Živjo,stara sem 18 let, in na samomor mislim že od 13 leta. Seveda ne vsak dan, bi se pa lahko reklo
da vsak drugi. Premišljujem tudi več možnih načinov, kako ga izvesti ipd ipd.
Nazadnje vedno obupam, samo zato da nebi prizadela ljudi.
Ne da se tako cenim, saj me noben v življenju posebno ne potrebuje, čeprav imam precej prijateljev,
ampak saj veste kako je. Ko nekaj zgubiš, ti je hudo,in vem da bi njim bilo.
Isto doma..res jih nočem prizadeti.

Moje razpoloženje se tako hitro menjuje. Dopoldne je lahko super, ko popoldne že umiram.ali obratno.
Ipd. In to se ponavlja že več let. Vsak dan. Skoraj vsak dan. In sem že zmučena od tega,
Rada bi da se konča, in da bi minil recimo teden, ko nebi bila ‘slabe volje’ nebi imela slabih mislih,
nebi jokala, in nebi trpela. Res bi si želela.
Ko sem bila mlajša sem imela veliko več samozavesti,sedaj jo imam vsako leto manj.
Sicer sem družabna, komunkativna, rada se pogovarjam, in zbijam šale.
ampak kot pravim-čez nekaj ur bom že na dnu.
Ja, rada se družim drugače, čeprav vedno manj, za vikende sem vse raje doma, ker se mi zdi da
me zunaj nebi nihče razumel. Nimam istih družin in življenskih okoliščin kot ostali,
veliko stvari je drugačnih,samo v meni. In čim zunaj pogovor nanese na družino,šolo,karkoli,čustva,
sem otopela, velikokrat mi gredo solze v oči, o tem se nemorem pogovarjat,ker moje mnenje ni tako
pozitivno kot mnenje ostalih. Nihče nebi razumel. Tako velikokrat ko sem zunaj enostavno rabim mir,
in grem sama, do parka.. oz stran in sem tam takonekaj časa. Sama s sabo, v miru, da lahko zadiham.
Sem v šoli ki me resres ne zanima, z razredom se sicer vredu razumem, čeprav sem edino dekle. En razred sem padla. A me to resres ne zanima. Sprašujem se če sem lena,če iščem le izgovore,
če sem restako zabita, ali se pač ne morem zbrat? Res se ne morem, misli mi vedno odtavajo stran,čeprav Vem da se moram učit, se ne morem zbrat. Sploh se bi morala učiti mat.,pa raje razlagam svoje probleme. Drugače sem precej sutvarjalna, imam veliko idej, veliko tudi takih ki jih nihče ne razume, oz redki. ampak meni so všeč. v tem vidim smisel. s tem se sploh ne ukvarjam redno,a velikokrat imam navdih..to najbrž ni pomembno.
drugače imamo doma kmetijo, in sp. je veliko dela, oče dela cel dan, mama je tudi kar deloholik,
jaz tudi velikoveliko pomagam, a med tednom se mi včasih ne ljubi,ker se res slabo počutim
TEŽKO JE LJUDEM RAZLOŽITI DA SE POČUTIŠ SLABO. POTEM DOBIŠ UPRAŠANJE, ZAKAJ?
KAJ NAJ REČEM. IMAM PROBLEME S PISHO? tako včasih rečem da me boli glava/trebuh, a
velikokrat ne verjamejo. rada spim, pogosto sem tudi zaspana, spanje je tudi neke vrste izhod, uteha.
kot da te bi neko objel, mi daje varnost.
Nočem fanta, sicer se s fanti res super razumem, morda mi je bi kakpen tudi bolj všeč. a ko sem že mislila da bo to to, in bila zaljubljena noro, sem po 1dnevu-pogovarjala sva se celo leto.. ugotovila da nemorem. kot da nebi bila svobodna. nemorem. nemaram občutka da nekomu pripadam. čim dobim ta občutek me v prsih začne stiskat, grozen občutek. nasploh ljubim svobodo. svoboda je lepa beseda.
ker doma nisem deležna svobode.na meni je celo življenje breme, kaj bo s kmetijo, z vse poslopjem, mene to ne zanima. staršem sem to povedala a delujejo kot da jih ne zanima, kot da pričakujejo da bom. imam tudi starejšo sestro ona je v življenju uspešnejša, no je 1leo strajša,a je pridna,se uči itd.
nima čustvenih kriz.
rada bi našla razlog kaj je narobe zmano, prav čutim, vsak dna bolj da sem BOLANA, da z mano ni vse vredu, v glavi. sestri kdaj pa kdaj omenim-nekaj na to foro,a se le smehlja.
starši itak nevejo,če jim karkoli povem, se delajo iz tega norca oz obrnejo na čisto drugo stran,res ne razumejo.tolikrat sejočem zaradi njih. no za vse skupaj zgoraj,sploh nevejo..
nevem na koga se naj obrnem, rada bi našla razlog, kaj mi je. nevem s kje izhaja, ko takole razmišljam ugotovim da j eveliko dogodkov iz otroštva vplivalo na to kar sem.
imam nasploh probleme v družini z očetom se ne pogovarjam,oz le živjo.. na dan.
nasploh so čudni odnosi. vsem se zdijo vredu,meni se pač ne. meni se to ne zdi normalno.
kakorkoli, rada bi vsaj majhni pomoč.
+ vsi od mene nekaj pričakujejo, padlasem lenik,lahko sebi potrudila, a jaz ne morem, jaz imam
še vedno solze v očeh, ni važno kaj je, poletje, počitnice,ali zima, vedno bom imela slab dan.
pa tega nočem, rada bi na življenja gledala pozitivno.
in to včasih ko imam vesele trenutke počnem, res pozitivno gledam ,kot sem rekla se rada zabavam.
drugim tudi vedno pomagam, res me veliko prijateljev upraša za pomoč vedno in pomagam,
in so s tem zadovolni,vsaj pravijo tako. meni pa pač ne more nehče pomagat. nebi razumeli

