BIBLIOTERAPIJA

Ljubljana, 12.4.1999
Dr. sc. Janez RUGELJ, dr. med.

BIBLIOTERAPIJA (20 x 30 strani)
osnutek
1. Uvod

Biblioterapija je eno med zelo pomembnimi vzgojno-terapevtskimi sredstvi v socialno-andragoškem programu (SAP) zdravljenja in urejanja ljudi v duševni stiski: nevrotiki, odvisniki, hazarderji, faliranci, psihotiki…

Bistvo SAP je, da je korpus eklektično oblikovane (skupinske, družinske, partnerske, individualne) psihoterapije nadgrajen z okrog 60 vzgojno-terapevtskimi sredstvi (telovadba, tek, planinarjenje, biblioterapija, kreativno pisanje, izobraževanje, terapevtsko postenje…). Cilj SAP je korenita sprememba (vedno zgrešenega) življenjskega sloga in usmeritev v ustvarjalnost in samouresničevanje, saj edino to zanesljivo osmišlja človekovo življenje in prepreči recidivo “zdrsa” (Rugelj, 1981, 1983, 1985, 1992)

Človek v stiski se z raznimi obrambnimi mehanizmi (projekcije, racionalizacije, fragmentacije….) brani pred bistvom bega iz zanj pretežavne resničnosti in pred mizerijo posledičnega zgrešenega življenskega sloga.
Predpogoj za uspešen začetek psihoterapije je uvid o bistvu bega in nespametnega življenja. Do uvida pa pacient pride, ko mu z raznimi psihoterapevtskimi postopki (analiza tranferja, interpretacije, konfrontacije, reflektiranje…) zrušimo obrambne mehanizme. Če se pacient odloči, da se vzporedno s poglabljanjem uvida vsestransko aktivira in da v dolgoročnih prizadevanjih nadoknadi primankljaje, ki ga ločijo od njegovih uspešnih vrstnikov, ima nekaj upanja, da zaživi produktivno življenje. Vodenje pacienta proti uvidu je običajno zelo zamotan in dolgotrajen proces, o katerem se lahko vsak pouči iz knjig utemeljiteljev psihoanalize (Freud, Adler, Jung, Hornay…).
Do uvida pacient, denimo v procesu dolgotrajne psihoanalize, životari, se brez haska stara in zato izgublja na ugledu pri bližnjih in sodelavcih, zato je nujno, da ne oziraje se na stisko, takoj začne spreminjati svoj življenski slog iz jalovega v produktivnega. Le tako si bo pridobil nekaj samozavesti, ki mu bo omogočala, da se na zavoženo preteklost ozre z oddaljenosti, kar mu olajša poglabljanje uvida.

2. Uvajanje biblioterapije v program psihoterapije

2.1. Literaturo sem začel uvajati v program individualne psihoterapije že leta 1966 v Vojaški bolnišnici Ljubljana, v program skupinske psihoterapije pa leta 1972 v nekdanjem Centru za zdravljenje alkoholikov na Škofljici (Rugelj, 1983:39), v skromnem obsegu, saj so pacienti imeli na obveznem programu branja le dve knjigi:
– John Knittel: Via mala
– Fran Miličinski: Ptički brez gnezda.

2.2. Od leta 1974 naprej sem postopoma širil in poglabljal uvajanje literarnih, filozofskih in poljudnih socioloških del v SAP zdravljenja in urejanja ljudi v stiski. Sedaj imam na “železnem repertoarju biblioterapije” že preko 100 enot.

V teku petintridesetletnega obravnavanja ljudi v duševni stiski, sem postopoma spoznaval, da imajo določena literarna dela (dela s psihoterapevtskim nabojem) izreden vpliv na poglabljanje uvida o določenih problemih pri določenih pacientih. Lotil sem se poglobljenega spremljanja in raziskovanja vloge in pomena različnih literarnih, filozofskih in socioloških del na proces ozaveščanja ljudi v duševni stiski.
Posvetilo pa se mi je šele leta 1988, ko so člani moje terapevtske skupnosti brali Flisarjevega Čarovniškega vajenca in o njemu napisali utrinke. V njih so nekateri razkrili vrhunska doživetja z uvidom.

3. Prikaz biblioterapije

Biblioterapija v mojem SAP se deli na dva dela:
– branje in študij strokovnih knjig, na podlagi katerih se pišejo utrinki in opravljajo pisni in ustni izpiti,
– branje leposlovne, filozofske in sociološke literature, o kateri se tudi pišejo utrinki in pregledni referati utrinkov.

