Bojim se bližine
Stara sem 20 let. Zanima me Vaš pogled in komentar. Torej, do sedaj sem bila 4 leta v “zvezi” z zasedenim fantom. To mi je na nek način ustrezalo, čeprav sem se veliko tudi presekirala… Malo sem se začela ukvarjati s tem, zakaj sem sploh pristala na tako polovičarsko zvezo – če ji sploh lahko rečem zveza. Pa sem prišla do tega, da se v bistvu bojim bližine,… Ampak, ne vem točno ČESA se bojim? Iz prejšne zveze vem, da je bila to slaba samopodoba, saj nisem vrjela, da sem dovolj vredna, da je nekdo samo z mano.
Po eni strani me je strah, da če bom mela nekoga resnega, da to pomeni odpoved vsem mojim hobijem – biti totalno v zvezi… Imam same take prijateljice, ki so pri teh letih tako resne – potem pa poslušam, kako se kregajo, žalijo itd. Pa se vprašam, je pri teh letih to res vredno?
No, zašla sem z vprašanja, ki si ga sama sebi ponavljam, česa se bojim… mi lahko malo namignete v kateri smeri naj iščem? kako naj to popravim?
naslednji fant, s katerim sem se dobivala je bil iz tujine – spet beg bred nečim resnim? Zakaj se spuščam samo v zveze pri katerih je že na začetku jasno, da to ni to?
Mogoče je res, da sem stara šele 20 let, a vseeno sem v mojem obnašanju do fantov ugotovila te specifične vzorce, ki jih nebi rada več ponavljala…
Problem je tudi, da mi drugi fantje, razen teh dveh niti niso bili privlačni,… zakaj povezujem privlačnost z nedosegljivostjo?
Pa še to: Moti me, ker so vse moje prijateljice povezujejo stike s fanti z sexom… Sama še nisem spala z nikomer, pa mi vztrajno prigovarjajo, kaj mi je, da fantje me ne bodo pol leta čakali, da bova imela kaj več…
Vrjetno mojim prijatlom to ne gre v račun, ker drugače sem zelo odprta oseba, komunikativna, lahko rečem (pa ne da se hvalim), da sem privlačna veliko fantom. Ali je to prav, da hočem s fantom najprej globlje stike, šele po dolgem času sex?
hvala za odgovor in lep pozdrav!
Ewchyka
Začel bi z vašim zadnjim vprašanjem, na katerega je še najlažje odgovoriti. Prav je, da nasploh delate tako, kot se vam zdi prav. Seks pri tem ni nobena izjema. Ko si ga boste res zaželeli in boste čutili, da ste pripravljeni zanj, potem je to ZA VAS pravi čas. Noben drug o tem ne mora odločati, to je povsem vaša stvar. Fant-moški, ki bo to spoštoval in mu bo vajin odnos dragocen še zaradi česa drugega, bo počakal na ta vaš »pravi čas«. Sicer je dokaj verjetno, da se vaš strah pred bližino, o katerem pišete, izraža tudi preko nezainteresiranosti ali celo strahu pred seksom. Vendar se strahu pred bližino ne boste znebili s tem, da se boste na silo spustili v seks. Prej se bo zgodilo obratno in vam bo novo razočaranje še povečalo ta strah. S seksom ne boste torej ničesar rešili, bolj modro bi se bilo lotiti strahu pred bližino. V vaši starosti, na robu odraslosti, je ta strah običajen. Z njim se v tem obdobju srečujemo vsi, nekateri se ga ne znebijo vse življenje. Bližina je po eni strani mikavna, po drugi strani pa te najbolj lahko prizadane ravno tisti, ki ga spustiš blizu. Tega nas je najbolj strah. Seveda pa je zraven tudi strah pred novim, sploh če v svoji izvorni družini ni bilo prave pristnosti in bližine. Pa tudi če je bila, gre v intimnem odnosu za zelo drugačno bližino. S tem »logičnim« strahom se različno spopadamo. Nekateri se ga sploh ne zavedajo, drugi ga zanikajo, tretji si poiščejo nadomestke za bližino (npr. seks je tipičen primer). Vi ste se svojega problema zavedli. Ker so vam privlačni samo zasedeni ali drugače nedosegljivi moški, je to precej zanesljiv znak, da vas je strah spustiti se v zvezo, iz katere bi se lahko razvil resničen intimen odnos. Zakaj je pri vas tako, ni možno kar tako enostavno odgovoriti. Najbolj verjetno pa je, da ste na tak ali drugačen način imeli zelo čustveno (in fizično?) odsotnega očeta, ki pa ste ga močno čutili in še bolj pogrešali. Hrepenenje po njem, po tem da si bo končno vzel čas za vas in vam s tem pokazal, kako dragoceni ste zanj, je verjetno napolnjevalo precej vašega otroštva. Tudi če ste kasneje v adolescenci nad očetom obupali, je to globoko hrepenenje ostalo. Iz njega pa se napaja vaš »sistem privlačnosti«. Vi čakanje, (čustveno) oddaljenost, ne-bližino poznate, zato vam je to varno in se tega ne bojite. Ker vam verjetno oče (morda tudi mati) nikoli ni znal na pravi način priti blizu, si tega sploh ne znate predstavljati. Poleg tega sploh ne verjamete, da si »zaslužite«, da bi si nek moški želel vaše resnične in trajnejše bližine. Če si tega še oče ni želel, potem je moralo biti z vami nekaj narobe. Tako razmišlja vsaka hčerka. Globoko v vas je zapisano, da je bil vaš oče v redu, da pa je z vami nekaj narobe, da si ni vzel več časa za vas in vam ni pokazal, da vas ima rad. Če ste imeli še kakšnega brata ali sestro, ki jima je oče izkazoval več ali drugačno pozornost, potem so taki občutki še močnejši.
