Prosim za pomoč, nasvet, izkušnje kako v odnosu, ko se partner, konkretno dekle, po začetnem »pravljičnem« obdobju brez, da bi povedala za razlog začne izogibati, umikati… Nisem hitel, počasi sva začela delati korake, ko pa je stvar začela postajati intimna pa blokada z njene strani. Potem premor pa nov poskus, par mesecev, in potem ko sem hotel narediti korak naprej pa je bilo že spet preveč. Pravi samo, da še ne, da je bila v preteklosti zelo razočarana, ponižana. Kot pravi in kot mi je znano naj ne bi bil drugi v igri. Drugače je res bolj zadržana glede teh stvari, čeprav je razlika, ko sva sama se hoče odpreti, v javnosti, ko sva skupaj pa deluje, kot, da jo je sram z menoj, se vede, kot, da bi ji šel na živce, medtem ko je do drugih veliko bolj sproščena, zlasti do kakšnih mojih prijateljev, znancev… Včasih se mi zdi prav najstniško obnašanje, čeprav sva oba že okrog trideset!
Vem, tudi sam imam svoje probleme pri ustvarjanju in ohranjanju odnosov, saj do sedaj nisem imel sreče s tem. Čeprav nisem ravno sramežljiv ali zadržan tip, tudi drugače (poklicno, socialno…) uspešen, vendar mi ne uspe ne toliko začeti kot nadaljevati odnos. Pri tem moram poudariti, da nikoli nisem bil nasilen ali zanemarjal, celo nasprotno ponavadi sem bil verjetno celo preveč zagret, ustrežljiv… mogoče le neroden. Ob takih umikih, ignoriranju pa začnem občutiti nek strah, tesnobo, potem še ljubosumje, jezo…

Jaz jo ljubim, mi ni vseeno za ta odnos, sploh ker čutim, da tudi njej ne, vendar ne moreva čez te najine blokade, zavore, strahove…

Spoštovani mersod,

umik, ki ga opisujete s strani partnerke pride iz različnih razlogov, o katerih se je vsekakor potrebno pogovoriti (nekaj ste jih že navedli). In za pogovor, kaj šele za predan intimni odnos, pa potrebujemo najprej zaupanje in varnost, kar v vašem primeru pomeni, da se partnerka še ne počuti dovolj varno, da bi z vami o tem spregovorila. Pri tem pa vi osebno niste ne kriv ne odgovoren za njene reakcije in počutje (čeprav ob tem nosite težka čutenja), za svoje počutje smo namreč odrasli sami odgovorni; vendar gre pa tu za njen strah in negotovost zaupati enemu moškemu, ko ima za seboj boleče izkušnje (ki jih še ni pripravljena deliti z vami), poleg tega pa se najbrž počuti krivo za vse, kar se ji je v preteklosti zgodilo.

In potrebuje nekoga, ki bi ji to ovrednotil, najprej pa brezpogojno sprejel. Sprejel tako, da ji da jasno vedeti, da so bile pretekle boleče izkušnje do nje krivične in da ji pri tem ni potrebno nositi krivde za to, kar se ji je dogajalo in da je za vas čisto ok taka kot je! Nosi pa odgovornost za to situacijo v smislu, da nekaj pri tem prevzame nase in spremeni za lepšo prihodnost. Če vam je do nje res tako kot pišete, bo ona to ob vas prej ali slej tudi začutila. Vi se boste odločili, ali boste pristali na to, da zaenkrat pač le vztrajate ob njej na spoštljiv način, kar posledično pomeni, da ji na samozavesten, odločen, a prijateljski in sočuten način sledite tako, da ji pustite prostor in čas, ki ga potrebuje, da se vam zaupa. To bo za vas kompliment!