Vsak mesec je na programu najmanj po ena knjiga z leposlovno, filozofsko ali sociološko vsebino, ki spada pod “obvezno literaturo” in po ena knjiga “po izbiri”. Vmes vključim v branje še kakšnega pesnika in razne zanimive članke in razprave. Tako udeleženci programa preberejo na leto vsaj 20 knjig, o katerih napišejo utrinke, kot pripravo na sestanek terapevtske skupine za “uro biblioterapije”, na kateri na začetku pokličem enega od članov, da v štirih minutah pove povzetek vsebine prebrane knjige. Namen je v tem, da si jo zapomnijo vsi člani, da se vsi naučijo izluščiti bistvo; istočasno pa vadijo stopnjo koncentracije in pomnjenja. Sledi razprava, kjer se člani osredotočijo na spoznanja, ki so se jim po mehanizmu prostih asociacij utrnila med branjem. Gre torej za obliko skupinske analitične psihoterapije. Udeleženci programa se med uro biblioterapije ne smejo izmikati avtoanalizi z ocenjevanjem pisatelja in njegovega dela, saj niso literarni kritiki, poleg tega je literano delo le izhodišče, provokacija za porajanje prostih asociacij. Ker vedno ni dovolj časa za razpravo o knjigi, zadolžim enega člana skupine, da za naslednji sestanek terapevtske skupine pripravi pregledni referat utrinkov.

Razlika med biblioterapijo v svetovni literaturi in mojo modificirano biblioterapijo je v tem, da prva priporoča branje strokovnih knjig z vsebino, ki se nanaša na samo naravo težav, v našem modelu pa biblioterapija učinkuje na naslednje načine:
– spoznavanje alkoholizma in vseh težav, ki so povezane z njim, s pomočjo študija strokovnih knjig,
– spoznavanje narkomanije, nevroze, zdrsa v psihogeno psihozo, faliranosti, krize partnerstva itn. s pomočjo študija knjig z omenjenih področij,
– ozaveščanja o bistvu življenja, ki ga omogoča srečanja z literaturo,
– na podlagi obvezne literature in literature po izbiri z vsebino, ki se nanaša na različna področja človekovega življenja, lahko pride do prebujanja doživljanja, kar utegne privesti do kvalitetnih sprememb v osebnostni rasti človeka.

Izbor knjig temelji na stopnji mojega poznavanja filozofske, sociološke in leposlovne literature, kar je premalo, toda ker že 25 let delam sam, večjega obsega ne premorem.

4. Pisanje utrinkov

Udeleženci SAP pišejo utrinke po natančnem pisnem navodilu o vsaki prebrani knjigi.
Za potrebe naše biblioterapije sem utrinek opredelil takole:
Utrinek je misel, ki se bralcu porodi ob branju (leposlovne, filofske, sociološke…) knjige; nanaša pa se na neko njegovo doživetje, travmo, poraz, zmago, neuspeh, ljubezensko hrepenenje, manvrednostne občutke, negovano sovraštvo in maščevalnost…). Takšnih utrinkov je ob branju knjige toliko, da se v vsakem intelektualno, duhovno in pisateljsko razgibanem človeku porodi misel ali celo želja, da bi tudi sam napisal knjigo s podobno ali sorodno vsebino. Seveda ni časa, da bi vsak udeleženec programa ob branju vsake knjige iz programa biblioterapije, napisal namesto običajnih utrinkov celo knjigo, žalostno pa je, če je duhovno in intelektualno tako opustošen ali nerazvit, da ni sposoben napisati iz množice tisočev utrinkov (ki se vsakemu bralcu, ki se vživi v knjigo, nedvomno porodijo) vsaj enega utrinka.

Torej pri pisanju utrinkov (o rednih sestankih terapevtske skupnosti, o kriznih (“pretresljivih”) sestankih skupin in klubov, o prebranih knjigah, planinskih izletih, predstavitvah, maratonih, praznovanjih itn.) se vsak dejaven udeleženec ozavešča in razodeva na področju intelektualnega in duhovnega funkcioniranja. Dokler je zdravljenec v odporu, ne piše smiselnih utrinkov, pač pa “mašila”.

