Pozdravljeni!

Imam en problem, ki je rezultat drugega problema; namreč, pri nas doma pije mati(55) že 5 leto in je skoz nezadovoljna ne vem s čim, ampak ko spije, ima stisko in potem se 2 dni zapija do kome, obtožuje očeta (54) za varanja (če je bilo res, je danes samo izgovor za pitje) ali mene (kar nekaj),… Postavila sva ji že ultimat (2x) da tako ne gre več naprej in naj se gre zdravit; niti ni to ultimat, ker je potem obljubljala, da ne bo več, da mora sama s sabo razčistiti in da bo, bla bla bla.

Ko sem ji pred 1 tednom (napije se ga za 2 dni, potem obžaluje in 2 tedna je ok, potem pa se krog spet ponovi) dala naslov kontaktne osebe, ki se ukvarja z zasvojenostmi in bi imela cca 3-5 obiskov zastonj (da se vsaj pogovori in razbremeni), pa še inf. o ustanovah kjer se uspešno ukvarjajo z alk., je rekla da ne, da ona to ne rabi, da bo že sama s sabo razčistila…. jaz pa sem besna in nemočma. Oče je premil, se samo sekira in požira kritike ko je pijana, mene pa skrbi, kdaj se bo ubila, saj takrat zelo rada manipulira s tabletami, se zaklepa v sobo, nazadnje je padla po štengah, razbila stekleno sliko, obležala pred vrati, in obležala v gozdu-sreča, da jo je fotr našel.

Prosim, svetuje kaj naj še naredim ker čakati, kdaj bo ona dosegla dno in si priznala (vedno si nekak prizna naslednji dan, pa da ji je žal, midva ji poveva kaj sva vse morala prestati,….) potem pa, KO že imam neko rešitev, pa spet reče, da bo ona že sama popidenala sama s sabo!! Lahko, samo ne na rrračun najinih živcev – upam, da razumete.

Lepo pozdravljeni!

Tina – pripravnica v socialni stroki (in zgleda doma tudi)

Hej Tina!

Jaz imam popolnoma isto situacijo, čeprav ne z mamo! Prav tako ne vemo več kaj naredit, ker se krog znova in znova ponavlja…vsakič isto, kratko obdobje ko je ‘vse ok’, potem kakšna drobna težava, spet kriza, spet se ga zapije in se na koncu obdobja pitja obvesti vse da se bo ubila, se naje tablet (vedno občutno premalo – in nato laže, da jih je pojedla ogromno) in se zaklene v stanovanje, da jo najdemo tam (po možnosti na postelji)… in naslednji dan je vsa skesana, obljubi da se bo šla zdravit, čez dva dni že reče, da bo že sama to zrihtala…in vse še enkrat od začetka. In se dela kot da nič ni in se ni nikoli nič zgodilo.

Tudi mi smo na koncu z živci – oz. bolj potrpljenjem! Na začetku smo mislili, da se bo res ubila itd, potem pa smo ugotovili, da gre bolj za manipuliranje oz. grožnje. Seveda nam pa ni vseeno…še zdaleč ne. Ker nikoli ne veš, če je tokrat pa slučajno resno mislila. Tudi imeti to neprenehoma v mislih in spremljati njene cikle pijanosti…in poskušat pomagat, in upat, da bo tokrat pa res šla na zdravljenje…in gledat, kako se uničuje…težko je!
Vsa situacija se vleče že približno 4 leta in ne kaže da bi šlo na bolje.

In, če ima kdo kakšen pameten nasvet kaj narediti, kako se obnašati…prosim, tudi jaz bi bila zelo hvaležna!!!

Draga Tina,

Globoko se me je dotaknilo tvoje pismo in tvoj klic v sili. Kako pomagati osebi, ki je odvisna od alkohola, kako pomagati bolniku, ki drsi v prepad in rešiti pred tem prepadom osebo, ki jo imamo največkrat najraje na svetu: svojo mamo.

