Lep pozdrav!

Lepo prosim za nasvet.

Stara sem 32 let. Zaradi spleta različnih zelo travmatičnih okoliščin šele sedaj končujem študij medicine (predvidoma bom začela z delom letos spomladi/poleti). Živim s fantom, ki že vrsto let dela in si zelo želi otroka čimprej potem, ko jaz končam študij. Tudi njegova mama si zelo želi vnučka (mojih staršev ni več), veliko najinih prijateljev je nosečih ali pa že ima naraščaj. Sama si sicer načeloma otroka želim in nimam pomembnih nerazrešenih dilem okoli odnosa s fantom. Ampak skrbi me – in o tem sem se z njim že veliko pogovarjala, pa ne pomaga prav dosti. Dejstvo je, da je večina mojih kolegov s študijem končala že pred pribl. 5 leti in v tem času so seveda imeli dovolj časa, da so opravili strokovni izpit, si našli redno službo in opravili že skoraj celo specializacijo, preden so se sedaj odločili za naraščaj. Mene pa vse to še čaka in ne vem kako bi to zmogla ob majhnem otroku. Še zlasti me skrbi, ker se bom po vsej verjetnosti morala zaposliti daleč od doma (sem iz Lj) + v najboljšem primeru bo minilo še vsaj 2 leti preden bom dobila redno službo – fantova plača pa ni dovolj velika. Že zdaj živiva praktično samo od nje in to zelo težko, pa sva sama.

Vem, da obstoja veliko žensk, ki so bile sposobne celo študirat, delat in imet majčkenega otroka hkrati. Ampak sama tega nočem, ker sem že do sedaj živela praktično vsa leta v konstantnem stresu. Nisem obremenjena z leti, ne zanima me kaj “je normalno”, ampak želje mojega fanta, ki ga imam zelo rada, pa tudi ne morem kar zignorirat. Njegov glavni argument za otroka čimprej je, da noče bit star starš – da je dobro imet otroka takrat, ko imaš še dovolj energije zanj. Saj ga razumem, ampak sama bi vseeno rada še počakala.
A je biološka ura res tako zelo pomembna? A se bomo res počutili izobčene in nenormalne, če bomo imeli otroke malo kasneje?

Kaj menite vi? Zelo bom hvaležna za različna mnenja! Hvala + LP
M****

V podobnih situacijah je dobro narediti plus/minus metodo. Gre približno takole:

1 KORAK

Postavite si vprašanje.

npr. Če bi imela otroka zdaj:
1. Kaj je pri tem pozitivno?
2. kaj je pri tem negativno?

Odgovorite.

Torej, pozitivno je:
1. fant bi bil srečen
2. bila bi “mlada starša”
3. naredila bi veselje starim staršem
4. otrok bi odraščal s skupino otrok od prijateljic-imel bi družbo….(naštejete vse argumente)

Negativno pa je:
1. otrok bi lahko v moje življenje ponovno prinesel stres
2. drugi bi mislili, da sva “nenormalna”?
3. imela bi težave s službo, kar lahko ogrozi naš finančni položaj…(in tako naprej, dokler ne naštejete vseh argumentov)

2 KORAK
Preletite prvi del odgovora, nato drugi del. Kak se vam ob tem poraja kot vprašanje. Kakšni so občutki, ko berete prvi del in ko drugi del. Kakšne misli vas preletijo?

3 KORAK
Rangirajte odgovore po pomembnosti, ki jo imajo za vas.

npr.
Med pozitivnimi mi je najpomembnejša tista, ki pravi, da bi bil fant srečen.
Med negativnimi ima najmočnejši vpliv tista, ki pravi, da morda zaradi in z otrokom službe ne bom zmogla dobiti ali obdržati.

4 KORAK
Naredite primerjavo med dejstvima in zopet začutite, kaj vam pravi eno in kaj drugo.
Po potrebi rangirajte naprej in tehtajte, na katero stran se bo tehtnica prevesila.

5 KORAK
Zavzemite stališče, kaj bi bilo za vas najbolje in s tem odidite pred partnerja. Povejte mu svojo stisko, povejte, da ste vse krepko razmislili, da se vam zdi tale pot najboljša in ga prosite, če se lahko nekako dogovorita.

Želite še moje mnenje.
Sama prisegam na spontanost.

LEPO POVABLJENE, DA IZRAZITE SVOJE MNENJE!

