Hej…
pisem prvi… Upam da dobim kaksen pozitiven nasvet, vzpodbudo…prosim ne obsojajte ker bo se bolj zalostno..
malo sem obupana nad tem da sem mlada mamica z partnerjem sva se razsla (zaradi varanja z njegove strani). Probala sva veckrat vendar vedno ista zgodba…
sedaj sem v taki situaciji da sem obupana. Ne morem se sprijazniti s tem da sem mlada in da sem non stop okupirana iz strani svojega dvoletnika. On sicer hodi v vrtec jaz pa delam vsak dan po 8 ur in potem me vse mine ko pridem domov in bi on rad 100 stvari z mano pocel oz pr njemu bolj zgleda to kot cmihanje in piskanje dokler se mu ne posvetim 100% pa se to ni ok… Verjetno prevec jamram nad vsem ampak mam zelo stresno sluzbo in potem se pridem domov in ne morem niti na wc ne da bi otrok bil zraven. Kaj sele da neki pojem. Tezko mi je ker se mi zdi da sem ujeta v situaciji vcasih si mislim da bi blo boljse ce sploh ne bi imela otrok pa ga imam zelo rada ampak lepih trenutkov je 3% ostalo pa je mucenje (tako jaz obcutim). Tezko mi je zelo ker vcasih hocem samo mir. Nimam pa nobenga ki bi mi z veseljem mal popazu na sina. Vsi so prezaposleni. Tut za pou urce da skocim pod tus ne gre oz je vsem velika muka. Zdi se mi da nikol ne bom najdla najdla casa zase kaj sele da bi spoznala normalnega partnerja ki bo sprejel tak lifestyle mamice samohranilke. Obupavam….z sinom greva na dopust kmal pa se cist nic ne veselim ker se mi zdi da bo to samo mucenje; ne meci kamnov v ljudi na plazi, ne deli tega, unga, tretjega, uf kr slabo mi je…mali ma energije za 10 nikol ni pr mir. A je se katera mamica v taki stiski…
vem da bi mogla bit hvalezna za stvari lahko bi bilo se slabse…ampak sem na tleh…

Če te prav razumem, živiš z otrokom sama v stanovanju. Kaj pa njegov oče – četudi sta se razšla, je on še vedno oče in običajno gredo otroci razpadlih zvez vsaj vsak drugi vikend k drugemu partnerju (običajno očetu). Tako bi bila ti vsaj vsak drugi vikend malo frei. Otroci se velikokrat odzivajo tako, kot nas čutijo. Ko se tebi zdi vse zelo utrajajoče, je takrat otrok še bolj siten, še več stvari hoče… danes smo starši otroke čisto razvadili s tem, da smo jih navadili, da se z njimi vseskozi ukvarjamo. Dvoleten otrok potrebuje največ varnost in toplino, kar pa ne pomeni, da se moraš z njim vseskozi ukvarjati. Res pa je, da če živita sama, da ga moraš imeti vseskozi “na očeh” in to te verjetno obremenjuje. Če ti vseskozi razmišljaš o tem, kako zelo je hiperaktiven, tak tudi postane… poskušaj se umiriti in si prigovarjati, da si mirna, da stvari obvladaš, da je tvoj sonček resnično “sonček”, nič zato če včasih kaj pojoka in pojamra, navadi ga na to, da se ne odzoveš vedno v trenutku ko on to želi, naj se tudi on uči potrpežljivosit… ne vem no kaj bi ti rekla, moji otroci so že precej odrasli in mi je vedno žal, da si nisem ko so bili manjši, prebrala kaj več literature o vzgoji… Drži se, čudovita mamica si in imaš čudovitega otroka!! Tudi primernega partnerja boš spoznala ob pravem času, poskušaj svoje misli vedno znova obračati v pozitivno, živi zavestno.

Prebiram te vrstice in včasih se vprašam, ali nisem morda ob takih razmišljanjih že nekoliko otopela. Vendar, ko gre za otroke in še sploh, ko gre za majhne otroke, skušam oblikovati odgovor, da bi odrasli razumeli tudi njihovo in ne zgolj lastne stiske. Sploh takrat, ko začenjo razmišljati, kako bi bilo biti brez otrok potem, ko jih že imajo.

