bojim se pristopiti k dekletu
Kaj bi si mislila o nekom, ki gre na drug konec države k neki punci zato, ker je edina s katero ima stike oz. ker ne najde punce kje bližje?
[/quote]
Kaj te briga kaj si kdo o tem misli. Stoj za svojimi dejanji. Ti ze ves zakaj to pocnes, drugi pa naj imajo o tem mnenje, kakrsno pac imajo. Spremenil ga ne bos. Kar pa je se bolj bistveno, je to, da to kar pocnes, ti nekaj pomeni, te zadovoljuje.
Veš, kaj pomeni ta pregovor? Kaj ima veze to, kar si vprašal, s tvojimi sorodniki oz.navezo nanje?
Če je tvoja punca to, kar iščeš, če jo imaš rad, je vseeno, če je edina oseba ž.sp., s katero imaš stike.
Kot je Marko omenil, važno je kako se ti ob tem počutiš. Če slabo, je bolje ne bit v odnosu, kot biti iz napačnih vzrokov (zaradi denarja, da ne bi bil sam, ker ni druge pri roki…).
A živiš svoje življenje tako kot to paše in si pri tem večali manj zadovoljen? Če nisi, spremeni kaj.
Si opazila, da si mi podala odgovor?
“Marko” in “kdor isce pot jo najde”, ko sem izvedel da je ona z drugega konca države, se je pri meni vse ustavilo, mi dol padlo. Pričel sem se spraševati ali sem pripravljen hoditi k njej. Kaj bi to pomenilo? Bi ona prihajala k meni? Ima sploh to možnost? Kako se bova sploh videvala? Kaj če se zapletem z njo, pa že naslednji dan spoznam dekle s katero bi to res bilo to? Kako bi se odzvali domači? Kako bi se odzvala okolica? Glede na to, kolikor poznam svoje najbližje se najverjetneje ne bi dobro končalo. Mama zna biti zelo zajedljiva, pikra. Najbolj sem se bal, da bi mi rekla: “Toliko deklet na ulici pogleduje za teboj, ti se pa ukvarjaš z eno 250 km stran.” Če bi ji hotel pojasniti zakaj je tako kot je, bi se zagotovo odzvala z: “Dej, ne mi govor’t” in bi odvihrala stran, čez pol ure pa spet jok in stok in zaj******ja z njene strani. Sama mi je večkrat pripovedovala, kako ji je njena mama branila nekoga in to tako dolgo, da ga je ona na koncu pustila. Dam roko v ogenj, da bi v mojem primeru bilo enako.
Nekdanja sošolka me je vprašala, če imam kaj stikov z dekleti. Sem se ji zlagal da imam, ona pa je odvrnila: “Aja?… No, js sm pa mislila da nimaš nič deklet okoli sebe.” Bi ji rit ploskala od veselja če bi vedela, da imam stike le z enim dekletom, pa še to spoznal na za 19-letnika nenormalen način? Bi bila to voda na njen mlin? Potrditev slike, ki jo je tekom 4 let srednje šole dobila o meni, čeprav se nikoli nisva družila in pogovarjala o teh stvareh? Ne moreš verjet, kako ženske pri nekom seštejete 2 in 2, čeprav z njim nimate stikov. Očitno je dovolj da ga samo opazujete.
Prav gotovo bi k meni pritekli vrstniki, ki me poznajo ko bi izvedeli da imam stike z nekim dekletom, vse z namenom zasliševanja. Namreč videti me s kakšnim dekletom je bil že izredni dogodek.
Če bi me kdo vprašal kako to, da sem z dekletom z drugega konca države, se bojim da bi odgovor bil: “Spoznal sem jo na ta in ta način ker drugače ne znam, ne zmorem, si ne upam in zdaj sem z njo ker je edina, ki sem jo spoznal.”
Da sem v stiku s tem dekletom je vedel le brat, pa še to sem se mu glede nekaterih stvari zlagal.
