Pozdravljeni!

S partnerjem sva poročena že pet let, imava dva majhna otroka (4 in 1 leto). Spoznala sva se na mojem študiju v tujini, bila je ljubezen na prvi pogled. Kmalu po tistem, ko sva se spoznala, sem se vrnila domov, ohranila sva stike – ker sem imela še samo diplomo, sem saj nekajkrat na leto odšla k njemu na obisk, on je prihajal k meni poleti. Ko sem zanosila, sva se poročila, preselil se je k meni. Dve leti sva živela z malim otrokom pri mojih starših, redno so se spravljali name (veliko je bilo žalitev, poniževanja, verbalnega in čustvenega izsiljevanja), kdaj bom spisala diplomo, čeprav sem se zelo trudila, vendar je ob dojenčku trajalo eno leto, pa tudi mož je delal eno leto samo priložnostno, nato je dobil redno službo. Po dveh letih smo nekako zafunkcionirali, oba v službi, odselili smo se v drugo hišo, rodil se nama je še en otrok. Na začetku sva bila zelo zaljubljena, partner je bil do mene izjemno nežen in pozoren, ko pa se je preselil v mojo domovino, ga je to seveda težilo, vendar težav ni želel razreševati v pogovoru, ampak se je zapiral vase, imel migrene, ki jih je preležal sam v sobi. Počasi sem uvidela, da si ne pusti blizu, tudi sam je priznal, da ljudi spusti do neke meje, naprej pa noben ne more. Rekel je, da mene spusti še najbliže… čisto do sebe pa nobenega, tega ga je preveč strah. Te zadeve so jabolko najinih pogostih sporov, saj si pa jaz najbolj želim topline in bližine. Od staršev je nisem bila deležna v pravi, zadostni meri, kot otroka so me ob napačnem vedenju tepli do mojega 1o. leta, morala sem klečati v kotu, besedno so me zmerjali, med tem ko so bili do sestre vedno popustljivi in govorili, da pa je ona »boga«, jaz pa imam tako zahteven karakter, da ga je treba vzgajati s trdo roko. Nikoli se niso zanimali za to, kaj resnično čutim, vedno samo pridiganje in moraliziranje – edin ponos je bil, ko so se pred sosedi hvalili z mojimi učnimi uspehi, saj sem bila vedno med najboljšimi v razredu. Oče je vedno bil nekakšen »tiran« – kar je rekel, je veljalo, ne glede na moje prošnje ipd. Zelo veliko časa vlaga v svojo kariero in je bil posledično tudi veliko odsoten. Moje celo najstništvo sva se prepirala, drla eden na drugega, kjer sem bila deležna vedno novih zmerjanj, prisluhnil mi pa nihče ni. Mati je bila vedno tista, ki je nemočno vzdihovala »ne se kregat«, glede očetovega ravnanja pa je vedno govorila, da ne more nič spremeniti, takšen pač je. Doma sem občutila toliko nemoči, da težko opišem. Hrepenela sem po nekom, s katerim se bova razumela, s katerim bova imela iskren, topel odnos, katerega bom zanimala in pritegnila.
Žal pa se tudi v mojem zakonu nakazujejo razpoke, ki me spominjajo na moj dom. Lansko leto je bilo hudo, saj sem imela rizično nosečnost, napovedali so mi celo splav, ampak se je vseeno srečno izšlo. Najbolj me je bolelo to, da mi ob vseh teh stiskah partner ni stal ob strani. Ko me je bilo strah in sem iskala njegovo oporo, me je ponavadi nadrl in se nato čustveno povsem odmaknil. Tako sem ostajala sama z zelo težkimi čustvi , ki so nato v dveh prepirih privedla celo tako daleč, da sem partnerja klofutnila, takšen bes me je preveval in nemoč. Ob tem so se najini odnosi seveda zelo ohladili, partner mi je zagrozil, da me bo naslednjič udaril nazaj. Spore sva potem nekako zgladila s terapijo, nekako sva dosegla bližino… Sedaj leto kasneje pa se zopet vedno bolj umika. Imava kratka obdobja, ko se razumeva, ko je razumevajoč, topel, prisoten, nato pa se začne čustveno umikati in ga lep čas ni… Kako to izgleda v praksi? Ko otroka zvečer zaspita, on ponavadi ali zaspi z njima ali pa gre k televiziji&računalniku in v tišini zre v ekran do polnoči. Ko zraven kaj govorim, postaja nervozen, presliši moja vprašanja, nakar se seveda počutim zavrženo in da mu tv pomeni več kot jaz… Čutim, da ga moje govorjenje dela živčnega, da želi samo mir in da kot dva zombija skupaj zreva v ekran… Meni je pa to muka. In ko potem počnem kaj drugega, se mi nikoli ne pridruži, samo tv zre vsak večer. Čez dan pa ni časa za naju, saj sva z otroki, le redko dobiva varstvo zanju. Posledično so tudi spolni odnosi samo 1x mesečno, pa še to pravi, da njemu ni problem brez… Jaz pa se počutim takoooo osamljeno, tako hudo mi je brez pristnega stika, ko pa kaj načnem, se hitro skregava, pravi, da ga samo kritiziram in preprosto gre spat in ne govori z mano potem nekaj dni.
Počutim se povoženo…. Zakaj moram zopet moledovati za pozornost tako kot doma, pa je ni? Saj ni problem ga pustiti nekaj dni, teden na miru, ampak potem pa ja že ima človek željo po partnerju…. On pa nič… Pravi, da ga je ta selitev, pa moji starši, ki so gnjavli prvi dve leti (njemu niso nikoli, res pa je moral poslušati kako meni), čisto uničli in da ne more priti k sebi… Sem že razmišljala, da bi se odselila za nekaj časa, ker se mi zdi, da mu nič ne pomenim, ampak nimam kam iti… Poleg tega pravi, da če bom šla, bo potem on imel otroke, jaz pa lahko kar grem…. Take težke besede, ki me vedno znova bolijo…. Po drugi strani pa mi drugi govorijo, kako fajn je, ukvarja se z otroki, mi pomaga po hiši in potem mislim, da kaj delam probleme, a se bom selila zato, ker se noče pogovarjati z menoj zvečer…… Vem, da me starši pri selitvi ne bi podprli, sama pa nimam toliko financ, da bi šla povsem na svoje in pustila hišo… Ker on pravi, da se ne bi izselil.
Zopet me preveva znana nemoč, jezna sem sama nase, da ne naredim česa konkretnega, po drugi strani pa ne vem več, kaj naj naredim… Pogovor naju ne pripelje nikamor, terapija je pomagala za pol leta, zdaj smo pa spet v starih tirih… Prosim še za vaš pogled, ker vem, da sem nekako preveč ujeta v situacijo in ne vidim vsega v pravi luči – zelo bom hvaležna za vaš odgovor, kakšno interpretacijo problema, ipd. Lep pozdrav!
Izzabella