Pred enim stoletjem bi bila ženska s prvim otrokom pri kakšnih 36 letih verjetno res bolj čudo kot ne, zdaj so pa časi povsem drugačni. Povprečna starost mamic se nenehno viša, zdravstvene možnosti tudi. Veliko ljudi najprej doštudira, se zaposli in v drugih pogledih “izživi”, nato si omislijo družino. Kaj bi bilo pri tem nenormalnega, ne vem. Dokler zaradi tega bodoči otrok ni prikrajšan, pa sploh ne (tako kot v razvpitem primeru, ki zadnje čase kroži naokoli, o neki 67-letni noseči Romunki).

Sama sem prvič rodila pri 30 letih, kolegica skoraj hkrati z mano pri svojih 37. Razlike med nama (v dojemanju starševstva) ni popolnoma nobene, pa nobena od naju ne sodi ravno pod termin “mlada mamica”, sva pa kar sedem let narazen. Mladi starši so namreč tisti, ki se mlade počutijo. Po drugi strani imam kolega, par, ki sta precej zgodaj imela otroke; večji je že na sredi osnovne šole. Onadva ste po mojem mnenju precej manj “mlada starša” kot recimo midva z možem, pa smo istih let.

Glede izobčenosti: Velika večina najinih kolegov je imela otroke precej pred nama. Zaradi tega med njimi nikoli nisva bila izobčena ali celo kakorkoli “čudna” – nasprotno, na trenutke so nama celo zavidali, češ kako vama je luštno, ko nimata še nobenih obveznosti. Zdaj sem sama ” na tej strani starševstva”, imam leto dni starejšo kolegico, ki še nima otrok (in jih verjetno tudi ne bo imela prej kot čez nekaj let), pa se mi to ne zdi nič čudnega. Punca je pozitivna, energična, polna načrtov, in ko se bo pač enkrat odločila za otroka, pa čeprav pri 40., bo krasna mamica.

In še glede fantove želje po čimprejšnjem starševstvu: lepo, saj to je pozitivno, ampak malce diši po izpolnjevanju lastnih želja tako, da pošlješ drugega v ogenj po žerjavico. On je svoje predstarševske ambicije uspel izpolniti, vam pa ne pusti časa za vaše. Za mamico je že itak precejšnja obremenitev zahtevna služba (kar vaša vsekakor je) in ukvarjanje z družino. Ponavadi precej večja od očetove, pa če se le-te še tako angažira. Če pa imate na službenem področju še toliko obveznosti, boste vse lahko delali le na pol. To pa ni pošteno ne do vas ne do vašega bodočega otroka.

Moje mnenje: veliko bolje zadovoljna mamica, ki je sicer nekaj let starejša, a je uspela doseči tudi svoje druge, nedružinske ambicije, kot pa med službo, željami, obveznostmi in neizpolnjenimi sanjami razpeta, a malo mlajša mamica.

Veliko sreče pri odločitvi!
Katrina

Najlepša hvala za nasvet! V bistvu mi je precej v pomoč – a ob koncu “testa” in pogovoru s fantom sem naletela na ne preveč dobrodošlo dilemo: občutek imam, da sem malo “neuravnovešena”. Naj razložim.

Argument za in argument proti sta po moči praktično izenačena, hkrati pa se mi močno zdi, da je argument proti precej “patološke narave” – mogoče se pretirano bojim, kaj bo prinesla prihodnost, mogoče imam že prav patološki strah v zvezi s službo, denarjem in vsem, kar je povezano s stresom? Kot že rečeno z njim živim od kar pomnim in to ne preveč srečno.
Mogoče je moja (ne-)uspešnost pri spopadanju s težavami posledica v preteklosti preveč nakopičenih travm in mojih slabih izkušenj z njihovim reševanjem?
V primeru, da bi nosečnost še za več let odložila, pa bi to močno skrhalo moj odnos s fantom in bi bilo po možnosti še celo s službo in financami vse v redu, si predstavljam, da se ne bi počutila prav nič prijetno, kljub zavedanju, da sem bila “spontana”. Mogoče – v primeru, da so v tebi najmočnejši prav neutemeljeni strahovi – spontanost ni ravno optimalna rešitev? Vse bolj se mi zdi, da mi manjka poguma se spopasti tudi z navidezno težkimi situacijami – marsikomu veselje z otrokom dovolj odtehta tudi morebitne težave zaradi njega in mu ravno materinska sreča da dovolj poguma in energije, da razreši morebitne težave, ki se v zvezi s tem pojavijo. Tko, da bom najprej še malo “delala na sebi”. Zadnje kar si želim je, da bi bila še ena izmed miljon nevrotičnih mam! Občutek imam, da mi bo uspelo!
Najlepša hvala za Vašo pomoč. Še vedno pa so zelo dobrodošli kakršnikoli komentarji na to temo!! Človek ima samo eno glavo in prej ali slej mu samemu zmanjka idej!
LP, M****