Ni tako pomembno ali sem z zgoraj napisanim zadel vaš odnos z očetom. Namen je bil, da prikažem, zakaj in na kakšen način so za nas tako pomembni odnosi iz izvorne družine. Sprašujete, kako prenehati s temi vašimi vzorci. Najboljša in naravna pot je, da zberete voljo in se za začetek prenehate kakorkoli ukvarjati z nedosegljivimi moškimi. Če vam bo to uspelo, se boste morali spopasti z občutki praznine, osamljenosti,…, ki bodo temu sledili. Noben moški tega sveta vas ne bo trajno rešil teh občutkov. V vas so, na nek način verjetno vedno bodo. Pravi način ni, da se jih znebite, se poskušite zamotiti, ampak da se naučite z njimi živeti in opraviti. Del te naravne poti je, da zberete pogum in se odločite za odnos z dosegljivim moškim. Seveda bi moški, ki bi vam upal priti blizu in bil ves čas tu nekje blizu vas, kar precej spremenil vaše življenje. Vendar sem vam za ceno odnosa ni treba »odpovedati« vsem vašim hobijem. Je bilo tudi z vašim očetom tako, da ko vas je potreboval, da ste morali vse spusititi iz rok in početi samo tisto, kar si je on želel? Je kdaj vprašal, česa si želite vi? V bistvu se vam ni treba odpovedati skoraj ničemur, sploh če se boste s svojim partnerjem odkrito pogovorili. Če vas bo vseeno preveč »dušil« pa bo morda to znak, da ni pravi in je čas, da gresta narazen. V vsakem PRAVEM odnosu se boste nečesa naučili, v vsakem boste vsaj malo zrasli. Tudi če vas bodo v njih moški prizadeli, morda celo zapustili. To je del tega dozorevanja, temu se ne da izogniti. Ključno je, da ves čas ne izgubite tistega dela sebe, ki se ga že zavedate in iščete še tisto, česar se še ne. V namišljenih odnosih z nedosegljivimi moškimi pa ne rastete, ostajate na istem, morda se vaši strahovi celo poglabljajo. Povsem enako je, če ste izven odnosov. Zato vztrajajte v njih, vendar hkrati poslušajte sebe in ne prehitevajte in se ne silite, do česar vam ni. Če pa vam bo na tej poti prehudo ali pa bi jo želeli pospešiti, potem vam priporočam obisk družinskega terapevta.
Lepo vas pozdravljam
Najlepša hvala za odgovor!
Čeprav sem tudi sama sem že razmišljala v tej smeri kot ste mi nakazali, me je odgovor kar malo pretresel. Res je, moj oče je bil celotno moje otroštvo in adolescenco fizično in psihično odsoten (veliko je službeno odsoten, razna potovanja). Čudi me edino to, da se sedaj, ko gledam za nazaj, ne spominjam, da bi ga kakorkoli pogrešala, verjetno sem potlačila…
Zamislila pa sem se ob tem, ko ste omenili, da mogoče moj strah, da se bom morala odpovedati vsem hobijem, ko bom v zvezi, res izvira iz tega, da, ko je oče doma, se posvečamo njemu (sicer čisto banalne stvari – hiša mora biti pospravljena, biti mora skuhano itd…) Glede čustvene distance pa je tako, da se nikoli ni poglabljal vame, mi prepovedoval stvari itd. V bistvu sem do nedavnega ga imela za zelo fajn očeta – skozi mojo mladost mi jo omogočal veliko potovanj, tudi za dodatna izobraževanja je skrbel, ki so me zanimala. Vedno je podpiral in financiral moje hobije (duhovnost, delavnice, tenis). Tako sem mislila, da imam res vse, ampak občutek, ko sem v njegovi bližini je, da nikoli nisem prepričana, kako bo reagiral. Je zelo spremenljive narave. Enkrat je lahko prijazen, sproščen, drugič pa brez razloga užali. Enkrat bo pokazal zanimanje zate, drugič kot da te ni. Včasih občutim pritisk, ker je treba ugibati, kakšne volje je.
Mogoče pa si mislim, da bo takšen tudi moj prihodnji fant, in raje bežim iz zvez… Dala bi primer, nekoč me je prosil, naj mu prinesem hrano k mizi, a mu je nisem, ker me je malo prej užalil. To, da nisem prinesla hrane je dojel kot žalitev in se z mano ni pogovarjal 1 mesec. To je bilo pred letom dni, in moram reči, da me je zelo prizadelo – takrat sem ugotovila, da so vsi fantje tako z menoj delali – me ignorirali, ko je njim to pasalo.
Vaš nasvet je toraj, naj se osredotočam samo na fante, ki so čustveno dostopni, “Če vam bo to uspelo, se boste morali spopasti z občutki praznine, osamljenosti,…” Ali lahko ta stavek malo bolj obrazložite? Dejansko je res, da se bojim prevelike osredotočenosti name s strani fanta, čeprav se je hkrati želim. Že vnaprej se bojim, da se bom počutila ujeto…
Vem, bila sem dolga. Vaše odgovore z zanimanjem berem in jih zelo cenim, zato upam, da mi odgovorite.
Ewchyka
Ni nujno, da bi vsi fantje tako delali z vami. Tole se bo bralo povsem nelogično, ampak marsikdo od fantov se ne bi želel tako vesti z vami, ampak ga vi (zavedno in predvsem nezavedno) “silite”, da se tako obnaša. Dokler ne boste začutili in sprejeli, da si vaš oče v marsičem sploh ni zaslužil te besede, toliko časa boste pri fantih tolerirali enako početje ali ga celo (nezavedno) spodbujali. Dokler boste verjeli, da je bil vaš oče v redu, zakaj bi bilo potem narobe, če z vami enako počno vaši fantje? A marsikaj ni bilo v redu. Očeta za vas dostikrat sploh ni bilo, ne samo čustveno ampak tudi fizično. Ko je bil, ste morali predvsem vi skrbeti za njegove potrebe (biti, kot je on želel), vprašanje koliko je on skrbel za vaše. Če se niste uklonili, vas je najhuje kaznoval s tem, da se je povsem umaknil, kar je zelo huda oblika čustvenega NASILJA Itd., itd. Takih krivic, ki vam jih je morda povsem nehote prizadejal oče, je veliko. Ko se jih zaveste, ko ugotovite, da si jih niste res čisto z ničemer zaslužili, potem jih ne boste več prenašali tudi pri drugih.