Spoštovana Izzabella,

ko sem prebiral vaše vrstice, me je pričel dajati stiskajoč in dušeč občutek nemoči, groze ter strahu. Tako se najbrž vi počutite in je krivično, da ena mama in ženska takole preživlja svoje dneve z družino. Dovolj izčrpno opisujete tudi vaše primarne odnose z družino ter sebe v njih, tako da vas človek lahko dobro začuti v tem zlorabljajočem vzdušju, kako ste trpela ob tem, kako ste sama. Predvsem se čuti jokanje in kričanje ranjenega otroka v vas – saj pravega odziva staršev ni bilo in ga še tudi danes ni. Pristna jeza, ki jo staršem niste smela pokazati, je seveda tako potlačena, da se danes, ko ste odrasla oseba, kaže predvsem v nenadnih izbruhih besa in nenehnem obnavljanju osamljenosti ter nemoči. Tesnoba > nakopičena nemoč > stres > izbruhi > pa spet nemoč > žalost… to je depresija oz. nič drugega kot globoko potlačena stiska, ki jo starša nista bila pripravljena slišati in vzeti nase, ampak sta raje še svojo lastno (z vsemi težkimi občutki psihične in fizične zlorabe) dodatno naložila na vaš krhki hrbet. Kar razočara je še dejstvo, da poleg že zdavnaj izgubljenih staršev, imate danes občutek, da počasi izgubljate še partnerja…

