Pozdravljeni!
Moje vprašanje bo morda malo nenavadno. Sprašujem glede fizičnih posledic anoreksije oziroma pomanjkljivega hranjenja odraščajočega dekleta. Stara je 16 let. Zaradi velike izgube teže je izgubila menstruacijo. Težo je sicer v zadnjem času pridobila na nekakšno sprejemljivo, vendar s prehrano, ki nikakor ne more zagotavljati zdravega razvoja. Njena hrana je le zelenjava in sadje, brez vsakršnih maščob, moke ipd., ne je ne krompirja, kruha, testenin, mesa. Zanima me, koliko časa lahko še traja do prihoda menstruacije in ali tako ravnanje laahko pusti trajne posledice.
Za odgovor se vam najlepše zahvaljujem!

Helena

Spoštovana Helena,
ker menim, da sem vam na del vprašanj že odgovoril, si poglejva motive za pretirano hujšanje: prvi najpogostejši je želja po pridobitvii vitke postave, tudi če osnovna telesna konstitucija tega ne dopušča (orsnični kot nad 90 stopinj), posledica je načenjanje vitalnih rezerv.Drugi razlog za pretirano hujšanje je oblika protesta, ki ga v nekaterih okoljih in nasilnem vzdušju ni dovoljeno izreči.Tretji razlog je želja po obvladovanju in kontroli sicer naklonjenega okolja, ob pomanjklivemu samospoštovanju in nepripravljenost za sprejetje ženske vloge. Literatura omenja pri eni tretjini, tistih ki trpe zaradi anoreksije, travmatske spolne izkušnje v zgodnjem otroštvu.Anoreksija predstavlja resno življenjsko nevarnost, kadar pade telesna teža pod kritično mejo in doseže skabokrvnost ogrožujopče razsežnosti.Prva pot naj bo torej k splošnemu zdravniku in v laboratorij( za oceno slabokrvnosti), nato pa v eno od skupin, ki se ukvarjajo z motnjami prehranjevanja in jih vodijo tiste, ki so lastno anoreksijo že premagale.(Muza)Včasih je treba še k psihiatru, kladar vse našteto ni dovolj in bo samospoštovanje še naprej prešibko, da bi si pomagala zgolj z lastnimi močmi.

Spoštovana Helena,

Oglašam se vam v vlogi osebe, ki je po skorajda desetletju boja z anoreksijo in bulimijo le-ti premagala.

Anoreksija je bolezen, ki jo pogojujejo kompleksni vzroki. Zdravljenje je sicer obsežno in lahko dolgotrajno, vendar pa JE BOLEZEN OZDRAVLJIVA. V majhnem odstotku resda lahko izzveni sama po sebi, vendar je ta odstotek res majhen. Pri večini pacientov je potrebna večplastna zdravstvena obravnava. Ne vem, kaksne vrste pomoči je bilo dekle, ki ga opisujete, deležno, vendar pa vam vseeno svetujem, da poiščete zanjo psihiatrično pomoč. Pridobitev telesne teže ne pomeni nujno tudi ozdravitve. Pomembno je njeno psihično počutje, njeni vzorci razmišljanja, ki jo vodijo v samodestrukcijo, depresijo, odmikanje od realnosti, beg,… Pogoj za ozdravitev je razrešitev notranjih konfliktov, sanacija psihičnih poškodb, ki so jo pripeljale na pot anoreksije in eliminacija bolezenskega razmišljanja ter zamenjava le- tega z zdravimi vzorci mišljenja. Vse to lahko nudi in doseže LE usposobljen terapevt.
Podporne skupine so zelo uspešen način pomoči, vendar ne takrat, ko je oseba še v akutni fazi bolezni in je simptomatika še močno prisotna, saj programu, ki ga izvajajo podporne skupine, v takšnem stanju ne morejo slediti. Tovrstne skupine so primerne za fizično stabilizirane osebe v kasnejših fazah okrevanja.

