Blagor vsem vam, ki ste se lahko mladi upokojili, ki ste že v svojih petdesetih šli v pokoj. Zdaj to ne bo več mogoče in delati bo treba še dolgo v šestdeseta leta. Vsi mi, ki smo zdaj mladi, se bomo z nostalgijo spominjali časov, ko je bilo upokojevanje mnogo lažje, kot bo za nas.

Jaz naj bi se čez slaba tri leta-na pragu 60, a ne bo nič ! Kakor kaže, vsaj še 6 let !:((

Saj ni tako fajn. Meni bi bilo grozno, ker naslednji korak so Žale.
Se mi zdi, da jih večina gleda na penzioniste, kot da so že z eno nogo v grobu.
Da ne bo pomote, sem že krepko v letih, tudi meni bo s spremembo ušla zgodnja penzija, pa mi je čisto prav.

Sem že 4 leta v pokoju-delala do 55,5let, če bi imela izbiro bi prav rada še delala. Prav pogrešam aktivno in koristno delo. Ta meja bi meni osebno zelo odgovarjala, ker potem pa….-da piješ vsak dan kavice in klepetaš-to je zame izguba časa.Ne, vem, zakaj vse to tako skrbi. Poglejte, če je človek zdrav, aktiven ,prav lahko dela, če je pa bolan je pa zelo težko delati tudi če si mlad oz. mlajši.Za odnose v kolektivih pa mora vsak malo prispevati in kar gre. Torej, jaz osebno bi še delala….

Očitno si delala v pisarni, ker če bi delala v proizvodnji nebi tako govorila. Sicer pa ja delali bi, ker je penzija le penzija- konec koncev nižja od plače, to je vzrok da bi delali ne pa kaj drugega…..
Praviš, da ti je dolgčas – ja pojdi na vrt pa tam kaj naredi, potuj, si kakšnega omisli….. dela je dovolj , le videti ga je treba.

vsekakor sem zagovornica tega, da se starejši upokojijo – to pa zato, da mladi dobijo delo in se na ta način počutijo koristno, pa bo manj nasilja, manj pijančevanja in razgrajanja.

Ti pa malo čez planke poglej. Skrbi zase, pa boš tudi ti lahko dolgo delala. In uživala.

sem izrecno za podaljšanje delovne dobe, ker sistem drugače ne bo preživel. Delati, delati in poskrbeti zase, ne smete čakati kaj ti bo država dala- mladi dobijo delo samo morajo biti malo fleksebilni, državne in zasigurane službe so samo za izbrance-ne čakajte na to, da sploh bojo pokojnine-še teh kmalu ne bo, če bo šlo tako naprej–smo jih pač izvolili in sedaj imamo…ha,ha….

Pred nekaj časa sem se pogovarjala s sošolko. Delala je na carini in se zelo mlada upokojila, stara manj kot 50 let. Prve mesece se ji je zdelo krasno, po nekaj letih pa pravi, da je izjemno nazadovala, da se počuti precej nekoristno, čeprav jo čaka vso delo doma za svojo družino in za družine svojih otrok in da gara bolj, kot prej, le njeno delo ni nič vredno. Vem, stvar vzgoje…, ampak njej se zdi, da ni več nič vredna. Lonci, prah, vnuki, vrt, lonci, prah …
Po drugi strani pa ne vem, kako bi (bo) zgledalo opravljanje določenih poklicev pri 65 letih. Kirurg, ki se mu tresejo roke? Učitelj, ki ne obvladuje več razreda, ker se ne more več dovolj skoncentrirati? Žerjavist, ki mu nagaja vid? Gradbenik na zidarskem odru s slabim ravnotežjem? Rudar? Livar? Medicinska sestra na intenzivni negi? Da o tistih za tekočim trakom, ki so začeli pri šestnajstih ali sedemnajstih in že zdaj delajo več kot 35 let, a vseeno jim malo zmanjka do upokojitve po sedanjem zakonu, ne govorim.
Mislim, da nas kot družbo čakajo velike spremembe. Sprejeti bomo morali velike kompromise, si pravičnejše razdeliti bremena , pravice in odgovornosti po generacijah in se vsi zavedati, da nihče ne more preživeti izoliran in sam in da smo še kako soodvisni. Ampak enostavnega recepta žal ni …

Poznam žensko, ki se je z dokupom let upokojila pri svojem 42. letu (ja, okrog leta 1990 je bilo to možno!!!). Čez leto dni pa je rodila svojega 3. otroka! Nobenih problemov z vrtcem, varuškami, polovičnim delovnim časom….Denarček je vsak mesec pritekal in ženska je še mlada in vitalna uživala s svojim malčkom….