antidepresivi
Pozdravljeni!
Želela bi opzoriti na članek, ki je izšel v zadnji Vivi na strani 98. Cit: “Znanstveniki svetovalci zahtevajo, da je treba na škatlicah antidepresivov obvezno natisniti opzorilo, da antidepresivi spodbujajo k samomoru. Opozorilo obsega vse antidepresive, skupaj s Prozacom,edinim zdravilom, ki ga je ameriška FDA odobrila tudi za zdravkjenje otrok in mladostnikov. ” Konec cit.
Čutim se dolžna opozoriti na to dejstvo, ker vem, da pretežna večina bolnikov s FM in KU uživa antidepresive.
Na tragičen način je preminil naš družinski prijatelj, ki je nekaj let užival Prozac. Tudi sama sem imela zelo bolečo izkušnjo z Zoloftom. Pristala sem v bolnici.
Razmislite, obstajajo tudi drugi načini pridobivanja hormonov sreče- mednje sodi veliko svetlobe-sonce, gibanje na svežem zraku, veliko dotikanja, ljubezen, uživanja v lepih stvareh. Verjemite, vse to si zaslužite.
Luise L Hay pravi:UPORABITE SVOJ OD BOGA DANI DAR SVOBODNE VOLJE, da bi iz sveta naredili boljši kraj. Ne čakajte na “druge”, da popravijo stvari-PREVZEMITE POBUDO!
Lep dan vam želim, Metka
Super Metka,
miselno se ti pridružujem predvsem v tretjem in zadnjem odstavku tvojega pisanja.
Resnično si zaslužimo več, kot so nam drugi pripravljeni dati. Toda tisto, kar si zaslužimo si moramo vzeti sami, katera je prava pot do tega, pa naj nas vodi tudi intuicija, predvsem pa močna volja.
Vesela sem zate in za vse tiste, ki bodo – bomo ubrali pravo pot.
Valerija
POZDRAVLJENI VSI1
Ne morem presoditi, ali je od antidepresivov vec koristi kot skode,sem namrec v kategoriji moooocccnooo pozabljivih, tako da se mi marsikateri dan zgodi, da
jih pozabim vzet, lahko mi recete neresna, ampak ne, dogajajo se mi tudi druge stvari, npr. danes je sel moz v bolnico, vceraj mi je to povedal, jaz pa o tem nisem nic vedela. Tako da me nesteto takih dejanj mooocno skrbi.
Pa to ni tako pomembno. Zanimivo, se mi zdi, da se ali po enourni meditaciji, raztegovanju, protibolecinskih vajah, sprehodih pocutim v glavi in v telesu veliko lazja, sproscena, pomirjena, bolecine mi resda ostanejo, ampak to mi ravno tako tudi po antidepresivih. Vcasih imam obcutek, da mi bo glava kar kam odplavala, res!!
VOLJA!!! To je izredno pomembenen dejavnik v mojem zivljenju. Ne lezat, ustani, sprosti se, gradi na sebi, ne se obupat ali metat puske v koruzo, kar se mi najveckrat ponuja kot najenostavnejsa pot, odlocitev pa vedno ostaja….gremo naprej.
No, danes sem cisto preobcutljiva za razmisljanje, vem, da nisem edina, ki je totaalno ssssita zivljenja z bolecinami in bolecinami….dobro, da je jutri nov dan, novo jutro, nov zacetek, veste, pa se ga veselim, morda se rodi novo zivljenje, ………morda!
LEP POZDRAV
Na moj e- naslov prihajajo pisma bolnikov, ki jih je ta informacija vznemirila. Zato bom kar vsem odgovorila z naslednjim osebnim stališčem:
1. Zaupam v zdravilne sile našega organizma, ki spontano teži k ozdravitvi. Na prvem mestu torej zaupam v moč volje, lastno angažiranost, aktivni pristop k obvladovanju bolezni in moč naše duševne ter duhovne usmerjenosti. Dokler človek obvladuje svojo situacijo samo z močjo lastne volje, je prav, da pri tem ostaja in sledi svojemu razumu in intuiciji.