po napisanem sledec imas def.neko kemicno neravnovesje v mozganih. ker manjka ti nic, streho mas, ok starse mas, s sestro se razumes..puberteta vec ni… ves da mors ziveti zase in da nihce ne bo namesto tebe? te vecno spodbujal? malo premalo si povedala o teh idejah, mislih? mogoce jih ne izrazis na pravilen nacin in te ljudje ne razumejo. tudi meni se je tako zdelo tam do 18.leta,potem sem pa s faksom nasla svoj smisel in je slo le navzgor, je pa res da sem se resila vsega negativnega v moji okolici, sploh nepravih prijateljev, glede familije ce me kaj zmoti se pogovorimo, ne jemljem stvari osebno, tudi jaz bi lahko nasla 1001.stvar zaradi katere bi se lahko sekirala, pa se ne 😉
mene najboljs skrbi to da razmisljas toliko let o tem… vem da v vasih rebelde odrascanju je bilo in da si emo, da se rezes in furas safr, ker vam je tko lepo, nisem zdj ful starejsa od tebe vendar opazam da mladi imate vse vec pravic..in vse manj dolznosti… in prevec brezdelja vas pripelje do “break downa”. sicer pa def.moras do psihologa, sem imela prijeteljico ki je bila res druzabna,potem jo je pa v parih urah snel in bi le spala, spala, ni mogla ustat… uteha v spanju… potem se je pa s tableti pozdravila in sedaj je iz manije-depresije vn, in ji je skoda dneva prespat, ze iti spat…tako kot meni 😀 mogoce bi tudi tebi koristilo zamenjat malo okolje…

Hvala za mnenje, lahko pa povem, da brezdelja ne občutim nikoli.
Ker imam vedno delo, včasih pač res nisem sposobna in bi samo spala, ker ne morem.
Drugače pa veliko dela, med vikendom ko drugi spijo do 11, sama ustanem ob 7-9-najkasneje, tudi če pridem domov ob 5. recimo. Ravno tako med poletnimi počitnicami ko večina moje družbe, pijačka,
in se nonstop druži,vstajam ob 7, in delam cel dan. Potem sem komaj zvečer prosta.
Seveda imam umes tudi kak prost dan, ampak.. mislim da delam več kot kdorkoli od prijateljev/znancev.
In tud ’emo’ stila nisem nikoli furala. Prej punk,a to ni važno.
Nikoli se nisem smilila sama sebi pred drugimi. Niti nočemda vedo,ker vem da nebi razumeli.
Nisem tip človeka ki bi recimo na fb objavil sliko.. na foro: nihče me ne maram želim si umreti-haha kej na to foro. Če si mlada, verjetno vem kaj misliš.
Ker jr ceu fb punc..’bogih’. Mislim tokažejo vsem ljudem. Jaz to nisem, ni šans, nikoli.
Jaz nočem bi taka, jaz se ubijam z mislimi zakaj gledam tako črno, itd. vem da ni vse ok zmano,
hočem to popravit,ampak ne gre. Nočem bit v takem stanju.
Sam včasih pač potrebujem..nekaj dni, da lahko spret približno normalno funkcioniram.

Glede staršev. Nevem koliko so ok in koliko niso ok.
Vem da imajo drugi prijatelji drugačen odnos z njjimi, bolj bližnji, bolj si zaupajo,
in se cenijo.
Moji starši recimo ne vejo kaj me veseli. Oz mogoče vedo-ker jim to pokažem,a se jim to ne zdi smiselno,ne verjamejo da bi bila v tem uspešna.
Ne podpirajo me pri tem kar me veseli,ker je to zanje nesmiselno. Vsaj jaz nisem dovolj dobra ta to.
Z očetm se recimo samo pozdravim. Ker je hladen, večno. Veliko dela, in delo mu pomeni vse,
in ugled, kaj si bodo drugi mislili.
Z njim se največ ‘pogovarjam’ ko se kregamo. To pomeni da približno 2krat na telo znori.
In se dere kot žival, včasih sem bila bolj mila,sem se ga bala, zdaj se ga ne več, me pa še vedno prizadane, ker skušam povedat svoje mnenje, ker vem da imam prav,pa me neposluša. Noče.
Ker ima vedno on prav. Tako da tudi če se jaz derem, me on v vsakem primeru preglasi.
Ob njem vedno postanem šibka, Vedno dobim solze v oči.
In to me jezi,to da pred njim kažem svojo nemoč.
Recimo da me je v 18letih 8krat udaril. Močno seveda, in tega se spominjam, zelo.
In recimo da nisem bila nikoli kriva. – lahko povem tudi primere,da koga prepričam, – sedaj nebom ker bi bilo vse skupaj predolgo.
Je močna osebnost,delovna, ima avtoriteta, je radodaren, velikokrat ljudemki nimajo da. In velja za ‘moža besedo’ pošenjaka. to je res, tak je pred ljudmi,a to meni ne pomaga.
Ga kar malo preziram. Mama se pa preveč obeša nanj, bi zanj naredila vse, vse.
Ji je vzor,malo ne zna razmišljat s svojo glavo,kar on reče,tako je.
Tako velikokrat zmaga on ne, jaz. Ga kar malo preziram.
Sestra je takšna da se kljub njegovim napakam trudi menit z njim,se dela da ni nič.
Jaz tega ne morem, navsezadnje me je onnaredil, zakaj se moram jaztrudit v vseh pogledih ugajat njemu, in komunicart z njim,ko on z mano ne more, in ne bom nikoli dovolj dobra. Nemorem.

In ja predbro se zavedam da moram živet zase,ne za druge.In to hočem, bit zadovolna sama s sabo.
Nevem, moram zaključit ta 3.letnik potem 4, in maturo in upam da se mi uspe potem upisat nekam kar me zanima.Ker realno čutim da bo to močno vplivalo name in na mojo prihodnost. Lahko bo šlo 80% naboljše, ali pa 80% na slabše..

Čutim da rabim psihologa,sam .. nevem če si upam. do zdravnice ki predobro pozna mamo in ji rečem da rabim psihologa,nevem če si upam. Poleg tega, je žal zdravstvo tako slabo, da te nihče ne jemlje resno. Čudno vse skupaj.
Bi pa rada nekaj ukrenila,kerj sem komaj zdaj začel arazmišljat o ‘diagnozi’ .
Prej sem se tolažila da so dobri im slabi dni normalni. Da sem slabo zaradi tega in tistega vzroka.
da je mogoče le pms. Po toliko letih,ti pa vse skupaj res pride vrh glave.

