Pa je po dolgem času (ponovno) doletelo tudi mene. Sem že pozabila kakšen je občutek nesrečne zaljubljenosti oziroma drugače rečeno imeti »zlomljeno« srce, ki sem ga prvič spoznala kot najstnica. Pred kratkim sem končala svojo večletno zvezo. Zaradi takšnih in drugačnih težav skozi najino razmerje, sva se odločila da nekaj časa preživiva vsak zase. Da vidiva, če je med nama še kaj ljubezni, če lahko prekineva to rutino in med nama ni ostala le navezanost. Jaz sem bila tista, ki sem prva spregovorila o tem, da nisem več srečna v zvezi in morava nekaj storiti. Ko razmišljam za nazaj, sem prepričana, da bi on molčal, pa četudi bi to pomenilo, da ostaneva skupaj in sva nesrečna. Še preden sva se odločila za premor, sem vedela, da je on tisti, s katerim si želim ustvariti prihodnost, družino. Vedela, sem tudi, da se ne bo končalo dobro in bom razočarana, a utesnjenost, žalost in želja po nečem novem, je bila premočna, da bi vztrajala v zvezi, ki je že nekaj časa bila vse prej kot zveza. Sprva je bil zelo žalosten in mi zatrjeval, da si življenja brez mene ne predstavlja, potem se je žalost preobrnila v jezo. Oba sva veliko prejokala, obema je bilo hudo, zato sva se ponovno pogovorila in skupaj sprejela odločitev, da je premor edina trenutna rešitev. Še vedno se skoraj vsak dan slišiva, vidiva mogoče enkrat na teden, a je moč opaziti razliko v njegovem življenju. Nič več ni žalosten, služba in utrujenost ga ne ovirata in je ponovno našel čas ter voljo za stvari, hobije, ki jih je nekoč imel. Vesela sem zanj in mu privoščim iz vsega srca, saj sem ga skozi celotno najino zvezo ves čas preganjala, predlagala, vabila na koncerte, izlete, pa je imel zelo malo volje za to. Ko pogledam globlje, imam občutek, da je brez mene ponovno zaživel. Kot, da sem ga vsa ta leta držala nazaj in se ni mogel sprostiti. Večkrat mi je omenil, da moram biti pripravljena tudi na to, da mogoče nikoli več ne bova skupaj. Sama na to možnost nisem pomislila niti enkrat. Vse do sedaj, ko slika o najini skupni prihodnosti postaja vse bolj meglena tudi z moje strani. Hudo mi je, vsakič ko ga vidim ali slišim njegov glas, zato resno razmišljam o tem, da bi prekinila vse stike. Ne vem, mogoče se samo tolažim in prepričujem, da bi bolečina hitreje minila, a mislim da me na koncu čaka lepša prihodnost.
Med tem ko je najina zveza počasi razpadala na vse strani, sem spoznala še nekoga. Postala sva prijatelja, ugajala mi je njegova pozornost, ki sem jo tako prekleto potrebovala, a nikoli nisva prišla dlje od pogovora. Res sva se lepo ujela, jaz sem mu zaupala svoje težave, on mi je zaupal svoje, med drugim tudi to, da mu postajam všeč. Ne bom lagala, tudi jaz sem preveč časa mislila nanj. Ko sva se fantom razšla, je bil tam, mi pomagal, svetoval, nato pa se je nekaj spremenilo. Kar na enkrat sem postala nezanimiva, najini pogovori so postali krajši in redkejši. Ne vem, mogoče sem mu skozi pogovor dala občutek, da sem »lahka« in sem mu na voljo. Mogoče ga je odvrnilo to, da sem sedaj dostopnejša. Ne vem in ves čas premlevam kaj je šlo narobe. Bi ga morala vprašati, razčistiti še to, da lahko potem odidem naprej brez vprašanj in pustim vso preteklost za seboj? Ali pustiti in pozabiti nanj, saj ne vem zakaj bi se trudila sama in predvsem za nekoga, ki mislim, da mu ni mar zame?
Sem precej čustvena, občutljiva in ranljiva oseba, a se trudim ostati pozitivna. In razumem, da sem kriva sama, da imam »zlomljeno« srce zaradi dveh, da sem si sama zakuhala vso sranje, da obstaja razlog zakaj sva s fantom na premoru, da obstaja razlog zakaj je v moje življenje prišel tudi nekdo drug. In vem, da bo minilo. Čeprav imam ves dan zapolnjeno glavo s skrbmi in mislimi, ne morem spati in mi jutro ne prinese motivacije, vem da bo boljše. Čeprav mi je včasih tako hudo, da mislim, da ne bom več zdržala, vem da bo boljše. Z vsakim dnem bo boljše, čeprav še ne vem kako priti do tega.

