Najdi forum

Bom skušala biti jasna. Bivši partner, mož, s katerim nimam skupnih otrok, ločila pa sva se že pred 20 leti. Bila sva poročena samo par let (3.). Razhod je bil zelo hiter, nerazčiščen, predvsem pa je šlo za veliko družbeno in kulturno razliko. On je bil družbeno priviligiran, jaz marginalizirana, nisem bila dovolj dobra za nj. družino, on pa slabič in sem čutila, da ga to moti. Jaz sem se povlekla, od njega nisem hotela nič. On se mi je po ločitvi tako maščeval, da me je še bolj potisnil v dno (nisem dobila službe, brez stanovanja, itn, ni važno, o tem ne bom pisala, ker je že minilo).
Potem sva si vsak ustvarila svoje življenje, oba poročena in imava otroke, že odrasle. Sama sem se počasi, tudi s pomočjo moža, ki prav tako kot jaz izhaja iz hude revščine, dvignila, predvsem zaradi trdega dela in pa znanja, saj sva oba delala na tem, da sva pridobila znanje, ki je specifično. Na kratko, sva uspela, da lahko živimo, kot želimo.
Torej, uspeh je prinesel tudi srečanja z bivšim možem, s katerim sem do pred kratkim imela prekinjene stike, zaradi prej povedanega. Meni osebno je bila to priložnost, da zakopljem sekiro in imamo nek človeški odnos. V mladosti sem ga zelo ljubila, sedaj sem srečna in ljubim moža, vidim stvari drugače, kot sem jih in kar je ključno, ne zamerim mu nič več. To sem mu tudi povedala. Neprijetno je samo to, da me je iz neznanega razloga zasovražil in sedaj prekinil on vse stike z menoj. Meni je nekako tudi tako ok, saj me ne more več ogrožati. Ne more mi več škodovati in tudi to me ne prizadene več. Pa vendar, sva odrasla, poti so se razšle, a je potrebno potem to sovraštvo in metanje polen pod noge? Nisem naredila nič, nisem ga niti vprašala zakaj zdaj to, niti nisem nazaj udarila in ga začela obtoževati, ker mi je nekako vseeno in mi tudi tako stanje kar ustreza. Ničem sitnosti, nočem da se mi vmešava v moje zasebno življenje, hočem samo korekten odnos in pa normalno komunikacijo. Prijateljica in mož mi pravita, da je škoda besed o tem, da je enostavno pokvarjen in škodoželjen in da naj enostavno prekinem vse stike z njim. Meni pa je ravno to slabo, da znava samo prekinjat stike, vsaj zadaj, ko imava oba tisto, kar sva si želela, bi lahko imela nek človeški stik. Kaj naj?

 

Samo prijavljeni uporabniki lahko vidijo priponke.

Ne moreš kaj dosti… Sovraštvo tvojega bivšega moža korenini najverjetneje v obžalovanju zamujene priložnosti in zavedanju, da je za to kriv popolnoma sam. Po pisanju sklepam, da mu predstavljaš tudi določeno konkurenco in uvid v to, da sam ni sposoben takega kvalitativnega preskoka, kot si ga zmogla sama. Grenkoba tovrstnih spoznjanj pri mnogih ljudeh poraja zavidanje in sovraštvo.
Predlog: Zaščiti se pred njegovimi dejanji kolikor moreš, a nanja ne reagiraj kot na načrtno sovražna dejanja. Obravnavaj jih kot naravne pojave, neizgoibna dejstva. Ogradi se od tega in ne izvajaj povračilnih ukrepov. S tem te ne bo mogel potegniti v lastni vrtinec sovraštva in nate preložiti del njegovega psihološkega bremena, ki ga nikakor nisi dolžna nositi.

