Aroganca
Pozdravljene,
čeprav nisem redna članica foruma; sem še bolj sveža, tu in tam spremljam zgodbe, ki so tako podobne moji.
V dvajsetem tednu sem izgubila hčerkico, ob porodu je bil ugotovljen vozel na popkovnici. Osem tednov je od tega in le počasi sestavljam nazaj črepinje razbite duše. Ker sama nikakor ne morem priti k sebi, hodim po pomoč k dr. Globevnikovi, ki je prava duša, profesionalka od glave do pete in ki mi v tem trenutku edina res lahko pomaga oziroma edina od katere pomoč sprejmem. In tako sem ravno danes odhajala od nje in mimogrede pred dvigalom pripovedovala svojo zgodbo znanki, zraven pa se je znašel tudi dr. Pajtner. Če me spomin ne vara je bil neka močna ginekološka persona in oh in sploh strokovnjak in se zadnja leta ukvarja tudi s hipnozo. Ker sem bila zatopljena v pogovor, ga sploh nisem opazila, pogovarjali sva se tiho, saj človeku res ni do tega da bi na ves glas razkričal svojo bolečino. Ko smo vsi skupaj vstopili v dvigalo; zraven je bil še par, ki je odhajal iz dnevnega centra, predvidevam; me je pa prav osorno nadrl ZAKAJ SE POGOVARJAM O TAKO GRDIH STVAREH, SAJ SEM VENDAR ŠE MLADA!!! Kar šokiralo me je in takrat sem si ga šele dobro ogledala.
Smešen, osoren možic.
Kaj pa je tako grdega na mojem mrtvem otroku?
Odlajal je, da zakaj gledamo samo na grde strani v življenju, ŠTIRI DNI SIJE SONCE POTEM PA EN DAN DEŽUJE IN VSI JAMRAJO, JOOOJ KAKO JE GROZNO KADAR DEŽUJE !!!!! Zraven se je pa prav nagravžno spakoval. Šokirana sem bila nad nesramnostjo nekoga, ki se vtika v tuj pogovor, ki se ga sploh ne tiče. Prepričana sem, da ne bi tako odreagiral, če bi govorila o smrti svoje mame. Na otroke je pa treba čimprej pozabiti, jih ne omeniti, to je vendar “grd” pogovor. Nisem želela biti nesramna do starejšega gospoda, ki je očitno navajen dovoliti si marsikaj in sem samo rekla, da zato pa sem tu, da spravim bolečino iz sebe in živim naprej, ker sama ne znam. Pa je zopet na veliko zavzdihnil HM, SPRAVIT IZ SEBE JAA…
Podcenjevat bolečino drugega in se norčevat iz nje, mislim, da si tega nima pravice dovolit nihče, kaj šele nekdo, ki se ima za takega strokovnjaka. Pripomnila sem, da kaj takega lahko pričakuješ samo od dedca, ki nima pojma in misli, da je treba to čimprej pozabit. Nakar se je oglasila še močno noseča mamica in rekla: Kot da je to tako enostavno.
Le jaz vem, kaj sem doživela in kako sem trpela in še vedno trpim ob misli, da ne bom nikoli stisnila k sebi moje drobcene deklice, potem me pa v porodnišničnem dvigalu en tak grobijan nadere! Kot, da si vse skupaj domišljam in so moja čustva malenkostna in ničvredna!
Malo več razumevanja in srčne kulture bi pričakovala od nekoga, ki se je tako dolgo ukvarjal z nosečnicami. Hvala bogu da tudi taki odhajajo v pokoj in na njihova mesta prihajajo dr. Pušenjaki.
Lep pozdrav in topla misel vsem, ki prebolevate take in drugačne izgube.
Tudi za nas sije sonce, le oblaki se morajo razpršiti.
Nimam besed ob tem kar si napisala. Res ne. Taki so zame samo še en dokaz več, da nekaterim nobena izobrazba ne pomaga. Pa lahko imajo pred svojim imenom navedenih deset nazivov.
Se samo vprašam, kakšen bi bil njegov odziv, če bi šlo za njegovega otroka?
Otroka ne moreš pozabit, lahko se samo sprijazniš, da ga ni, pozabiš pa nikoli.
Pozdrav,
Silvya
Bom ostala brez komentarja, ker sem slišala grozne izjave iz ust zaposlene na patološkem oddelku in močne strokovnjakine na področju ginekologije.Žal pa je tako, da tudi če bi želela prijavit, je le moja mala malenkost proti strokovnjaku, dokazov pa ni.Saj morda ni želela nič slabega, izgovorjeno pa je bilo tako, kot da se se pogovarjamo o sosedovi mački, ne pa o najinem otroku!!Še za mačko bi imela sočutje in ga imam.