Kar čutim, da vam je storiti zahteva odločitve, iskanje varnega odnosa in veliko poguma, kar praktično zahteva popolnoma drug pristop do sebe (čustev, telesa, mišljenja) ter do svojih preteklih odnosov in to ste zmožni, verjemite vase. Vendar počasi, razvoja in samozaupanja ne gre dosegati čez noč, zato si vzemite čas da najprej resno premislite in prečutite vse, kar se vam dogaja. Vse, kar čutite je (za vas) resnica, zato je pomembno, da svojo telesno govorico jemljete resno.

Vsi mi v ponotranjeni obliki nosimo vzdušje naše primarne družine, to posebej velja, ko gre za način odzivanja v odnosih. Pod težo starševskih pričakovanj in njune lastne nepredelane stiske iz preteklosti, se otroci vedno prilagodimo tako, da se odzivamo v skladu s tem. Če je naše odnose ob starših zaznamoval strah, sram in ponižanje ter občutek, da smo krivi za gorje v družini, potem odidemo iz te družine povsem negotovi vase, z obrambnimi mehanizmi pa držimo prijetno distanco do izvorne bolečine, ki jo zanikamo, da lažje preživimo. Hočemo nočemo, telo ne moremo zanikati in stiska je vedno tista, ki vodi odzivanje v odnosih, zato se temu ne da ubežati. Bolj ko bežimo, težje nam je. In zbolimo (psihosomatika).

Zato se je potrebno soočiti s tem. Prevzeti odgovornost za to, kar se nam dogaja pomeni prekiniti s starimi naučenimi vzorci. Toda da to naredimo, moramo najti sogovornika, ob katerem nam bo varno izžalovati stisko, izgube in bolečino ne da bi nas kdorkoli obsojal. Da lahko ponovno določimo svojo osebnost, zgradimo samozaupanje in višjo samopodobo. V ta paket spada tudi odločitev, da gremo k staršem, ki smo jih morali spoštovati tudi za ceno nevednega zlorabljanja – in jih lepo soočimo s svojo bolečino: ja, sporočiti jim gre kako smo se počutili ob njih celo življenje. To je tisto tveganje, da bomo zopet zavrženi, preslišani itn., to je tisto, kar si otroci vedno želimo in po čemer hrepenimo: da bi nas starši sprejeli in ljubili take kot smo.

Ni enostavno, so resda bolečine, ki jih je potrebno ponovno podoživeti, vendar tokrat smo odrasli in nismo več žrtve kot nekoč otroci. Skratka, če čutimo tesnobo, imamo besede, če čutimo strah in grozo, imamo tudi besede, za nemoč prav tako, itn. Besede, ki nosijo čutenja je treba pustiti tam, od koder nosijo bolečine svoje korenine, tj. kjer imajo svoj izvor. Treba jih je položiti v naročje tistih, od katerih smo namesti njih prejeli samo čutenja, samo senzacije, bolečino – ne pa tudi pravih besed. Kajti oni so tisti, ki bi jih morali zares slišati in izgovoriti, saj so le-te vendar tiste, ki so njim manjkale, da bi svojo stisko poimenovali in zanjo prevzeli odgovornost. Da se ne prenese na otroke. To je tisto samoočiščevalno delo. Toda če to ni šlo prek odgovornosti staršev, potem žal otroci delamo v otroštvu namesto njih, potem pa nič več, ko odrastemo delamo le zase in svoje otroke. In to je tudi vaša zgodba.