Spoštovana MissSnuffles,

ne morem si kaj, da se ne bi takoj ustavila pri vaši trditvi: »Razumem, da sem kriva sama, da imam strto srce zaradi dveh, da sem si sama zakuhala vse sranje.« Besede niso kar tako; imajo veliko moč, sploh kadar si iz njih oblikujemo prepričanja. Na podlagi prepričanj namreč delujemo. In če menite, da ste za opisano krivi sami, ste prevzeli na svoje rame velikansko breme, ki razumljivo zbuja občutke, da »ne bom več zdržala«. Na srečo pa prepričanja lahko spreminjamo in z njimi tudi občutke.

»Kriva sem.« Ta izjava spada v območje pravosodja, ko se ugotavlja odgovornost za kazniva dejanja. Seveda, spada tudi v naš vsakdanjik, če nekomu namenoma prerežemo gumo ali razbijemo vazo – jasno, da smo krivi za to dejanje, in če imamo kaj vesti, bomo škodo popravili in poravnali, ne glede na to, da smo bili na lastnika gume/vaze še tako besni in kakšno krivico nam je storil. »Kriva sem« pa se v vašem primeru nadaljuje v prepričanje »in za to bom plačala s strtim srcem«. Od kod ta prepričanja? To je retorično vprašanje: niste jih pobrali iz knjig, filmov, pogovorov ali opazovanja naravnih zakonov; učili ste se jih od rojstva naprej v okolju in vzdušju, v katerem ste živeli.

Ko govorimo o območju čustveno intimnih odnosov, ki jih tketa dva človeka, pa krivde v smislu, kot ga opisujete, nima pomena iskati; v vsakem partnerskem odnosu se prebujajo nerazrešene zadeve iz vsaj treh prejšnjih generacij vsakega od partnerjev, in te nerazrešene zadeve so ljudje počeli zato, ker so jih gnale lastne nezavedne nerazrešene zadeve in zato drugače/bolje niso zmogli (ne glede na to, da so med njimi lahko npr. tudi kazniva dejanja). Lahko pa prevzamemo odgovornost za tisto, kar sami dajemo v odnos. In tudi odgovornost za to, da z občutki, ki se nam v tem odnosu prebujajo, nekaj storimo, jih uporabimo za to, da bomo bolje razumeli sebe in prenehali ponavljati vedenja, ob katerih se slabo počutimo. Ob nezainteresiranosti prejšnjega partnerja ste čutili stisko in ste ga skozi celotno zvezo ves čas preganjali, predlagali, vabili na koncerte, izlete, pa je imel zelo malo volje za to. Zdaj vas neizmerno boli, ko vidite, da je kar na lepem »oživel«. Spet pa zmotno sklepate, da je to zato, ker ste se vi umaknili iz njegovega življenja. Na površini že, ampak njegova pasivnost je bila del vajine skupne dinamike. Če bi svoje razhajanje predelovala na partnerski terapiji, bi dobili marsikateri odgovor, ki bi vas umiril. In ta nemir se vam prebuja tudi ob nezainteresiranosti drugega moškega: »Bi ga morala vprašati, razčistiti še to, da lahko potem odidem naprej brez vprašanj in pustim vso preteklost za seboj?« Najhuje se je raziti in ostati s kopico neodgovorjenih vprašanj, na katera sami iščemo odgovore, ki so večinoma v neskladju z resničnostjo.

Pravite, da veste, da bo bolje. Vsekakor bo bolje, mislim pa, da zdaj že tudi prepoznavate, kaj je tisto, zaradi česar vam je v partnerskih odnosih težko. Zato vam želim, da to bolečino uporabite kot gorivo za spoznavanje sebe, da vas bo v prihodnosti pritegnil moški, s katerim se boste bolje ujemali in (ustrezneje) vlagali svojo energijo v produktiven odnos.

Lepo vas pozdravljam,