Vem da se ne morejo čustveno spuščat v prerane smrti, ker potem nihče nebi delal več kot nekaj let in bi se psihično sesul, mislim pa, da so tako strokovni, tudi na področju psihe, da bi čustva lahko zaigrali in sočustvovali “umetno” vsaj tistih nekaj sekund pogovora!
Meni se je potem opravičila sestra za besede vrhunske ginekologinje, sestra, ki ni odgovorna za izjave nekoga drugega in to sem ji tudi povedala.Če kdo, bi se mi moral opravičit avtor, ne pa sestra(ki je bila še sama šokirana ob izjavi in me je samo debelo gledala in skomignila z rameni)!
Silvya, moje izkreno sožale, pa pozabi na takšne primitivce!!
lp
škratek
Groza! Ja tako je bilo še do leta 2002!, 2003, Park zvončkov, POlje belih vrtnic, knjiga, članki, društvo, forumi… vse to poskuša spreminjati mnenje, da je treba smrt otroka med nosečnostjo kar pozabiti, spregledati.
Ne vem, kako bi sama preživela obdobje po izgubi otrok, če bi morala za vedno molčati, živeti naprej nemo in biti mlada in srečna!!!
Zdravniki pa, manjka jim etike, razumevanja človeka kot človeka, oni nas jemljejo kot “objekte”, poskusne zajčke, morda ti še dovolijo, da si kak dan žalosten, čeprav ti v isti sapi rečejo, saj lahko čez kako leto zanosite.
Zame je izguba otroka veliko hujša kot izguba mame, sestre …. babice… Kot za vsako mamo. Samo za mamo ne moremo reči, si bomo priskrbeli drugo, pa drugega brata… pri možu se pa že reče: poišči si kakega “novega” moža…
A otroci so najbolj nadomestljivi z drugim. Hitro naredimo drugega, žal še včasih starši tako razmišljajo in kar hitijo delati drugega, morda tudi zato okolica gleda tako na izgubo otroka med nosečnostjo.
Stara generacija zdravnikov je tu res nemogoča, pa novi tudi niso ravno cvetke.Včasih še bolj hladni in razumski.
Dr. Pajtner te je zelo prizadel, ni imel pravice, najbrž sploh ni v stiku s tem kaj govori in ga že leta dajejo. Bi mu bilo pa treba kdaj povedati, da se tako ne govori z žalujočo mamo.
Želim ti, da poskrbiš zase in se ne oziraš na razna mnenja brezčutnežev.
Tudi jaz sem ostala brez komentarja! Izjave človeka,s katerim sploh nisi govoril – groza, da si kaj takega upa. Žal ostanemo v takih situacijah tiho, saj smo še brez moči, pa še šok,… Bi si pa taki ljudje zaslužili iskusiti tisto, kar smo me (čeprav načeloma tega ne privoščim nikomur!). Me zanima, če bi potem še kaj takega izrekli.
Žal sem tudi sama doživela (slišala) marsikaj, kar še zdaj tako zelo boli. Sočutnih zdravnikov je na žalost res malo! Hvalabogu pa obstaja vsaj ta peščica, da lahko ohranimo vsaj malo upanja in zaupanja.
Nikoli ne boš pozabila izgube, besed, pogledov,… vendar se boš počasi, zelo počasi naučila živeti z njimi. Iz srca ti želim, da bi bilo to čimprej, vendar privošči si toliko časa kot ga potrebuješ!
Veliko moči!
Hvala za razumevanje.
Vem, da lahko računam na razumevanje nekoga, ki je šel sam čez to presneto trnovo pot spoznanja, na katero si sploh ni želel podati.
Ob očitni nesramnosti si nisem dovolila, da bi me take izjave potrle. Namerno si nisem dovolila, da bi me besede prizadele, ker si želim ozdraveti, preboleti to silno bolečino in zopet postati “cela” mami mojim živečim otrokom.
Del duše je za vedno namenjen njej, moji mali Živi.
Z nevednostjo in primitivizmom sem se srečevala tudi že prej v življenju, bi pa pričakovala, da je smrt otroka tako sveta in nedotakljiva, da spomina nanjo niti v sanjah ne bi blatili in omalovaževali.
Pa se še vedno najdejo taki, ki jim je figo mar, tam, kjer jih najmanj pričakuješ.