5. Pomen branja pesnikov v SAP

Kadar je na vrsti nek pesnik, udeleženci preberejo njegovo zbirko pesmi in se odločijo za eno, ki jo bodo na uri biblioterapije recitirali.
Posamezne domače in tuje pesnike vključujem v program iz dveh razlogov:
– da se udeleženci srečajo s pesniškimi zbirkami in tako poglobijo stik z literaturo,
– da zanesljivo ugotovim odnos posameznikov do poezije v mladosti, kajti način recitiranja eksaktno razodeva odnos udeleženca programa do poezije v njegovi mladosti. Razlika med tistimi, ki so v mladosti s strastjo na glas brali pesnike in tistimi, ki tega niso počeli, je kot med homo sapiensom in neandertalcem. Tisti, ki poezije niso brali, so duhovno tako nerazviti, da pesmi preprosto ne znajo doživeto recitirati.
Tako je način recitiranja pravzaprav poseben projekcijski test.

6. Psihodinamika uvida in ozaveščanja

Pri analitično fundirani psihoterapiji pride – poenostavljeno rečeno – pri približevanju presečišču med psihoterapevtovo vednostjo in pacietovem stikom z izrinjeno vsebino, običajno s pomočjo terapevtove interpretacije, do novega spoznanja, do uvida o neki izrinjeni travmi ali o skritem ozadju neke duševne zagate.

Pri srečanju bralca z literarnim delom pride do številnih procesov estetske in druge narave, ki pod določenimi pogoji vodijo k globlji ozaveščenosti o sebi in človeškem bistvu nasploh.
Nekatera dela posamezniku pomagajo k uvidu, odvisno od specifične senzibilnosti posameznika, katero je z estetskega vidika opisal Ingarden (1975).

7. Knjige s psihoterapevtskim nabojem

Ko so člani moje alternativne terapevtske skupnosti (ATS), ki ima običajno nekaj več kot sto odraslih članov, imeli pred dobrimi desetimi leti na programu obvezno branje s pisanjem utrinkov o Flisarjevem Čarovnikovem vajencu, se je pripetilo nekaj, česar do tedaj nisem poznal: nekateri so ob branju te knjige prišli do globokega uvida, prežetega z vrhunskim doživljanjem, kot ga opisuje Maslow (Maslow 1978). To se je pripetilo samo tistim redkim posameznikom, ki so bili v času branja v regresivni fazi (ki je pogoj za identifikacijske procese in učenje novega življenskega sloga), ob tem pa so vsaj eno dejavnost iz programa izpolnjevali z velikim navdušenjem.
Postopoma sem ugotovil, da Čarovnikov vajenec omogoča ljudem, ki hlepijo po samospoznanju in doživetju nekaterih odtenkov tibetanskega budizma, da se brez fizičnega stika z Vzhodom, ob branju knjige, s pomočjo svobodnih asociacij in meditacije pogreznejo vase in poglobijo uvid.

Pozneje smo odkrili še veliko “zdravilnih knjig”. Na seznamu “železnega repertoarja” jih je že čez sto. Omenjam najzanimivejše:

1. Flisar, E.: Čarovnikov vajenec. Enkratna knjiga, ki večini ljudi v stiski vzvalovi podzavest in pomaga k ozaveščanju na raznih področjih zavesti.

2. Norwood, R.: Ženske, ki preveč ljubijo. CZ, Ljubljana 1988. Knjiga pomaga k uvidu ženskam, ki so si izbrale alkoholike in nezrele moške, ter “cankarjanskim” materam.

3. Weber, M.: Protestantska etika in duh kapitalizma. ŠKUC in Filoz. fakulteta, Ljubljana, 1988. Odlična knjiga, ki človeka, ki želi postati marljiv, dostojanstven in pošten, vpelje na skrivnostna pota k dosegi skrajno resnega odnosa do dela,
“poklicanosti”….

4. Reich, W.: Funkcija orgazma. A-Š Delo, Beogred 1988. Zelo dober priročnik za vse neorgazmične osebnosti.

5. Franz, von M.L.: Puer aeternus. META, Ljubljana 1988. Odlično razjasnilo za nezrele moške in njihove oboževalke.

6. Buber, M.: Princip dialoga. 2000 (posebna številka časnika), Ljubljana 1982. Za vse nedialoške ljudi.

7. Kugy, J.: Delo, glasba in gore. Za vse ljudi, ki ne doumejo bistva usklajenosti med delom, naravo in umetnostjo.

8. Boner, J.: Zajedno u samoči. Filip Višnjić, Beograd 1988. Za vse moške, da spoznajo, kakšni bi morali biti, da bi jim žene sledile in jih podpirale.