Če boste še enkrat pozorneje prebrali moj prejšnji odgovor, boste ugotovili, da ste “zložili” skupaj, kar ravno ni bilo tako napisano. Najprej se morate za vsako ceno izogibati nedosegljivih (npr.tujina) in zasedenih (npr. poročenih) moških. Če boste to storili, se boste morali spopasti z “občutki praznine, osamljenosti,…” Točno ti, in še kateri, občutki, vas namreč ženejo v take povsem neobetavne odnose. Saj v bistvu ves čas veste, da so taki, ampak ko je prehudo, spet popustite. Tu je treba zdržat, tu ne smete popustit. Naj vam bo še tako hudo, ne zapletajte se s takimi moškimi, ker s tem samo izgubljate in ostajate na mestu. Naslednji korak je seveda zbrati pogum za resnični odnos z dosegljivim fantom. Vprašanje, koliko bo čustveno dosegljiv, za vas bo napredek že, če bo sploh dosegljiv. To pomeni, da se boste lahko z njim redno dobivali in da ne bo imel ta čas drugih žensk. Čustveno dostopen bo približno toliko, kot ste trenutno vi, to pa verjetno ni prav veliko. Z dosegljivim fantom se ne boste srečavali z občutki “praznine, osamljenosti”, ampak bolj z občutki “ujetost, zadušenosti, pretiranega prilagajanja, ustreganja, odrekanja, itd.”. Tudi te občutke (kot one prejšnje) poznate iz odnosa z očetom. Ko ga ni bilo, ste čutili pogrešanje, osamljenost, praznino. Ko je prišel, ste čutili njegovo nasilje, morali ste se prilagajati, dati na stran svoje želje in potrebe, njega dati na prvo mesto. Vse te neprijetne občutke ste v sebi zatrli, saj če jih ne bi, še toliko očeta ne bi imeli. Spet bi se umaknil in vas čustveno izsiljeval. S fanti torej samo na novo preigravate občutja, ki ste jih bili “navajeni” pri očetu. Ko boste šli v odnos z dosegljivim fantom, se vam bodo zelo hitro začeli prebujati ti občutki ujetosti, zadušenosti, odrekanja, prilagajanja,… To se vam bo dogajalo z vsakim fantom, ki si bo želel biti z vami. Seveda pa se vam to z moškimi, ki vsakokrat odidejo (ali pa jih sploh nikoli zares ni), ne dogaja. Še preden bi se premočno srečali s temi občutji, odidejo ali odidete vi. In tukaj prideva do vaše odgovornosti. Niso fantje “taki”, sploh pa ne vsi. Vi si izbirate “take” fante oziroma jih spodbujate, da so taki. Tudi če tega ne počnete zavedno, to še vedno ostaja vaša odgovornost. Ko se je boste zavedli, boste začelu ukrepati. Želim vam, da čim prej.
Gospod Izidor, ponovno se oglašam, ker imam še eno vprašanje. Malo sem premišljevala glede terapije, Ali menite da bi bila primerna pri teh letih zame? Rada bi pač ozavestila moje probleme z bližino in še s čim.
Ali mislite, da se moram najprej sama potruditi, in v skrajnem primeru poiskati terapijo? Če že terapija, je zame bolj primerna individualna ali skupinska?
Malo sem gledala na vaši spletni strani, mi je bila všeč, zato sem tudi pomislila na terapijo.
Hvala!
Zelo mlada punca si, pa že tako razumno in poglobljeno znaš analizirat svoje zablode, le tako dalje, da ti tega ne bo potrebno početi kasneje in da to teorijo uspešno spraviš tudi v prakso….
Sama sem šla čez 3 izjemno čustveno naporna razmerja (od 17.leta), da sem spoznala, da je problem v meni, da se zapletem s čustveno nedostopnimi moškimi, ki se sprva blazno navdušijo nad mano po vseh kriterijih privlačnosti, seks fantastičen, pogovori zanimivi, smeh, čustvena, intelektualna privlačnost, vse… potem pa najdejo nekaj, kar jih zmoti, ali sem preresna, preveč racionalna, preveč zrela, preveč stroga do sebe in odnosov, preveč poštena, preveč ustrežljiva, preveč za poročit, oni bi se pa še malo znoreli, itd… skratka vse, kar v mojem svetu pomeni kompliment, v njihovem pa dolgčas, naporno, preveč obvez, itd., a proč od mene v resnici ne znajo, tako, da vselej sem bila jaz tista, ki nisem več zmogla in sem odnos končala, četudi sem potem rabila vselej veliko veliko časa, da sem se sestavila nazaj v normalnost. Trenutno sem samska že skoraj leto dni, tokrat precej neobremenjena s preteklostjo oz. zadnjim odnosom, torej brez prtljage, uživam v zgolj spoznavanju novih moških, sem ter tja poflirtam s kom, hodim na zmenke, vezane odpravim takoj, se imam lepo tudi brez moškega oz. intimnosti fizične z njimi, od koder potem ne znam nazaj ali zlahka prekinjati odnosov. Stežka se spustim od neobvezujočega dvorjenja, flirtanja, zmenkarij v intimne odnose, pa ne, da si tega ne bi želela s kom, le strah me je prave intimnosti in naveznaosti, ranljivosti, ker sem že toliko stara, ne želim več tvegati vsepovprek, prej želim človeka spoznati, itd.