Tina (sklepam, da si še zelo mlada) v vsakdanjem in treznem življenju kažemo vsi ljudje dobre in prikrivamo svoje slabe lasnosti. To nas seveda stane nekaj psihične energije, ki jo porabimo, da to sliko vzdržujemo. To zahteva naš moralni jaz, naša vest. Naša vest pa se v alkoholu stopi. V procesu razvoja odvisnosti od alkohola morala izgublja svojo moč. Kako do alkoholne pijače, postane važnejše kot igranje vloge dobrega, poštenega in treznega človeka. Človeku, ki je odvisen od alkohola mu njegov moralni jaz spočetka še prebuja občutke krivde, spočetka še čuti ljubezen do bližnjih, počasi pa začne ta čustva izrinjati, ker jih čuti kot ovira na poti v popolno odvisnost.

Tina, pišem ti kot bivša odvisnica od alkohola. Sama sem se odločila za zdravljenje, ko sem bila stara toliko kot tvoja mama in ko sem dojela, da sama ne bom zmogla najti pot, ki bi me vodila v svobodo. Svoboda je pomenila postati neodvisna od alkohola. Poiskala sem strokovno pomoč. Pot je bila težka in danes ko trezno doživljam življenje vredno človeka, sem na novo rojena in z menoj tudi vsi, ki me imajo radi oz. so me imeli radi tudi ko sem pila.

Tina, če ne gre drugače, takoj poišči sama strokovno pomoč, kjer bodo tebi in tvojemu očetu poskušali pomagati in ti svetovati, kako pripraviti mamo do zdravljenja.

Svetujem ti, da se obrneš na Psihiatrično kliniko Ljubljana, Enota za zdravljenje odvisnih od alkohola (Poljanski nasip 58) in prosiš za sprejem pri dr. Jakopiču. Meni in še veliko zdravljenim odvisnikom je pomagal, da smo ponovno spregledali in se začeli zavedati lepote življenja v treznem stanju.

Držim pesti tebi in predvsem mami, da bosta uspeli. Če te še kaj zanima mi lahko pišeš na stran foruma.

Duška

Duška, saj težava je prav v tem, da se ta oseba ne zmore odločiti, tako kot si se ti, noče niti iti k psihiatru ali komurkoli – zavrača vsakršno pomoč ker si v bistvu sploh ne prizna, da ima problem!
Prisiliti nekoga da poišče pomoč se ne da, pogovarjanje in prigovarjanje ne učinkuje, ker reče ‘ja ja’ in se smehlja in gre čez eno uho noter in čez drugo ven.
Preizkusili smo na vse načine, počasi, nežno, s pogovarjanjem, z grožnjami, biti ob njej, jo pustiti samo…nič. Zaradi alkohola je bila tudi že nekajkrat internirana v bolnico, poznajo jo vsi reševalci, pa je nič ni streznilo.
Pred kakim letom je celo hodila k psihiatru, vendar se je kasneje izkazalo da zgolj zaradi videza… In da je dobila recept za tablete.

Izčrpali smo vse možnosti, ki so nam pršle na misel in ne vemo več kaj.

Duška, kaj je tebi pomagalo k odločitvi da končaš s takim življenjem? In, res sem vesela zate, da ti je uspelo!!!

Mimi, sklepam, da predvsem ti in tudi vsi ostali, ki ste blizu osebi o kateri pišeš še niste čisto obupali. Največji problem odvisnih od alkohola je ta, da imamo oziroma smo imeli vsi popolnoma enako obnašanje. Nismo si hoteli priznati, da smo bolni, v redkih trenutkih treznosti, ko smo se podzavestno zavedali svoje bolezni, pa smo vse prepričevali, da zmoremo in da lahko ta probem rešimo sami. To ABSOLUTNO ni možno, tako kot se srčni bolnik ne more sam operirati.

