punca res vsec, ti razdalja (in vsi drugi dvomi) ne bi delali tezav. V moji druzbi in v sluzbi so pari, kjer so (bile) razdalje 500, celo 10.000 km stran. Sodelavka (tista ki je bila s fantom 500km stran) se je zdaj preselila v tujino (Poljska), kjer zivi s trenutnim fantom (Hrvat). Razdalja vsaj zame in za nekatere ljudi ni ovira, ce so custva prava in namere iskrene.

Lahko zakljucim to dilemo: ce ti zdajsnja punca ne potegne, ti ne potegne zato, ker zivi (pre)dalec od tebe.

Cudno sem napisala zadnji stavek. Ni problem, ker bi zivela (pre)dalec, ampak ker do nje najbrz ne gojis iskrenih custev ljubezni.

Marko, nekaj drugih in potem še ti ste sprožili nadaljnjo debato, pa nisem videl nič napačnega če odgovorim in si izmenjujemo (objektivna) mnenja ter poglede popolnih neznancev.

Vprašanje kaj bi se moralo zgoditi, da bi padli vsi dvomi in vprašanja z moje strani. Interes zanjo sem izgubil le nekaj minut zatem, ko sem izvedel da je od drugod. Nikoli ni podala pobude za vnovično srečanje ali vsaj nakazala, da noče biti v stikih zgolj preko sms-ov. Da si želi rednega videvanja, razvoja poznanstva, resne zveze. Ni bilo znakov ki bi kazali, da so moji strahovi znotraj votli, zunaj jih pa nič ni. Morda je tudi bila napaka, da sva za srečanje izkoristila njen prihod s celim razredom. Če si kdaj bila na zmenku, druga stran menda ni s seboj privlekla še 30 ljudi? Z “zmenka” sem odšel bolj nervozen kot na poti tja.

Toda zaradi česar sem sploh potegnil temo iz naftalina je, da sem (kljub starosti teme) “tutjs” odgovoril, da niso stvari vedno tako enostavne kot si predstavlja. Samo to. Nisem niti pomislil, da bo kdo odgovoril in razvil debato.

Poznaš pare, ki so v zvezi na daljavo? Tudi jaz sem. Le da z zdajšnjo partnerico preprosto ni bilo težav. Pri prvi pa nisem dobil občutka, da je pripravljena prihajati k meni. Nisem si hotel privoščiti, da bi nadaljnji potek dogodkov bil odvisen izključno od mojih odhodov k njej. Da se bova videvala le, če bom jaz šel k njej. Bilo je vprašanje, če ima ona kot 17-letnica sploh možnost priti k meni (mladoletnost, odvisnost od staršev (predvsem finančna), še ne more voziti avta…) Imel sem občutek, da bodisi ne bi imela možnosti za priti k meni, bodisi ne bi hotela. Posledično do nje nisem mogel kot praviš, razviti iskrenih čustev ljubezni. Dejansko je že dva tedna po prvem stiku bila edina možnost vreči karte na mizo in se pogovoriti, kaj in kako naprej. Razjasniti če sploh so možnosti, da se poznanstvo razvija kot si želim. Jo seznaniti kako jaz vse skupaj doživljam. To je pa (vsaj na moji strani) ubilo vso čarobnost, pa pomoje bi najverjetneje tudi njej vse dol padlo. Katera si pa želi slišati “Morava se pogovoriti. Veš, imam strahove in pomisleke…”? Ob vsem tem me je tudi bolela njena reakcija na dejstvo, da še nikoli nisem bil s kakšnim dekletom, medtem ko je ona za seboj imela poletno romanco. Pri zdajšnjem dekletu tega problema ni bilo, ker sem bil bolj izkušen.
Omenila si da če bi se odločil biti z njo, bi moral paziti na obnašanje ter to, da moj notranji svet ne butne ven. Kaj pa, če mi to ne bi uspelo? Če mi ne bi uspelo svoj notranji svet držati na vajetih?

***zaradi česar sem sploh potegnil temo iz naftalina je, da sem (kljub starosti teme) “tutjs” odgovoril, da niso stvari vedno tako enostavne kot si predstavlja.***
Ona je odgovarjala drugemu. Njemu je mogoce cel projekt it na zmenek in ce bi sel, bi bila to njegova zmaga. Vsak ima neke svoje omejitve in zmaga je potemtakem individualna. Se ne pomeni, da je bila ona v zmoti.