+ mogoče še ena stvar, nevem če spada pod mojo osebnost, ali ke to le v glavi?
Ne maram s preveč navezat na ljudi. Heh lahko rečem da v 18 letih nisem imela še fanta,
kt vsi ostali. In to m ene živcira,čeprav včasih ratam malo nemirna med prijatelji, in 100 uprašanjih, če imam fanta.. No da pridem, nočem bit odvisna od nekoga, nočem da je ta nekdo odvisen od mene.
Ubistvu sploh nevemkaj hočem.
Nočem bit prevarana in nočem izpast kot tista ‘šibkejša’ nočem bit zavrnjena.
Hkrati pa nočem bit nikogaršnja last. Recimo da semse z enim fantom zelo razumela, veliko pogovarjala.. vse skupaj je trajalo kar kakšna dobra 2 leta.. recimo da sva se 9mesecev ves šač pogovarjala, ugotovila da sva si oba všeč. iN res mi je bil všeč, in potem ko mi jo to začel na polno kazat, dobim občutek tesnobe, taka..slabost. stiskanje grozen občutek, in se mi ta oseba ‘zagabi’.
Ni on kriv. ampak nemorem dalje. To se mi je večkrat zgodilo pri istem fantu,že po nekaj dnevih.
Hkrati nobenemu zares ne zaupam.
Kot pravim imam veliko prijateljev, sploh jih je večina fantov,se noro razumemo.
S tem zaupanjem mislim, da jim ne zaupam cele sebe. Ne zaupam jim svojega telesa, niti svoje družine, svojega norega sveta, kisega dlje od moje osebnosti.
To me jezi,zakaj imajovsi lahko nekoga, nimajo teh problemov. Jaz pa tega ne morem.
Veliko vrstnikov tudi nonstop ‘muti’ z ostalimi,vikendi ipd. jaz niti tega nočem.
Nočem potem izpast ‘šibka’.Neznam razložit.
Se sprašujem če bom sploh lahko našla nekoga kdaj.
In ne pravim da si to želim, me pa včasih zaskrbi. Drugače pa ljubim občutek svobode. kot sem žerekla…

Kaj pa je narobe s tem, da je človek “šibek”? In kaj sploh pomeni biti šibek? To, da si z nekom povezan? Da ti nekaj pomeni in si želiš, da bi tudi ti njemu? Da si zaradi tega ranljiv? Da te prizadene, ker ti njegova beseda, mnenje, bližina nekaj pomenijo? Je to res šibkost ali pa je to tisto, kar nas naredi človeške?

Nočeš biti od nikogar odvisna in nočeš, da bi bil kdo odvisen od tebe. Gledaš mamo in po tvojem je ob očetu izgubila svojo osebnost. Ampak, kaj če je ona res takšna? Kaj če ona nima druge osebnosti in ne razmišlja drugače od očeta? Kaj, če je nikoli tudi imela ni in je prevzela moževo, zdaj pa je ta njena? V obeh primerih ona razmišlja s svojo glavo, le da razmišlja enako kot oče in ne kot ti. In v obeh primerih je, kakor se zdi iz tvojega pisanja, srečna. Zakaj ne bi smela biti? Bi se morala obrniti proti možu in zagovarjati tebe, da bi bila ti srečna?

Praviš, da se s fanti super razumeš. Ampak ti se z njimi razumeš kot eden od fantov, ne kot dekle, ki je v družbi fantov. Poskušaš se obnašati kot fant, ampak v sebi si še vedno dekle, le da ti tega nočeš, ker biti dekle pomeni, biti “šibka”. Tega pa nočeš, ker se bojiš, da te bodo zavrnili, da tudi zanje ne boš dovolj dobra, kakor nisi za očeta. Ampak ti fantje niso tvoj oče, kakor drugi moški niso tvoj oče. In ti nisi fant, si dekle.

Ampak to si ne dovoliš biti, ker se bojiš, da boš kot dekle prevarana in zavrnjena. Da te takšne, kakršna si, nihče ne bo hotel. Pred ljudmi igraš in se pretvarjaš, da si nekdo drug, ampak tega ne vidiš. Tolažiš se, da te tako ne bi razumeli, si čestitaš, kako “močna” si, ker ne tarnaš na fb, v resnici pa te je le strah, da te takšne, kakršna si, ne bi marali. Do fanta, ki ti je bil všeč in si ga dobro poznala, si začutila odpor takoj, ko ti je pokazal, da si všeč tudi njemu. Prestrašil te je. Kaj, če se mu odpreš in te bo zavrnil? Kaj, če se boš navezala nanj in te bo prevaral? Tega si ne moreš dovoliti, ker bi ti s tem tudi on potrdil, kar misliš, da ti pravi oče – da nisi dovolj dobra.

Ti se na vse načine bojuješ proti temu, da bi bila takšna, kot je tvoja mama, da bi bila odvisna od nekoga. Žal pa s tem postajaš svoj oče. Tvoj oče je hladen in zate nedostopen. Enako si ti hladna in nedostopna za fanta, ki te ima rad. Torej se do tistih, ki te imajo radi, obnašaš enako, kakor se tvoj oče do tebe, ki ga imaš rada. Govoriš, da ga preziraš. Ampak preziraš ga zato, ker ti ne daje ljubezni, ki si jo želiš od njega. Želiš si, da bi te imel nekdo rad, da bi v tebi videl dekle, ki je ranljivo in prestrašeno, ki zmore in je dobro, ampak to še vedno pričakuješ le od očeta. On ti tega, kakor si že spoznala, ne more dati. Zakaj tega ne vzameš od drugih, od fanta, na primer, ki si mu všeč? Zakaj ne dovoliš njemu, da bi ti dal občutek, da si nekaj vredna?