Vendar ocenjujem, da sem na nek način zasvojena z odnosi, da vedno znova in znova zapadem v nek začaran vzorec nezmožnosti prave intimnosti, čeprav si je zelo želim, saj sem zelo čustvena oseba, nasmejana, zelo družinska, če bi bilo mogoče, bi imela že tri otroke… Pa zase niti ne bi mogla reči, da je oče tisti vzorec, ki je napačen, ali pač, ne vem, ne znam racionalno oceniti teh družinskih relacij, lahko le opišem stanje, objektivne slike o tem nimam. Na očeta sem zelo navezana in ga imam zelo rada, medtem ko je odnos z mamo zelo prepirljiv in velikokrat povezan s čustvi jeze, kajti ne prenese, da sem odrasla in ne more več diktirati svojih prepričanj, katerim se sicer upiram že nekje od začetka pubertete dalje, vtika se v moje odločitve, sama je vedno najbolj pametna, itd. Oče je prisrčen, zabaven, družaben, mama ljudomrznica (npr. ne mara obiskov, noče hoditi v službo in je doma gospodinja, čeprav je hiša prazna in nima kaj gospodinjit). Do najstniških let sem nedvomno bila očijeva princeska, tako kot hčere to običajno so, “posebno mesto” imam sicer še danes, ker sem pač najstarejša hči, kasneje je to princeskovanje prenesel na mlajšo. Z leti, ko sem o teh zakoreninjenih družinskih vzorcih več prebirala, sem doumela, da smo hčere na nek način igrale nadomestne partnerke očetu, saj mama neke prave čustvene bližine sploh ni sposobna. Z mamo sva se vedno prepirali, oz. se ona prepira z vsemi v hiši, kdor ji pač pride pod roke. Prej bi torej rekla, da moj slab vzorec torej izvira iz mame (hči alkoholika, njena mati zagrenjena “cankarjanka”), ki si je za življenjski cilj vzela, da prevzgoji problematičnega moža (žurerja), kar ji je, roko na srce, res uspelo, ker je bil oče res neulovljiv žurer in so njegovi mladostniški prijatelji povečini res vsi pristali v alkoholu, so ločeni, propadli, itd.. Teh žurerskih časov se bežno spominjam še kot mala deklica, ko se je mama ločevala vsake tri dni, manipulirala, izsiljevala, s prihodom tretje hčere pa se je oče dokončno ustalil, bolje rečeno: mama po desetih letih zakona zmagala v svoji bitki. Lahko rečem, da je oče sedaj super oče, njegovo življenje sta služba in družina, nič drugega, hobijev kakšnih posebnih nima, oz. so vsi povezani z družino. Mati ga je torej vsekakor “ukrotila”, hkrati pa sama to razumem kot izjemne manipulacije z vsemi hčerami, ki mu jih je dala, saj sama teh vezi ni bila sposobna ustvariti. Če se še malo spustim v njen opis: je izjemno dominantna, gospodovalna, rada izsiljuje, če kaj ni po njenem pač joka in po par dni ne govori s krivcem, ki jo je užalil… potem kot da se ni zgodilo nič. V otroštvu je bilo ravno obratno, veliko prejokala sem jaz, ker sem se ob njenem izsiljevanju (npr. z denarjem – če to ne bo tako in tako ne boš dobila tega in tega) vselej počutila ujeto in stisnjeno v kot. V otroštvu nas ni nikoli crkljala, na kavču npr. zvečer pred TV smo se stisnile vedno le k očetu, še danes je fizični stik (objem, poljub) prijeten le z očetom, mama je izjemno hladna in zavrta, včasih celo ljubosumna na naše medsebojne odnose s sestrami, ko se iskreno imamo rade, se dotikamo, damo poljub, itd. Če se spomnim sebe kot male deklice, sem si vedno želela bolj prijazno mamico, crkljala sem se po vseh naročjih mamic družinskih prijateljev, ki so takšne – prijazne mamice pač bile. Naša je bila stroga, načelna, odločna, prava levinja sicer za svojo družino, pravičniška, pripravljena storiti vse, dajala je in daje izjemen občutek varnosti in stabilnosti, z njo sem se in se še vedno lahko ogromno pogovarjam, le da v prepirih zna te osebne pogovore vedno uporabiti v škodo in to me je kot otroka izjemno prizadelo in sem od študentskih let dalje tudi bolj previdna, o čem z njo razpravljam – odnosi z moškimi npr. ne več. Tako da vse te njene karakteristike vendarle niso slabe. Le čustveno zavrta je in si npr. vse zasluge za dosežke hčera šteje za svoje, to naglas izpostavlja v prepirih, oče bi bil brez nje alkoholik, z moškimi je treba manipulirat, ker so vsi otroci, itd. Sama sem skozi vse te njene zgrešene nauke šla v povsem drugo skrajnost, želim enakopraven odnos, ne želim moža, s katerim bom manipulirala, ga prevzgajala, se borila zanj, tekmovala z vsemi tekmicami, itd., zato, da bo na koncu pač moj, čeprav skozi odnose z moškimi spoznavam, kako vodljivi so in kako zlahka jih je vleči za nos. Želim pravi partnerski odnos, nakar vedno znova vidim, kako podobna sem lastni mami in kako zelo so moji partnerji podobni očetu – otročji/zabavni, a nezreli. Sama torej na noben način tega vzorca ne želim ponoviti, pa se vedno znova znajdem na razpotju. Privlačijo me kloni mojega očeta, s to razliko, da me vedno premamijo s svojo lažno zrelostjo, zapakirano v paket uspešnega moškega na poklicnem področju, ambiciciozni, športniki, energični, zanesljivi (le navidez)… ko ta paket razpakiraš, ko prvi zanos mine, vedno znova ugotovim, kako nezreli so, slabiči, mamini sinkoti, navezani na svoje bivše, itd., ob katerih bolj kot ne sama odigram vlogo svoje mame. Razumsko bi se rada sicer navezala na prijaznega, pozornega, zrelega fanta, pa me takšni niti fizično potem ne privlačijo, me ne znajo nasmejat, imam občutek, da se ga bom po par mesecih naveličala in zbežala, itd. Kje je torej moj izvorni greh? Naj še povem, da sicer delujem zelo samozavestno, tudi okolica in moški me tako dojemajo, delujem tudi v poklicu, kjer je samozavest zelo potrebna in na poklicnem področju tudi sem, vendar sama sebe sicer dojemam kot polno nasprotij in zmešnjave in si blazno želim močnega moškega, ki bi me varoval, razvajal, ob katerem bi bila ženska in ne njegova mama… moškim sem sicer na splošno zaradi te (zame navidezne) samozavesti zelo privlačna, to se zavedam, a hkrati tudi zelo nedostopna, previdna, s kom se zapletam… na koncu pa dejansko ta zid nedostopnosti prebijejo le najbolj predrzni, divjaki, samozavestni fantje, ki so v resnici slabiči in jim je ta zid izziv, prijazni, dobri fantje pa se me, čeprav sem zelo, zelo prijazna, le delujem strogo na prvo žogo, dejansko bojijo in četudi sem sproščena, se me navadijo in kažem in izražam naklonjenost, se me še vedno bojijo… se je tudi že kdaj zgodilo, da je nekdo dobesedno zbežal, ko sem sama povedala, da kavice v mojem svetu pomenijo več, v njegovem svetu pa sem bila samo “punca za gledat in občudovat in si nikoli ni mislil, da bi bil on meni lahko všeč”. In je ostal s svojo punco…
Pozdravljeni obe Ewchyki
Pravi čas za terapijo je, ko so življenske stiske prehude in jim sami nismo kos ali ko opazimo, da smo se ujeli v nek začaran krog, iz katerega sami ne najdemo izhoda. Starost, pri kateri se nam to zgodi, pri tem ni tako pomembna. Odločitev za individualno ali skupinsko terapijo je zelo stvar posameznika, kje bi se bolje počutil. Velikokrat pa najboljše učinke daje kombinacija obeh.