Skratka na situacijo sem gledal skozi oči tretje osebe. Sem se vprašal kaj bi pomislil, kako bi jaz odreagiral če bi vedel za nekoga takega. “Matr, pa kje ta živi? Pa saj je v letih, ko se mladi najbolj družijo, najbolj žurajo, hodijo ven… Je res tak asocialec, obupanec, bednik da ima stike le z enim dekletom, pa še to od daleč?” Jaz teh nazivov nisem hotel.
“kdor išče pot jo najde”, tvoj vzdevek še kako drži. Toda je prav, da si ob tem nalijemo čistega vina?
Mnogo prevec si obremenjen s tem, kaj bodo drugi mislili. Ti si v bistvu ujetnik misli drugih. Si kar mislim, da si bil vzgajan z nacinom “kaj bodo pa drugi rekli, ce bos to in to”. In se vedno dovolis, da te mama s tem nacinom nadzira. Se tega splih zavedas ali je slo tako zelo v ekstrem, da si v bistvu prevzel mamino razmisljanje, tvojega pa so ti zatrli, utisali?
Si opazila, da si mi podala odgovor?[/quote]
Hmm torej punce nimas rad, z njo si, ker ni boljse? Ce se tega zavedas, ti preostane dvoje: da ostanes z njo in skusas naredit vse, kar lahko, da bi vama bilo kar najlepse, ali pa prekines z njo in si samski, dokler te ne zadanes strela in se zaljubis. Pri vsaki odlocitvi nekaj pridobis in izgubis hkrati. Tako je zivljenje. Odlocis se na podlagi prioritet in potem delas na tej svoji odlocitvi. Ce ostanes s punco, potem se trudi bit prijazen do nje in ne zoprn, ker ni ona kriva, da vztrajas z njo. Lahko si prepricam da svoj notranji svet prej ali slej butne navzven in se vidi v nasem obnasanju, zato komentar da pazi kako se vedes. Ce imas tako prepricanje kot ga imas, verjetno ne mores bit najbolj srecen clovek in to se pozna na vseh podrocnih: v sluzbi, v drugih odnosih, ne nagadnje tud v odnosu do samega sebe.
***Prav gotovo bi k meni pritekli vrstniki, ki me poznajo ko bi izvedeli da imam stike z nekim dekletom, vse z namenom zasliševanja.***
Zakaj zaslisevanja? Cemj tala crnoglednost? Ljudjr s(m) radovedna bitja in nas vse zanima. Vcasih še kaj prevec. Ne razumem, zakaj razumes to kot zaslisevanje. Ljudje s(m)o veseli in se jim zdi morda zabavno, zanimivo, presenetljivo.
***Skratka na situacijo sem gledal skozi oči tretje osebe.***
Jaz pa mislim, sa si tako zelo ponotranjil mamino besede, da ze zdaj samega sebe gledas z njenimi ocmi in izrekas njene stavke, ki so zdaj ze tvoji. Mame sploh ne rabis ob sebi, ti povsem ucinkovito zatiras samega sebe in si postavljas polena pred noge.
Se strinjam z Markom v tem, sa se absolutno cist prevec obremenjujes z drugimi, kaj bodo rekli, kakp bodo kazali s prstom, kaj si bodo mislili. Briga te! Ti zivis svoj lajf ne tujega. Tud mami in bratom in drugim ne rabis razlagat situacije in od njih pricakovat potrjevanja. Bodi sam svoj gospod in sledi svojemu srcu in sprejemaj odlocitve tako kot bos sam najbolj zadovoljen.
Nenazadnje si sam ustvarjas probleme s tem nenehnim analiziranjem. Saj ne ves, kaj si ljudje zares mislijo v svojih glavah.