***Katera si pa želi slišati “Morava se pogovoriti. Veš, imam strahove in pomisleke…”?***
Meni se zdi to povsem zrela in odprta komunikacija. Raje igrati z odprtimi kartami kot nekaj mutiti.

Kar se toce, da nisi migle ratzviti obcutkov ljubezni do punce in da za to ni kriva razdalja, sem imela v mislih tvojo trenutno punco, ker si napisal da si z njo zato, ker ni druge.

***Omenila si da če bi se odločil biti z njo, bi moral paziti na obnašanje ter to, da moj notranji svet ne butne ven. Kaj pa, če mi to ne bi uspelo?***

Potem bos pac zaje*al odnos oz.ga namerno rusil. Nic novega. Milijone ljudi to pocne. Eni nezavedno, eni zavedno (recimo ti). Ves da punca ni prava in se kar vztrajas ob njej. Vsak se mora kako svojo lekcijo naucit iz partnerstev.

Smotka, površno bereš. 😉 Mi je jasno da je odgovarjala drugemu. Hotel sem samo napisati, da stvari niso tako preproste kot se njej zdijo (so se ji zdele). Pa sploh ne gre za to, da bi ona morala prebrati moj repliko. Tudi meni je bil cel projekt iti na zmenek oz. sploh priti do tega. Do zmenka sem prišel šele, ko sem kot komaj 19-letnik dal oglas da iščem dekle. Že tukaj nekaj ni v redu, se ti ne zdi? Zato sem takrat najraje hotel vse skupaj odpovedati, toda nisem hotel biti prpa ki stisne rep med noge. Pa ne prpa v očeh drugih, temveč v svojih. Z njo sem se v prvi vrsti dobil, ker si nisem hotel nadeti tega naziva. Preveč bi me žrlo. Kdor se z dekletom dogovori za zmenek, potem pa (četudi zaradi strahu) tik pred zdajci odpove…
Kar se sokecb-ja tiče saj vidiš, da je tik pred zdajci se umaknil.

Pisal sem za tisto prvo punco, Ano.

Ne vem, če sem res spisal tak šmorn ali kaj. Govorim oz. pišem o Ani.

Mislila sem, da pises o trenutni punci. Pol si pisal o tejle izpred 12 let? Ok. Zdaj si spremenil vzorec in imas eno blizje in ni teh strahov in pomislekov?

Ne razumem cist, zakaj te ena pretekla stvar toliko obremenjuje (oziroma te je), da si o njej toliko vprasanj namotal. Vsi mamo kake take neuspele izkusnje. Ce ne gres na zmenek in ce ne tvegas, ne mores vedet. Ti si probal (ne vem zakaj je moral bit zraven njen razred. A nista sla na sok sama? Kako je sploh zgledal ta zmenek?) in ugotovil da ti ne pase. Pri 19 se mi to sploh ne zdi nobena katastofa. Spoznavanje prek neta se mi zdi nekaj najbolj normalnega, zdaj obstajajo se druge aplikacije kjer se ljudje najdejo pa res mislis, da se toliko obremenjujejo z nacinom spoznavanja? Ti povem da se ne. Ce rata, rata, ce ne rata, gremo dalje. Dandanes je spoznavanje ratalo biznis. Samo poglej si Dogodke za samske, placas za neko druzenje, za parckanje pa tud ni nujno da bi bil uspesen.

Kdor isce pot, jo najde 🙂 Kdor je ne isce, pa najde le izgovore. Oz.meglo.

Gremo dalje.

Pikačrta, slučajno sem našel to temo in samo napisal svoje mišljenje, svoj pogled. Ostali ste potem razvili debato in seveda sem sodeloval.

Ne, nisva šla sama na sok. Zelo kmalu zatem ko sva navezala stik (cca. 2 tedna), je njen razred (srednja šola) šel na predstavo v kraj kjer sem študiral, pa sem to priložnost izkoristil za srečanje. Vprašanje če bi do srečanja sploh prišlo, če ne bi šli na predstavo oz. če ne bi tam študiral.
Kako je izgledalo? Sem mislil, da me bo opazila že pri avtobusu. Ker me ni, sem nadaljeval pot s skupino srednješolcev ki je izstopila iz avtobusa. Nato sem jo tam iskal in že vzel telefon iz žepa da jo pokličem, pa se ona pojavi pred mano. Njeni sošolci in sošolke so bili od naju oddaljeni okoli 20 metrov in videlo se je, da sva v središču pozornosti. Nekdo je celo prišel čisto zraven in naju slikal. Na zmenku pa naj bi dva imela zasebnost in mir, kajne? Menda je to tudi bil eden od dejavnikov, da mi je vse dol padlo.