Bolnik odvisen od alkohola misli, da se vse suče le okrog njega, in da ga nihče pravzaprav ne razume. Zato tudi pogosto grožnje s samomorom, ki pa v resnici niso grožnje, ampak klic na pomoč.

Mimi, kot sem že napisala, pot v neodvisnost ni lahka. Vendar je alkoholno breme dosti težje tako za odvisnike kot za njihovo okolico.

Meni osebno je med drugim, ogromno pomagal razgovor s pozdravljenim (ozdravljeni nismo nikoli) odvisnikom, ki že 20 let abstinira. Samo oseba ,ki je bila nekoč na dnu, mi je znala odpreti oči, mi ponuditi roko upanja in me prepričati, da lahko premagam edinega sovražnika, ki mi uničuje življenje, če ne zavrnem pomoči in se odločim za zdravljenje. Danes vem, da je bilo vredno poskusiti ,saj sem težko bitko zapustila kot zmagovalka.

Mimi, poskusi še s to možnostjo.

Duška

Pozdravljeni mimi_ in Duška!

Prvo, DUška, najlepša hvala za tvoje koristno svetovanje!

Verjetno obe vesta, da je tisto pismo zamo vrh, da ne rečem samo pokrovček napisanega, pokrovček 500 litrske steklenice omamne pijače.

Poleg glavne skrbi, me vsake toliko časa prešine misel mojega kolega, ki je rekel, TIna, ali ne greš ti tudi po materinih stopinjah (alkohol)? Naj povem, da sem zelo racionalna in zelo dobro furam življenje z vednostjo kaj je prav in kaj ne,…. Skratka, pijem ne, slukec likerja naredim samo za novo leto. Zato niti ne vem, od kod mu ta ideja, vendar se me je pritaknilo: Tina, pazi, da ne bos te vzorce ne vede popeljala s sabo. Čeprav sem si že 100x rekla, da se raj prej fentam kot da bom tako sranje delala sebi in drugim.

Zdej pa glede prvotne teme: SAJ, KAKO ČLOVEKA PRIPRAVITI DO OZDRAVITVE? Ena od možnosti je bila ta, da naslednjič ko bi spet terorizirala okolico znotraj hiše, bi jo z očetom enostavno odpeljala na urgenco in rekla, da je hotela delati samomor (tablete itak skoz neki je) pa da bi potem sklenila tisti dogovor, pa mogoče psihiatra bi vidli, se pogovorili,….dokler ni mimi napisala, da jo vsi reševalci poznajo.

Se pravi, najboljše, da poiščem kakšnega p.alkoholika; vendar, jaz sem mami rekla, da bo mene prepričala da misli resno edino z 10 obiski pri AA, da posluša zgodbe drugih kaj so delali v opitem stanju; ona je šla res 2x ke, vendar ko se je je verjetno začelo lotevati oz. douzdeavti, da je tudi ona taka, potem ni več hotela z izgovorom, da so drugi “črni” /politično obarvani/. TO MEN POTEGNE ŠELE PO 2 LETIH!!!!!! Sedaj me nč več ne prepriča dokler ne proba vsaj to.

Potega že drugi teden, ko je vse OK, KAO, in sam čakam, kdaj bo spet udarl. Mislim pa, da fotr tud!

Najbolj žalostno je pa to, da skozi vse žalostno oz. predvsem težko otroštvo, ki sem ga imela, sem ravno sedaj spet začela uživati življenje kot takrat ko sem bila majhna brezskrbna deklica, pa kar čutim, kako mi bo nekaj spet vse uničilo. in povem vama, da je kar težko živeti!

ko hočes stvari delati v dobro, jih reševati itd

Tina DUŠKA, ČESTITAM TI ZA POGUM IN VOLJO!

Pozdravljena Tina!

Ob vsem že zapisanem bi rada dodala samo še eno informacijo institucije, kamor se lahko obrnete, in sicer: Institut Antona Trstenjaka na Resljevi v Ljubljani (kjer se ukvarjajo s problemi odvisnosti).