Še-ena-ewchyka: sicer niste postavili vprašanja, ampak vseeno bi vas opozoril, da preveč odgovornosti nalagate na mamo. Verjamem, da je res taka, kot jo opisujete in ste zato nanjo povsem upravičeno jezni. Se pa bojim, da pri tem spregledujete očetovo odgovornost, ki v zakonski zavezi in družini ni nobena žrtev, ampak sokrivec. Ker se je oče umikal in na nek način bil preveč mehak in popustljiv, je na mamo padlo nesorazmerno več bremena. Za vaše težave pa sta v vsakem primeru odgovorna oba in to zelo enako.
Lep pozdrav
Še-ena-ewchyka, pozdravljena! Sama sem se tudi najdla v tem tvojem odnosu do moških, predvsem pa:
“Razumsko bi se rada sicer navezala na prijaznega, pozornega, zrelega fanta, pa me takšni niti fizično potem ne privlačijo, me ne znajo nasmejat, imam občutek, da se ga bom po par mesecih naveličala in zbežala, itd.”
Na koncu pa dejansko ta zid nedostopnosti prebijejo le najbolj predrzni, divjaki, samozavestni fantje, ki so v resnici slabiči in jim je ta zid izziv, prijazni, dobri fantje pa se me, čeprav sem zelo, zelo prijazna, le delujem strogo na prvo žogo, dejansko bojijo in četudi sem sproščena, se me navadijo in kažem in izražam naklonjenost, se me še vedno bojijo…
A ni to žalostno, da naju privlačijo samo “nedostopni slabiči”, če uporabim tvoje besede. Tako kot je g.Izidor že rekel, je najina izbira, da si take moške poiščeva, posledično sva midve odgovorne za to, da si take izbirava…
Tudi jaz sem sicer zelo sproščena oseba z vsemi (družina, prijatelji, znanci), problem je edino pri (potencialnih) fantih, pri katerih sem tudi na začetku zelo sproščena, vendar ko pride do tega, da bi me rad pogosteje videl, se takoj zaprem…
Mene je ravno tega strah, da ko bom v tvojih letih (sicer ne vem koliko si stara), še kar imela isti problem, sem kar malo obremenjena s tem. Zato sem tudi pomislila na terapijo, bomo pa videli kaj bo prihodnost prinesla=),,,
LP
Mogoče sem bila pristranska, se strinjam, čeprav sem se trudila, da ne bi bila, oz. da bi prikazala vse slabosti in dobre lastnosti obeh staršev. Se tudi zelo dobro zavedam, da je oče slabič, da je vse breme na mami, ki to dnevno tudi meče naprej vsem okoli sebe in to je utrujajoče. Ravno skozi vso to dinamiko družinsko pa sem tudi trdno odločena, da takšnega moškega, kot je moj oče (nezrel, neodgovoren, itd.), ne želim ob sebi, všeč so mi le njegove pozitivne plati (zabaven, prijeten, topel, iskren, itd.), prav tako pa ne želim igrati mamine vloge v odnosu, to je manipulirati, podpirati vseh štirih vogalov hiše, itd., ali ponoviti zakona svojih staršev – odnos, temelječ na stalnih manipulacijah, vse od mojega rojstva oziroma spočetja dalje.
Vprašanje bi torej bilo, kako naj sploh vem in v fazi spoznavanja novih in potencialnih partnerjev ugotovim, kaj bi bilo zame primerno, če pa me privlači praktično to, kar na racionalni ravni ne želim, da bi me – kloni očeta očitno, ob katerih sama odigram vlogo mame?, pa me, medtem ko me fantje, za katere mislim, da bi bilo z njimi varno, umirjeno življenje mogoče in so torej nasprotje teh družinskih vzorcev, fizično sploh ne privlačijo in bi bilo vse to še tisočkrat bolj zgrešeno… Mislite, da sem zrela za terapijo? Večkrat sem o tem že razmišljala, pa ne vem, kam se obrniti, koliko časa to traja, kakšne rezultate lahko pričakujem?
Hvala za vaše odgovore.
Pozdravljeni
Ne moremo direktno vplivati na to, kdo nam bo privlačen. Iti v odnos z nekom, ki nam ni privlačen, verjetno tudi ni prava rešitev. Kaj ostane? Morda med temi, ki so nam privlačni (s tem pa tudi že potencialno problematični), izbrati tega, ki se te svoje “problematičnosti” vsaj malo zaveda in je pripravljen na tem tudi kaj narediti. Tisto, kar pa lahko napišem bolj z gotovostjo pa je, da je naša glavna naloga, da se v odnosu naučimo drugačnih reakcij. Da ne prenašamo mirno tistega, kar nam ni treba in ne smemo (npr. nasilje, alkoholozem,…) in se po drugi strani naučimo tolerirati, kar nas brez potrebe pretirano razburja. Otrok pri starših mirno prenaša vse krivice, saj nima izbire in se slej ko prej prilagodi. Kaj pa bo brez staršev!? Odrasli osebi pa tega ni treba. Ni treba prenašati krivic in ni se treba pretirano prilagoditi. Ko to spoznamo in se naučimo zase postaviti na miren, dostojanstven, odločen in hkrati do drugega spoštljiv način, potem se naši odnosi spremenijo. Običajno tej spremembi sledi tudi partner, saj nima kaj dosti izbire. Če ne bo sledil, bo odnosa kaj kmalu konec. Če mu je kaj do odnosa, se bo potrudil in poskušal prispevati svoj delež. Če mu pa ni? Potem se postavi logično vprašanje, zakaj smo še z njim. Pa smo spet pri svoji odgovornosti. S tem ko spreminjamo sebe in osebno rastemo se počasi tudi spreminja naš “sistem privlačnosti”. Manj vidimo tisto, kar želimo videti in bolj tisto, kar je res. Globoke bolečine, ki smo jih ozavestili in rane, ki smo jih ob tem očistili, nam nehajo delati tako zelo privlačne moške/ženske, ob katerih bi se nam te vedno znova prebujale.