Dvoletnik je majhen otrok in ne moreš ga potisniti v kot in pričakovati, da se bo takrat, ko pride domov, igral sam s sabo. Nenazadnje je dom okolje, kjer se lahko razživi in še nekaj časa bo potreboval svojo dozo ‘mame’, ki je v tem trenutku edina, ki deli prostore njegovega doma. Čeprav je še majhen, je še kako registriral očetov odhod. Se ti še zdi čudno, da želi biti v tvoji bližini? Tukaj gre za veliko več, kot zgolj potrebo po crkljanju.

Trenutno je v fazi, ko intenzivno srka iz svojega okolja vtise, jim oblikuje pomen in vlogo. Noben tvoj izkoristek časa ne dal tako pomembnih rezultatov, kot tisti, ki ga boš preživela z njim. Obenem je v fazi, ko otroci pri igri začnejo potrebovati družabnika (v tej dobi je to ena oseba, kasneje se krog razširi). Ob tem uporabljajo ne le igrače, temveč so radi tudi ustvarjalno zaposleni – se sploh zavedaš, koliko lastnega domišljijskega sveta in konkretnih izkušenj lahko deliš z njim?

Izhajajoč iz trenutnega stanja (saj pomilovanje in premišljevanje “kaj bi bilo, če bi bilo” ni konstruktivno): še dobro, da imaš delovnik v dopoldanskem času, saj bi imela neprimerno več težav, če bi bila zaposlena npr. v trgovini (kjer bi delala tudi popoldne in v vikendih). Čez dan lahko marikatero stvar narediš ‘spotoma’ oz. delo lahko poteka vštric, če se tako organiziraš (nekateri stroji delujejo sami, tudi kuhanje si lahko poenostaviš,…). Lahko popokaš malčka v voziček in gresta ven, na zrak. Ali se povežeš s katero od sorodnic ali prijateljic za sprehod ob klepetu – še sploh, če ima morda podobno stare otroke. Ob večerih, ko zaspi, skušaš odklopiti na tak način, kot ga imaš rada in od katerega imaš kaj tudi sama (navadno to ni gledanje TV, saj to človeka bolj ko ne izčrpuje): si vzameš čas za kopel, telovadiš, poslušaš dobro glasbo, meditiraš, bereš (še zlasti literaturo, preko katere se boš seznanila z razvojem in potrebami otrok oz. takšno, ki bo doprinesla k tvoji osebni rasti in stabilnosti). S tem se boš sproščala in si širila obzorje, iz tebe bodo vele drugačne vibracije.

Predvsem pa izloči iz svojega besednjaka “ne morem”, “nisem”, “nimam” in se raje fokusiraj na tiste trenutke oz. darove, ki so prepleteni v tvoj vsakdan, ki te polnijo s pozitivno energijo, vzbujajo smeh. Sposobnost, da z optimizmom zreš v prihodnost in si se sposobna prilagoditi spremembam – to je del življenjske filozofije, ki si jo oblikuješ sama. Od tu boš črpala moč in z iznajdljivo prilagodljivostjo spremljala sinčka skozi otroštvo do odraslosti, saj je to del tvojega poslanstva. Obenem pa si – tako, kot vsi starši – znala najti kdaj malo več, kdaj pa malo manj časa samo zase.

Moč je v tebi, izkoristi jo.

Hvala obema

Želim ti, da čez leta najdeš v vsem tem, kar te danes muči in duši, trden temelj nove samopodobe in nove poti. Dokaz zaupanja same vase, da se zmoreš videti svetle trenutke s sinčkom tudi takrat, ko ti je najtežje. In da srečaš nekoč nekoga, ki te bo znal imeti rad tako, kot si.

