Pozdravljeni, opažam, da imam problem predvsem v vezah, kjer čutim veliko, se pravi sem zaljunljena se nekako izgubim, pustin skorajda hodijo fantje po meni. ne dobesedno ampak ne znam se postabiti zase, lahko me žalijo, razvrednotijo, mi govorijo grde besede, ne znam znoret se postavit zase in dojeti takoj, da tak človek ni zame. Poslušam kaj govorijo in začne me najedat dvom…počutim se krivo, ni mi logično, da ni kaj razmišljati…zablokiram in ne vem kaj rečt v tistmu trenutku, potem pa nekak iščem razloge kaj sem stroila, da je sploh do tega prišlo. Saj se nekak zavedam v sebi, da nisem jaz kriva a te zadeve mi niso logične, kr prepričevat se moram!!!Rada bi bila samozavestna znala nazaj tud kaj povedat če me kdo verbalno napada ne, pa da zmerznem in začnem dvomit vase.!Kaj lahko storim ker tega res nočem več pustiti, da me nekdo maltretira jaz pa napol jokam za to osebo.To ne gre več!

Spoštovana Rožica84,

to so res grozni občutki nemoči, sramu, razočaranja nad samo seboj, samoobtoževanje, krivda…in so takšni odnosi do vas res krivični, saj čutite, da si ne morete sami pomagati hkrati pa veste, da niste kriva. Povsem se strinjam, da ne gre za vprašanje krivde, temveč odgovornosti zase, svoje občutke, misli in dejanja. V resnici imate vse možnosti, da se postavite zase, vendar je očitno je tam še preveč strahu, da bi si to upali. Namreč, povsem normalno je, da ko začutimo, da se nam dogaja krivica, to tudi ustavimo: se razjezimo, izrazimo svoje počutje in svoje mnenje o tem kako smo v danem momentu, in če nas v tem druga stran v odnosu ne upošteva, in je ogrožujoče, je povsem normalno da se umaknemo in umirimo.

Pri t.i. asertivnosti gre za premagovanje samega sebe, zlasti lastnega strahu pred izgubo odnosa in strahu pred zavrženostjo in nesprejetostjo od ljudi, okolice (posebej takrat, ko vam npr. nekaj ali neko vedenje ni všeč in morate to zavrniti in reči »NE«). Od kod vam ta strah in tesnoba v odnosih, pa boste izvedeli tako, da pogledate vase, ste pri tem do sebe iskrena in sočutna ter se o vsem tem poskustite pogovorite najprej s starši (v kolikor je to možno in je ob njih dovolj varno), sicer priporočam obisk številnih delavnic centrov, inštitutov na to temo ali pa obiskovanje terapij. Običajno je ravno družina in izkušnje iz njenega zgodnjega vzdušja tisto, ki nas najbolj zaznamujejo (čustveno, telesno in miselno), da se nam potem v odraslih (posebej v intimnih) odnosih nepredelane bolečine ponavljajo v raznih oblikah, brez kontrole in varnosti.

Potrebno si je poiskati varne in sočutne odnose, kjer boste lahko doživeli kar največ sprejemanja brez obsojanja, pogojev in občutkov manjvrednosti. Da vas nekdo zares sliši v vaši stiski in stoji ob strani v času, ko prevzemate zase odgvornost in vztrajate pri spoznavanju novih izkušenj in novih tveganj v svojem življenju.

Seveda vse to ni lahko, saj to je proces, ki nekaj časa traja, vendar je prava pot do osvobajanja starih vzorcev, ki vas nevede vlečejo v odnose, v katerih se vam pretekle potlačene vsebine nenehno obnavljajo in prebujajo ter vas spravljajo v stisko in nemoč. Potrebno si je poiskati izkušnjo spoštovanja najprej do sebe in svojega življenja ter sočutje, da se lahko najprej umirite, razrešite krivde, začutite svoje telo, čustva in misli ter postavite zdrave meje, ki vas bodo v odnosih varno vodili do osebnega zadovoljstva. Da si pri tem končno priznate, da lahko zase danes res nekaj naredite in spremenite,česar niste mogli kot otrok. Da vas ne bo strah reči NE takrat, ko boste to čutili in da vas ne bo strah ponosno zagovarjati svoje stališče pred svetom. Tako postajamo pristnejši do sebe in do drugih, in se ne bojimo več govoriti in živeti resnice.

Prej ali slej boste spoznali, da z iskrenostjo in tveganjem v imenu dostojanstva človeka in njegove resnice lahko zelo uspešno krmarite v odnosih in preprečite vsako morebitno nespoštovanje do vas. Ker takrat boste začela res VERJETI vase. Takrat boste hitreje rekli “dovolj je bilo, takšnega življenja nočem živeti”.

Želim vam miru in poguma! Srečno.