9. Trstenjak, A.: Človek, končno in neskončno bitje. Mohorjeva družba, Celje 1988. Za vse rigidne ateiste, da se ovejo svoje omejenosti, ob tem pa spoznajo patološko naravo marksističnega socializma.

10. Brajša, P.: Očetje, kje ste? DE, Ljubljana 1987. Za vse starše težavnih otrok.

11. Javoršek, J. : Primož Trubar. Partizanska knjiga, Ljubljana 1977. Najveličastnejši zgled za vsakega Slovenca.

12. Castaneda, C.: Bitka za neznano. DZS, Ljubljana 1986 Za vse strahopetne ljudi, da se naučijo sprejeti vlogo neustrašnega vojščaka do starosti in smrti.

14. Fromm, E.: Imati ili biti. Naprijed, Zagreb 1979. Za vse, ki bi se radi znebili obsedenosti s pridobitništvom.

15. Scot, K.K.: Martin Luther King. Za vse zakonce, ki se želijo skupaj samouresničevati.

16. Gasset, J.O.Y.: Upor množic. SM, Ljubljana 1985. Za vsakega malo bolj diferenciranega človeka, ki ima močno željo da bi doumel velikansko vlogo elitnikov za razvoj človeštva in pa spregledal klavrno sopotništvo človeka – množice.

17. Zaplotnik, N.: Pot. Avtobiografska knjiga, ki nazorno opisuje “vsemirskega” moškega, čigar duh vedno tava po svetovih njegovih interesov in preokupacij in ni doma niti takrat, ko sicer je fizično doma. Njegov duh tava drugod celo pri spolnem odnosu, če ga žena ne zna spremeniti v orgazmično bitje…

18. Svetina, T.: Stena. V knjigi je mojstrsko prikazan lik enega največjih slovenskih alpinistov, ki je bil tako neizmerno obseden z “božanjem sten”, da je zamudil življenje in se je na starost zapil…

19. Brickhill, P.: Sklati zvezde z neba. MK, Ljubljana 1978. Za vsakega človeka, ki se je odločil, da za vsako ceno premaga invalidnost.

20. Cherry-Garrard, A.: Strašna pot. DZS, Ljubljana 1986. Ta knjiga nazorno in pretresljivo pokaže vsakomur, da človek mora vztrajati tudi v najtežjih razmerah, čeprav ve, da je na pragu smrti. Knjiga ponazarja Castanedovo filozofijo dosmrtnega bojevnika.

21. Kunaver, D.: Aleš Kunaver. Obzorja, Maribor 1988. Knjiga ima dvojno sporočilo:
– je kot naročena za moškega, ki je zaradi raznoterih dejavnosti malo doma, a želi kljub temu biti dober mož in oče,
– vdova vgrajuje v proces vzgoje otrok tudi (dobrega) mrtvega očeta, ki je prisoten kot da bi bil še živ (medtem ko razvezana žena praviloma prikazuje otrokom njihovega očeta v najslabši luči, zato običajno ne more dobro vzgajati svojih otrok; in v tem je nepresegljiva škoda nekvalitetnih razvez).

22. Iacocca, L.: Autobiografija. Globus, Zagreb 1987. Za zelo ambiciozne in delavne moške, ki so se odločili, da se bodo povzpeli med poslovno elito.

23. Fallada, H.: Pijanec. Obzorja, Maribor 1971. Pretresljiva knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak Slovenec v mladosti in o njej v 7. razredu osnovne šole napisati utrinke. Knjiga bi utegnila pomagati inteligentnejšim dijakom, da ne bi tedaj in pozneje tako nespametno bagatelizirali nevarnosti pitja alkoholnih pijač. Knjiga je kot naročena tudi za vse alkoholike, ko se streznijo in njihove žene, da bodo natačno vedeli, kaj jih čaka, če ne bodo “ukrotili” alkoholizma.

24. Berne, E.: Šta kažeš posle zdravo. Nolit, Beograd 1989. Odličen pripomoček za dolgotrajno avtoanalizo: študij po poglavjih s pisanjem utrinkov.

25. Moeller, L.M.: Resnica se začenja v dvoje. Mohorjeva družba, Celje 1995. Odlično napotilo zakonce, da se naučijo pogovarjati tako, da vsak govori o sebi in ne napada drugega.

