Pozdravljeni. Stara sem 28 let, partner 34 in sva nekako v letih, ko si oba želiva družine, otrok. Skupaj sva slabo leto, vendar sem v dvomih ce sem na pravi poti oziroma če me ljubi. Namreč pred tem sem imela 4 letno vezo z moškim, ki si še ni želel družine, bil pa je poslovno sposoben in gradil na karieri in si še ni želel družine, zato sva se razšla. Nekako sem v novem spoznala to kar sem potrebovala, nekoga, ki si želi družine, otrok itd. Ima vse potenciale za dobrega moža in očeta, ima me rad, vsaj videti je tako. Nimava stanovanjskega problema, ker nama je moj oče podaril novo nedokončano hišo v katero je on vložil pol v denarju, meni pa ni bilo potrebno saj je oče podaril drugi del meni. Torej sva lastnika pol pol. Vendar imava eno malo težavo, ki me iz dneva v dan mori. Imam občutek, da svoje bivše ni predelal. Namreč v vezi je bil s starejšo, 5 let, s katero se pa je sporazumno razšel. Imam občutek, da jo še ljubi, čeprav je z njo pretrgal vse stike-sam je tako želel, ker je nebi prebolel. Zaradi tega, ker je bila starejša je sama predlagala prekinitev. Mene pa mori to, da je pa vendarle po pol leta v veze z menoj, njej jokal celo uro v telefon, kako jo pogreša in si sam očital, da ji je obrnil hrbet. Stanovanjski problem sva torej rešila, ker ga ljubim bi rada otroka, vendar mi nekaj pravi, da nosi na srcu njo in da naj s to odločitvijo še malo počakam…Kaj naj si mislim? Pol leta je že z menoj, joče pa bivši, kak jo želi nazaj, kak je bolj sexi, ima lepše lase, bolj izobražena, več denarja itd. Skratka čeprav bi na vsakem koraku govori kako me ima rad, mi razum pravi, da me zmeraj primerja z njo. Poleg tega, ker ga ona ne želi nazaj se mi zdi, da je pač ostal ob meni. O njej govori v superlativih, jo včasih tudi pokritizira, ampak mislim, da bo zmeraj nekje prisotna. Oziroma ženske če razumete, ko veš da ima drugo na srcu s teboj pa je samo zaradi razuma. Izkušnje, napotki? Želim si otroka, super moški je, se mi posveča, primeren za očeta, delaven še pa še, pa vendar…imam neke pomisleke-kaj pa če je z menoj samo zaradi nove hiše, denarja, hiše na morju, čeprav ima bivša še več….Občutek mi pravi, da tam ni zaključil, čeprav nista v kontaktu se pa službeno vidika vsak dan in popolnoma ga zmede, če v družbi kdo omeni-kaka dobra baba je, ker namreč izgleda izvrstno-tip ženske, ki jo moraš opaziti…Kaj naj naredim?

Zanimivo, da nisi dobila nobenega odgovora (no, vsaj jaz ga ne vidim). Imam (skoraj) podobno situacijo oz. dilema je podobna. Oba sva ločena, oba imava osnovnošolske otroke, ki se med seboj odlično razumejo. Že takoj na začetku sva se zmenila, da do konca OŠ živimo ločeno, ker je tako otrokom bolj prilagojeno. Tega je sedem let, otroci končujejo OŠ. Težava, ki se vse bolj kaže ob soočanju s skupnim življenjem, je, da on ves ta čas v resnici ni prekinil odnosa z bivšo (v čustvenem smislu), ampak ga ohranja prek ritualov – kava, vsakič, ko gre po otroka, kosilo pri njej kdaj vmes, ona mu nakuha, ko je otrok pri njemu (čeprav on izvrstno kuha in brezhibno obvlada vsa gospodinjska dela), spominki s službenih potovanj, itd. Seveda mi je ok, da ima “normalno” bivšo, s katero se ne prepira in res še naprej oba skrbita za otroka (izkušnja z mojim bivšim je namreč povsem nasprotna, saj se on za najina otroka sploh ne zmeni). Vseeno pa se to njegovo “vzdrževanje normalnega odnosa z bivšim partnerjem” vse težje prenašam in gledam. Težko mu kar koli “oprijemljivega” zares očitam – še najbližje je, če rečem, da je njegova lojalnost, zavezanost odnosu še vedno pri njej, ne pri meni, pa čeprav sva tik pred tem, ko naj bi začela živeti skupaj. Ne vem, kaj bom sama naredila, tudi nimam odgovora zate, vsekakor pa razumem, kako se počutiš.