Mene pa zanima kako se obnašajo avtisti npr. pri 20 letih, pri 30 ….
Namreč veliko sem prebrala o avtističnih otrocih. O starejših osebah pa nisem nič zasledila.

hvala
in lp

Različno. Niso vsi enaki, kakor tudi nismo mi. Če so poleg avtizma še duševno prizadeti, je še toliko težje govoriti o nekem splošnem vzorcu vedenja.
Je pa tako, da so vzorci vedenja podobni tistim, ki so jih imeli v otroštvu (vsaj pri tistih, ki jih jaz poznam in s katerimi delam). Morda v starejših letih (pri 40-tih in več) nekateri vzorci zbledijo oz. postanejo sprejemljivejši za okolico. Sicer pa v svojem bistvu ostajajo enaki. Takšne so moje osebne izkušnje, ne vem pa, če obstajajo bolj konkretni strukturirani “znanstveni” zapisi vedenja oseb z avtizmom v odrasli dobi.

LP!

Kisse,

Tako kot pravi Angelina. Avtisti so si med seboj zelo različni, zato so tudi kot odrasli- zelo različni.
Kako bo nek avtist »funkcioniral« ali se obnašal kot odrasli je odvisno od več dejavnikov: od tega kakšne dodatne motnje ima, od terapij, ki jih je imel… na vse zadnje tudi od intelektualnih sposobnosti.
Na vsak način pa tudi kot odrasli svet sprejemajo drugače kot mi. Nekateri imajo določene rutine, ko se vse odvija točno po določenem redu, lahko se ure in ure pogovarjajo o določenih stvareh, imajo pa težave pri vsakdanjem kramljanju…
Obstaja kar nekaj avtobiografij, ki so jih napisali – sedaj že starejši avtisti. Najbolj znana je 45 letna Temple Grandin, ki je napisala: Emergence: Labelled Autistic (Odkritje: nalepka avtističen) ter Thinking in Pictures (Razmišljanje v slikah), nekaj poglavij je tudi objavljeno v knjigi Oliverja Sacksa: Anthropologist on Mars (Antropologinja na Marsu). Temple v svojih knjigah opisuje ne le kako je svet čutila kot otrok, temveč tudi kako ga doživlja danes.

Lep pozdrav in lep dan, Petra

Pošlji oblikovano (10-07-06 22:55)