Terapija pri tem lahko pomaga, nima pa čudežnih učinkov in odgovorov. Ključno je, da uspemo spremembe zaživeti. Zato pa potrebujemo možnost in “sparing partnerja”. Vsi ti “potencialno problematični moški” dajejo ravno to možnost, da se ob njih učimo in rastemo. Seveda pa so še boljši kar naši starši. Morda se oni res ne bodo spremenili, sploh jih pa mi ne moremo. Vendar imamo vseeno možnost, da se vsaj mi ob njh in do njih spremenimo. Nehajmo se pretvarjati pred njimi, sprejemati njihove igre in vzorce. Nehajmo prenašati, kar smo dolga leta, itd. Če se bomo tega naučili in zmogli ob starših, nam bo to še toliko lažje uspevalo pri partnerjih. Med obojimi pa je ena velika razlika! Starši so nam ta “trening” DOLŽNI omogočiti, partnerjem pa tega ni treba!! Vendar se večina od nas raje jezi na partnerje, namesto da bi svojo jezo usmerili na tiste, ki so nas in nas še v resnici puščajo na cedilu.
Upam, da bosta iz tega odgovora znali izluščiti namig, kaj in kako v bodoče. Odločata se pa seveda sami. Za vajino življenje gre. Noben ne more biti “pameten” namesto vaju.
Lep pozdrav
Pozdravljeni!
Tudi jaz prosim za nasvet.
Po določenem času že pozabim, da se lahko znajdem spet v podobni situaciji, od katere neustavljivo vedno znova zbežim. Rada imam dialog, všeč mi je, ko govorimo o sebi, a kar pogosto se zgodi (med različnimi ljudmi), ko kdo izmed prisotnih, ki najmanj pove o sebi, je rezerviran in vodja, besede povzame na način, da se čutim razvrednotena. Nekako vidim, kot da hoče vse razminirat in zgradit novo. Meni pa gre na bruhanje, ker nisem upoštevana, ker ne reče, poslušaj, s tabo se pa ne strinjam, imam drugačno zamisel in mislim, da je boljša, predlagam, da jo upoštevaš. Doživljam eno zahrbtnost, ki mi spije kri. Takoj bi se morala odzvati, pa ne vem, kaj me zaustavi. Kako naj se zavarujem? Naj se takšnih ljudmi preprosto izogibam, kako naj jih prepoznam že vnaprej?
Tudi meni, tudi sama se vam zahvaljujem za izrčpne odgovore.
Me pa vseeno še zanima, če sem namig pravilno razumela – ko naj bi uredila odnose s starši, bodo tudi ostali odnosi enostavnejši (moram reči, da sem na prijateljske odnose pa sicer ponosna, imam kar nekaj pravih in kvalitetnih prijateljev in prijateljic, precej še iz otroštva in tukaj res dobro krmarim, pešajo pač odnosi moški-ženska)?
Mislim, da sem v svojih mejah zmožnosti in razumevanja škodljivosti strupenih družinskih odnosov to že storila – staršem postavila meje in jim povedala, kaj si mislim o vseh vplivih, ki sta jih dala kot popotnico za življenje (je bila tiha maša oz. obojestranski molk kar nekaj mesecev pred leti, ko sem to storila), obiskujem jih, kar je najnujnejše, načeloma se ne vpletam v njihove odnose, relacije, itd.. Mlajši sestri še živita doma, z njima sem v boljših odnosih in se preko njih potem najde več možnosti soočenj, itd. Načeloma se ne pustim več čustveno izsiljevati ne mami, ne očetu, naj rešujejo svoje zdrahe in relacije sami, razen, če me res potrebujejo, tega res ne odklanjam, npr. preko mojega dela, okej, tu so še rojstni dnevi, prazniki in podobno, ni pa nekih pristnejših vezi in druženj, kot to opažam v drugih družinah… Tudi za lastne otroke, če jih bom upam da kdaj imela, sem trdno odločena, da ne bodo v varstvu pri mami, ker nočem dodatnih vezi, ki bi omogočale konflikte itd. A zato moji odnosi z moškimi niso nič kaj enostavnejši. Če sem iskrena, mislim, da sem skozi vse to nepopuščanje zadnja leta do staršev, ker sem veliko brala o teh strupenih družinskih okoljih, ko naj bi bilo pametno stike omejiti na minimun, ker so me v marsičem prizadeli, precej nepopustljiva tudi do moških, oz. vse to, kar mi moški v bistvu očitajo – resna (čeprav se ogromno smejem in sem zelo duhovita oseba), stroga, racionalna, itd., tudi sem. A mislim, da ne v svojo škodo, če sodim po tem, da so objektivno gledano oni nezreli, slabiči, ženskarji, brez ciljev, itd. Tega na prvo žogo sicer ne moreš ugotoviti, pač pa skozi odnos, ko maske padejo, ker imam še to srečo (pa smo spet pri teorijah “privlačnosti”! – torej to sama privlačim), da vedno znova naletim ravno na takšne, ki se trudijo, da prodajajo ravno to, kar iščem in želim – zrelost, zanesljivost, zvestobo, itd. – očitno vse to, kar želim, da so, pa je le lažen paket…
Jaz bi tu dodala nekaj svoje izkusnje in podvprasanje. Trenutno mi je najtezje sprejeti to, da potencialni partnerji niso tvoji starsi. Zelo tezko je razumeti, da je partner dar in da ti ni dolzen stati ob strani (vsaj dokler se ti ne zaobljubi, ali pa tudi takrat ne?!?). Ko danes preventivno opustim srecanja z nekom, ob katerem se ne pocutim varno ali pa ze on sam zacne bremzati s svojo pozornostjo, takrat ugotovim, da se mi dviga jeza sto na uro in tudi ce ga nocem vec videti, bi najraje sla nazaj k temu cloveku in mu ranila ponos, kolikor morem! Kar tezko se v mislih poslovim od njega, brez da bi dodala kaj pikantnega! Do bivsega fanta se vedno cutim prezir, cetudi sem ga jaz pustila (ni mi bilo vec zgolj do tega, da bi nekoga “imela”!). In to se mi dogaja kljub temu, da se mocno zavedam svojega sovrastva do ljudi „ki so zame naredili vse“ in sem jim ga v enem obdobju tudi jasno pokazala! Tako mocno jih sovrazim, da se zagnusim sama sebi, ce moram izreci besedo „skrbniki“.