In enako pri tvojih interesih. Praviš, da te zanima veliko stvari, ampak te doma ne spodbujajo, ker mislijo, da ne bi zmogla. Zakaj iščeš oporo doma, če veš, da je tam ne boš dobila? Zakaj ne najdeš ljudi, ki jih zanimajo enake stvari kot tebe in bi med njimi dobila občutek, da si v tem dobra in zmoreš? Ne vem, kaj te zanima, ampak takšne ljudi bi lahko našla ali v organiziranih dejavnostih ali na spletu. Ampak ti, kakor se zdi, bolj sanjariš o tem, kaj bi, kakor da bi se za to potrudila. Si nekaj želiš, ampak za to nisi pripravljena nič narediti in le pričakuješ od drugih, da te bodo podprli in ti dali samozaupanje, da si boš upala nekaj narediti.

Ker si ne upaš tvegati. Čeprav vidiš, da ti življenje, kakršno živiš, jemlje energijo, se ga ne trudiš spremeniti. Tako zelo se bojiš poraza, da raje obtožuješ vse okoli sebe, kako te ne razumejo, kakor da bi tvegala in dejansko preverila, kaj zmoreš in česa ne. Pa kaj, če pogoriš? Se bo zaradi tega podrl svet? Ne bo se, še naprej se bo vrtel naprej. Bo zaradi tega imel tvoj oče še nižje mnenje o tebi? Ampak on ti že zdaj ni v oporo, zakaj bi potlej štelo prav njegovo mnenje? Tvoji prijatelji v tebi več ne bodo videli “močnega fanta”, ampak “šibko dekle” in te ne bodo več marali? Boš takrat ostala sama? Ampak ti si sama že zdaj. Kaj torej lahko izgubiš? Ugled? Pritožuješ se, da je tvojemu očetu mar le zanj, ampak tudi ti si ne upaš tvegati tudi zato, ker se bojiš, kaj si bodo drugi mislili o tebi. Si resnično tako drugačna od svojega očeta? Ne dovoliš, da bi ti kdo prišel blizu, kakor oče ne dovoli tebi, da bi mu prišla blizu. Ne dovoliš, da bi se kdo zanesel nate in v tebi videl oporo, kakor tvoje oče noče biti tvoja opora. Pred ljudmi igraš in ti je pomembno, da te ne vidijo “šibke”. Skrbi te za ugled, kakor skrbi tvojega očeta.

Čeprav je danes beseda odvisnost nadvse negativna, v resnici ni – pomeni le, da ti je mar za nekoga in njemu zate. Da sta povezana. Ti poskušaš v sebi zatreti vse, kar je nežnega, toplega, čustvenega. “Žal” pa boš morala prej kot slej sprejeti, da si človek in ženska, da si bitje s telesom, srcem in z dušo, ne le z razumom in z voljo. In da ni prav nobena katastrofa, če ti kaj spodleti in če te kdo prizadene. Boli, lahko tudi dolgo, ampak tudi bolečina je človeška.

Hmm zelo zanimivo mnenje, res nisem šepomislila na takšno povezavo med mano in očetom.
Sicer je res da me vedno prizadane,
morda se bo zdelo kot da si ne priznam, ampak mi res ni večmar, si niti ne želim njegove bližine,
ker kot sem že rekla, GA PREZIRAM. me pa še vedno spravi na tla.
No to glede mamine osebnosti..s emi zdi tako žalostno..
morda je pa tudi to da si ne želim njene osebnosti in se zato res še močneje nagibam k očetovi?
Sama je bila tudi zelo mil otrok. razigran, a hkrati mil, ki ni nikomur želel slabega.
Seveda so bili takrat tudi malo težji in bolj nazadnjaški časi kot danes.
Ona je tako našlamoža-mojega očeta ki je nudil varnost. Varnost, in neko ljubezen.
Neke vrste, oporo. Enkrat je celo rekla, da sem tako nedolžna, in da dobro srčna in da nikomur n eželim slabega, in da si želi , da si bi našla moža, kot je moj oče, da bi ‘skrbel zame’.
Oh , sem skoraj bruhala.. No ja ,samo govorim dejstva.
Hkrati je mama boljša oseba, jaz pa hočem res očetovo osebnost.
Ne morem oporekati. Žal.

Je pa vse skupaj o moji mami in meni malo pregrobo napisano.
Ne gre se zato da bi me morala braniti, čeprav bi se v primerih ko bi bilo to PRAVIČNO,
lahko obrnila na mojo stran, jaz se vedno na njeno. Ne pa da mi zarije nožv hrbet.
Brez zamere, tako je. Govorim za trenutke in stvari, v kateri bi bilo to potrebno,
za primer kot so da hčem ven pa mi oče ne pusti, in mi potem niti mati ne. upam da veste da ne mislim o tem.
o razmišljanju se pa meni to pač ne zdi prav. ampak okej, je pač prepozno nanjo,
nočem jo prizadeti z resnico in mojim mnenjem, hočem le da je vesela, pa tudi če je to iluzija,
ampak če se bi do mene mož obnašal tako kot se do nje..
no s tistim sem mislila to, dače bi oče zagovarjal homoseksulace jih bi tudi ona, in ker je proti njim,
je tudi ona. to je dejstvo.

Glede fantov je tudi mogoče res. Čeprav se nasploh boljše počutim v njihovi družbi,
kot v družbi deklet, in to ni pretvarjanje, in nasploh se ne pretvarjam,
in sem večinoma to kar sem. Mislim.. malo hudo se mi zdi vse to kar si napisala.
Jaz imam na izborp, fantje ali punce, in moja odločitev so fanti, drugače se z usemi razumem,
ni problem da me en aali druga stran nebi marala.
Šeenkrat tudi tukaj ponovim, da sem pa rajše na močneji strani ja, ne tarnam glede drugih stvari tako kot dekleta, a to ne zato ker se bojim odgovor družbe, ampak takšna sem. Tako gledam,
in če je kdo dobil vtis da tudi zgledam kot fant,je odgovor ne. Ker imam svoj ‘stil’ skrbim za frizuro, za obraz, za nohte. Nevem, tudi mucke obožujem in se ob njih vedno raznežim, pa čeprav v družbi fantov, nimam problema da se nebi hotela. Ne pretvarjam se glede tega.
In lej. a to pomeni da moram tarnat na fb? nisem takšna, morda ker imam resne probleme?
ja pač morda. zato sem pa prišla sem po pomoč. ali se moram počutit krivo ker ostalim ne razlagam kako groznose počutim? tako dojemam tvoje mnenje. da to moram.?

