bojim se pristopiti k dekletu
Bravo Sokec! Dosegel si pozornost 200 postov. Ma ne mi rečt, da ti ni nič pomagalo vse skupaj? Si vsaj razmišljati začel drugače?
Marsikdaj veš, mora človek ven iz sebe. Ven iz svojih problemov, ki ga bremenijo in žalostijo. Ven v svet zazret tegobe drugih, ki so veliko hujše od tvojih.
Ti ne bom pisala, da se sprehodi po onkološki kliniki, da pojdi v Dajfur…ne.
Razumeti boš moral to sam. Nikoli v življenju ni tako hudo, da bi ne bilo še hujše. Nikoli ni nobena stvar ali dogodek nerešljiv. Vse se reši, le če ima človek voljo in željo. Pa pogum. Tisti pogom, ki mu da moč sestopiti iz stopnic obupa in oditi v svet drugačnosti. Med ljudi, dogodke in med ženske. Več jih boš spoznal na svoji poti, več možnosti boš imel, da boš našel pravo. Bi si želela, da bi jo. Potem boš enostavno pozabil nase.
Drage dame, vzemite si čas in preberite samo njegove odgovore in najbrž vam bo končno jasno kako je na stvari. Samo jamranje, pomilovanje, če pa katera po 20 prijaznih nasvetih le začne vrtati “a je kej bolje”, je odgovor “ni………kaj predlagaš?”…..in prijazna dušica spet pade v past in začne s tolažbo in nasveti. Nasveti, ki so bili že 100x napisani.
Ni vredno, človek se norca dela.
In to iz vas, ki čisto dobro mislite in pišete.
Ah, pravijo, če ne moreš pomagati, tudi škodovati ni potrebno.
Vsak si na svoj način išče pozornost. Eni na netu, eni v resnici. Še dobr, da so tele pisarije samo navidezna kibernetična resničnost…mogoče je pa v resnici vse drugače…
Mislite, da so to res zanke in uganke? Mislite, da smo ljudje v svoji biti res tako zaščitniško pijazni in padamo na fore?
Jaz sem odkrila nekaj drugega, ker očitno preveč berem. Sokec rad piše. Ne samo na Čustveno inteligenco, kjer je dosegel 200 postov, ampak tudi na Ljubezenskih nasvetih ga je moč brati. Ni panike Sokec, Ti kar piši, samo upam, iskreno upam, da so ti vse pisarije pomagale.
mislim, da vzemi stvari v svoje roke in pojdi k zdravniku po nasvet. dandanes se da brazgotine popraviti z laserjem. Vztrajaj, naj te cena za to ne moti.
Zdi se mi prav, da ce se bos potem sam bolje pocutil, to moras narediti. To ni nic takega, v kratkem bodo vsi sli v podobne posege …
Ceprav sem prepricana, da si na videz simpaticen in se brazgotin se opazi ne, naredi to zaradi sebe. lp
11 let stara tema ki sem jo slučajno našel, pa bom ljub temu odgovoril:
Se ne strinjam, še zdaleč nisi zmagovalec. Moj prvi, recimo temu zmenek je bil nekaj podobnega. Še pred prvim srečanjem mi je zaradi določenega dejstva vse dol padlo, izgubil sem interes na celi črti. Kljub temu je na dan srečanja nisem mogel pustiti na cedilu, zato sem se dobil z njo. Nisem si hotel nadeti naziva pi**a, ki stisne rep med noge. Toda to ni rešilo situacije, relativno kmalu sem z njo prekinil stike. Preveč je bilo vprašanj, strahov in pomislekov glede raznih stvari.
Se ne strinjam, še zdaleč nisi zmagovalec. Moj prvi, recimo temu zmenek je bil nekaj podobnega. Še pred prvim srečanjem mi je zaradi določenega dejstva vse dol padlo, izgubil sem interes na celi črti. Kljub temu je na dan srečanja nisem mogel pustiti na cedilu, zato sem se dobil z njo. Nisem si hotel nadeti naziva pi**a, ki stisne rep med noge. Toda to ni rešilo situacije, relativno kmalu sem z njo prekinil stike. Preveč je bilo vprašanj, strahov in pomislekov glede raznih stvari.
[/quote]
Ja, ampak če bi šel še nekajkrat, bi verjetno razčistil z določenimi strahovi oziroma bi si dal vsaj možnost, če bi pa vedno ostajal doma, pa zagotovo ne bi.
Kaj zdaj premlevaš 11 let staro temo? Samo da bi drugim dokazal svoj prav. Koliko tem si šele ti odprl? Jih šteješ? Pa vedno z nekim drugim vzdevkom. So tebi pomagali nasveti z neta? Če bi ti, ne bi že 10 let odpiral enakih. Z istimi zgodbami, istimi dilemami, istimi vprašanji. Bolj glodaš neko kost, bolj je zlizana, manj je pa ni. Nekaterim ljudem ne pomaga noben nasvet. Do smrti živijo v nekem podpovprečju, v vlogi žrtve, pasivni in nezadovoljni. Morda kaj več samorealizacije v naslednjem življenju.
Že to, da se človek rodi, je naporno. Vse je naporno, vsaka stvar terja trud, da naredi rezultate. Po drugi stani pa lahko za lažje premagovanje ovir spremenimo zorni kot in si rečemo, da smo postavljeni pred izziv. A je težko to naredit? Je, pa kaj pol? Se lotiš, skočiš, probaš in se naučiš —> kako izboljšat tehniko, popravit pristop, se naučiš pozitivno gledat na stvari, ki se nam dogajajo v življenju. Ne pa se zapret v svojo cono udobja in s strahom pričakovat jutri.
Koliko od vas je že kdaj skočilo kljub strahu pred neuspehom? Kaj je najslabše kar se je zgodilo, če ste poskusili? Kaj ste se naučili iz tega?