Hocem reci, da je zelo tezko lociti, koga v nekem trenutku upraviceno napadamo (ce se lahko tako rece): kako naj vem, kdaj sem na potencialnega partnerja po pravici jezna, kdaj pa samo vlecem ven, kar prinasam od „skrbnikov“ … Tezko je to lociti, kako naj to obvladam??? Vseskozi se bojim, da bo nekdo odsel zato, ker se pri tem lahko zmotim. In ker rabim vec pozornosti od njega, takrat ko me je strah za njegovo izgubo. Poleg tega pa se zaplete se tu: tudi ce te recimo kdo res prizadane, je resnica ta, da si mu ti dovolil/a … Kar je torej tvoja odgovornost. Torej na koga se sploh lahko jezim?!Rekla bi nase, a potem sem v istem dreku kot sem bila vso mladost! Se pravi kam z vsem tem gnevom?! Rada bi ze enkrat MIR!
Spoštovani,
z vsem zanimanjem sem si prebrala vaše odgovore obema dekletoma.
Lahko se mirno poistovetim z njuno situacijo in prepričanostjo o odnosu, bežanje pred njim, iskanje nedosegljivih itd.
To da imam tudi jaz ta problem sem že ugotovila in delam na temu, da se izogibam nedosegljivih na tak ali drugačen način moških. Problem pa je v temu, da dosegljivih pa ni. Ne da jih ne vidim, v mojem okolju jih enostavno ni. Pa je široko okolje in raznoliko. Morda je moje starostno obdobje, saj sem v zgodnjih 30, kar dodatno zmanjša opcije srečati dosegljivega (vsi so ali zasedeni, ali precej mlajši od mene ali pa starejši ali pa pač iščejo samo avanture).
Zanimivo pri meni je morda tudi to, da sem celo imela eno resno zvezo, in sicer prvega fanta pri 18letih. Zveza je trajala celo 3 leta in je bila pravzaprav čisto normalna brez stresa ali neprimernega ravnanja (edino morda sem bila jaz včasih preveč neprimerno se obnašajoča-nesramna, nespoštljiva itd). Torej se je nekaj “spremenilo” v meni po tej zvezi, da sem se znašla v začaranem krogu.
In počasi imam dovolj vrtenja na istem mestu. Sama ne najdem več nobene razlage ali bolje predloga kaj lahko še storim. Strokovno pomoč sem tudi iskala pa tam po enem letu še vedno se vrteli na mestu tudi…Kaj naj??
Lp
podobna
Spet lahko samo ugibam, a dokaj verjetno je, da se je podobno do vas obnašal eden od staršev. Se je morda oče tako odzival. Je on vedno vse vedel in imel prav, vse ostalo pa je razminiral? So bile njegove zamisle vedno prave in najboljše, vaše pa ničvredne. Ste se ob njem počutili tako neupoštevano? Če kaj od tega drži, potem imate odgovor, odkod vam gre na bruhanje pri teh stvareh, pri katerih bi morda kdo drug samo odmahnil z roko. Če ste toliko let živeli v takem okolju in ste morali ves ta čas požirati in zatajevati svojo jezo, sram in izgleda, da tudi gnus – potem ta mora nekje na plan. In vedno se najdejo ljudje, ki vam bodo to prebujali. A oni niso nič »krivi« za to, kar vi čutite. Ta »rezerviran posameznik« je morda imel zelo podobnega očeta in se je od njega naučil obnašati zelo podobno. On ne zmore drugače, vi pa se ne zmorete pred tem zaščititi in upravljati s svojimi čutenji. Kdo je tukaj boljši, kdo slabši? Brezpredmetno vprašanje. Oba sta žrtvi razmer, v katerih sta odraščala. A hkrati sta oba odgovorna, da s tem zdaj enkaj naredita. »Posameznik«, da se nauči bolj spoštljivega vedenja do drugih. Vi pa po eni strani tolerance in razumevanja za njegove težave, po drugi pa sposobnosti, da kljub temu znate izpostaviti in vztrajati pri svojem mnenju. Ni »posameznik« kriv, da se vi ne znate postaviti zase. Ta odgovornost gre vašim staršem, ki jim je ustrezalo, da niste samostojni in samozavestni, ampak prilagojeni in kimajoči.
Sprašujete kaj narediti? Če se boste hoteli »takim ljudem« izogibati, potem boste na koncu ostali sami v svojem stanovanju. Ne da se jim izogniti, povsod so. Boljša smer bi torej bila, da se naučite z njimi sobivati. V vašem primeru bi to pomenilo, da se jih naučite prenašati, tolerirati, ignorirati ali pa se naučite postaviti zanje in uveljaviti svojo zamisel ne glede na njihovo obnašanje. Ni namreč njihovo vedenje tisto, kar vas ustavi. Ustavijo vas občutki sramu in jeze, s katerimi ne znate upravljati. Točno isti občutki so vas namreč ustavili tudi v odnosu s starši. Zato bi bilo pametno, kot sem že napisal v enem od prejšnjih odgovorov, to vaše učenje začeti kar pri starših. Ko boste svojemu očetu (mami?) znali direktno, odločno a hkrati spoštljivo povedati, kaj si mislite po njegovem obnašanju in kako se vi ob tem počutite in ko boste sposobni PRENESTI NJEGOVO REAKCIJO, potem bo ste s takimi »posamezniki« opravili precej zlahka.
