Spostovani!

Imam 25 let in tezavo, ki je ne znam odpraviti. Bezim pred zvezami. Zelo rada in z lahkoto navezem stik z moskim in dokler vse skupaj ne postane precej resno, je vse vredu. Ko pa moski pokaze vecji interes in si zeli resne zveze z mano, pobegnem. Trenutno sem v taki “napol zvezi” s clovekom, ki mi ustreza v vseh pogledih, a jaz spet bezim. Bolj ko se hocem prepricati, da naj ne delam tega, bolj rinem stran. Ne prenesem dotikov v javnosti in za najino razmerje nihce ne ve. Ne vem vec, kaj mi je in zakj sem taka, predvsem pa bi rada preskocila to blokado.
Hvala za odgovor!

Spoštovana Petra,
težave pri običajnih dotikih v javnosti na primer rokovanje sodi na področje socialne fobije in jih je možno uspešno zdraviti, pri čemer gre za kombinacijo vedenjsko kognitivnih tehnik in ( v začetku)zdravil.Obiščite psihiatra.Tudi težave z navezovanjem intimnih stikov sodijo v njegovo področje dela.

Spoštovani imam resen problem.Rada bi končala neko dolgotrajno zvezo,ker je zaradi zakona ne zdržim več tukaj pa gre za ljubimca.Ko se k temu spravljam,da to končam mi teden ali dva to rata zdi se mi,da je odločitev pravilna.Vendar pride hudič po svoje in me po dveh tednih postopoma in počasi zopet poteguje v to vezo.Čez teden dni po teh mislih je že pravi obup.Išćem ga in hodim blizu njegovega doma,pritisk je tako velik da to speljem do konaca.Pričenjam razmišljati,da sem se nemara zmotila in ,da je on človek mojega življenja vse dokler nisva spet skupaj.Podobno se dogaja njemu,vendar tako zelo ne izgubi pameti.Osramotim se sicer ne.Ko sem znjim me vleče ven iz zveze kajti ugotavljati začnem da z njim ne bom povsem srečna.On ima tega počasi zadosti,jas pa tudi.Skbijo me predvsem tile poleti in hotenja nazaj v zvezo nevem zakaj ne vstrajam pri odločitvah zelo sem neodločna in si premislim.Kot sem že povedala se mi vsiljujejo predvsem misli,da sem naredila napako.Mož za nič ne ve jas pa počasi drsim v depresijo,kajti simptome le ter imam že koli 2 leti.Kako naj vztrajam pri odločitvi??’

Pozdravljeni!

Nsite napisala nič o svojih čustvih do moža, o tem, ali si želite ostati v zakonu ter zakaj, ter o tem, kako je z vašim ljubimcem – si ona želi resnejše veze z vami, je morda tudi on poročen… nič zato, pustimo ta vprašanja ob strani, kar je pomembno je to, da ste pred veliko dilemo in ta vas, kakor opisujete, potiska v depresijo (na tovrstne znake le bodite pozorna in še pravočasno piščite strokovno pomoč, če ocenite, da je/ bo to potrebno).