Tako majhen otrok zelo dobro čuti tudi kaj ti doživljaš in je nekakšen odsev tvojega počutja. Jaz sem mnenja, da tudi tako majhen otrok se lahko sam zaigra, kot si povedala, da bi šla lahko vsaj na WC ne da bi šel za tabo, vendar čuti tvoj nemir, ti ne najdeš zadovoljstva in miru znotraj sebe in to se odraža v njemu. V takem stanju kot si je zelo težko zdaj pa kar presekat in biti zadovoljen s tem kar imaš, samo poskusi najti nekaj v sebi kar te pomirja, pomisli kaj te je včasih pomirjalo in bo tudi otrok bolj zadovoljen in se bo znal tudi kaj sam zaigrat. Tudi pravi partner bo prišel, ko boš ti zadovoljna s svojim življenjem, ko boš našla zadovoljstvo v sebi in ne obratno, torej da ti bo partner pričaral srečo in zadovoljstvo. Mogoče bi pa kakšna prijateljica popazila na otroka za kakšno uro ali soseda?

Oglašam se na tvoj oglas. Tudi jaz sem mamica ki je ostala sama z 5. letno punčko . Se lahko spoznamo in se družimo .PISI MI NA MAIL [email protected]

Dobro.. si mlada, imaš stresno službo, želiš si partnerja. In nočeš, da se otroček toliko obeša nate. Razumem. Ampak poglej z druge strani. Skozi oči svojega otroka! S kom si on želi biti najraje na svetu?? S TEBOJ!! To da imaš stresno službo, to da si želiš moškega.. to ni otrokov problem. Odločila si se ga roditi, zato bodi mamica, ki si jo zasluži imeti. Ne obremenjuj se zdaj z iskanjem novega partnerja, ta sploh trenutno ni pomemben. Si pomislila, koliko ti bo on energije vzel? Ti bo šlo dete potem še bolj na živce?? Mlada si še, moški bo že prišel, ne boj se tega. A tvoj otroček odrašča.. zelo kmalu bo že toliko star, da te ne bo več rabil. Niti si želel tvoje družbe. Uživaj na igrišču z njim, guncaj se, spuščaj po toboganu, raziskuj, smej se in uživaj!!
Aja, pa nič te ne kritiziram, razumem vse te občutke, vsaka mamica jih kdaj začuti. Pomembno je, kako odreagiraš, ko se ti občutki pojavijo. Nauči pa svojega otroka, da ti pusti čas, da se v miru urediš, poješ. Ko je pri očetu, pa pojdi malo ven plesat, čvekat.. ali pa uživaj v miru, ki je samo zate. Nisi ne prva ne zadnja mamica, ki je sama z otrokom in ima stresno službo. Še bolj stresna služba je sama vzgojiti otroka v poštenega, odgovornega človeka. A vse je možno. Le odloči se in potem tako delaj. Pa ne govorim to kar tako.. govorim iz lastnih izkušenj. In moram reči, zdaj ko gledam za nazaj, da sem bila super.

Veš, zakaj je mali tako zahteven? Ker je oči odšel, ga je sedaj strah, da boš odšla tudi ti in bo ostal čisto sam. Sem pazila enega dvoletnika, kateremu je oči delal v tujini in prišel domov le za vikende. Ravno tako je bil cmerav in zahteval 200% pozornost. Mami je šla v službo in je jokal kot dež in ji vlačil bundo dol in jo hotel sezuti, da bi doma ostala. Za mamico je bilo to zelo naporno. Ko je prišla domov, jo mali ni spustil za trenutek izpred oči. Natreniral se je, da čez dan ni jedel skoraj nič, da se je potem ponoči zbujal, da mu je morala za jest dajat, da je bil tako na nek način z njo. Pogovorila sem se z njegovim očetom in mu predlagala, da pusti službo v tujini in pride k družini. To je, sicer s težavo, tudi naredil in situacija se je izboljšala. Otrok se je umiril.
Morda je pri tebi rešitev, da se pogovoriš z otrokovim očetom, da se več angažira okrog otroka, npr.da ga gre iskat v vrtec, je kako uro ali dve z njim. Potem ti ga pa pripelje domov. Medtem se pa tudi ti malo spočiješ, kaj narediš. Nato pa imata skupaj čudovit večer.