26. Page, S.: Kako poiščemo pravega partnerja. Samozaložba Paja 1992. Dobro napotilo vsem “okorelim samskim ljudem”, da uvidijo svoje nerodnosti, jih odpravijo in sprostijo Amorjeve puščice.

27. Rozman, S.: Sanje o rdečem oblaku. Dan, Ljubljana 1993 (pa tudi naslednji dve knjigi: Zaljubljeni v sanje in Peklenska gugalnica). Prva knjiga prepričljivo razodeva vsakemu, ki je zaradi nespametnega življenskega sloga obtičal za svojimi uspešnimi vrstniki, da se lahko reši samo, če se rehabilitira in “dvigne” in potem sodobnikom razkrije (v smislu “javnega priznanja”) mizerijo zdrsa in veličino dviga, da postane zgled tistim redkim, ki imajo v sebi še nekaj moči za dvig v produktivno življenje.

28. Ranke Heinemann, R.U.: Katoliška cerkev in spolnost. DZS, Ljubljana 1992. Knjiga ima velik, včasih odločilen pomen pri zdravljenju seksualne zavrtosti, ki je nastala zaradi toge krščanske vzgoje na področju spolnosti. Bralec se ove, da propagatorji krščanskega odnosa do spolnosti govorijo eno, delajo pa drugo, saj zaresni celibaterski življenski slog ni možen brez raznoterih deformacij osebnosti.

29. Kermauner, T.: Gnus. Odlična knjiga, ki vsakogar prepriča, da človek v razvoju lahko piše o svojih zagatah in zato ne doživi diskvalifikacije.

30. Kmecel, M.: S prijatelji pod macesni. Enkratno razodetje vsem, ki niso preleni, da vzdržujejo stik z naravo.

31. Makarenko, A.S.: Pedagoška poema. Čudovit prikaz prevzgoje zanemarjenih in spridenih mladostnikov po alternativni metodi: redno delo, prizadevno šolanje, brušenje v zabodski skupini.

32. Brockway, S.L.: How to Seduce a Man and keep Him Seduced. A Citadel Press Book. Toronto 1998. Smerokaz za razvoj vsaki ženski, ki namerava postati zanimiva za moškega.

33. Kaltreider, B.N.: Dilemas of a Double Life – Women Balancing Careers and Relationships. Jasson Aronson Inc., New Jersey 1997. Za premislek vsaki ženski, ki se odloči za kariero in poroko.

34. Rebula, A.: Globine, ki so nas rodile. Mohorjeva založba, Celove, 1998. Za poduk vsem bodočim in aktualnim staršem, kako vzgajati otroke.

35. Vilar, E.: Dresirani moški. R. Reichmann, Jesenice 1996. V poduk vsem moškim, da se izognejo torture parazitske ženske.

36. Puhar, A. Prvotno besedilo življenja. Najvažnejša slovenska knjiga, ki nas pouči o patološkem ozadju oblikovanja Slovencev v zadnih 200 letih.

37. Finžgar, F.S.: Leta mojega popotovanja. Potokaz vsem za osebnostni razvoj.

38. Finžgar, F.S.: Pod svobodnim soncem. Za globlje razumevanje naše daljne preteklosti.

39. Prežihov Voranc: Jamnica. Za razumevanje naše nedavne (kmečke) preteklosti.

40. Diamond, H.& M.: Živjeti zdravo. Publikum, Zagreb 1997. Za ozaveščanje o nevarnosti požrešnosti.

41. Hendrix, H. Najina ljubezen. Orbis, Ljubljana 1999. Potokaz mladoporočencem za oblikovanje partnerstva.

42. Rožanc, M.: Roman o knjigah. Odlično ponazorilo bralno zanemarjenim ljudem, kako se lahko vsakdo oblikuje s pomočjo izbrane literature.

43. Halpern, M.H.: Kako čete prekinut ovisnost o drugoj osobi. Globus, Zagreb 1988. Odlično navodilo za vsakogar, ki bi se moral, pa se ne zna odmakniti od zoprnega partnerja.