Verjetno bi bilo dobro, da bi za nek čas nehala o tem razmišljati in se razbremenila. Pomanjkanje idej, pa ne mislim samo na to, kar ste napisali, ampak na splošno, je lahko posledica prenakopičenosti, prenasičenosti in prevelika obremenitev delovanja možganov.
Iz tega lahko zdaj sklepava, da bi nekajdnevni odklop lahko pomenil “čudežno” rešitev problema. Kar ne pomeni, da morate zdaj vzeti podaljšan vikend-paket v X.Y. toplicah, lahko preprosto počnete stvari, ki vas zamotijo. Če se vam med tem prikradejo težke misli in se začnete spet obremenjevati, jim preprosto dajte pozdrav in jih na lahkoten način odrinite. To naredite tako, da se jih v mislih zaveste, začutite, da so spet tu, pomislite, od kod so se prikradle, in nežno poskusite pomisliti na kaj drugega. Verjetno boste to morali ponoviti večkrat, ampak, potem bodo pa počasi obupale.
Bolj ko razmišljate o težavi, bolj vas bremeni, težja postaja, težje jo je reševati, še bolj vas bremeni…in to vodi v začaran krog. Pustite težavi, v tem primeru je to odločitev o naraščaju, da odide. Takoj, ko ne bo 100% v vaših mislih, se utegne pojaviti rešitev, to je odgovor, kaj storiti.
Upam, da vam bo uspelo.

Zivjo,

bioloska ura je v zvezi z normalnostjo in izobcenostjo totalno nepomembna, to ni noben faktor. So pa druge stvari, nenazadnje govorimo o bioloski, ne o socialni uri: moja sestra je ravno letos rodila otroka, pri stiridesetih – in prenatalno so ji ga diagnosticirali z Downovim sindromom. Svetovali so ji punktiranje, ki bi diagnozo potrdilo ali ovrglo, in potem mogoce splav; nicesar od tega ni sla delat, prvic zato, ker amniocinteza sama vcasih ogrozi plod, drugic zato, ker se je tako odlocila in ni hotela abortirati. Otrok se je potem rodil cisto zdrav. Nauk vseeno ostane: v poznih tridesetih se verjetnost za okvaro pri otroku povecuje eksponentno, to ves najbrz bolje od mene; cakanje na rojstvo je v takem primeru lahko prav tako konstanten stres. Ce bodoci oce misli, da je cas ze prisel, potem se z njim mogoce kar strinjam. Vso sreco obema,

T.

Res je, da se starost žensk ob prvem materinstvu konstantno viša. Res pa je tudi, da se mi zdi, da si ti po malem perfekcionistka, ki hoče, da bi bilo vse do potankosti urejeno, preden bi kaj spreobrnilo tvojo vsakodnevno rutino. Odločiti se boš morala sama, ti pa lahko rečem, da nič v življenju ni gotovo. Tudi če boš opravila vse izpite, specializacije,… pred otrokom, in dobila redno službo, se lahko zgodi, da kateri izmed vaju s partnerjem izgubi zaposlitev, zboli,…
Tako da se moraš otresti strahu in razmišljati neobremenjeno. Šele takrat boš ugotovila, ali si materinstva želiš ali ne.

Lep pozdrav!

Ne bom govorila o bioloških in ne vem kakšnih še vse urah, ampak samo o eni stvari: želji in pripravljenosti gospe M**** na otroka.

Dejstvo je, da imate pomisleke glede zanositve in otroka, kar kaže, da še niste pripravljeni na materinstvo. To je tudi normalno, saj si najprej želite doštudirati in najti službo. Kar se mi tudi zdi povsem normalno, saj mora človek najprej poskrbeti zase, šele potem bo lahko tudi za otroka.

Da pa bi se odločili za materinstvo samo zaradi pritiska partnerja, se mi zdi zelo slabo. Sploh ne vem, kako lahko pritiska na Vas, čeprav ve, da niste gotovi. Že tako je zelo težko, če hočeš oziroma želiš nekomu ustreči, pa ne najbolj z veseljem, kaj šele, če govorimo o otrocih! Pa saj otroci niso kar ena stvar tam v kotu! To je ena najbolj pomembnih odločitev v življenju, zato morate stati trdno na tleh, preden se odločite zanje.