Če je dekle že deležno ustrezne psihiatrične obravnave in je njen terapevt seznanjen z njenim načinom hranjenja, je morda najbolje, da dekle le vzpodbujate v njenih korakih k okrevanju in ji stojite ob strani. Pot iz anoreksije je težka, dolga in trnova- spremembe se ne porajajo čez noč. Potrebno je veliko vztrajnosti in potrpljenja-tako iz strani pacienta, kot tudi iz strani bližnjih, ki jih ta bolezen posredno hudo prizadene. Verjemite mi, da vem, kako hudo je spremljati osebo, ki trpi za motnjo hranjenja. To bolečino sem videla v očeh svojih bližnjih, ko sem bila sama ujeta v krempljih anoreksije, hrati pa sem tudi sama spremljala bolezen svojih sotrpink.

Dekle zagotovo zelo trpi. Najvec, kar ji lahko kot bližnja oseba nudite, je ljubezen in podpora! Vse ostalo je delo terapevta in zdravstvenega osebja.

Le pogumno naprej! Ne pozabite, da je bolezen ozdravljiva!

Z lepimi pozdravi,

Kaja Š.

a)Anoreksija (ali drugače – zasvojenost s stradanjem)

Sam termin pomeni »izguba apetita«,čeprav imajo prizadete osebe prav normalni apetit po hrani,le drastično kontrolirajo svoje uživanje hrane.
Po ocenah iz Anglije »zboli« zanjo približno ena 15.letna deklica na vsaki 150.
Lahko se pojavi že v otroštvu (prim. tudi 6 letnih),ali kasneje v življenju; najpogosteje pa se začne v obdobju pubertete.

Anoreksija je najekstremnejša in najbolj življenje ogrožujoča med motnjami hranjenja (po ocenah skoraj 20 % prizadetih umre,možne pa so tudi dolgoročne posledice,lahko tudi težke:
osteoporoza – (bolezni kosti),gangrena,sterilnost,depresije,itd…)Nekateri psihiatri iz kliničnih opazovanj sklepajo,da se zaradi fizičnih procesov ob stradanju ljudje z anoreksijo vedejo drugače,kot bi se sicer,če bi jedli »normalno«,kar bi bilo potrebno upoštevati pri obravnavi.

Pogosto se začne z »čisto navadnim« hujšanjem.Ženska oz. dekle misli,da bo vitkejša srečnejša,lepša in bolj samozavestna.Za dieto se lahko odloči iz navidezno nepomembnih razlogov,kot je prihajajoče poletje,premajhno krilo od prejšnje sezone,opazke ljudi
(kot npr.: tiste od sorodnikov,npr.: kakšna »bučka« si postala od prejšnjega poletja,kar naj bi pomenilo,da se je zredila),odstopanje od »predpisane teže« za njeno velikost po raznih tabelah.Vendar se v tej fazi (stopnji) še ne more govoriti o anoreksiji.V to se običajno hujšanje prevesi takrat,ko ženska ne neha hujšat,tudi ko doseže svoj cilj v kilogramih.
Ob tem odklanjanje hrane lahko dobi psihološki pomen – postane simbolno izražanje čustvenih potreb.Anorektično dekle npr.: ne bo pokazalo,da se slabo počuti,ampak bo stradalo,da bi ji bilo bolje.Tudi ne bo jedla,ko bo lačna,ampak bo raje naskrivaj gledala kuharske knjige ali revije s slikami slastne hrane.To stradanje je lahko dolgo skrito oz. zanikano s strani bližnjih in zasvojenost prinaša telesu vse več ugodja,postane normalno stanje,na katerega se telo privadi,kar prizadeti osebi otežuje prekiniti to odvisnost.
Okolica v začetku odobrava hujšanje in s tem kaže naklonjenost trudu osebi,ki hujša.
Morda je to celo ena redkih priložnosti,ko ljudje okoli anorektične osebe pokažejo,da jo opazijo.Nič čudnega torej,da se osebi zazdi,da bo še boljša,če bo še naprej hujšala.
Njeni občutki lastne vrednosti postanejo prav odvisni od hujšanja,ki ji daje zadovoljstvo,občutek uspeha in celo energijo za nadaljnjo odrekanje hrani.

