Živjo,

Naj opišem situacijo: stara sem 27 let, v vezi s fantom, ki je res super v vseh pogledih (prijazen, ljubeč, vse bi naredil zame, zna se pogovarjati, prisluhniti, skratka 1A). problem nastane pri meni: sploh ne morem čutiti, da me ima rad, nekje v podzavesti mu sploh ne verjamem, ne zaupam. Mislim da si izmišljuje, res sem nesigurna. V preteklosti sem imela smolo s fanti, in vedno sem se odločila, prisegla, da se ne bom več zaljubila. In zarečenga kruha se največ poje!! Želim si biti srečna, zaljubljena in čutiti, da sem ljubljena. Tako pa čutim samo apatičnost. Takrat ko sem se prepustila je bilo res lepo, res sem bila srečna.

On to ve, povedala sem mu, dal mi je čas, da premislim, da se poglobim vase. Rada bi spet čutila, rada bi se zaljubila vanj, tako pa se bojim da nikoli več ne bom zaljubljena, ker ne pustim do sebe, ker se bojim, da bom spet trpela. Ampak mislim, da zanj se to splača, ker je res v redu fant!!!!

Kaj naj naredim? Se še kateri to dogaja? Res ne morem več tako!!! Nočem ga več prizadeti, rada bi da sva srečna….

Spoštovana,

začela bom z besedami, ki ste jih izpostavili, “moškemu ne pustite do sebe”. Torej je tu govora o nezaupanju do moških. Če razmišljate naprej, kaj bi se zgodilo, če bi se vašemu fantu do konca predali in mu zaupali? Je moški za vas tisti, ki prizadene, rani in razočara, na koncu pa žensko zapusti? Če ste se morali nekoč “odločiti, da se ne boste več zaljubili in boste raje sami”, saj bi v nasprotnem “le trpeli”, potem se vam je verjetno nekoč zgodilo nekaj negativnega, česar ne morete pozabiti – enkrat v otroštvu ste bili verjetno tako zelo prizadeti s strani enega moškega, da te izkušnje niti pod razno nočete v življenju več občutiti, ker preveč boli (z nekaterimi fanti se je nato ta izkušnja ponovila). In tako ste nevede nekam globoko potisnili občutke, da se moškim ne da zaupati, da nima smisla, da vas bodo itak razočarali, zapustili, da boste odveč… In danes, v odnosu s fantom, na nek način bijete boj med tem, da bi mu želeli v celoti zaupati in se mu predati ter na drugi strani med občutki, ki so del vas, ki jih nosite s seboj in vam ne dopustijo, da bi bili sproščeni v odnosu, čeprav si to neizmerno želite. Poleg vsega se počutite še krivi (“dal mi je čas, da premislim”), negotovi, kot da niste zadosti v redu in dvomite, da je z vami res zaradi vas.

Kot ste že sami nakazali, je prava smer v pogovoru s fantom, da se dodobra večkrat pogovarjata o tem, kaj doživljata drug ob drugem, česa vaju je strah, kaj bi si želela, da bi bilo. Težko verjamem trditvi, da vi fantu ne zaupate, on pa vam brez problema. Tudi pri njem mora nekje “živeti” neka nesigurnost do vas ali kak strah, kako bo (morda se tega niti ne zaveda, morda niti ne razmišlja o tem). Če je vas strah, da bi se zbližali z njim, je ta strah prisoten tudi pri njem. Želim vas osvoboditi krivde in slabega občutka, da niste v redu oz. da ste samo vi tisti, ki se morate potruditi, vaš fant pa, da je ok. Običajno so občutki obojestranski, seveda pa se v različnih oblikah izrazijo.

Želim vam čimveč poguma in začnite se imeti radi. Tudi z manj dobrimi lastnostmi. Če pa se vam je zgodila okrutna krivica, bo odgovornost za to moral sprejeti tisti, ki vam jo je prizadejal. Pa srečno!

Mogoče pa le ni pravi…

Ob pravem (lahko da je to ta) se boš odprla brez truda – kar samo se zgodi – vem iz lastne izkušnje – izgubiš glavo, še predenj bi si uspel reči, da se ne boš zaljubil.

Morda pa bi morala biti iskrena kaj je tisto, kar te ne pritegne v tem fantu, ker to, da je res vredu fant še ni razlog, da bi naj bila z njim ali ga imela rada – vredu fantov je veliko, kateri pa je tisti za tvojo dušico pa je vprašanje.

Moja izkušnja je res ta, da ob človeku, ki me ima rad to ljubezen čutim tudi jaz – od njega in svojo – nečesa česar pa ni, pa ni moč čutiti – predvsem ljubezen je ta, ki če je, odpira tudi vse kar je zaprto.

Pa srečno