Praviš da danes spoznavanje prek neta ni bav-bav. Pa če se vrneš v leto 2005, kaj bi takrat dejala?
Če se obremenjujejo s tem kako so se spoznali? Ne vem, kako je s tem pri drugih toda kot si lahko prebrala, me je to zelo žrlo. V oglas sem jasno napisal od kod sem in od kod naj bo ona (beri: od kod hočem naj bo ona.) Vprašanje če je sploh ona osebno videla oglas in kaj je razmišljala, ko me je kontaktirala. Menil sem da je vse dovolj jasno in da sem v stiku s sokrajanko. Šele ko mi je dala naslov kaj naj ji pošljem sliko, mi je postalo jasno da ni vse tako kot si predstavljam.

O tem, ko folk najde nekoga po 100 in več km stran bi se dalo debatirati.

Malce si smesen s tem kompliciranjem. Kaj res mislis da si edini pred 20.letom spoznaval drkleta online? Mislis da so se internetni oglasi pojavilo sele leta 2005 in da si edini primerek svoje vrste, ki se je poslizil tega?

Sama sem zacela dejtat online ze leta 2001 ali 2002, takrat je bil bolj popularen irc, neke vrste online chat. Pred izumom interneta oz.preden je ta prisel v splosno rabo so bili casopisni oglasi (se danes obstajajo, samo da se pojavljajo bolj v revijah, v tujini je to fuul bolj popularno, oglasi v revija namrec) pa teletekst. No big deal , razen ce si si sam naredil problem. In zdi se mi da si ti po nepotrebnem ustvarjas probleme in se imas za cudaka ker nisi tak kot ostali. To je vedno slaba iztocnica v debatah, poimenovat se na mi in oni, levi in desni, rdeci in crni… Razumes, kaj zelim povedat? Nehaj s tem ker samega sebe oviras. Ce sebe jemljes za cudaka, te bo 3/4 ljudi imela za cudaka. Zakaj bi hotel bit nesrecen nacrtno?

Marko ti tako lepo odbija “zogice”, ti pa sploh ne opazis, da je na tvoji strani, da te zeli spodbudit da pogledas sirse in da ne, nic ni narobe s tabo, ce izberes drugacno taktiko kot kdo drug.

Pa kaj ce se s tisto punco nista ujela? Saj verjetno ni bila edina, ki si jo spoznaval. Pa tudi ce bi bila. Niso vsi ljudje poparckani in nacin spoznavanja ni nikakrsen pokazatelj kvalitete odnosa. Nuckyju recimo ne pase bit v vezi, so what. Vsak naj si postelje tako kot sam zeli.

Mam pa obcutek da je pri tebi vse en velik problem. Kaj pa kaj lepega v tvojem zivljenju? Osredotoci se na dobre stvari, stvari se pol zacnejo drugace vrtet.

2005 nisem vedel da poleg mene obstajajo še drugi fantje, ki z dekleti sploh nimajo stikov ter si v diskoteki ali na podobnih krajih ne upajo pristopiti, pa se zato zatečejo k oglasu. Kdove kakšne odgovore bi dobil, če bi o problemu spregovoril na kakšnem forumu že takrat. Mogoče bi se izkazalo da ni s tem nič narobe, toda jbg, ko sem se spomnil da bi o tem kje pisal je bilo že prepozno.

Seveda niso vsi poparčkani. Toda veš kaj? Tako pri sebi kot pri ljudeh mojih let opažam, da gre pri skoraj vseh za neprostovoljno samskost oz. je to posledica negativnih osebnostnih lasnosti: sramežljivost, asocialnost, težave pri navezovanju stikov, vcepljenost kvazi vrednot in pranja možganov tekom odraščanja, navsezadnje vizualna neprivlačnost, jemanje antipsihotikov…

Nucky je pa res reprezentativen primer, kako se da super imeti tudi kot samski. Če mu samskost tako ustreza, zakaj potem to obeša na veliki zvon? Če bi on zares bil pomirjen s tem, ne bi imel potrebe o tem pisati. Še napisali so mu to.

Če mora nekdo pri 30. iti 100 km stran na zmenek, ker mu bliže iz takih in drugačnih razlogov ne uspe najti, to vse pove o kakovosti takega posameznika.