Vem, da je težko in da tudi vi izgubljate energijo, vendar rešitev morate poiskati skupaj z mamo: vaša rešitev – ni njena (seveda njene odločitve in dejanja ne smejo in morejo biti na vaš račun).

AMPAK, poskrbite zase , samo tako boste pomagali sebi in mami.

Vse dobro in lep pozdrav,

Mihaela.

Ga. Mihaela!

Prosim povejte mi, kako poteka pri vas prvih 5 obiskov, na podlagi čega se odločate, kakšni so vaši programi (okvirno poznam vašo organizacijo vendar ne sistema dela).

pozabila sem povedati še, da JE mami IMELA POGOVOR S P. ALKOHOLIKOM in to je bil moj stric, njen brat, (o madona, cela rodbina je ze skor v alkoholu) vendar je z njo nehal se pogovarjati ker je videl, da ne rešujeta stvari ampak ga ona izrablja za čebljanje in pitje! Mislim, pol je itak vse jasno.

Ker je spet nekaj časa kao OK SITUACIJA, bom očeta vprašala, kaj si misli zdaj po vsem tem….a bova spet čakala, al je njemu to kul dokler je mirno al kaj? včasih se mi zdi in to sem mu tudi ze rekla, da mu kar pase vsa zadeva da se ne resi k je tok indiferenten, po drugi strani sva oba sprasevala mami KAJ JI JE SPLOH NAROBE KO NAM VSE ŠTIMA? če je psiha, potem naj gre k strokovnjaku, magari oba, no in tudi ona je ze slisala da verjetno mora nekaj najti da ne boto mirno zivljenje tako dolgocasno. no to zadnje dvoje je seveda ze moj obup, ko se vrtim v miselnem krogu in iscem kot hrcek resitev iz tega brezna….ona dva pa sta oba tako nekako easy

lp

Pozdravljeni!

Najprej se opravičujem, ker se zaradi odsotnosti nekaj časa nisem oglasila. Posredujem vam nekaj podatkov o društvu Ozara.

Ozara Slovenija – Nacionalno združenje za kakovost življenja je humanitarno društvo, ki deluje v javnem interesu na področju socialnega varstva.

Programi psihosocialne podpore in rehabilitacije so namenjeni ljudem s težavami v duševnem zdravju, ljudem v duševni stiski ter njihovim svojcem.

Nosilni programi društva so : Mreža stanovanjskih skupin, Mreža dnevni centrov ter Mreža pisarn za svetovanje, poleg navedenega se izvajajo številni dopolnilni programi, kot so: skupine za samopomoč, Klubi svojcev in prostovoljcev, tabori, socialna mreža,….

Posamezniki se prostovoljno odločijo za vključitev v program.

Torej, če povzamem: programi so namenjeni ljudem s težavami v duševnem zdravju in ne posameznikom s težavami z alkoholom.

Če bi želeli še kaj podrobneje izvedeti o društvu, mi sporočite.

Z lepimi pozdravi,
Mihaela.

Hej Tina!

Kako grejo stvari?

Pri nas nič novega, za pomoč te vrste še slišat noče, ker ‘ona nima problema in bo že sama pošlihtala zase’….
Kot sem že rekla, lahko je miljon društev, ampak ona ne bo šla nikamor.
Vesela bi bila kakšnega alternativnega predloga (pa brez zamere, Duška, vem, da je bilo z najboljšimi nameni…ampak ne gre), morda od kakega psihologa…o tem, kako rravnati s takimi ljudmi, iz dneva v dan, ob krizah…!

Prosim za pomoč!