In lahko ste mirni. To, da se v javnosti do vas vede nesprejemljivo in čisto drugače kot v zasebnosti, je morda zato, ker je javnost tisto nevarno okolje, v katerem se ona ob moškem počuti ne-varno, ranljivo, občutljivo in zdaj potrebuje najprej nekoga, ki jo bo pri tem sprejel, razumel in ji stal ob strani. S tem vas nezavedno postavlja pred izziv, ki pravi, »Ali si pripravljen ob meni zdržati in ne obupati? Ali boš ob meni tudi v bodoče, ko me bo strah, ko bom negotova, ranljiva, težavna?« Torej obnaša se že vnaprej obrambno, ker jo je presneto strah, da se ji ne bi kaj znanega ponovilo. Seveda, za nespoštljivo vedenje do vas je ona vsekakor odgovorna, jasno, zato ne gre zato, da ste ob njej in z njo za vsako ceno, npr. da se za to ponižujete, žrtvujete, razdajate itn. Tega vam res ni treba. Marveč le to, ali ji boste neobtožujoče stali ob strani kot odločen moški, ki ve kaj v življenju hoče in želi.

Vi ste očitno dovolj iskren do sebe in spoštljiv, da ji lahko to ponudite. Zakaj si torej ne bi zaupali in šli s tem naprej? Veter se bo prej ali slej obrnil v pravo smer za oba.

Želim vam veliko rahločutnosti in miru. Srečno!

Ko sem to kar si napisal, precitala, sem takoj vedela: ne ljubi te, niti ni zaljubljena vate.
Druge razlage sploh ni, nemogoce!
In ja, blefira.
Daj no, do drugih prijazna, odprta, do tebe pa kvazi zaprta, pa pocasna, bi in ne bi, koleba in ne vem kaj se vse.

Hvala za vaš trud in mnenja. Na prvi pogled je mogoče res videti, da blefira kot pravi Micchelle. Če je res, da nič ne čuti, zakaj tega jasno ne pove, pač moški rabimo direktne odgovore in ne zavajanja oz. kakršna koli dajanja upanja, če to ni to, sploh pa to veliko bolj boli kot nedvoumen odgovor, ki ga kakor koli prej ali slej preboliš in greš potem vsaj naprej. Vendar osebno mislim, da so bili njeni nameni iskreni, da pa se je pri njej zadaj zgodila oz.pojavila resnično neka blokada, saj dosedaj tudi z drugimi ni uspela vzpostaviti kakšnega partnerskega odnosa. Razumem, da je sedaj najslabše jo v nekaj siliti za kar ji vsaj trenutno ni ali tega ne zmore. Še manj jo soditi ali kritizirati. Rad bi jo (tudi zaradi sebe) vsaj malo bolj razumel in če ji kako lahko tudi stal ob strani oz.pomagal. Ker jo nočem več prizadeti, prosim za nasvet, kako in če sploh. Največji problem je, ker je ne morem kar zbrisati iz glave iz svojih čustev, iz srca… Tudi samo stati ji ob strani, ko vidiš, da jo nekaj ob tebi zelo mori, da ni sproščena, ob drugih pa je, ni lahko, ne da bi me vsaj malo zagrabilo ljubosumje ali celo jeza. Najhuje pri tem pa je, ko sploh ne vem v čem je vzrok. Pač iščem ga zavedno ali podzavedno najprej pri sebi, da nisem sposoben vsaj minimalne empatije, da bi vzpostavil eno normalno razmerje. Kot sem že priznal, se tudi sam zavedam svojih pomanjkljivosti. Verjetno sem hotel preveč in prehitro. Nisem takoj razumel njenih sporočil, nisem začutil njenega čutenja, sem pa očitno naredil nekaj, kar jo je zmotilo, odvrnilo, mogoče celo prizadelo.. Vem, da moram najprej in največ sam narediti na sebi. Tu pa je še najtežji del. Teoretično kako in kaj sedaj že spoznavam ampak praktično imam ogromne težave. Kako premagati v sebi negativne in vsiljive misli poraza, ljubosumja, nekih strahov in nemoči. Kako dvigniti in kam upreti samozavest, ki je potrebna, da postaneš res odločen moški, ki ve, kaj hoče in želi…

Jaz se lahko vživim vanjo, ker sem tudi imela slabe izkušnje. Konkretno z družino, v kateri se nisem nikoli počutila zaželeno. Do znancev mi ni problem imeti sproščenega odnosa-ker ta ni posebno globok. Strahove pa imam pred veliko bližino- “odvisnostjo” od nekoga, ki me lahko prizadane.
Predelajta kako literaturo na to temo, bosta videla, da je to zelo človeško, je pa potrebno delati na sebi, da se naučimo boljših odnosov.
Srečno