Ja, skozi mamine oči. Mama ti je tako dolgo zatirala tvoje razmišljanje, da si prevzel njeno, saj ti kaj drugega sploh ni preostalo. Kot otrok si pač želel, da te mama končon sprejme, da te ljubi in če si razmišljal po svoje, ji to ni ugajalo. Zato si se skozi čas naučil razmišljati kot razmišlja ona. Vendar pa to nisi ti, zato te sedaj to ovira na vseh področjih, saj si zaradi tega neodločen. Podzavestno si želiš sladodel, vendar en drug glas (mamin) ti pravi, da ne, ker te bo bolelo grlo (na primer).
Čaka te dolga pot, da spoznaš, kdo sploh si, kaj je tvoj glas in kaj je mamin. In ker nisi več otrok in ne potrebuješ več maminega odobravanja ter ljubezni (če si kolikor toliko samostojen), je čas da vzameš stvari v svoje roke.
Mama ti s tem ni naredila nobene usluge. Ob tem spoznanju boš upravičeno čutil do nje jezo ali zamero, vendar potem boš spoznal, da ti je mama želela dobro, te zavarovati pred okolici na način, za katerega je menila, da je najbolj pravi. Vendar žal, ni.
Pa ravno to ne. Mama mi je vedno govorila, da se ne smem ozirati na to kaj rečejo drugi.
No, saj sem napisal da s tem dekletom nisem imel nič. Samo odgovoril sem “tutjs” na njeno mnenje, da si že kar zmagovalec če greš kljub strahu na zmenek. Sem ji s svojim primerom razložil, da se moti in da še zdaleč nisi zmagovalec. Po srečanju sva še dva meseca bila v stiku preko sms sporočil, nato pa ji na lepem nisem več odpisal. Bilo je preveč vprašanj, pomislekov in strahov. Še posebej me je bolela njena reakcija ko sem ji zaupal, da sem čisto brez izkušenj.
Maturantski ples smo imeli tudi v domu in ko so sosedje vrstniki izvedeli da imam soplesalko, so takoj prihiteli k meni me spraševat. Tudi jaz bi hotel vse vedeti o dekletu pri nekom, ki ga skoraj nikoli ne vidim v družbi deklet. Pa ne zato ker bi bil radoveden, temveč ker bi me zanimalo kako je nekomu takemu sploh uspelo priti blizu kakšni. Hočem reči da me ne bi zanimalo dekle temveč to, kako je nekomu – s kogar so se celo delali norca ker se izogiba deklet – sploh uspelo priti kakšni blizu. Jaz bi si o takem mislil: “Matr, pa kako je ta lolek, smotanc sploh dobil soplesalko oz. kaj ona vidi na njem, da ga je vzela za soplesalca.” Saj vidiš da so mi še sošolke dale vedeti, kakšen sem v njihovih očeh. “Aja? No js sm pa mislila, da nimaš nič deklet okoli sebe.” Pa saj se še sodelavci v službi delajo norca ker vedo, da sem v zvezi na daljavo, v kateri se s punco skorajda nič ne vidiva. Ravno danes me eden vpraša, če imam še kakšno zraven. Sem se pošalil da imam, pa mi drug reče: “Ja, levanko rukić in desanko šakič.” Vsi trije sodelavci v smeh, jaz pa sem se na silo smejal in se delal, da me to nič ne boli. Dejansko me pa to njihovo norčevanje sedaj, 8 ur pozneje še vedno boli.