Glede vašega partnerja: tako kot pri vas tudi njegove nepredelane in nenaslovljene bolečine ves čas napajajo konstatno vzdušje skrivanja v vajinem odnosu: vi želite čustva in življenje, on se ravno tega najbolj boji. Vsi pa si želimo varnosti. Zakaj je temu tako? Odkrijta to sama preko pogovorov, če ne gre pa spet na terapijo, dokler v odnosu ne doživita »preklopa«, spoznanja, premika, koraka dlje itn. Namreč, vi niste z njim zaradi naključja. Partnerji pridejo v naša življenja v skladu s tem, kar potrebujemo, da se razvijemo. Torej s(m)o tu z namenom. To nam pridejo povedati/narediti s svojim življenjskim »paketom« ne da bi se tega zavedali, seveda. Enako mi zanje. Ljubezen in varnost pa prideta le iz takega odnosa, v katerem dva odrasla uspeta prepoznati in spoznati pomemben del sebe: svojo enkratnost, različnost, da si zaupata in vesta, kaj hočeta v življenju, da se jemljeta resno in znata zase poskrbeti, ne glede na to, kdo in kaj je partner, vedo kje so meje itn. In da je vsak tu v odnosu zato, ker ga želi imeti, ker ga le-ta izpolnjuje. Tega stanja v razvoju si seveda vsi želimo, zanj garamo in uspeh dosežemo, če smo pripravljeni na tveganje, na odločitve, na spremembe.

Stvari se lahko in morajo spreminjati, sicer se naša življenja zaprašijo kot nerabljene in davno pozabljene knjige na policah. Zatorej, ne slepimo se, ne blefirajmo sami sebe. Poskusimo tvegati in opustiti zanikanje, bodimo enkrat iskreni do sebe in sveta. Ker samo resnica človeka odreši.

Vsega lepega vam želim in lepo pozdravljam!

Prikljčila se bom tej temi. hvala za vsako mnenje ki ga bo kdo podal…
poročena, na čistem začetku, obdobje ko naj bi bila ženska ‘najbolj ljubljena in občudovana’ od svojega partnerja. pa berem svetovanja, jokam v sebi in iščem odgovore..
vem, da sem oseba, ki potrebuje bližino in veliko nežnosti. včasih že kar preveč. pri mojih devetih je oče odšel. ostala sma sama z mamo, ki je bila in še je v vseh pogledih mama in oče v enem. z bratom nama je dajala popolno ljubezen, pozornost, nežnost in finančno stabilnost. dolga leta sem se trudila izpolniti pričakovanja mojega očeta in pridobiti njegovo pozornost. nikoli ni znal bit oče, ki sem ga potrebovala. vsa svoja čustva je tu in tam pokazal z materialnimi dobrinami. na koncu sem obupala in kakšna štiri leta nazaj z njim prekinila stike. vsak najin pogovor me je psihično izčrpal, razumel ni ničesar kar sem mu želela dopovedat. vedno sem dobivala le očitke. nisem končala fakultete ki bi jo želel itd. dovolj sem imela neutemeljenih očitkov. popolnoma nič ni doprinesel k moji vzgoji niti k moji izobrazbi..od njega nisem potrebovala nič več.
verjetno ni treba razlagat, da sem pristala v par zvezah, kjer sem našla kopijo svojega očeta. podrejena, vedno dajala, dobivala drobtinice, dokler ni prišla druga, ki me je zamenjala ali pa sem sama prišla do zaključka.
sedaj sem poročena. mož je čudovit človek. nežen, prijateljski, dober po srcu..dolgo se je trudil da me je dobil. v odnosu sma zmeraj odkrita. poveva, četudi bi lahko bolelo. sem zvesta, predana in se trudim po svojih najboljših močeh. težava nastopi v najini intimi. na samem začetku zveze je bil nor name. jaz pa sem vračala enako velikodušno. po kakega pol leta se je njegova strast začela ohlajat. sprva sploh nisem polagala nekega večjega pomena na vse skupaj. še zmeraj sma skupaj cele dneve, se pogovarjava in funkcionirava. v zadnjem času pa se mi meša. obremenjena sem s službo, doma večinoma naredim vse sama, ker on zmeraj najde kak sestanek, kavo s prijateljem, rekreacijo. spreminjam se v sebi nemogočo osebo. nobenega veselja nimam več in počutim se staro 90 let. ves čas pravi da je utrujen (dela pa manj kot jaz), in pol pride iz službe, predlaga še kak obisk ali nakup , nakar se zvali na kavč in bulji tv. sama delam dlje, pridem domov, se vsedem za računalnik in še kaj naredim, pospravim, čistim, grem z njim in , ko se vrneva imam še zmeraj dovolj želje in energije za nežnosti. ponavadi me zabije s pogledom, zavijanjem z očmi ali vzdihom, če ima dober dan pove da je pač strašno utrujen in naj razumem. na koncu grem spat in se zavedam, da takoj ko bom šla, preklopi tv na porno kanale in naredi sam. ne morem verjet zakaj, ne razumem… razlaga je, da je pod stresom in da mu to ustreza. niti enkrat se ne poglobi v to kar usterza meni. iz vsega tega sledi, da izgubljam samo sebe v tej zvezi. podrejam se njegovemu ritmu, delava njegove aktivnosti, če ga ni ponavadi ostanem doma depresivna, utrujena in čistim. živ obup sem. ne rečem, da ni pozoren, ali nežen. zna se privit k meni, me objet in pol gledat tv. problem nastopi ko želim sama kaj več. sva kot dva dobra sostanovalca. ko kaj začnem spraševat, pa sem obsojena da očitam, da sem ves čas slabe volje in da ne razume kaj mi manjka…ponavadi pobegne v drug prostor da neham govorit. toliko sva morala prebrodit da sva sploh začela najin odnos. stala sem mu ob strani ko je reševal s svojo bivšo, zahteval je od mene da sem šla čez sebe….sedaj pa izginjam. če ni po njegovo, ob času ko ustreza njemu, če se ne počne kar bi želel on potem je ena sama beda. ko mu povem da nisem srečna, da želim kvaliteten odnos in odgovore, beži ali pa navrže da sem princeska……..
ne vem kolk razumljivo sem napisala vse skupaj. zdaj ko berem, izgleda kot da celotno spolnost projeciram na svoj odnos… ne. zdi se mi le da se po poroki moj mož enostavno ne trudi več. zna se tudi zadret name v družbi ali pa kaj cinično pokomentirat. ne čutim več spoštovanja. in strah me je kaj sledi, če je najin čisti začetek takšen….