Še-ena-ewchyka
Niste me najbolje razumeli, se vam pa je res dobro zapisalo »…ko naj bi uredila odnose s starši…«. Točno tako razmišljajo otroci, da morajo oni skrbeti za odnos s starši, da so oni krivi, če ta odnos ni v redu, da ga morajo urediti, da se morajo ustrezno spremeniti in bo ta odnos v redu. Otrok NE MORE urediti odnosa s starši. Starši MORAJO vzpostaviti ustrezen odnos z otroki!! Ta odnos je najprej in predvsem odgovornost staršev. Vi torej ne morete urediti odnosa s starši, zato tega nikar več ne počnite. Z vami (kot z vsakim otrokom) ni nič narobe, čisto nič takega niste storili, da bi bilo to treba spremeniti. Kar lahko in morate urediti, je vaš ODNOS DO staršev in predvsem ODNOS DO SEBE, ko ste z njimi. Tega ne počnite zato, da bo vaš ODNOS S starši boljši, ker ne bo, dokler se starši za zto ne odločijo in kaj naredijo. To naredite ZASE, zato da se boste znebili sider, ki vas držijo na poti v samostojnejše in bolj sproščeno življenje. Kaj pomeni spremeniti odnos DO staršev? Nehajte se spraševati, kaj bi oni želeli, kako jim ustreči in kako bodo na kaj odreagirali. Začnite se raje spraševati, kaj v resnici čutite, česa si želite, česa ne marate,… Učite se biti v njihovi prisotnosti to, kar ste v resnici, ne pa t, kar si oni želijo, da bi bili in kar oni prenesejo, da ste. Ko boste to zmogli pri starših, vam bo še toliko lažje šlo pri drugih. Prijateljstva so eno, intimni odnos z moškim pa povsem nekaj drugega. Najglobjih čustvenih ran se dotaknemo samo pri intimnem partnerju in pri otrocih. No ja, morda se jih dotaknemo tudi pri kom drugem, ampak edino partner in otroci so tisti, pri katerih enostavno moramo vztrajati, da te rane pogledamo, jih očistimo in sčasoma pozdravimo. Te rane so tista sidra, ki sem jih prej omenjal. Iz tega, kar ste napisali, je razvidno, da ste že marsikaj naredili. Ampak takih sider je še kar nekaj. Vsi jih imamo. Na nas je, da ji najdemo enega za drugim in jih dvigamo. Ko boste kakšnega od ključnih, se vam bodo začeli urejati tudi intimni odnosi. Več vam pa težko napišem.
Lidija2008
Vedno, ko vas kaj spravi iz tira, ko se pretirano razburite, se prebuja nekaj iz preteklosti od vaših »skrbnikov«. Na koga se potem lahko jezite? Jezite se lahko na vse, ki vam počnejo nekaj, kar vam ne ustreza, kar se vam zdi krivica. Na to, kdaj se vam bo pojavila jeza, ne morete imeti prav dosti vpliva. Kar se lahko naučite, je upravljanje s to jezo. Če se vam ob partnerju prebudi jeza, to avtomatično pomeni, da je naredil nekaj, kar vam ne ustreza. Zato lahko ob njem čisto upravičeno OBČUTITE jezo. Na vas pa je, da se naučite, da je prav, da jo čutite, da jo v sebi PRENESETE in (ključno!!!), da izberete USTREZEN ODZIV. Drugače povedano to pomeni, da se jezite na pravo osebo, za pravo stvar, sorazmerno s težo »njegovega greha« in na spoštljiv način. Tipičen primer napačnega odzivanja je, da tedne mirno požiramo in tajimo jezo, ker nas npr. partner zanemarja, potem pa nanj z vso silovitostjo izbruhnemo zaradi nepomitega umivalnika.
Z jezo torej ni nič narobe, teba se je samo naučiti ravnati z njo. Ker niste smeli biti jezni na starše, ste to jezo usmerili najprej nase, kasneje, ko ste se tega »naveličali« pa na ves svet, ki vas kakorkoli ujezi. Če jeze ne začutite in je ne pokažete, delate škodo sebi. Če jo izrazite nekontrolirano (kričanje, prezir, sramotenje, ignoranca,…), potem delate škodo drugim in preko tega tudi svojim odnosom. Glede na težo težav, o katerih večkrat pišete na tem forumu, bi vam prporočil obisk pri terapevtu. Ni treba, da se še naprej povsem sami mučite s tem.
malce drugačna
Kaj dosti drugega, kot da vztrajate naprej, vam ne preostane. K zgornjim odgovorom dodati ne morem kaj veliko, upam, da boste našli kaj primernega zase. Terapevti dokaj dobro vemo, kako pride do »težav« pri posamezniku. Malo manj dobro, a še vedno kar zanesljivo vemo, kako izvajati terapijo, da se te »težave« postopoma odpravijo. Precej manj pa lahko predvidevamo, kako se bo posameznik spoprijel z odpravo težav in posledicami njihove odprave in kakšni, če sploh, bodo potem njegovi intimni odnosi. Tukaj se lahko opremo več ali manj na prepričanje, da nekdo, ki izboljša odnos do sebe, se bolje pozna in obvladuje, bo tudi gradil bolj kvalitetne odnose z drugimi. Ampak o tem, kaj je »bolj kvalitetno«, ni splošnega pravila. So ljudje, ki nimajo stalnega partnerja niti otrok, a vseeno živijo bolj polno in kvalitetno življenje od marsikoga, ki je poročen in ima otroke. Sebe in svojega življenja torej ne primerjajte z drugimi, sploh pa ne z nekimi splošnimi normami. Kot vsak, ste tudi vi nekaj posebnega. Imate svoje želje, potrebe in imate tudi svoj tempo. Če se boste naučili to slišati in začutiti, boste to spoštovali in se ravnali po tem, skoraj ne more biti drugače, kot da življenje za vas postane prijaznejše. Kar se pa tiče strokovne pomoči, se mi zdi potrebno napisati, da ni katerakoli pomoč nujno prava. Kot je pomembno, da greste k pravemu zdravniku, je pomembno, da izberete pravega terapevta. Morda ta, pri katerem ste iskali pomoč, ni bil najustreznejši po modelu (načinu terapije), morda se osebnostno nista ujela ali pa (morda še najverjetnejše) takrat še sploh niste bili pripravljeni za resnejše spremembe. Noben terapevt (pa tudi kdo drug) ne bo ničesar naredil namesto vas. Čisto vse boste morali postoriti sami. Zato pa najprej potrebujete trdno odločitev, voljo, pogum in vztrajnost. Terapevt je pri tem lahko samo v pomoč.
Lepo vas pozdravljam
Ufffff….na tem forumu sem se pa popolnoma našla….samo, da jaz nimam travme iz otroštva…moja samozavest se je izgubila nekje v srednji šoli…nesrečna ljubezen tri leta,padec v šoli…nato pa še zaplet s poročenim….sedaj se enostavno ne znam več zaljubiti, ne upam se več….bojim se bližine, ne verjamem, da se nekdo sploh lahko zaljubi vame…v površinskih odnosih sem zelo dobra, ampak intima z ljudmi, je pa druga pesem…