Zelo se sekiram iz dneva v dan za kaj bi lahko šlo. Lansko leto sem se zdravil z zdravilom asentra 10mesecev. Od meseca 2012 septembra do danes nisem jemal nobenih zdravil. Doma se počutim nekako varno in dobro, vendar me motijo ostali družinski člani zaradi hrupa….V moji sobi je prehod me sobama, zraven sta samo omari, ki nekako omejujeta prostor. Ko sem doma, kot sem že omenil se počutim normalno. Babica me konstantno zbada, za vsako stvar. Kritizira, podaja mnenja itd…Zaradi vseh teh kritik me je pripeljalo do takšnega stanja, da se sekiram za vsako majhno stvar. Če nekako poenostavim vse skupaj bi vam na kratko naštel moja doživljanja:

1. Panika-(če grem sam kam npr. v bližnje mesto ali v trgovino doživim napad panike. V mislih imam strah, kot da se bo kaj zgodilo.)
2.Jeza, kričanje-(zaradi zbadanja, kritiziranja,podajanja mnenj včasih kričim po hiši…)
3. Sprememba razpoloženja-(kadarkoli se odpravim v kakšnen drugi kraj ali mesto, se počutim drugače, vedenjsko ne ampak čustveno-sem bolj slabe volje, manj sem razpoložen
4. Imam nizko samopodobo
5. Včasih sem zmeden
6. Enkrat bi rad naredil to drugič drugo
Prosim, vas za vaše mnenje.(SEM V STRAHU, DA IMAM BIPOLARNO MOTNJO)

Strah pred obolelostjo za raznimi (psihičnimi ali fizičnimi) bolezni nastopi zaradi slabega psihičnega stanja, npr. stres. Torej tu si lahko povsem oddahneš, da ne bolehaš za kakšno resno psihično boleznijo. Namreč če boš iskal vso simptomatiko, kaj naj bi ti manjkala in se iskal v raznih diagnozah, npr. da se ti začne dozdevat, da te “pika pri srcu”, boš lahko dejansko občutil te bolečine, ker boš vso pozornost usmerjal v te predele s hudo zaskrbljenostjo, čeprav je fizično vse v redu s tabo – to je samo psiha, ki ti nagaja.

Torej tu si lahko čisto pomirjen in poskušaj pozornost usmerjati na bolj pozitivne stvari, predvsem pa poskusi vzpostavljati odnose z drugimi ljudmi, izven svoje družine, najti kakšnega prijatelja ali prijateljico, punco.

Simptomi, ki si jih zapisal, nimajo ravno veliko skupnega z bipolarno motnjo. Precej bolj vse skupaj spominja na mejno osebnostno motnjo (ki ima na MON-u poseben podforum) in socialno anksioznost.

Po ameriški lestvici vrednotenje, kdo ni duševno zdrav, bi mogoče vsak 3. izpadel in dobil nalepko določene simptomatike. To je lepo povezano skupaj s farmacevtsko industrijo, rabijo potrošnike (bolnike), saj ravno na teh največ zaslužijo, ker tu se milijarde obračajo.

Torej bolj greš iskat pri sebi v podrobnosti neke simptomatike, kaj vse ti manjka, bolj se osredotočaš na negativno, na tisto, kar te še bolj potegne v blato strahu in obupa. Če hočemo iz težav, je vedno potrebno mobilizirati tiste zdrave dele v nas, kot pa da posvečamo preveliko pozornost simptomatiki in iščemo, kam bi nas drugi ali kam bi sebe uvrstili.

Če si si poiskal pomoč, je čisto v redu. Vendar ne se zdaj miselno zatapljati skoz, kaj (vse) je narobe s tabo.