8. Psiho- in sociodinamika ozaveščanja o individualni in družbeni patologiji

V alkoholni kulturi, v kateri živimo, je velika zmeda glede:
– razumevanja velikega pomena “vinca rujnega” kot krepčila, socialnega mazila in “zdravila za vse srčne rane”, kar nazorno opisuje naš pesnik Tone Pavček,
– dejstva, da le na nek način primarno pohabljeni in nespametni ljudje zdrknejo v alkoholizem in da je njihovo zdravljenje zelo zamotano zaradi odpravljanja primarne pohabljenosti,
– zavedanja globine in usodnosti alkoholizma, narkomanije, požrešnosti in lenobe.
Ta zmeda traja, odkar ljudje uživajo alkoholne pijače. Do zdaj se niso še nikoli in nikjer smotrno in celostno lotili zatiranja alkoholizma, pač pa je sem in tja skozi zgodovino vzplamenel (parcialni) “boj” proti alkoholizmu (uničevanje vinogradov, oviranje ali prepoved proizvodnje in distribucije alkohola, represija nad alkoholiki itn.). Ljudstvo ne razume, da samo primarno pohabljeni ljudje ne poznajo meje in se požrešno obnašajo do pijače.
Ta nevednost in tragično dejstvo, da družba z obstoječimi sredstvi (znanost, literatura, umetnost, publicistika, film itn.) ne more priti do uvida, me je tako vznemirjala, da sem si nenehno zastavljal vprašanje, s čim in kako bolj učinkovito posvetiti v svet alkoholičnega mračnjaštva.
Opazovanje dogajanj na nekem drugem področju mi je pokazalo, da lahko literatura pomaga k uvidu in koreniti spremembi tam, kjer običajna publicistika ni uspela.
Zdaj že malone vsi vemo, da so marksizem, leninizem, stalinizem…, ne samo zmota, temveč največja prevara raznih pustolovcev, ki so bili obsedeni s pohlepom po neomejeni oblasti. Evropski časopisi so od leta 1930 dokumentirano poročali o grozodejstvih v Sovjetski zvezi, vendar brez pravega odmeva. Prav tako sta se tudi slovenska časopisa “Slovenec” in “Jutro” z objektivnimi poročili trudila informirati Slovence o grozodejstvih komunizma. Komunisti so že v kapitalistični Jugoslaviji razvili tako močno kontrapropagando proti “Slovencu” in “Jutru” ter propagando za “rajsko življenje” v Rusiji, da resnica ni mogla prevladati. Tudi skrajno resna opozorila uglednih evropskih intelektualcev (npr. A. Gida) so naletela na gluha ušesa. Prevara je ostala nedotaknjena med zadnjo vojno in še dolgo po njej. Stalinizmu so nasedli celo nekateri vrhunski evropski intelektualci: B. Shaw, L. Sartre, R. Garaudy in seveda G. Lucacz, E. Bloch in mnogi drugi. Celo tako razgledan mož, kot je bil E. Fromm, se je navduševal nad marksizmom. Socialistični družbeni red s psevdoznanstvenim marksizmom je navdušil veliko izobražencev na zahodu, čeprav je objektivna publicistika razkrivala lažno ozadje.
Šele literatura A. Solženicina je razkrinkala prevaro, zasejala odločilni dvom v možnost socialistične “sreče” in pripomogla do sedanje situacije, ko ni več daleč čas, da bodo množice utegnile linčati vsakogar, ki bi si drznil zagovarjati marksistični socializem.

Tudi na področju alkoholizma je razmeroma veliko usodnih prevar, ki jim v nacionalnem in svetovnem merilu ne moremo priti do živega. Naj omenim samo nekatere v nebo vpijoče:
– Alkoholni kapital se s podkupljenimi znanstveniki in publicisti (lobby-ji) neprenehno trudi sistematično indoktrinirati ljudstvo, češ da je vino važen del prehrane (čeprav Evropejci in Američani “požremo” vsaj 50% hrane preveč) in da je zmerno uživanje alkoholnih pijač vsestransko koristno. Resnica pa je, da vsakršno redno omamljanje z drogami (alkohol, nikotin, marihuana itn.) resno zavira emocionalni, intelektualni, socialni, zlasti pa duhovni razvoj.
– Razni dušebrižniki se trudijo, da bi nekako potolažili in napravili za žrtve velike armade trpečih žen alkoholikov, vso krivdo za alkoholizem pa naprtili moškim. Resnica pa je, da je največji del krivde za razširjenost alkoholizma na ženah, ki vztrajajo v zvezah z alkoholiki, katerih temeljna značilnost je sekundarna psihopatizacija vedenja, torej psihopatsko obnašanje. Razni aktivisti za preventivo alkoholizma skušajo vplivati na moške, naj bi vendar pili po pameti, čeprav je že Aristofan z Lizistrato nazorno pokazal, da žene z lahkoto ustavijo psihopatsko norenje moških. Torej, če bi žene bile dostojanstvene, ne bi bilo poročenih moških alkoholikov.
– Medicina in psihiatrija poskušata prepričati svet, da je alkoholik v vseh fazah alkoholizma bolnik, zato ga je treba zdraviti, in sicer predvsem s počivanjem, s posebno psihoterapijo (“sedenje in govorjenje”) in z zmanjševanjem občutkov krivde, češ da je moralistični pristop do alkoholnega “bolnika” krivičen. Resnica pa je, da je alkoholizem največkrat zgrešen, neodgovoren in nemoralen življenjski slog, in to že v samem začetku, ko še ni govora o kakršnih koli fenomenih bolezni. Brez natančnega reflektiranja moralnih prekrškov do žene, otrok in drugih alkoholika sploh ni možno pripraviti do uvida.
Vse te in druge prevare lahko ljudje dojamejo, če preberejo ustrezne knjige.