Spoštovani,
povsem logično in normalno je, da se po vsem tem počutite tako, kot opisujete: nespoštovano, spregledano, osamljeno, nezaželeno in še kako drugače grozno. Opozorila ste tudi na pomemben odnos med vami in vašim očetom, ki vas je močno zaznamoval s svojo odsotnostjo in zavračanjem. Očeta seveda še vedno iščete v sebi, le da ste morali zavoljo ohranitve osebnega dostojanstva z njim prekiniti stike. Včasih je to edina pot, da lahko zadihamo. Toda bolečine iz tega odnosa vas še vedno spremljajo. Namreč nepredelan odnos z očetom se vam prenaša in na različne načine vlada vzdušju vašega partnerstva. Predvsem v odnosu do moških.

Kot otrok ste bili vsekakor žrtev starševske neodgovornosti (in njune lastne stiske), saj niste mogla skrbeti zase, danes pa ste odrasla oseba in odgovorna za to, kaj se vam v življenju in odnosih dogaja ter kako se v njih počutite. Zato je dobro, da niste več žrtev, čeprav se tako lahko še vedno počutite. In ravno s tem počutjem je potrebno delati, saj vas še vedno daje boleča praznina, ki hrepeni in čaka na zapolnitev z ljubeznijo, sočutjem, priznanjem in varnostjo. V resnici pa prejemate ravno obratno. To pa zaradi narave: otrok se rodi staršu in je od njega odvisen, dokler ne odraste…kar je otrok dobil iz tega razvoja to pozna in to mu je domače; če se starš v razvoju otroka ne odziva na njegove temeljne potrebe po varnosti, potem je to ne-varno vzdušje tisto, ki nam je domače, tako pričnemo samoumevno živeti, da smo očitno že takšni, da nas starši (drugi) ne marajo, nas spregledajo, ne slišijo, zavrnejo,…s takšno ponotranjeno sliko sebe-v-odnosu-do-drugih odrastemo, krivdo in vso bolečino v zvezi s tem pa seveda zanikamo, odcepimo oz. tako ali drugače tolažimo z lažnimi prepričanji in vedenjem (kdo pa lahko živi v nenehni bolečini!?).