Meni pa ni jasno, zakaj nekateri ljudje tako zelo želite ohranjat stike z nekimi ljudmi, ki za vaše življenje in dobrobit sploh niso pomembni, nekateri celo škodljivi?
Če je res bilo vse to kar je bilo in je on tako zanič po karakterju, potem ne vem, zakaj nisi vesela, da si se ga odkrižala in sedaj jokaš za nekom slabim?

tole se je tudi meni postavilo in mi ni jasno, zakaj sedaj rineš za njim, namesto, da bi bila vesela, da ni del tvojega življenja.

Vinividiveci

Ne razumem zakaj rineš vanj – pusti ga pri miru. Pač jaz tudi ne želim zdaj nekaj razglabljati in razčiščevati v tpm z nekom, ki je z menoj grdo delal in to pred 2desetletji. Razšla sta se, na grd način, in dve desetletji sta minili – ja pa kaj za božjo voljo pa ga imaš za spraševati in razglabljati? Tujca sta! Dve desetletji ne moreš “obuditi” lahko začneš stik na novo ali pa ostaneš tujec. Tvoji spomini so tvoji in v preteklosti, če do zdaj nista razčistila, nimata več kaj za razčistiti.
Da dam butasto analogijo – vpišeš otroka na isto OŠ kjer par tvojih učiteljic še ni šlo v penzijo, nisi učenka, ampak starš – ne moreš nadaljevati tam kjer so se poti razšle (bodoča dijakinja) ampak od tam kjer si (starš vpisanega otroka). Nič ni narobe, če se jih spominjaš, narobe je če misliš, da so “nehali obstajati” in kar ostali identično isti brez novih izkušenj, spoznanj in mišljen.

Nimaš kaj imeti stike z bivši. Imaš moža in njega se drži. Res ne razumem zakaj kompliciraš in jokaš po forumih o preteklosti. Kar je bilo je bilo. To meni deluje kot da te bivši še zmeraj bolj privlači od sedanjega. Bivši so z razlogom bivši, zaključi to poglavje pri sebi že enkrat. Nekako se mi dozdeva da je razlog sedanji mož, ki te ne privlači v enaki meri, je bil najbrž tvoja poslovna odločitev za vstop v partnerski odnos z njem, da preboliš bivšega.

Nehaj gledati nanj skozi rožnata očala (bivše) ljubezni in se sprijazni s tem, da je on kar lepo slab človek. In da takega ne rabiš v življenju. P ti bo lepše. Sprejmi kar je in na to poglej realno. Brez idealiziranja.

Tole mi diši po tem, da ga še nisi pozabila…

predvsem nehaj lagat. zakaj to tebe briga, zakj te sovrazi? jaz vem zakaj. zenski ego. nemoreš požret da te je pustil, kmetico brez keša, revico. privlači te. zdaj ti misliš da si na istem. nisi pa nikdar ne boš. vedno boš kmetica. si to povedala mozu? nisi ne!!! želiš si potrditve tega tipa. da te pofuka 3x. in spet odvrže ko najcenej cipo. to si želiš, ker rabis sex. rabis enega prasca ki se te bo vzel ko kurbo. in to je resnica!!!!! vidiš, kmetica si in kmetica boš do smrti. to imaš v krvi.

Res sem samo preprosta kmetica in ponosna sem na to. Mislim da vsi preveč gledate telenovele ali pa nisem bila dovolj jasna. Čas do bivšega pač ni bil prijazen ali pa je tudi sam kaj prispeval k temu, ne vem in me niti ne zanima. Kot sem omenila, ne želim si druženja niti osebne komunikacije, delala sem zgolj na spoštljivi komunikaciji, ki pa mi žal ni uspela. Bil pa je ogromen šok, ja, po toliko letih, ko sem imela idealizirano predstavo o njemu in ga nato videla v živo, prav nič privlačnega, v dolgovih, nezadovoljnega in neuspešnega. Ja, mož seveda ve, saj mu je celo nekaj malega pri poslu pomagal. a ker je bil tako skrajno negativen in zahrbten, sva ga odpikala in ni niti malo ljubosumen nanj. Zakaj le? Glede na nasvete pa ga prepuščam dnu, kamor tudi sodi. Meni se niti ne da več pisati na to temo, ker mi je res postalo popolnoma nepomembno. Ponavadi pač živimo, kakor smo si postlali.

