opažam, da ljudje radi kaj obljubijo, potem pa zadevo ignorirajo. ne razumem v čem je fora? Zakaj govorijo, če nikoli ne naredijo tega? se v tem momentu bolje počutijo?? Ko pa osebo spomniš na te besede je pa takoj vse narobe in se izmotavajo ven. Jaz kot človek dejanj tega ne razumem. Priznam pa, da me prazne besede mojih bližnjih zabolijo.

Zdravo,

Možno – lahko, da jim je všeč že samo ideja, da lahko kao nekomu pomagajo oz., da jih le-ta prosi za nekaj in jim tako da moč. Ne glede na to ali imajo potem te osebe dejansko zmožnosti, da te prošnje uresničijo. Neka endorfinska zasvojenost ali kako bi temu lahko rekel.

Glej prvo kar sem ti napisal. Drugače ti pa s tem poskušajo vcepiti občutek krivde, kar je manipulativno. Je pa tudi možno, da so preprosto zaletavi, da obljubijo nekaj zaradi recimo dejanskega ljubega miru (ne vem kako oni tebe dojemajo in tvoje prošnje, te sploh imajo radi), njihove sposobnosti, da ti to kar obljubljajo, so pa zelo omejene + spomin zlate ribice. 😀

Saj veš kaj pravijo: Žlahta strgana plahta.
Mogoče bi morala, glede na precedenčne izkušnje, zmanjšati pričakovanja glede pomoči od njih in se poizkusiti v tej smeri osamosvojiti. No odvisno od tvojih zmožnosti.

Bi pa seveda potreboval konkreten primer, takole neke teoreme/aksiome ven metati je enostavno.

Če te kaj potolaži, meni se dogaja isto in mi tudi gre zelo v nos. Imam sicer to srečo, da mi tega ne počno res tisti najbližji ljudje, ampak kolegi in prijatelji pa. Res ne vem v čem je fora nekaj obljubiti ter nato to ignorirati. Če pa človek potem kaj omeni, se ti ljudje takoj postavijo v neko obrambno pozicijo in konec koncev izpadeš najslabši ti, ki si jih spomnil na njihovo obljubo.

Lahko povem kakšen konkreten primer. Kolegu sem omenila neko težavo s ketno na kolesu, se je sam ponudil, da mi bo to uredil. Seveda tega ni naredil. Sorodnik je rekel, da mi pride pante na vratih zamenjat, ker sama tega znam, pa tudi ni naredil. Moški, s katerim sem se dobivala, mi je rekel, da lahko računam na njega, pa me je pustil na cedilu. Jaz nikomur ne obljubljam nečesa, če nisem prepričana, da lahko to naredim. Če pa obljubim pa se izkaže, da zadeve ne morem izpeljati pa vedno pokličem in se opravičim.

Aha – kaj je bil pa problem drugače ? Ti je dol padala ? Se gre za kolo s prestavami ali nek pony ? Drugače pa lahko načeloma sam najdeš rešitev, če pravilno uporabiš prave (iskalne) besede. Recimo na YT vtipkaš: Bike chain problem in gledaš kaj ti ven vrže uporabnega.

Seveda, tako to gre oz. sam se odločam zmeraj na podlagi dokaj popolne informiranosti. Ko vem dovolj podrobnosti o nečem, takrat potem sprejmem odločitev ali bom ali ne. To, da obvestiš nasprotno stran o svoji zmoti/precenjevanju svojih sposobnosti je pa pohvalno. 😀

Drugi seveda pač upajo, da boš pozabil, ko in če ne, pa jih spomniš, so pa v obrambnem položaju. Pač naučiš se, da za določene stvari ne moreš računati na specifične osebe ali nasplošno.

Kolo na prestave, ketna je dol padla. Sem poskusila sama a nisem znala. Saj sem kolo peljala na servis.. ampak to sploh ni pomembno. Dejstvo je, da se je kolega sam ponudil in požru svojo besedo.

Če je ketna dol padla, to lahko sama popraviš takole, kolegu pa ne zameri preveč. Poveš mu lahko le, da si se že sama naučila. 🙂

Haha.. hvala. Sicer kolegu ne zamerim, nekega zaupanja pa tudi nimam več..

Evo družba….
… ste v tej temi kaj razmišljal – besede/kaj dejanja? Kakšni novi primeri ketn? 😉

Jst ?
Ne glede na eno ali drugo sem ugotovil, da je tist začetni, prvi inicialni korak bistven. Nekako način začetka lahko potegne iniciativo v raj ali pekel. A je to odvisno od zunanjih faktorjev ala mesec, luna, vremena, spomina, … itd.. ZAKAJ? Iste besede v različnih situacijah grejo različno smer…

Besede bolijo definitivno dlje! Precej dlje!

Ne.. ketne zdaj kar sama štelam. Sem se še to naučila, ko je sinu dvakrat padla dol, midva pa daleč od doma, v naravi in nikjer žive duše. In je šlo!

U, tole pa tud mene pogreje, no ne več tok k me je včasih, ampak me.Moja beseda neki šteje in neki velja.Ni zgolj beseda, ampak veljava.
Me pa res pogrejejo ljudje ki sam govorijo in obljubljajo , naredijo pa nič.
Štejejo zgolj dejanja , ne besede.
Ne govorim, ampak naredim.
Ne verjamem nobenemu nič, dokler ne dokaže tistega kr govori.
In to, me je pripeljalo do tega, da tudi jaz vec nisem ista kt sem bila.
Nisem več na voljo za vse , tako kot bila nekoč.Samo tistim ki so mi blizu in tistim, ki sem jim pomembna v njihovem življenju.
Prazne besede, pa si lohk nekam vtaknejo 😉