Tudi če bi zamolčal, vprašanje kako dolgo bi to skrival. To dekle živi le nekaj km od kraja, kjer živi brat. Lahko bi se kje srečali in potem vprašanja, kaj sem počel tam, pa zakaj se nisem javil itd. Šele potem bi bil jok in stok. Ker imamo doma vrt, brat pa obožuje domačo zelenjavo, bi jih poslušal: “Kaj nisi povedal da hodiš tja?! Bi mu lahko obenem nosil zelenjavo.” Enostavno nisem hotel da sploh kdo ve zanjo. Sram me je bilo povedati, kako sva se spoznala. Zanjo je vedel le brat, pa še to sem se mu zlagal glede tega, kako sva se spoznala. V tistem času si veljal za čudaka če si partnerja iskal preko oglasov, sploh pa nekdo v 1. letniku faksa, ko bi se mu moralo okoli deklet v vsakdanjem življenju dogajat. Pa v kraju kjer ona živi, sem dve leti prej opravljal delo preko ŠS. “Sodelavci” so bili vrstniki, za katere drugega kot idioti ne morem reči. Če bi katerega od njih srečal nekje, se ne bi sploh hotel pogovarjat z njim, kaj šele mu predstaviti dekle in mu razlagati o tem in onem. Namreč takrat jim ni šlo v račun kako to, da pri skoraj 18. še nisem imel punce in sem zaradi tega bil tarča zbadanj. Celo nekaj let mlajši od mene so imeli veselje me zbadat, 4 leta mlajši vrstnik si me je skoraj vsak dan privoščil.
Očeta nisem nikoli poznal, ga nikoli srečal. Kar sem napisal je skupek česa vse me je bilo strah, ko sem bil v stiku z njo. Težava je bila, da mi je okolica nastavljala ogledalo, mi z odzivi dajala vedeti kakšna je moja vrednost. Kaj sem, kje sem. Vprašanja so se v moji glavi porodila kar sama od sebe. Npr. sošolka mi je dala vedeti, da me je prebrala in da me tako menda vidi večina deklet. Da ji je jasno, kakšna je moja situacija pri dekletih brez, da bi se o tem sploh kdaj pogovarjala. Sosedje v domu so mi dali vedeti, kaj sem v njihovih očeh. Da sem pri 19. moral iskati dekle po poteh, ki so vse prej kot normalne za to starost… Kdo sem da je dekle z drugega konca države edina, s katero imam stike? Takrat seveda nisem razumel zakaj mi je, ko sem izvedel da je ona doma z drugega konca države, vse dol padlo. Kdo sem če grem v zvezo z dekletom, ker ni na izbiro nobene druge? Mi bo mama naprej metala in težila zaradi tega? Zakaj ji ni všeč dejstvo, da se še nobenega dekleta niti dotaknil nisem. Je res čudno, če je fant pri 19. čisto neizkušen ali je šlo zgolj za nesramen odziv? Jo seznaniti da z moje strani ni vse tako, kot se ji zdi. Vprašanje kako bi se odzval, ko bi mi nekdo postregel z neprijetno, bolečo resnico. Problem je bil si to priznati, se s tem sprijazniti. To vzeti kot nekaj kar pač je, četudi še tako boleče. Problem je bil dati karte na mizo in se z njo pogovoriti. Ji dati vedeti da če bi bil z njo, bi ker ni nobene druge. Nisem bil dovolj močan sprejeti morebiten “Hvala lepa, več sreče prihodnjič.” In potem naj bi bil zmagovalec, ker sem se kljub temu dobil z njo?
Saj ti ni treba vsega jemati tako dobesedno. Jemlji malo bolj z rezervom kar imajo drugi za povedat oziroma skušaj razumeti bistvo povedanega, ne obešaj se na posamezne besede. To kar povejo drugi, je njihov svet in kako zgledaš v njem. Seveda ni nepomembno kako nas drugi vidijo, vseeno pa je na prvem mestu to, kako sami vidimo sebe v svojem svetu. Delaj na tem.
Marko, do vseh tistih vprašanj, dvomov in pomislekov je prišlo šele zatem ko sem izvedel, da sem bil v zmoti glede tega od kod je ona. Do takrat sem bil prepričan, da je bil oglas dovolj jasen in da se mi je odzvala sokrajanka. Do tistega trenutka sem bil v sedmih nebesih, vesel da končno imam stik z dekleti.
Nisem si pa znal pojasniti, kaj se je zgodilo. Kaj je sploh ta sprememba. Zakaj naenkrat nimam več interesa zanjo. Tako težko mi je bilo, da nisem zmogel s kom niti spregovoriti o tem bodisi na 4 oči, bodisi preko virtuale. Kdove kako bi se razpletlo, če bi se glede situacije obrnil na koga.