Z dvema besedama, KO GA JE*E!
Mislim, če človek ni sposoben ali ne želi komunikacije, zakaj toliko dilem okrog tega. Zgleda, da se ni kaj veliko spremenil, njegov pogled na vajin razhod pa tudi ne. In tega ne moreš spremeniti.

°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°°° Če meniš, da se ti godi krivica, ne išči maščevanja, kajti morda je tvoja nesreča le poduk, ki si si ga prislužil za nekaj, kar si spregledal." Eros [psi] st. 345

pust ga na miru, v preteklosti. Al si želiš nazaj tja? Se hočeš spet slabo počutit, hočeš, da te spet nekdo ne mara, ne spoštuje itd.? ne rini tja, od koder ti je uspelo it na boljše …. zakaj se ukvarjaš z njim in mu tako daješ moč nad sabo? kot da mu hočeš biti podrejena  … eh …. poišči kakega psihoanalitika, če ne verjameš vsem, ki so ti napisali, da se nehaš ukvarjat z bivšim  .. pa najdita z analitikom, zakaj te vleče tja, kjer si bila na slabšem  ….

Odgovor na objavo uporabnika
vinividiveci, 28.09.2020 ob 08:52

Bom skušala biti jasna. Bivši partner, mož, s katerim nimam skupnih otrok, ločila pa sva se že pred 20 leti. Bila sva poročena samo par let (3.). Razhod je bil zelo hiter, nerazčiščen, predvsem pa je šlo za veliko družbeno in kulturno razliko. On je bil družbeno priviligiran, jaz marginalizirana, nisem bila dovolj dobra za nj. družino, on pa slabič in sem čutila, da ga to moti. Jaz sem se povlekla, od njega nisem hotela nič. On se mi je po ločitvi tako maščeval, da me je še bolj potisnil v dno (nisem dobila službe, brez stanovanja, itn, ni važno, o tem ne bom pisala, ker je že minilo).
Potem sva si vsak ustvarila svoje življenje, oba poročena in imava otroke, že odrasle. Sama sem se počasi, tudi s pomočjo moža, ki prav tako kot jaz izhaja iz hude revščine, dvignila, predvsem zaradi trdega dela in pa znanja, saj sva oba delala na tem, da sva pridobila znanje, ki je specifično. Na kratko, sva uspela, da lahko živimo, kot želimo.
Torej, uspeh je prinesel tudi srečanja z bivšim možem, s katerim sem do pred kratkim imela prekinjene stike, zaradi prej povedanega. Meni osebno je bila to priložnost, da zakopljem sekiro in imamo nek človeški odnos. V mladosti sem ga zelo ljubila, sedaj sem srečna in ljubim moža, vidim stvari drugače, kot sem jih in kar je ključno, ne zamerim mu nič več. To sem mu tudi povedala. Neprijetno je samo to, da me je iz neznanega razloga zasovražil in sedaj prekinil on vse stike z menoj. Meni je nekako tudi tako ok, saj me ne more več ogrožati. Ne more mi več škodovati in tudi to me ne prizadene več. Pa vendar, sva odrasla, poti so se razšle, a je potrebno potem to sovraštvo in metanje polen pod noge? Nisem naredila nič, nisem ga niti vprašala zakaj zdaj to, niti nisem nazaj udarila in ga začela obtoževati, ker mi je nekako vseeno in mi tudi tako stanje kar ustreza. Ničem sitnosti, nočem da se mi vmešava v moje zasebno življenje, hočem samo korekten odnos in pa normalno komunikacijo. Prijateljica in mož mi pravita, da je škoda besed o tem, da je enostavno pokvarjen in škodoželjen in da naj enostavno prekinem vse stike z njim. Meni pa je ravno to slabo, da znava samo prekinjat stike, vsaj zadaj, ko imava oba tisto, kar sva si želela, bi lahko imela nek človeški stik. Kaj naj?