Glede fanta je pa res, ker se pač ne počutim dovolj dobra, ker mislim da so druge lepše, boljše.
Hkrati tudi če zbiram dobre fante še vedno imam v gavi tisto nekaj da bom le številka,
in le eno ime več okrog za opravljat .. ‘uspelo mu je’.
vem da ni prav, ampak ja hočem si prišparat to ‘trplenje’ innapako ki jo bi strorila.

Glede hobijev se skušam ukvarjat z njimi, ne pomeni da ne. je pa včasih lažje početi stvari če imaš doma dejansko podporo. nevem no, in se ti ni porebno dobesedno ‘skrivat’. ne pa da nekaj počneš in potem dobiš samo kontre nazaj, kaj boš to, kaj boš tisto. ne rabim podpore, mislim, to ni nujno. hočem samo mir, da te stvari lahko počnem. ampakok, to ni navečjo problem tako da..

Tudi z naslednjim se ne morem strinjati saj so moja družba ljudje ob kateri sem lahko 87% sproščena in jaz lahko rečem kar 100%. – problem nastane tako samo pri moji družini, in teh problemih.
ne v družbi sami,ker sem rada z njimi, in me bi sprejeli takšno kot sem. to vem.ker se z njimi ne družim nekaj mesecev ali leto,ampak 5let. z naketerimi tudi več.
name se drugi lahko zanesejo. vedno. jaz se ne morem nanje. ne morem. oni se name lahko.

nasploh se nagibaš na to da igram da sem nekaj kar nisem,
jaz sem hotela povedat samo to da drugim ne morem razlagat o tem da že od 8. razreda razmišljam da se bi ubila, in naprej druge stvari. nevem kdo to rad prizna? in kdo to vsem pove?
nevem, jaz čutim bolj problem v temu da imam ta problem, in ne, da ga drugim ne razlagam?

Tjasatjasa naj te pohvalim, da za svoja leta zrelo razmišljaš in se sprašuješ stvari, ki se jih nekateri niti pri petdesetih ne lotijo. Mislim, da iz tebe nekoč še nekaj bo 🙂
No v bistvu je že sedaj le da ti tega še ne opaziš, mogoče samo ne ceniš dovolj.

Kakor pišeš imata starša nek, tebi nerazumljiv odnos. Očetu veliko pomeni materialno stanje in ugled v družbi ne zna pa prisluhnit svojim najbližjim. Mama ga pri tem podpira, je zelo navezana nanj, na njegovo mnenje. Mislim, da ju nima smisla spreminjat lahko pa iz tega odnosa, ki ga imaš s starši, spoznaš kakšna oseba si sama.
Sedaj si v letih ko nisi več otrok in nisi še samostojna, ne finančno in ne čustveno. Še vedno želiš neko potrditev od svojih staršev, da bi ti dali priznanje, ki si ga tako želiš, da ne rečem potrebuješ, ker (resnici na ljubo) potrebuješ ga ne. Vsaj, če na vse skupaj pogledaš iz neke distance. Je pa res, da starši igrajo v naših življenjih veliko vlogo, ki se je včasih niti ne zavedajo je pa potrebno, da se otroci vseeno zavejo, da so starši zmotljivi, da so po svoje naredili vse kar so najbolje vedeli in znali.
V nekem smislu si tu zelo podobna svoji mami, ko si želiš priznanje očeta, da bi opazil tvoj trud, tvoje sposobnosti in te zanje tudi pohvalil, a on tega menda ne stori oz vsaj ne na tak način, da bi ti to opazila.
Kot otroci rabimo pohvale staršev, da si zgradimo svojo samopodobo, da imamo neko lastno vrednost. Kot pišeš tebi tega manjka zato sebe dojemaš kot nevredno, nesigurno in imaš celo pomisleke, da bi si vzela življenje…. 🙁
Mnogo nas od staršev ni dobilo vsega tega. Tu se ne da nič več spremeniti, lahko si pa sama zgradiš tisto kar ti starši niso zmogli, znali, hoteli…. Ne bo lahko, a za začetek bi ti predlagal, da se pozanimaš kakšna je vloga očeta in kakšna mame pri vzgoji in kasnejši samopodobi otrok. Na ta način boš spoznala kaj ti (še) manjka in s tem bo tudi vse drugo delo na sebi dobilo smisel.

Tjaša, saj ni problem to, da ti ne razlagaš o tem, da razmišljaš o samomoru, ampak to, zakaj sploh razmišljaš o samomoru. Najprej pišeš, da ne maraš, če se kdo naveže nate, potem si nenadoma vsem v oporo. Kaj je zdaj res? Zgoraj pišeš, kako ne moreš z nikomer govoriti, ker te nihče ne razume, zdaj imaš nenadoma super družbo. Ki ima le eno lepotno napako, da ti ni v oporo. Ti ne razlikuješ med ljudmi, ki so super za zabavo, in tistimi, s katerimi resnično vzpostaviš odnos in so ti v oporo. Ti se imaš s kom zabavati, nimaš pa se s kom pogovarjati. In če tem ljudem ne poveš o sebi nič, kar je resnično pomembno – o družini in o svojih težavah – potem z njimi deliš le en del sebe, tisti nepomemben. In tako pred njimi igraš, ker se jim kažeš v zavajajoči luči, ko jih puščaš v prepričanju, da si brez skrbi in vedno dobre volje, takrat, ko si na tleh, pa se umakneš. Kako naj bi te kateri od njih razumel in ti pomagal, če te noben v resnici ne pozna? Misel na samomor ne pade z neba, ampak je posledica cele vrste težav, ti pa si nočeš priznati niti, da jih imaš. Ko boš malo bolj iskrena do sebe in si jih boš upala tudi priznati, boš lahko začela težave odpravljati in takrat bodo misli na samomor izginile same. In ko se boš v svoji koži počutila bolje in boš res lahko v svojem okolju vse to, kar si, tudi tako drastičnih nihanj v razpoloženju ne bo več.