Predstavljaj si, da si zoper mlada 17 let in se odzoveš nekemu 19-letniku na oglas. Po obetavnem začetku bi ga čez čas seznanila, da pravzaprav prihajaš z drugega konca države. On bi ti kmalu zatem napisal: “S teboj se ukvarjam, ker si pač edino dekle s katero imam stike. Če bom prihajal k tebi in bil v zvezi s teboj, bo to zato ker pač ni nobene druge.” Kako bi odreagirala?

Še to:

Hja, pa je bila. Pa kaj če se z njo nisva ujela? Me zanima kaj bi ti čutila, če bi imela stik le z enim fantom, pa bi se izkazalo da iz te moke ne bo kruha. Ko se je oglas izjalovil sem se ustrašil, v moji glavi so se porodila vprašanja: “Sprijazni se da boš večno samski? Z dekleti nič stikov, zunaj si ne upam pristopiti, oglas kot zadnja možnost se je izjalovila… kaj sedaj?”

Pikačrta?

Nucky ne obesa nic na veliki zvon. Sam pove 😉

Zivjo. Ne vem, kaj naj ti se napisem, kar bi bilo drugace od prej. Na splosno se mi zdi, da je tvoj najvecji problem tvoja crnoglednost. Sur, imas slabe izkusnje, ampak saj jih imamo vsi. Vazno je, kaj naredis s temi slabimi izkusnjamk: ali ti predstavljajo izziv in morivacijo, da kaj spremenis pri sebi, svojem pristopu, nacinu razmisljanja, ali pa te potisnejo v “depresijo” in malodusje. Zakaj je to pomembmo, kaksen kot gledanja izveremo? Ker nas to usmerja pri nadaljnih nasih odlocitvah, ki jih moramo sprejet. Crnogled clovek bo ob oviri ali neki odlocitvi rekel Mah, saj mi tako ne bo uspelo, se ne bom niti potrudil. Prvi bo pa rekel, Ok, probal, mogoce bo tokrat drugace.

Vsi imamo kake neprijetne lastnosti, nekatere so motece drugim, ostale samo nam. Clovek je skupek + in – , to ja ves. Sramezljivost sama po sebi in redkobesednost (vsaj zame) nista neki minus. Bolj mi je recimo pretvarjanje, snobovstvo, macizem. Osebe, kjer se ne morem sprostit, ceprav je to moja odgovornost. Jaz sem odgovorna za to, koliko bom sproscena. Ampak so ljudje, kjer se lahko sprostim in so ljudje, kjer se tezko in takrat naredim distanco. Sprostit se, vsaj meni, pomni, da si to, kar si. Vsakemu ne pokazemo takoj, kaksni smo. Odvisno od narave odnosa. Sluzbeni odnosi so ze taki, ko se moras nazaj drzat in bit cimbolj profesionalen. Pri spoznavanju ljudi pa si je treba vzeti cas za spoznavanje. Ne razkrijes vsega na prvem srecanju, na prvi kavi. Pocasi se spoznavas z drugim, kot bi odstiral tancice. Iskreno zanimanje za drugega je zame zelo pomenbno. Kaj pocne, kaj ga veseli, kaj mu je anti… to izvs preko kakih anekdot, zgodbic ki ti jih sogovornik pove. In tudi sam se na tak nacin razkrivas, poves kako svojo smesno prigodo ipd. To je zame car spoznavanja. Ko preko spontanega pogovora spoznavas drug drugega. Mogoce je se bolje kot staticna kava/kino bolje obisk kake razstave, ki je lahko fina iztocnica za pogovore.
Ko omenjas vcepljene vrednote tekom odrascanja, ja, se strinjam. Ampak ko postanemo odasli, se nam sistem vrednot preoblikuje. Odvisno sevda od nasih nadaljnih izkusenj. Ti , kot sam pravis, nisi imel druzbe, s katero bi se lahko pogovarjal, nisi hodil na skupine, kjer bi lahko prislo do izmenjave stalisc. V preteklosti je bilo to mora zate prevec naporno, ampak scasoma clovek MORA zbrat toliko energije, da se udelezi stvari, ki zanj predstavljajo prostor izven cona udobja. Star si nekaj cez 30? Zacni tvegat. Upaj si. Ne pusti, da te crnogledost omejuje, ne razmisljaj o situacijah “kaj pa ce”, ker se bos vedno znova sabotiral. Pac ja, probas in skusas kar najvec lepega potegnit iz situacij.

Meni ne. Meni razdalja ne pomeni dosti. Ce me je kdo v preteklosti pritegnil, me je zaradi tega, kako je pisal, govoril, na kaksen nacin je razmisljal, kaksne vrednote je imel, ne pa ker bi mi bil geografsko blizu.