2. Zaupam v moč medicinske stroke in sem hvaležna znanosti za vsa “kemična” odkritja, ki lahko pomagajo takrat, ko moč lastne volje ne zadostuje. (Tudi naša čustva so v bistvu “biokemija”!) Vsako zdravljenje je vedno kompromis med pozitivnimi učinki in morebitnimi negativnimi posledicami. V tem pogledu zaupam tistim, ki vedo več od mene.
3. Spoštujem vse alternativne (dopolnilne, komplementarne) oblike zdravljenja, če le pomagajo in če v ničemer ne škodijo. Seveda moram biti sposobna kritične presoje in se izogniti nevarnosti brezglavega nekritičnega eksperimentiranja.
4. Človekovi predsodki (v eno ali drugo smer) lahko zelo poenostavljajo sprejemanje informacij in vodijo v prehitro posploševanje ali enostranske interpretacije. Prav je, da zaupamo svojemu kritičnemu presojanju.
Če se z mojim stališčem ne strinjate, ga prečrtajte. Če ga sprejemate – smo na enaki valovni dolžini.
Lep pozdrav, držite se!
Veronika
Vzrok, da je nekomu bil predpisan antidepresiv pa ni prav nič pomemben?
Kolikor vem, so ljudje v depresiji izredno nagnjeni k samomorom in brez antidepresivov bi jih bilo še bistveno več. Če komu antidepresiv ni prijel ali ni pomagal pri razreševanju notranjih konfliktov (tega zadnjega pač ne more!), potem za to pač ne moremo kriviti antidepresiva. Če pa je kdo jemal antidepresiv po nemarnem (torej brez potrebe in brez zdravniškega nasveta), je pa tudi sam kriv, ne pa antidepresiv.
Se pa globoko strinjam, da za marsikatero stanje ni potreben antidepresiv. Včasih bi dve, tri po zadnji plati imele boljši učinek.
Tudi jaz uporabljam zoloft, da ne bo kdo mislil, da kar tja v tri dni moraliziram.
Ja, mismas, kar po riti, ha,ha,ta je pa direkt iz nek prletela. Moram priznat, da res se nisem srecala nikdar nikogar, ki bi brez zdravnikove, oziroma po napotkih psihiatra ali kot v mojem primeru tudi ortopeda, skusal lajsati simptome FM tudi s pomocjo cipralexa, amizola…ampak, vse ostaja skrito ocem..kako naj vem, kako bi se danes pocutila, ce ne bi teh zdravil jemala. Dans hudo boli, ampak razpolozenje je pa krasno…..
PS> upam, mismas. da nisi zaposlena v vrtcu…
LP Maya
maya, nisem zaposlena v vrtcu in tudi nisem imela v mislih otrok, ko sem rekla tisto o “po riti”. Mislila sem na odrasle tridesetletne sodelavke, ki jim v življenju prav ničesar ne manjka, ne zdravja, ne denarja, ne prijateljev, pa so po nekaj mesecev v letu v staležu zaradi depresije. Mogoče bi jih bilo treba tudi malo poslat na razminiranje Bosne, pas bi bil hitro red.
Seveda pa hvala bogu za antidepresive. Nekateri imajo res dovolj razlogov, da jih potrebujejo. Upam, da sva midve upravičeni uporabniki. Kajti če rak ni eden od upravičenih razlogov, potem pa res ne vem, kaj je. Se pa držim najmanjše možne doze in včasih se mi zdi, da bi ga že lahko tudi opustila. Pa sem premalo korajžna za eksperimentiranje. Sploh pa nimam nobenih samomorilnih misli.
Ups, ja, tvoji prispevki pa mi dajo vedno mozgane v akcijo. Ob tem sem se najprej zamislila, da se prevec smilim sama sebi,sej je res, da imam nad sabo kar nekaj nadlog, ampak se malenkost ne toliko, kot nekateri. Ves, moja snaha ima tudi raka, ampak ce nebi vedela, tega nebi nikol mislila. Je pogumna, kot jaz nikoli ne bom.To vse preveckrat pozabljam, hvala ker me kdo opomni. Skoda, ker te bolj ne poznam, moram priznat, da je cloveka tezko spoznat preko parih pisanih besed. Ja, se to> Jaz pa delam v vrtcu, haha, cist zares, zato so mi te besede padle pod prste, ko sem prebrala tvoj prispevek. Jaz sm ze 1x nehala s Cipralexom, Amizolom, potem pa sem sla preverit, zakaj jih moram jest, pa sem ugotovila, da je smiselno, saj mi omilijo bolezen, pa naj bo, jih jemljem naprej,glede depresivnih sodelavk pa nimam izkusenj.
pa lep pozdrav!