Enkrat bo potrebno sprejeti odločitev, pa ne le eno, kar nekaj njih. Ali ostati v zakonu ali ne? Če ostane, ali možu povedati za prevaro ali ne? Takšna in podobna vprašanja so zelo pomembna.
Najprej vam svetujem, da premislite o razlogih, zaradi katerih ste se odločila za razmerje. Ali ste še srečna v vašem zakonu? Se morda dolgočasite? Ali v ljubimcu najdete kaj, kar pogrešate pri možu? Ste morda na moža jezni in se mu na tak način maščujete? To je le nekaj pogostih vzrokov za prevaro. Nekateri nosijo sporočilo o tem, da bi bilo smiselno razmisliti o ločitvi, nekateri ne. Za bolj podrobno razmišljanje o tem priporočam, da preberete knjigo »Skok čez plot« (Mira Kirshenbaum).
Naprej bi vas povabila, da razmislite o tem, ali svojega ljubimca vidite v realni luči (pišete, da že začenjate imeti pomisleke glede tega, ali bi lahko bili z njim, morda potrebujete še malo več časa). Včasih je začetna zaljubljenost kriva za nekakšno zaslepljenost, zaradi katere se nam oseba, v katero smo zaljubljeni, zdi zanimivejša, boljša, pametnejša, lepša…skratka, ne opazimo njegovih napak, kot nam to vsakodnevno uspeva pri partnerju, s katerim smo že več let (in je faza zaljubljenosti že končana, čeprav ga seveda lahko še močno ljubimo).
Realna ocena obeh lahko precej pripomore pri odločitvi, pri kateri vsekakor pazite, da bo takšna, kakršne ne boste obžalovala – ločitev zaradi tretje osebe se pa obžaluje precej pogosto. Torej – če boste (kadarkoli) sprejela odločitev o ločitvi, jo sprejmite le zaradi sebe (torej, v primeru, ko bi bila vi nezadovoljna z zakonom) in ne zaradi tretje osebe, torej vašega ljubimca. V nasprotnem primeru – če se odločite ostati v zakonu, je morda še najlaže zvezo prekiniti naenkrat, »na hitro« (ne “postopno oddaljevanje”). Vsekakor je potrebno dobro premisliti, nato pa se odločitve dosledno držati.

Želim vam vse dobro in vas lepo pozdravljam,

lep pozdrav.imam velike težave v zvezi.skupaj bova šesto leto,nakar se je ona odločila da hoče da grem živeti k njej.rekel sem da rabim malo časa da razmislim.razmišljal sem med dopustom,vmes je bilo še kreganje in grde besede z moje strani ker je bilo preveč alkohola.zavedal sem se naslednji dan da sem naredil hudo napako.rekla je da mi zelo zameri,kaj ne.kos va prišla z dopusta je rekla da rabi čas zase.kaj to pomeni?odgovoril sem ji da sem pripravljen iti živet k njej in da sem pripravljen narediti marsikaj da obdržim in popravim zvezo.vprašal sem jo tudi če hoče nadaljevati zvezo in če je karkoli drugega še narobe,pravi da ne da rabi samo čas zase.najbolj boli pa to da se je začela zapirati pred mano,kajti kamor koli drugam gre je dobre volje kadar pa se slišiva je slabe volje in vedno isti odgovor-RABIM ČAS ZASE.ne vem kaj naj naredim,ker me to boli,ne jem živcen sem in vedno mislim samo na to,obenem se mi pa dozdeva da ima drugega,ali je to zaradi lubosumja ali živcev ali je pa res.to me ubija in bi prosil za nasvet.hvala v naprej

Pozdravljeni!

Na vaša vprašanja o tem, kaj se dogaja z vašo partnerko, vam seveda ne morem ponuditi trdnih odgovorov, le ugibanja. Očitno je, da se v vajini zvezi nekaj dogaja, da sta naletela na določene težave, kako pa bosta šla naprej – ali skupaj ali ne, pa je odvisno predvsem od vaju, od tega, kako trdni so (bili) temelji vajine zveze in ali in kako uspešno sta navajena drug z drugim komunicirati.
Za začetek bi vam svetovala predvsem, da se pomirite – partnerka pravi, da potrebuje nekaj časa zase (in najbrž za razmislek o svoji oziroma vajini prihodnosti), zato je nima smisla siliti v tesnejše stike ali na vsak način vztrajati pri tem, da se takoj pogovorita. Ta čas raje izkoristite tudi za to, da premislite, kako je z vami, z vašimi čustvi do partnerke, kako vi razmišljate o vajini zvezi. Očitno tudi vas določene stvari v vajini zvezi motijo (zato tudi kreganje, grde besede…). Ko bosta oba pripravljena na pogovor, se potrudita, da bo miren (brez obtoževanj, ki bi ga lahko spremenila v prepir), da bosta oba lahko izrazila vse, kar vaju moti, kako se v odnosu počutita, kaj si želita v prihodnje in česa ne. Le tako se bosta lahko odločala tudi o tem, kako naprej. Če se bosta odločila za skupno pot, vama priporočam, da rešujeta morebitne konflikte sproti, da se stvari ne nabirajo in vodijo v zamere in ponovni “umik” enega od vaju.

Želim vam vse dobro in vas lepo pozdravljam,