Bila bi zelo prizadeta. Zdelo bi se mi izjemno grdo. Takoj bi prekinila stike in najbrz se napisala, da se mi to zdi izjemno podlo in omalovazujoce in da takih ljudi ne iscem.

Sploh, zakaj bi hotel napisati kaj takega? Zelis namerno prizadet ljudi? A se sploh zavedas, kako ponizujoce je to za drugega? Nekaj filinga za custva drugih ljudi pa moras imet.

Tud jaz sem bila ze v situaciji, ko mi je bil kdo vsec in sem se ze vidla z njim v vezi, pa se je potem izkazalo, da ne bo slo. Bodisi jaz njemu nisem bila vsec v zivo bodisi je bil on meni “cuden” v zivo, in so se kontakti porazgubili. Je*a spletnega spoznavanja je v tem, da se lahko med pisanjem super ujames z nekom, celo preko telefona sta si lahko blizu, pogovor poteka, potem pa je v zivo lahko situacija cisto drugacna. V zivo poteka nebesedna komunikacija (barva, ton glasu, mimika), ki je prek telefona ali mejlov ne moremo zaznati in proti temu nimas kej. V zivo je (zame) tisto pravo spoznavanje. Ki potem lahko obrodi sadove ali pa ne.

Evo zadnji primer. Letosnje poletje, bila sem na morju in poleg mene je sedel tip ki je bral knjigo. Malo sem pogledovala proti njemu oz.njegovi knjigi, ler me je zanimalo, kaj bere. Tudi sama sem brala. on je opazil mojo radovednost, obrnil knjigo, pokimam, preberem naslov na glas in mu pokazem svojo, se je nasmehnu in to je blo to. Sem sla v vodo in sele cez nekaj ur sva zacela klepetat. Izhodisce je bila pac knjiga. Mene je res zanimalo, kak bere in alksna se mu zdi knjiga, on je v sali rekel, da vonprebal moj roman v italijanscini. Bil je namrec tujec, zivi v Trstu, in zdaj sva se ze 3x videla. Je prisel z avtom, v Lj samo na kavo, da smo si na jasnem. Malo sva sla po mestu, sem mu razkazala glavne znamenitosti, sva sla na trznico… tokrat se jaz odpravljam k njemu. Kljub temu da imam svoj avto, razmisljam da bi sla dol z vlakom, ker je bolj vznemirljivo. Hocem rec, ni ovir pri spoznavanju. Nisva skup, se druziva, spoznavava in imava fino v druzbi drug drugega. Simple.

Jaz sem partnerja spoznala na ircu leta 1997. To je bilo nekaj najbolj normalnega med študentarijo. Sicer prvotni namen ircanja niso bile zmenkarije, ampak dejansko čvekanje, se spomnim, da sva s prijateljico enemu tipu z irca našli podnajemniško stanovanje, prirejali so se žuri itd. Na ircu so bili ljudje od 19 do 25. leta, mogoče še kak starejši, ki se je švercal na geslo od mlajšega brata/sestre.

Če ohranjaš stik z nekom, pa ni važna razdalja, samo zato, ker je pač edini, ki se mu ljubi ubadati s tabo, potem dejansko nič čudnega, da se glede spoznavanja punc zadeve nikamor ne premaknejo. A misliš, da so ženske neumne in ne čutijo, da te v resnici ne zanimajo in pritegnejo?

Halooo. To pomeni, da si izbirčen in ne vzameš kar vsake in tista, ki jo najdeš kje drugje, bi morala biti počaščena, da je bila izbrana od tebe. 🙂

Se strinjam. Toda negativne lastnosti ki sem jih navedel, so po mojih opažanjih za druge ljudje enako odbijajoče kot te, ki jih navajaš.

Vrstniki in vrstnice za katere vem, da jim pri dekletih in fantih kronično ne gre je težava ravno v tem, da pri svojih 30+ še naprej furajo enak način razmišljanja in življenja. Sistem vrednot se jim ni kaj veliko spremenil, morda je celo ostalo na istem. Ravno pred nekaj dnevi sem leto mlajšemu vrstniku kar malce bolj ostro in direktno napisal, kaj in kako. On pa vztraja pri svojem. Prav. Samo naj potem ne skomiga z rameni, ko bo (kot vsakič dosedaj) tudi pri bodočih zmenkih izvisel.