Stara si 18 let. Res je, da si mlada, a nisi več otrok, zato moraš počasi začeti prevzemati odgovornost zase. Lahko tudi tako, da greš k šolski psihologinji, če nimaš nikogar drugega, in se pogovarjaš z njo. Ampak pogovor pomeni to, da boš morala pomisliti tudi na kaj, kar ti ni všeč. Da je, na primer, nekaj precej narobe s tvojim dojemanjem same sebe in življenja, če si pri 18-letih na eni strani prepričana, da o vsem veš vse, na drugi pa si tako osamljena, prestrašena, izgubljena in utrujena, da razmišljaš o samomoru. In biti dekle ne pomeni, da si videti kot fant, ampak da poskušaš delovati kot fant, da si ne dovoliš biti tudi čustvena, nežna … Do ljudi, ne do živali. Do njih so pogosto nežni in mehki tudi tisti, ki ne marajo ljudi, pa oni, ki ne najdejo stika z ljudmi in potem svoja čustva preusmerijo na živali in se raznežijo ob njih.

Zakaj se ti smili mama? Ona je s svojim življenjem zadovoljna. Ona v tem, da sledi moževemu mišljenju, ne vidi tega, da bi izdala sebe. Sebe ne vidi kot njegovo senco, ki nima lastnega mnenja, ampak se resnično strinja z njim. In če takrat, ko ti oče prepove izhod, tudi ona misli, da ni dobro, da greš ven, ima do tega pravico. Ti si ne želiš njenega življenja, ampak ti to ne daje pravice, da mamo pomiluješ. Ona je v njem srečna. Ti imaš pravico le do tega, da se zavedaš, česa v življenju nočeš in najdeš zase tisto, kar hočeš.

Ampak za začetek si najdi nekoga, s komer se ne boš le zabavala, ampak se boš z njim tudi pogovarjala in ki ti bo pomagal sebe in življenje videti malo bolj realno.

SELMA: Če je prijatelj,znanenc, kdorkoli pač v težavah, karkoli sem vedno tukaj, da mu nudim pomoč, in se s tem lahko zanese name.
To je drugače, kot če se mi nekdo prilasti. Kar sem mislila pri ljubezni, da sem samo in samo njegova,
in ne potrebuje ničesar,kot samo mene. Razumeš?
Če ne, povej bom poskušala drugače razložit, se mi zdi da vse kar povem preveč posplošiš.

družba: tudi tukaj menim isto kot že zgoraj,preveč posplošuješ.
se v meni nabirajo stvari ki jih z drugimi nemorem deliti ker vem da nimajo takšnega dara,
da mi bi v mojem prmeru lahko pomagali, oz dali nasvet ki mi bi pomagal. in kup podobnih stvARI,
ZATO ČLOVEK POMOČ RAJ EPOIŠČE NA FORUMU, KJER JE VEČ PODOBNIH, ALI Z ISTIMI IZKUŠNJAMI, OZ. DA SLIŠI MNENJE NEKOGA X.
ISTO JE S PSIHOLOGOM. ČE GA NEKDO OBISKUJE, ŠE NE POMENI DA NIMA PRJATELJEV?
SE TI NE ZDI?ALI SE MOTIM?
SAMA NA NAMREČ TAKO GLEDAM NA TE STVARI, JE PA SEVEDA SUBJEKTIVNO IN LAHKO RELATIVNO MNENJE.

Imam družbo, z več osebami, nekateri so res za zabavo, nekateri za takšno in drugano pomč,
pač različno od osebnosti, imam pa tudi prijatejico, dobro, najboljšo, že od.. 5.leta starosti?
vem da se lahko zanesem nanjo, o meni ve več kot vsa družba, ve skoraj vse.
a ni čarovnik in ni psiholog, eni imajo več ‘darov’ za pomoč kot drugi, ni zdravnik da bi mi lahko vedno pomagala.pa zato še ni slaba prijateljica, tudi če njo zapusti fant in je slabe volje ji lahko pomagam po naboljših močeh, tega da fanta dokončno pozabi pa ne morem ? mislim da ne? pa nisem zato slaba prijateljica, vsaj smatram se ne za tako. ali se motim?

pri 18 letih ne mislim da vm vse, imam zelo kritično mnenje do več stvari. sprejmam kritiko in pogajanja, sprejemam druga mnenja in lahko svojega spremenim če ugotovim da ni pravo.
nimam se za najpametnejšo,iti pametno. prej se večino časa počutim neumno.
vem da je z mano nekaj narobe, vem da ni vse vredu. ne zanikam tega.

glede mame, lej tvoje mnenje, in samo tvoje, nemorem trdit pa da je to res.
ni vse tako. res cenim mnenje ampak se mi zdi da preveč posplošuješ,
če bi bilo vse tako jasno in resnično kot si napisala, težav sploh nebi imela in svet bi bil nasploh lepši saj problemov sploh nebi bilo. spet. to da z izhodom sem dala kot PRIMER,
resnična stvar je pa recimo v tem da mami cel teden pomagaš vsak dan, da veš da ima veliko dela, in je deloholik ampak se ji trudiš pomagat, da bi bilo vse okej. potem pa pride oče ki ga po ceel dneve zaradi dela, pač ni doma domov. in recimo je na kavču majica ki nebi smela biti, kuhinja pa je po celodnevnem kuhanju ipd. še nepopolno pospravljena, in mu gre vse na živce in potem mene ki se trudim ves čas pomagat nadere da se naj lotim kaj delat, in DA NIČ NE DELAM, da mami nič ne pomagam, in mama ki je seveda uničena in izmučena, kar skoči na njegovo stran: JA RES JE TAKO. MI NIČ NE POMAGATE.
– JE NAPISANO NEPOPOLNO, AMPAK TOČNO TAKO KOT JE,
JA MAMA IMA PRAVICO DO TEGA DA TAKO PRAVI,
AMPAK A JE PRAV? A JE TORES?
BOŠ REKLA DA JE TO PRAVILNO? MENI SE NE ZDI, NE Z TAKŠNEGA, NE DRUGAČNEGA KOTA,
RAZUMŠ SEDAJ?