Iz napisanega sledi, da morate najprej poskrbeti zase!!! Ko boste zadovoljni, da vam je uspelo, se odločite za starševstvo, nikakor pa ne na željo drugih. Si predstavljate – to velja tudi za tiste, ki tako glasno govorijo o biološki uri -, da boste dobili otroka, faksa ne dokončate, in imate potem težave s službo? Če se že sedaj počutite zelo pod stresom, kaj bo šele potem? Menim, da je treba v partnerstvu upoštevati želje obeh in se poskušat nekako uskladit. Ne more pa partner od Vas zahtevat otroka, če še službe nimate. OSebno sem namreč povsem prepričana, da morajo ženske – še posebej v današnjem, negotovem času – poskrbeti za svojo socialno varnost (seveda vem, da 100% varnosti ni), potem pa pride na vrsto družina. Ne pa da živiš v partnerjevem stanovanju, z njegovim denarjem, šole nimaš dokončane, službe tudi ne, pa se še – ne po svoji želji, ampak partnerjevi – odločiš za otroka. In potem pride do krize in kaj boš storil? Praktično brez vsega lahko ostaneš! Takrat pa vsi govorijo, da sami niso za nič krivi.

OK, ne bom več moralizirala, rada bi samo še zaključila: OTROKA MORAŠ IMETI TAKRAT, KO SI NANJ PRIPRAVLJEN!

Draga M***!

Jaz sem bila lani v podobnem precepu, imeti otroka ali ne. Stara sem 33. Tudi jaz vidim strahove povsod: kako bo s financami, službo, stanovanjem, mi bo kdo kaj pomagal, itd.itd….
Odločila sva se, da vseeno poskusiva. Od avgusta še ni uspelo in zdaj me počasi skrbi, da sem čakala predolgo.
Cincanja najbrž pomenijo, da še nisi pripravljena. Sigurno boš začutila, kdaj boš..

Lep pozdrav

JAZ SEM VSEKAKOR ZA – OTROČKA SEVEDA. KER TO JE NAJLEPŠE (RAZEN SEVEDA RESNIČNE LJUBEZNI V PARTNERSTVU), KAR SE LAHKO ZGODI V TEM ŽIVLJENJU, KJER SE VSI PEHAJO ZA MATERIALNIMI DOBRINAMI. VELIKO SREČE.

Ne bi dajala nasvetov,le nekaj primerov podobnih tebi.
Veliko mojih kolegic je imelo otroke v letih, ko so kupovali stanovanja, se borili za službe… Ni jim bilo lahko. Imam tudi veliko kolegic, ki so stare okoli ali nad 40 in so prvič postale mamice. Umirjene, polne pričakovanj. Možje so še starejši, tudi krepko nad 50. Ti ljudje so tako mladostni, da ne moreš verjeti. To, kar pravi tvoj dragi, je malo mimo. Bo pri 40 že za v pokoj? Lepo prosim.
Pari iz prvega primera so se veselili otrok, brez dvoma, vendar so bili polno obremenjeni in so se do otrok velikokrat nevrotično obnašali. Težko je imeti na glavi toliko stvari hkrati. Denar, stanovanja, stalna služba, delodajalci, ki ne marajo mladih mamic…Časa je malo glede na vse obveznosti in pari se odtujijo. Žal. Veliko teh otrok ima sedaj razbite družine.
Tile malo starejši pa, kako naj rečem, polni energije, časa za otroke na pretek in to zato, ker to hočejo, ne ker morajo…Užitek jih je gledat. Umirjeni, ljubeči starši.
Res je treba gledat tudi na starost telesa, ne rečem, toda imeti otroka zato, ker ga tip hoče, ma, ne vem. Kolikor mi je znano, lahko da je tvoj res svetla izjema, ostanejo otroci na plečih mam. V večini primerov, bodimo realni.Boš tako obremenjena zmogla vse skupaj?
Poizkusi razložiti svojemu dragemu, da ne verjameš, da se bo okoli 40 leta počutil star očka. Naj malo pogleda naokoli. Nismo več v letu 1960, življenjska doba se daljša in vse, kar je s tem povezano, se premika v prihodnost.Otrok potrebuje oba starša, mamo in očeta. Če te ima fant rad in v to ne dvomim, te bo morda poizkušal prepričati, vendar bo to delal obzirno in bo upošteval tvoje želje in tvoje strahove. In morda si boš celo kmalu zaželela imeti otroka.
Vendar ne na silo,prosim. Iz tega se še nikoli ni rodilo kaj dobrega. Otrok se ne dela zato, da se ustreže drugemu. Nikoli. Poznam preveč takšnih otrok z žalostnimi učki.
Samo mnenje je,prosim, odločit se moraš sama. Ti, ne tvoj fant.
Vso srečo ti želim in otroka, ki si ga bosta res oba srčno želela.