Jaz sicer kasneje nisem hodil na skupine ali se s kom o tem pogovarjal, ker se nisem imel s kom. Kolegice na faksu niso bile zaupanja vredne, s cimrom v študentskem domu si nisva bila tako zelo blizu. Zato sem se (kot tudi sedaj) obrnil na forum.

Ana mi je že 4 ali 5 dni po spoznavnem srečanju napisala, naj podam predlog za klepet. Napisal sem romantika in že v naslednjem sms-u konkretno vprašanje. Preprosto nisem mogel čakati s tem. Kako pa naj bi pri dveh, ki še nista dopolnila 20 let, vse potekalo počasi.

Res je, nekaj čez 30 jih imam. Toda še enkrat, kaj bi napisala 19-letniku?

V mojem primeru sem imel stike le z dvema dekletoma in to samo zato, ker sta po prvem kontaktu ostali v stiku z mano. Na oglas se je odzvalo 6 deklet, toda kolikor sem razbral je šlo za čisto neresna in nezrela dekleta, ki se mi že po nekaj dneh niso več javile. Za eno si upam reči, da je iskala samo priložnostni seks.

Če bi hodil Ani na drug konec države bi, ker ni bilo nobene druge. Leto mlajši vrstnik zmenkuje z dekleti, ki so od njega oddaljena 100+ km. Po mojih opažanjih zato, ker v domačem kraju in bližnji okolici z dekleti nima stikov. Zakaj jih nima? Je kaj narobe z njim?

No, vidiš zdaj? Vprašal sem se kako bi se jaz odzval, če bi mi punca napisala kaj takega. Enako kot ti. Niti ji ne bi nič odvrnil na napisano. Zato Ani tega sploh nisem napisal. Pa mi ti povej oz. napiši, kako na lepši način dati drugi strani vedeti, da je edina oseba s katero imaš stike in da se videvaš z njo ker ni nobene/ga druge/ga?

Pa v primeru, če on ne bi opazil? In v primeru če bi on opazil, toda ne bi iz sebe mogel spraviti niti besede?

Če imaš avto, res ne.

Pri 19. nisem mogel nekaj počasi vleči spoznavanje. Saj kateri najstnik pa lahko?

Njej se še sanjalo ni, da je sploh kaj narobe. Niti iz moje neverbalne govorice na spoznavnem srečanju tega ni razbrala. Včasih se vprašam kaj je bilo na njeni strani potem, ko sem na lepem brez pojasnila prekinil stike.
Vprašanje če najstnice še nimajo razvitega čuta, preko katerega razberejo če so moškemu všeč ali pa dejansko obstajajo ženske, ki tega ne začutijo. Res pa je, da nisem nikoli dal pobude za nadaljnji razvoj dogodkov, ji nikoli rekel da se spet želim dobiti z njo. Dva dni po spoznavnem srečanju sem bil od nje oddaljen le 5 km. Ko sem ji to omenil, se je hotela dobiti z mano.

Eno je, če imaš stike tako z dekleti iz domačih krajev kot tudi od drugod in lahko izbiraš. Drugo je, če se ukvarjaš z eno z drugega konca države, ker v domačih krajih z dekleti nimaš stikov.

V cem je tvoj problem? Kaj bi rad razresil z 11 let starim primerom?

Sprasujes, kako na lep nacin povedat dekletu, da si z njo pises, ker ni nobene druge. Tega ne napises nikoli, ker ne obstaja lep nacin za izrazanje te misli. Sploh pa, zakaj zaboga bi kdo dejtal nekoga ki mu ni vsec? Pa ce je edini na svetu ne bi. Si pac osmislis zivljenje drugace, v solo varianti. Na silo je brezveze.

Ko bi ti saj pol te energije vlozil v nekaj dobrega zase, bi verjetno bil izjemno uspesen clovek. In tudi drugi, ko bi samo pol te energije vlagali vase kot jo za take blesarije, kot do zmenki,veze in podobno sranje bi bili tudi uspesni. Nikoli pa ne probaj razumeti zensk, zenske med seboj se razumejo in se tudi ne marajo. To mislim, da ti vse pove. Bodi, kar si, ne samo zato, da reda radi kot je pri vecini ljudeh potem pa pridejo locitve, trpijo pa samo otroci. Reda radi je treba imet partnerja, posledicno seveda tudi pamza, da ja ne bos edini, ki misli drugacen. Potem pa folk zaradi otrok vztraja skupaj oz ko ne gre vec gredo narazen, nasrka ga pa pamz, ker mat in fotr nista skupaj.