 

Samo prijavljeni uporabniki lahko vidijo priponke.

@vinividivec

Kot jaz vidim stvari imaš tri velike probleme.

1.) bivšega več kot očitno še vedno nisi prebolela
2.) zdajšnjega ne ljubiš tako kot bi ga morala
3.) oboje zgoraj si ne moreš/ne znaš/ne upaš priznati

reševanje tvojih težah pa bi moralo iti ravno v obratnem vrstnem redu

1.) najprej si priznaj in pri sebi razčisti
2.) spoštuj in jubi zdajšnjega moža kot bi ga v resnici morala
3.) končno pozabi bivšega

srečno

Pameten človek. Verjetno se mu ne da po 20 letih znova prežvekovati tvojih “zamer in oproščanj”. S tem mu dokazuješ samo, da še vedno živiš v preteklosti.

 

Človek ima ženo, pa z njo prežvekuje “njene zamere in oproščanja” in ne rabi za to še tebe.

Pojdi naprej, živi svoje življenje in ne gnjavi več človeka.

Zakaj še sploh klečeplaziš za njim pa iščeš njegovo potrditev?

Daj zresni se.

Zanimivo, kako lahko ene stvari bolijo še čez 20 let in v tem zapisu je čutiti še tisto nekaj več.

Ne govorim o ljubezni, ampak o tistih krivicah, ki jih preživimo, ampak nikoli zares ne spustimo. Gospa omenja, da je med tem prvim možem in njo bila družbeno kulturna razlika in da ni bila dovolj dobra za njegovo družino, zato se je ona umaknila. In šele takrat se je mož maščeval. Seveda maščevanje ni plodno, se pa rodi iz bolečine, tako da mislim, da je tudi njega bolel vaš nenadni umik. Vas pa je bolel ta konstantni občutek, da niste dovolj dobra in da vas mož v temu ne zaščiti. Verjetno tudi to “prekleto” dokazovanje.
Ko ste se ločila in se dvignila, ste s tem naredila tudi nekaj za svoj občutek lastne vrednosti. In pravite, da je prav ta vaš uspeh, prinesel vajino ponovno snidenje. Ne vem koliko je bilo v tistem trenutku v ozadju vaših misli, še teh starih vprašanj….sem zdaj dovolj dobra zate? Si boš končno zdaj mislil kaj drugače o meni? On pa vas je v odgovor na to, ignoriral. Auu boli, odprejo se vse stare rane in dvomi. Včasih ste še razumela, da v očeh njega in njegove družine niste dovolj, ampak zakaj pa zdaj? To pa gloda.
Sodeč po mojih izkušnjah, bi rekla da je tukaj ranjen vaš občutek lastne vrednosti in da je on vaš večni opomnik na to, kot neko merilo ponosa.  Verjamem tudi, da če bi si on sedaj želel prijateljstva z vami, da bi to za vas hitro izgubilo vrednost, saj bi s tem dobila potrditev, da ste končno dovolj. Ponos in občutek vrednosti naj bi nam dal naš oče in če nam ga ne da, ga iščemo v svetu, ampak žal vedno zaman. Ko odrastemo, moramo ta občutek poiskati v sebi. Nekateri ljudje pa žal nikoli ne bojo del našega življenja, pa naj bomo še tako dobri ali slabi in četudi bi si to še tako zelo želeli.

Srečno pri sprejemanju in celjenju svoje rane,

Eva Erpič

E-motion, Eva Erpič s.p. I psihoterapija in svetovanje I 041/410-843

New Report

Close