Jaz mislim, da vem, kje je vzrok, da se avtistični otroci tako vedejo. Mislim, da imajo določene izkušnje in da imajo znanja, zaradi katerih bi lahko bili odrasli, vendar pa jih to, da so še otroci, zmede. Vidijo, da odraslih nihče ne crklja, da se ti ne igrajo z igračami za otroke, da jih nihče ne češe, ipd. Razen tega jim je pa hudo, da so majhni in da jih imajo za otroke. Zato tudi ne marajo dotikov in ne govorijo. Na to misel so me napeljali naslednji znaki:
– zelo hitro se naučijo določenih stvari – kot da bi jih že prej znali in jih nato napol pozabili;
– tvorijo neologizme – značilnost odraslih (ti vedno tvorijo kakšne nove besede);
– so samostojni – značilnost odraslih;
– ne odzivajo se na svoje ime – To kaže na možnost, da so nekoč res že živeli in sicer pod kakšnim drugim imenom;
– vedno ponavljajo eno in isto – V določenih kulturah imajo takšne rituale, ko ves čas ponavljajo ene in iste stvari, da bi se naklonili bogovom – mogoče so avtisti reinkarnacija raznih svečenikov iz teh kultur;
– raje se igrajo s starejšimi od sebe – ker so ti bolj razviti, bližje njegovemu načinu razmišljanja;
– nočejo se učiti – kdo bi se pa rad ponovno učil pisati in brati, če vse to že zna oz. so vse to nekoč že znali? Stari ljudje, ki so marsikaj že pozabili, znanja navadno nočejo osveževati;

One,

zanimiva teorija, da so avtisti nekako odrasli v otroškem telesu in / ali reinkarnacija raznih svečenikov, če sem vas prav razumela.

Dejstva pa so:

– “zelo hitro se naučijo določenih stvari – kot da bi jih že prej znali in jih nato napol pozabili”; > večina avtistov ima zelo dober spomin, težje pa jim je vse, kar si zapomnijo tudi praktično uporabiti.
– “tvorijo neologizme – značilnost odraslih (ti vedno tvorijo kakšne nove besede) > neologizmi so bolj stvar razvoja govora in otrok kot odraslih (z izjemo jezikoslovcev);
– “so samostojni – značilnost odraslih” > nekateri bolj, nekateri manj, nikakor pa ne v takšni meri kot odrasli (vsaj na začetku in brez terapij ne)
-“ne odzivajo se na svoje ime – To kaže na možnost, da so nekoč res že živeli in sicer pod kakšnim drugim imenom” – ne samo, da se pogosto ne odzovejo na svoje ime in delujejo kot gluhi, tudi s sogoovrnikom imajo slab (lai pa sploh ne) očesni kontakt – sicer pa kakor kakšen avist – niso vsi enaki.
– “vedno ponavljajo eno in isto – V določenih kulturah imajo takšne rituale, ko ves čas ponavljajo ene in iste stvari, da bi se naklonili bogovom” > rituali jih na nek način “pomirjajo”.
– “vedno – raje se igrajo s starejšimi od sebe – ker so ti bolj razviti, bližje njegovemu načinu razmišljanja” > kakkor kakšen avtist, ponavadi se rad igra sam, lahko pa se igra tudi z mlajšim od sebe.
– “nočejo se učiti – kdo bi se pa rad ponovno učil pisati in brati, če vse to že zna oz. so vse to nekoč že znali? ” > ne da se nočejo učiti, z učenjem imajo težave – kar nekaj avtistov se je samostojno naučilo brati in pisati.
-“Zato tudi ne marajo dotikov in ne govorijo” > vzroki so popolnoma drugje, npr. za nekatere avtiste je dotik tudi bolečina. Sicer pa so dotiki in govor del socialnega učenja, kjer pa ima večina avtistov že
tako ali take težave. Tudi ni res, da vsi avtisti ne prenesejo dotika (čeprav se lahko crkljajo na “drugačen” način) in ne govorijo.
Niso vsi avtisti enaki, Pri avtizmu govorimo o sprektru, zato vse avtiste ne moremo metati v en koš. Imajo svoje značinosti, ampak so tudi različni.

Moje mnenje:

-“Vidijo, da odraslih nihče ne crklja, da se ti ne igrajo z igračami za otroke, da jih nihče ne češe, ipd” > tudi odrasli se radi crkljamo, na svoj “odrasel” način -kako je odvisno od nas in socialnih norm okolja. Pa tudi igramo se na svoj odrasel način, sem zagotovo spadajo tudi konjički.

Lep pozdrav in lep dan, Petra

Pošlji oblikovano (16-08-06 22:25)