Hujšanje se nadaljuje tudi potem,ko ljudje okoli te osebe opazijo,da »nekaj ni v redu«,tudi potem,ko se že zbojijo za zdravje ali celo življenje anorektične osebe.Hujšanje se stopnjuje do te meje,da ta oseba je vse manj,pa še hrano si razdeli na »dovoljeno in prepovedano«,torej tisto,ki po njenem mnenju lahko je,zaradi zelo majhne kalorijske vrednosti in tisto,ki je več noče jesti.Da bi laže premagovala lakoto,ki se oglaša,poveča fizično aktivnost – za krepitev volje,zaposlitev telesa in duha,tudi za hujšanje,včasih za kaznovanje,ker je jedla.Od številke na tehtnici,ki kaže ali je dovolj stradala in telovadila,je odvisno razpoloženje na začetku dneva.Anorektična oseba pride v svojem stradanju do točke,ko ne more več sama nazaj v »normalno hranjenje«.Celo organizem se počasi adaptira in prilagodi na to pomanjkanje energije – dela upočasnjeno in z rezervami shranjene energije.

Kljub naravnanosti anorektične osebe do uživanja hrane pa ima prizadeta običajno velik interes v hrani – a predvsem v pripravi za druge,ko kuha in potem sili ljudi okoli sebe,da pojedo,kar je skuhala.Njena sla (potreba) po hrani se kaže še na en,ponavadi skrit način – v občudovanju slastnih jedi v izložbah,slaščičarnah,pekarnah,pa tudi receptov in slik o hrani.

Anorektična oseba počasi zreducira (zmanjša)spanje,počitek,stike z drugimi ljudmi,ker ji hrana postane tako pomembna.Odrekanje ji daje občutek moči in trdnosti,a vseeno trpi za osamljenostjo,občutki,da se bo vsak čas zrušila,da nikoli ne zmore pojesti »dovolj malo«.

Zanimive so interpretacije (razlage),kaj pomeni zavračanje hrane pri anoreksiji:

-simbolen upor proti patriarhalni družinski ureditvi in obstoječi razporeditvi moči v njej
-otrokov odgovor na krizo v družini
-oblika zavarovanja in zanikanja samega sebe in svojih njegovih/njenih potreb
-»tihi poskus« biti slišan/a,opažen/a,ko je v družini prepovedano izražanje tako imenovanih »negativnih čustev«.Oseba z anoreksijo zaradi svojega hujšanja zares postaja vse bolj opazna,vprašanje pa je,koliko jo razumejo.(Saj osebe,ki bolj malo vedo o tem bolezenskem stanju,ter tudi ostalih dveh,pokažejo veliko nerazumevanja za njene/njegove težave).

Anoreksijo lahko vidimo tudi kot kompromis med enako močnimi potrebami za odvisnostjo kot tudi neodvisnostjo.Mnoga dekleta z anoreksijo prihajajo iz zaprtih družin,ki spodbujajo otroke k trdni povezanosti znotraj družine.Dekle si želi zapustiti družino in zaživeti zunaj nje,a dvomi,da je tega sposobna,tako da si še vedno želi pozornosti iz družine.Kot rešitev nezavedno izbere anoreksijo,kjer s strogim obvladovanjem svojega telesa sporoča,da sama odloča o svojem življenju,istočasno pa s tem ko zboli,vidno kaže,kako rabi skrb drugih.

Upam,da sem ti s tem kaj pomagal.

Lep pozdrav

By Piccolo

spoštovana kaja
hvala za vzpodbudne misli, res je težko, ko bi ji vsi radi pomagali, pa ne znamo. Odklanja vsako nadalnjo pomoč, kakršnokoli terapijo, saj je zelo samosvoja in zaprta vase. Zato je tudi njen krog prijateljev zelo zelo majhen, vendar ga s svojo zaprtostjo sami še bolj oži. Po eni strani pa je občutljiva, ranljiva, odkrita, po drugi pa je lahko strašno sebična in neusmiljena pri zadovoljevanju svojih potreb. Ali ima prisila pri takem človeku kakšen smisel?
V nekaj, kar sama noče, je ne moremo prisiliti, sami ji pomagati ne znamo. Zaveda se, da njeno ravnaje ni v redu. Zaveda se, da s tem škodi sebi in celi družini, saj smo velikokrat vsi že čisto na koncu z živci, kljub vsej ljubezni, naklonjenosti in želji po izboljšanju. Mi lahko svetujete, kam naj se obrnemo, kje bi jo morda lahko pripravili do tega, da se odpre in morda najde vzrok svojih težav.

vas lahko vprašam še to,
kaj je pri vas vplivalo na to, da ste se odločili za zdravljenje, po kolikšnem času in ali vam je bolezen razen grenke izkušnje pustila kakšne posledice

lep pozdrav
helena