Končno, narava nas potem v naših odraslih intimnih odnosih prej ali slej prične opozarjati, da so stvari ostale nedokončane: da si ne moremo prigarati varnih odnosov in spoštovanja dokler se sami ne spoznamo bolje – kdo pravzaprav smo in iz kakšnega vzdušje izviramo. In se tako tudi spremenimo. Zato vedno dobimo partnerja in vzdušje “po meri našega”, zato, da se tista praznina še kar ponavlja in vzpostavlja, dokler jo ne ozavestimo pri sebi in jo v odnosu premagamo. Sami in brez odnosa tega vsekakor ne moremo narediti. Vendar, če si prizadevamo za spremembe v naših odnosih, bomo v to praznino le morali vstopiti sami in jo (s pomočjo varnega odnosa) naredili svetlo in sprejemljivo. Kdo pa bo, če ne mi? In takrat lahko pričnemo delo na sebi.

Če dobro sledim vašim vrsticam, se čuti, da tudi pri vašem partnerju za neodgovornim vedenjem leži stiska, nizka samopodoba in nek nemir, povezan z odnosom tako do sebe kot do žensk. Vprašanje je, koliko je tudi njega v resnici strah žensk(e), koliko jo ne pozna in ji ne zaupa, in mu nemara ostaja le posneto, nepreizkušano prepričanje, da je ženska le objekt, za poročit in potem je to to…ves trud da je odveč, sej da ji itak ne moreš zaupati, zato se ni varno vezati v odnosu z njimi…itn. Takega moškega je prekleto strah biti v odnosu z žensko. Koliko mu je tovrstno prepričanje in vzdušje morda znano iz njegove izvorne družine, pa je zavoljo sprejetosti to zanikal in se pretvarjati, kakor da je s tem vse v redu? …

Skratka, izvorov in variacij teh stisk je toliko kolikor je družin in članov v njej, zato je zelo dobrodošla odločitev partnerjev, da se ekskluzivnemu in svetemu odnosu kot je partnerstvo resnično predata, tvegata in se tudi izpovesta drug drugemu še zlasti, ko gre za stisko: kaj je to, kar skrivamo od sebe in od partnerstva, na videz pa kažemo podobo kakor da je vse v redu? Kaj so težki občutki in prepričanja pred katerimi se odklapljamo iz intimnega odnosa (ko bežimo v razne odvisnosti in kratkotrajna ugodja, nezvestobo…)? Vsi imamo take in drugačne stiske in zgodbe in če jih pričnemo deliti z nekom, ob katerem se počutimo enake, sprejete in varne, potem pričnejo ti občutki in zmotna prepričanja s prisilnim ponavljanjem nad nami izgubljati moč, poiščemo jim izvorno mesto, besede in pomen ter jih ponosno sprejmemo kot del naše preteklosti, ki jo končno lahko razumemo ter s tem sebi pričnemo bolj zaupati, se imeti radi…rastemo – za lepšo prihodnost. To so seveda le besede, dejanja pa ustvarjamo z odločitvami.

Zato, vse dokler se ne odločimo (v varnem odnosu s partnerjem ali pa s strokovnjakom) v sebi poiskati moč za delo na vsem tem, vse dotlej smo žrtve preteklosti, nezavednih vzorcev in ponavljajočih se bolečin. Torej: od velikih besed k velikim dejanjem. To nam manjka. Samo mi lahko določimo in se odločimo kaj so meje našega prostora, telesa, čustev. Vsak je odgovoren zase. Če je na naši strani pripravljenost, da sprejmemo sebe z vsem kar smo, potem pomeni, da se bomo pričeli sami bolj spoštovati in ceniti. Šele od našega temeljnega počutja dalje nas bo tudi drug oz. svet ugledal takšne kot se pogost samopodobno vidimo sami.

Želim vam veliko poguma in vse dobro!