MAYA
Jaz sem imela tudi zelo slabe izkušnje z zdravilom Zoloft. Menim, da se danes antidepresivi veliko preveč predpisujejo. Sem bolj za blaga pomirjevala, pa tudi to ne vsak dan. Jaz tako delam leta in nisem nič zsvojena. Saj alhko mine teden da pomirjevalo ne vzamem. Kadar pa se počutim preveč nervozna pa pač vzamem.
LP
Kolikor vem:
Pomirjeval (anksiolitikov) seveda ne smemo enačiti z antidepresivi. Prva imajo takojšen (anksiolitičen) učinek, niso pa primerna za daljše zdravljenje, ker lahko hitro povzročajo zasvojenost (odvisnost).
Antidepresivna zdravila pa ne učinkujejo kar takoj po začetku zdravljenja, temveč šele po določenem času (2 ali več tednih) rednega jemanja. So pa primerna za daljše zdravljenje, ker vzpostavijo in vzdržujejo biokemično ravnovesje v možganih in dokazano ne povzročajo odvisnosti. Nekateri bolniki jih morajo uživati (seveda pod strokovnim vodstvom) daljše časovno obdobje (tudi več let ali pa celo preventivno stalno). Pri uvajanju zdravila je potreben p o s t o p e n prehod na določeno dozo, prav tako pa tudi p o s t o p n o- z m a n j š e v a n j e oz. ukinjanje zdravila, po presoji strokovnjaka. Zato verjetno ni dobro ravnati samo po svojem lastnem občutku ( “kdaj pa kdaj”…) . Bolnikov odziv na zdravljenje pa je vedno individualen. Zato je potrebno včasih zdravilo tudi zamenjati z drugim, na katerega se bolje odzivate, ali pa bolj prilagoditi terapevtsko dozo.
Seveda je najbolj idealno, če zdravil sploh ne potrebujemo, kadar si lahko pomagamo sami, z drugačnimi metodami zdravega življenja in “samozdravljenja”.
Če je moje poznavanje problematike napačno, me prosim popravite.
Lep pozdrav,
Veronika
Mislim, da imaš prav, Veronika. Vendar je pač danes tako, da si vsak lahko zamisli svoj prav, potem pa lahko seveda pristane tudi na psihiatriji zaradi antidepresiva.
Magdalena, predstavljam si tvoje slabe izkušnje z zoloftom. Ob začetku jemanja se ti tresejo roke, postaneš nekako slaboten in celo noge te ne držijo več prav. Te težave trajajo skoraj mesec dni. Toda potem se lahko človek mirno spoprime z vsemi tegobami življenja in ohrani dušni mir. Zdi se mi, da nisem še nikoli tako “mirno” živela kljub vsem “nebodijihtreba” dogodkih, ki so me doleteli.
POZDRAVLJENI!
TUDI SAMA IMAM RAZNE TEŽAVE POVEZANE Z FIBROMIALGIJO.
IMAM PA TUDI TABLETE HELEX 2X 1 IN PA COAXIL 3X1 NEVEM
KOLIKO MI POMAGAJO AMPAK VČASIH SEM ŠE KAR UREDU
VČASIH JE PA ZELO HUDO . MISLIM DA JE VELIKO POVEZANO
TUDI Z VREMENOM . DELAM PO 8 UR DNEVNO PA ŠE POTEM DOMAČE
OPRAVILA IN SEM ZMATRANA TOLK DA NE VEM KAKO BO . INVALIDSKA
KOMISIJA ME JE ODBILA. STARA SEM 47 LET .UPAM DA BO ZA NAS TUDI
KDAJ BOLJE . LEP POZDRAV .