sem že malo izmučena govorit koga imam in koga ne za pogovor, sem se še skom pogovarjala o mojih težavah, tudi s kom odraslejšim, o veliko stvareh. a sem se po tolko letih odločila napisat tudi sem, ker sem tako rekoč vsak dan žalostna in v sebi čutim nemoč in tesnobo. itd itd, se ne morem zbrat pri čemer koli, se bi najraje sklopila. zato pišem sem. vse ostalo sem dala le kot okliščine,ker vem da imajo velikokrat vpliv na stvari. moj problem pa ni razumevanje staršev ker sem to dala že nekako skozi,sedaj bi rada sebe dala na noge, prekinila to menjavo razpoloženja in to ‘bolezen’ res karkoli že je, da bi lahko vstala vesela, šla spat vesela…

ON: HVALA, IN RES CENIM TO. ja spoznavam te stvari in posledice in njihov vpliv name vsako leto bolj. med drugim nevem če bi bila kdaj pripravljena imeti otroka. če si tega nebi želela, in če si tega nebi želel partner, in nebi bilo dovolj da ga ljubim,ampak da bo tudi on ljubil otroka tako kot jazi in si ga bo tako želel. ker nočem da bo otrok na koncu taka čustvena razvalina..:/ se tudi zavedam da veliko ljudi ni bilo od staršev deležnih tega, kar ‘naj bi bili’. poznam veliko teh oseb, mlajših, in starejših. samo da so bili lahko oni še vedno normalni ljudje, mene pa mučijo zgoraj omenjene stvari..:)

jaz menim po prebranem da se le prevec obremenjujes s tem kaj tvoji menijo, zakaj ne opazijo tvojega truda..to so pac starsi, tud oni niso bili rojeni z navodili kako se vzgaja in kako se vedno je treba korektno obnasat, tudi moji me ko sem bila mlajsa niso zastopli,pa sem potem ugotovila da so dajalod sebe najboljs kar so lahko in za mene dobro, tudi ce mr niso pohvalili kot sem mislila da si zasluzim, ker potem se to tudi vcasih pridno izkoristila (:D), za ven it so bili do 18.zelo strogi, do 11 zvecer doma brez pardon,ko so se ga vsi napijali na mrtvo,hodili spat kfantom…pac tega zame ni bilo do 18.pace sem sena trepalnice postavila,pa ce sem imela druzbo ki so jo poznali, takrat ko sem dopolnila 18 sem zacela sele vae tocenit, in hvala bogu so meimela na kratko in me ne povzdigovali v soncka (kot je seda moderno poimenovat otroke) saj cenim stvari ki so ostalim samoumevne,insele zdj vidim da pred 18,19 nimas kaj hodit okol, ker mislis da vse ves..pa ne ves se nic. pa sem bila pridna, dobre ocene…pa se vedno nisem mogla pocet kar me je bila volja, res da so in se vedno vladajo ljubeci odnosi v nasi familiji pa sem vseen potrgnla takratko in ce jemami bila da grem lahko vn, je potegnla z fotrom…no sedaj ji dam cisto prav, se vseen sem bila otrok in zivelapod njuno streho.

In ko pravis sa ti je vseen za njuno mnenje,ob enem pa oceta preziras ker je hladen ipd.to samo kaze da tini vseeno.ker ko ti bo in ko bos zacela ziveti zase, se takih zadev sploh ne bos vc sprasevala. pac niso vsi ljudje nice,niso vsi do nas taki prijazni in ustrezjivi kot mi do njih…polno taoh situacij prinese lajf..pakako bi bilo da bi sedaj vsi travmirali, iskali visje razloge,analizirali vsak odgovor, poskusali razumeti zakaj ne nekdo odreagiral na nacin kot je..mors razumet da vsak je imel svojo trnovo pot..preizkusnje …vsak izhaja iz sebe in ljudi kar vedit in prebrat ni tako simpl..in nemoremo vplivt na druge da se spremenijo…npr.starse..lahko se samo mi in nas pogled na svet! in predvsem da se ne travmira clovek zaradi tega,dela zrtv in vse vali na tretjo osebo (svoje nesrece),ker izgleda da manjka ti nicesar!
saj tudi jaz lahko recem da sem kar nekaj starejsa od tebe pa 1.)zdesetkala prijateljstva,imam jih le se par pa se te z rezervo jemljem- pa sem pozitivna, karizmaticna in komunikativna oseba -pa se ne morem zanest na folk v pravem pomenu besede,pa tud vseeno mi je ker vsak clovk je lastni individuum..pac prah si v prah se povrnes, ce ne bos sam si pomagal ti ne bo nihce..niti ne pricakujem da bo, no ce bo, toliko boljs (na familijo se loh zanese sam jih ne rabim obremenjevat), 2.) familijo imas kakrsno imas, si je ne izbiras…kot nor.prjatelje..pomisli da eni imajo se hujse odnose oz.sploh nimajo normalnega odnosa..pa locene familije..pa smrt v familiji..kaj naj pa oni,umrejo od bolecin? vse se preboli,sprijazne, svet se ne neha vrtet. 3.)ne more it tok slabo da ne mora biti se slabse ko da always look on the bright side of life. la la la 🙂

Raje se dokazuj sebi in si rec da si res ena posebna punca, da take ni in da svet brez tebe bi imel res veliko izgubo! in vse ob svojem casu 🙂 srecno!

Oprosti Tjaša, ampak ali si ti res prepričana, da je iskanje pomoči na forumu, kjer so odgovori odvisni od drobcev, ki jih vsakih toliko napišeš, prava pot? Če sem posplošila odnos med tvojima staršema, sem ga zato, ker si ga ti tako prikazala. Si kdaj vprašala mamo, kadar sta sami, zakaj očetu ne pove resnice, na primer takrat, ko si ji ves dan pomagala? Kaj ti je odgovorila? Ker eno je to, da se mama vedno strinja z očetom, drugo pa, da ne pove po resnici. Mar torej praviš, da se mama očeta v resnici boji in te zato pusti na cedilu?