9. Ovire glede uvida pri alkoholikih

Alkoholik ima zelo močne obrambne mehanizme, ki mu onemogočajo uvid, s tem pa tudi odločitev za “spremembo” ter dejavnosti za “dvig”. Alkohološka stroka še vedno ne premore učinkovitega orožja za zlom alkoholikove obrambe in odpravo primarne pohabljenosti, zato so tudi rezultati zdravljenja alkoholikov povsod po svetu zelo slabi.
Alkoholik je glede možnosti uvida o bistvu njegove tragične preteklosti še v slabšem položaju kot nevrotik, saj širina in globina njegove zavestnosti ni zmanjšana samo zaradi izrinjanja travmatičnih dogodkov iz zavesti, kot pri “navadnem” nevrotiku, temveč tudi zaradi pijanskih epizod, v katerih alkoholik ni mogel dovolj natančno engramirati najbolj asocialnih pripetljajev, v katerih je sodeloval v času pijanskih ekscesov, zato pa je bil na poseben način dodatno travmatiziran s pijanskimi amnezijami (spominske luknje po streznitvi, ko alkoholik ne ve, kod je hodil in kaj je počel v pijanosti). Kako alkoholiku zapolniti te luknje, še vedno ne vemo. Dokler so prazne, je tudi njegov uvid luknjičav, zato tudi zdravljenje ne more biti celostno.
Alkoholikova žena lahko vegetira ob alkoholiku samo, če se omamlja z različnimi variantami “igre” Alkoholik (Berne 1980), ki tudi alkoholiku lajšajo preživetje. Dokler teh “iger” ne zlomimo, ne moremo pričakovati terapevtskega uspeha.

Barbarstvo je temeljna in skupna značilnost velike večine alkoholikov, ki prestopijo prag psihiatrične ordinacije. Tragično dejstvo je, da okrog polovica Slovencev ne prebere niti ene knjige na leto (Kocijan 1974). Moja raziskava, ki se nanaša na kulturo alkoholikov, pa je pokazala, da celo velika večina izobražencev v zadnjem letu pred zdravljenjem ne bere več niti časopisov (kolikor pa berejo, sledijo predvsem “črni kroniki”). Pri tistih redkih, ki malo več berejo, pa tudi ne gre več za branje kot spoznavanje, temveč praviloma za narkomansko branje, ki je namenjeno preganjanju dolgčasa (Uspešna pot, s. 328-331).

10. Vizija bodočega razvoja biblioterapije

10.1. Možnosti učinkovitejšega zdravljenja z literaturo

Diapazon različnih nevrotičnih zavrtosti in drugih človeških zagat je brezmejen, zato posamezen, celo vrhunski terapevt s svojim osebnostnim zgledom, energetsko potenco in znanjem lahko učinkovito pomaga samo redkim posameznikom. Pa še pri njih gre vse prepočasi, kajti v psihoterapiji ima bitka s časom lahko usoden pomen: prenekatere zagate se morajo začeti radikalno razčiščevati takoj, sicer pri prizadetemu ni “dviga”, ampak je le životarjenje. Za posamezne ljudi so – po mojem izkustvu – lahko nekatere knjige nenadomestljiva pomoč, ki pospeši uvid in delovanje za “dvig”. Nepremostljiva težava pa je v tem, da ima tudi široko izobražen psihoterapevt daleč premajhno znanje iz literature. Idealno bi bilo, če bi obstajal poseben “Institut za literaturo s psihoterapevtskim nabojem”, katerega člani bi imeli tudi ustrezno psihoterapevtsko in pedagoško izobrazbo, da bi lahko psihoterapevtom svetovali, katero knjigo bi kazalo “aplicirati” pri določeni motnji.
Zakaj bi terapevt to ali ono površno ali celo narobe razlagal, ko pa je nekje že zelo dobro razloženo?
Zakaj bi terapevt z razlaganjem podpiral pacientovo lenobo? Mar ne bi bilo bolj smotrno, da bi na naslednji seansi terapevt preveril, kako in koliko je pacient razumel “predpisano” knjigo? Podobno, kot pacient zdravniku poroča o učinkovanju predpisanega zdravila.