Najlepša hvala in lep dan vsem!

vse po starem. danes je spet taka, valjda vikend, jst budalo pa še dopust 2 tedna k bi blo boljš bit na šihtu.

danes sem razmišljala, da moram iti ven iz te družine. hvaležna sem jima, da sta mi pomagala v težkem otroštvu in me rešila, zato mi je še toliko bolj žal, da jima jst sedaj ne morem vrniti pomoči….vendar, če nočeta, jst ne morem nič. prejšnjič, ene 2 tedna nazaj ko je bila spet nalita, je sveto obljubila, da bo šla na pogovor na center za socialno delo, kjer bi ji vsaj svetovali kam se lahko obrne,…. a ha, ni šla. danes, pa je spet pila, in oče, če bi bil normalen, bi se mu vse skp obračalo tako kot se je meni, je pa namesto iskrenih čustev se nekaj hihital in z njo se poskušal pogovarjati (vse je že 5x eno in isto povedala oz, nakladala), ko pa je trezna, je pa vedno siten v družini, včasih jo tko sovražno gleda, skratka skoz kaže neko nezadovoljstvo….in jst sm spoznala, da dokler ne bosta iskrena drug do drugega, predvsem pa vsak zase, potem se ne bo nič rešilo ampak bo prej ko slej enkrat tako počilo, da se bo cela dolina zatresla.

nič, jst počakam do decembra ko se mi izteče pripravništvo, ne vem kako bo s službo, prve tri mesece počakam, da dobim pogodbo in si vzamem podnajemniško stanovanje, če pa ne bo nič, se bom pa fentala. jst ne morem več, že sama imam ogromno težav, k se nič ne premakne, potem pa še to sranje z mojima2 naj gledam….ne gre. nimam nobenega za pogovor in enostavno ne zdržim več, niti nočem, niti se ne bom potrudila! 15 let je predolga, od takrat se me drži drek, driska in nevem kaj še. pozdravček

živjo!

sem pisala prejšnji teden, pa ne vem zakaj ni gor?!

skratka, pri nas ne gre! stanje je isto, pred-nazadnje sva imeli fiksn datum da bo šla na center za socialno delo kjer ji bodo ponudili inf. kam se lahko obrne po pomoč… aha, ni ššla.
zdej v petek je bla spet v reznu…………………………………………………………………………………..SKRATKA, JST SM VSEGA ŽE TOK SITA, DA ŽE GOLTAM NJUNO KOZLANJE! najbolj me mori, ko sta mi pomagala saj sem imela težko otroštvo, sedaj, ko se pri meni uredi, jima jst ne morem pomagat, pa še v sociali delam!! oz. hočem jima pomagat, samo nočeta. in zato, z občutkom krivde, tihom potrpim še teh par mesecev, ko se mi izteče pripravništvo, napnem vse sile da job in spizdim v podn. stanovanje, kajti jaz tukaj ne morem več dihati. moja2 skoz špilata neko igro, kako sta srečna, ko se vidi da ni to to, ko pa ne špilata, pa data jasno vedet da sta nezadovoljna. za znoret, res!

sama ima tud kup težav, največ s samozavestjo, zato moram iti na luft in v miru poiskati sebe, predvsem pa nočm več vsrkavati njune probleme, katere nočeta reševati. in skoz se vmešam zraven, probam reševat, pa nč.

15 let se me že drži isti drek, pa še druga driska in nobenega nimam za pogovor, 2 vezi sta se mi šfizili, izvem, da pri obeh izigrana,,,,,dost mam iger. hočem pa samo fer odnose in ljubezen. no sej, do marca še zdržim na tem svetu, potem pa odidem, tako ali drugače. T.

Tina, pozdravljena!

Predlagam ti, da se nekoliko umakneš iz nastale situacije, da boš lahko zbrala svoje misli in zase, ne za mamo, naredila načrt za naprej.

Kaj si mislila z napisanim “no sej, do marca še zdržim na tem svetu, potem pa odidem, tako ali drugače”??

Če se želiš pogovoriti, se lahko oglasiš na moj mail (klikneš na moje ime na vrhu posta).

Vse dobro ti želim in držim pesti.

Z lepimi pozdravi,
Mihaela.