In kaj imata skupnega psiholog in prijatelji? Šolsko psihologinjo sem ti predlagala zato, ker ti bo znala pomagati, kar ti ljudje okoli tebe očitno ne znajo. In morda si res utrujena od pogovorov, ampak ker nimaš nikogar, ki bi ti bil resnično v oporo, nimaš druge možnosti, kakor da okrepiš sebe in se postaviš na lastne noge. To pa pri 18-ih ni tako preprosto, ker nimaš čustvene in psihične opreme za breme, ki si si ga naložila. Ti razumeš, kaj hočeš in kako naj bi kaj bilo, ampak čustveno in psihično tega ne zdržiš, ker nisi dovolj močna in v sebi še vedno pričakuješ pomoč od družine, čeprav racionalno veš, da je tam ne boš našla.

Nekaj instant prebliskov: Ne prevzemaj odgovornosti za stvari, ki niso tvoja odgovornost, tiste, ki jih ne moreš spremeniti, pa se nauči sprejemati. Ljudi in odnose začni dojemati malo “manj resno” in obsojajoče/presojajoče. Življenje ni usodno, je le pot, na kateri se ti včasih zalomi, gre včasih gladko pa se spet zalomi …, ampak gre potem spet naprej. Od bodočega življenjskega partnerja ne moreš pričakovati 100-odstotnega zagotovila, da bo vajino življenje idealno, ker tega zagotovila ni. In tudi od fanta, ki ga boš imela v prihodnosti, ne moreš pričakovati, da bo idealen, lahko pa pričakuješ, da bo človek, z vsemi napakami vred. Morda te bo nekoč v prihodnosti tudi izdal in te pravaral, ampak boš preživela tudi to. Med navezanostjo in posesivnostjo je celotno vesolje, ki ju razdvaja. Življenja ne dojemaj v ekstremih, ker se običajno odvija v sredini. Sprejmi, da si stara 18 let in da si človek, vsak človek pa ima pravico do tega, da je tudi šibak. In dolžnost, da to upošteva – ne podcenjuj svojih čustvenih in psihičnih potreb, ker boš to drago plačala. Plačuješ že zdaj, ko poskušaš biti močnejša, kakor v resnici si.

Ih nekaj je že, če ne druga prvi korak k razširitvi obzorja 😉
No, saj te slišimo tudi če ne kričiš 🙂

Tole kar si dala za primer se lahko tudi obrne iz zornega kota očeta. Ta njegova opazka “nič ne delaš” je posplošena z nekim namenom, ima neko ozadje, ki ga ti ne opaziš zato te tako prizadene, ker je neresnična, ne odseva resničnega stanja odseva pa očetovo stisko, ko ni opažen pri tem kar počne, ga nihče nikoli ne pohvali, mu ne da priznanja za to za kar se trudi in je njemu pomembno (čeprav se tebi morda ne zdi pomembno ;).
S to grajo je samo preložil jezo, žalost…karkoli, nate. Če bi mu takrat, ko je stopil čez vrata nekdo namenil kanček pozornosti, ki jo tako bolestno rabi, bi odreagiral popolnoma drugače in ga “nepospravljeno” sploh ne bi motilo. S tem, ko je vas pograjal je (nevede) dobil lastno zadoščenje, ker on je bil pa boljši…. 😉 Seveda je to, da od otoka pričakuješ, da te bo “gor držal”, “rahlo” neodraslo, pa vendar, ker tega ni je okoli sebe naredil zid iz katerega “upravlja” z vami.
V tem delu si podobna očetu, le s to razliko, da svojo nemoč, jezo…. ne stresaš dalje, ker si bolj pri repu hierarhije v družini, zato si zadevo obrnila proti sebi in se poigravaš z mislijo, da bi temu trpljenju naredila konec. Sama veš, da to ni res in da tvoj konec ne bo rešil ničesar, bil bi samo revanš staršem, ki so pa ravno tako nebogljeni kot si sama.
Kot otroci mislimo o svojih starših, da so vsemogočni…. Z leti ta “vsemogočnost” kopni, dokler nekoč ne spoznamo, da so tudi oni le “nemočne” osebe z vsemi svojimi problemi in nerešenimi travmami in pritiski iz okolice. Eni se s tem spopadajo malo bolje drugi slabše.
Sedaj si tudi ti na pragu teh spoznanj, ko se ti je zrušila otroška iluzija, nisi pa še (dokončno) zgradila svoje lastne podobe. Tudi starši te še kar obravnavajo kot “nebogljenega otročka”, kar te še dodatno dela nesposobno in te jezi. Mogoče so te ravno zaradi tega prepričali, da izbereš šolo, ki ti ne diši, a komu od nas šola je dišala? 😉 Toda kakorkoli, od tebe se pričakuje, da boš to nekako zvozila, da boš prišla do nekega znanja s katerim si boš služila lasten kruh in ne boš odvisna od drugih. Saj si želiš to? 🙂
Pri tem cilju si sama in tu ni nikogar, ki bi se namesto tebe učil.

S pohvalami je pa tako.
Pogosto se jih pozabi, ker tisto kar je dobro je itak samoumevno, to se od človeka pričakuje, tisto kar je slabo se bolj opazi in tudi graja, potem vse skupaj izgleda, da vseskozi nekoga samo grajamo. V tvojem primeru se “pospravljeno” ne bi opazilo, nihče ne bi nič komentiral, ko je pa “razmetano” se pa išče krivca…. in krivec ziher nisem jaz! 😉 :))

Draga mislim, da je v tvoje dobro, da se obrneš na psihiatra. Lahko dobiš 1000 odgovorov pa boš na koncu samo še bolj zmedena. Mi ti lahko povemo 10 odgovorov medtem ko ti bo psihiater povedal 10 rešitev. Drži se, nisi sama. Pusti si ljudi blizu ker zaenkrat vse to kar držiš v sebi je tvoja šibkost( da ti gre na jok med prijatelji ko potekajo pogovori o družinah…) in ne tvoja moč. Najdi si ljudi z katerimi se lahko o tem odkrito pogovarjaš. Hodi v globine ter išči vzorce. Zakaj je ena stvar privedla v drugo. Včasih ugotoviš da posamezne najbolj nesmiselne stvari lahko popredalčkaš v eno celoto. Celotno zgodbo tvojega dosedanjega življenja. Ko vse to razumeš je znjimi lažje delovati. Vso srečo 🙂