10.2. Možnosti učinkovitejšega ozavedanja prebivalstva o usodnosti alkoholizma s specialno analizo litarature

Večji del svetovne in slovenske literature obravnava tudi alkoholizem, seveda predvsem s stališča razkroja. Ravno na primeru alkoholizma se vidi razlika med literaturo in znanstveno fantastiko. Literatura ne prekorači meje že doživetega, medtem ko znanstvena fantastika prekoračuje meje pozitivnih znanstvenih dognanj.

Literatura (pa tudi umetnost, film itn.) z brezperspektivnim razkrivanjem progresivnega alkoholičnega razkroja posameznikov, družin, narodov…ima prej negativen kot pozitiven vpliv na beroče občinstvo, sploh pa na tisto večinsko, ki se literaturi predaja ali pa se celo z njo omamlja (Freud je ugotovil, da literatura lahko doseže komaj eno petino omamnega učinka alkohola). Dosedanji trend v literaturi nekako opravičuje alkoholizem in daje alkoholikom potuho, s tem pa posredno spudbujajo alkoholizem in druge oblike omame. Videti je, da noben režiser ne more napraviti filma, kjer se ne bi pilo, kadilo…
Vsaj elitni del bralcev literature bi kazalo ozavestiti v tem smislu, da bi bili pozorni na “brezperspektivni alkoholični razkroj”, da bi se literature lotevali kritično.
Že vrsto let imam v načrtu, da bi s pomočjo izobraženih članov naše terapevtske skupnosti napravil alkoholno analizo slovenske literature: vsak član bi prebral dela enega pisatelja in potem po posebni metodologiji povzel razvoj in usodo alkoholičnih likov (in njihovih družin) v posameznih literarnih delih. Za izhodišče bi jim bila čudovita knjiga T. Kermaunerja: Mesec dni z Ivanom Cankarjem, Martinom Kačurjem in Tarasom Kermaunerjem. Takšni eseji bi pokazali, da je literatura na sedanji stopnji razvoja zmožna opisovati alkoholni razkroj človeštva, ne pa dviga iz razkroja. To dejstvo je obenem dokaz, da literatura sledi z rahko zamudo dejanskemu življenju, ni pa ga zmožna napovedovati.
Pozneje bi se lahko lotili podobne analize francoske, ameriške, ruske…literature. Tako bi lahko izobraženi zdravljeni alkoholiki nekako transcendirali prikrajšanosti in spoznanja ob svojem alkoholizmu kot tudi trud, ki ga vlagajo v biblioterapijo.

LITARATURA

Berne, E. 1975. Games People Play. USD: Penguin Books.

Ingarden, R. 1975. Doživljaj, umetničko delo i vrednost. Beograd: Nolit.

Ingarden, R. 1990. Literarna umetnina. Ljubljana: ŠKUC (SH).

Kocijan, G. 1974. Knjiga in bralci. Ljubljana: Zveza sindikatov Slovenije.

Maslow, A. 1976. Motivation ans Personality (Prevod: Motivacija i ličnost. Nolit, Beograd 1982). New York: Harper & Row.

Ocvirk, A. 1978. Literarna teorija (Zbirka: Literarni leksikoni, 1. zv.). Ljubljana: DZS.

Rugelj, J. 1981. Dolga pot – Vrnitev alkoholika in njegove družine v ustvarjalno življenje, 2. izdaja. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije.

Rugelj, J. 1983. Uspešna pot – Partnersko zdravljenje alkoholizma in bolnih odnosov v družini. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije.

Rugelj, J. 1985. Zmagovita pot. Ljubljana: DZS.

Rugelj, J. 1992. Dramatična pot, 1. del. Ljubljana: Samozaložba.

Virk, T. 1989. Duhovna zgodovina (Zbirka: Literarni leksikoni, 35. zv.) Ljubljana: DZS.