Ja, ampak ce te prav razumem, je od tega dogodka minilobze kakih 10 let? Zakaj to preigravas na sto razlicnih nacinov? Zakaj te je minilo? Pitaj boga, ne dobimo vedno odgovore na vsa vprasanja. Verjetno si si o njej ustvaril neko svojo sliko, ki se ti je razblinila ob tem, ko si izvedel da je ona od drugod. In ta razdalja se ni mogla vklopit v tvojo sliko o bodoci punci in ti je vse dol padlo. Gres dalje. Ves, koliko stvari se zgodi v nasih zivljenjih, ko se nam vse na glavo postavi. Ce bi se pri vsaki taki zadevi ustavili in razmisljali o njej, ne bi nikamor prisli. Osredotoci se na sedanjost, to je edino, kar steje in na kar lahko vplivas.
Probaj si odgovorit na vprasanja, zakaj toliko teze dajes tujim mnenjem (druzinskim clanom), zakaj dovolis da ti drugi ljudje (druzina) krojijo vsakdan in celo dovolis da vplivajo na tvoje intimne odnose. Cemu se trudis biti “normalen” in sprejet? Mogoce se bolje kot iskanje odgovorov na vecni zakaj, pojdi raje v akcijo in si odgovori na kako. Loti se necesa, raziskuj. Ne grebi toliko po sebi in ne preigravaj zgodovine. Sport, akcija, popotnistvo, karkoli. Raziskuj. Glava bo sledila temu in pozornost bos dajal drugim recem.
Verjetno so se ti s tem ko si zvedel za razdaljo, naenkrat pojavile nove ovire. Mogoce pa si te ovire videl le zato, ker ti punca kot taka ni bila dovolj vsec. Vsec ti je bilo le, da imas kontakte z eno. Mislim da ce bi bila po tvojem okusu, bi tudi razdalja ne bila prevelika ovira. To so tudi moje osebne izkusnje.
Marko, ovire so se pojavile še preden sva se srečala, že v času ko je bil njen videz še zavit v tančico skrivnosti. Na srečanje sem šel z velikim nelagodjem. Po glavi so mi švigale misli kot so “Kakšen luzer si, da se od toliko deklet ki živijo bližje ter navsezadnje na domači grudi, boš dobil z eno z drugega konca države ker bodisi po lastni krivdi/nesposobnosti, bodisi zaradi okoliščin nisi sposoben najti bližje.”
To, da je bil videz skrivnost, še vedno pomeni, da si lahko tudi močno dvomil o tem, ali ti bo sploh všeč. Poleg tega je bila še daleč. No, ampak da ne dolgovezimo, kaj si si mislil o njej, ko si jo spoznal oziroma zagledal? Je bila tvoj tip ali je dvome o razdalji le še potrdila?
Ko sem jo spoznal oz. navezal stik, sem bil v sedmih nebesih. Poln serotonina vse do trenutka, ko sem o njej dobil več informacij. Ko sem jo zagledal, mi vizualno ni potegnila. Pa ne vem če zaradi vseh dvomov in strahov ali zato, ker mi ni bila všeč. Nasploh se nisem mogel v nobeno zaljubiti.
Ko sem videl prihajati njen avtobus, sem šel čez cesto da bi se snidela že ob njenem izstopu. Pa me v tisti množici ni opazila. Namreč ni prišla sama, s šolo so šli na neko predstavo kar pomeni, da nama je cel njen razred držal svečo.
Omenil si osebne izkušnje. Mi oz. nam napišeš kaj več o tem?
Hotel sem rect, da je tudi meni razdalja predstavljala oviro, ko zenska ni bila taksna ki bi padla v moj okvir zelja. Ko sem taksno srecal, razdalja ni bila ovira. Je pa res da tu govorim o 100 km. Tu si moras postaviti neko mejo, koliko ti je sprejemljivo.