alkoholizem….
Pozdravljeni,
ne vem, če sem se obrnila na pravi naslov, a bom vseeno probala:
Pri nas doma je oče alkoholik. Mama je bila vzgojena v prepričanju da mora biti vedno poslušna in ustrežljiva in podrejena možu. V svoji nevednosti (ni hodila v službo, ni imale prijateljic za pogovor, živi na vasi…) je bila prepričana, da če bo potrpela in se ne bo ločila, da bo s tem naredila največ za svojo družino, otroke…
Šele sedaj, ko smo otroci odrasli in se pogovorili z njo in ji razložili naše poglede na nastalo situacijo in problem alkoholizma (da ni važno samo da je oče v družini, ampak je pomembno kakšen oče je…), je ugotovila, da je s tem, da se ni postavila zase naredila največjo napako.
Problem je najmlajša sestra (19 let). Odkrito priznava da jo mrzi, ne spoštuje in ji zameri, da se ni ločila. Rada bi ji pomagala da zadevo vidi tudi z maminega takratnega pogleda. Naj povem, da je mama vse svoje moči in vse kar je imela dala za nas otroke in nas vzgojila po svojih močeh. A tega sestra ne vidi. Ne želim, da sestra misli, da se je mama odločila prav, ker se ni. Rada bi samo, da bi jo razumela zakaj tako…
Pogovori ne pomagajo, saj ne želi poslušati. Razumem, da je v teh letih, ko se otroci počutijo vsemogočni, nezmotljivi… Zato sem pomislila, da ji kupim knjigo, katero bo lahko brala takrat, ko si bo sama zaželela, ko bo razpoložena za to…
In pri tem se zatakne. Katero knjigo naj kupim? Ne bi rada še poslabšala situacije, zato vas prosim, da mi svetujete, ali naj kupim knjigo in katero oz. kako bi lahko pomagala sestri, saj vem, da tudi ona trpi zaradi tega…
Spoštovana!
Vaše razmišljanje se mi zdi zelo razumno, razumevajoče in dobronamerno. Vašo željo, da bi pomagali sestri razumem in verjamem da vam to uspeva že sedaj, čeprav še ni opaziti. Mislim, da se bo sestra slej ko prej gotovo omehčala, zato ne bodite preveč žalostni zaradi sedanje situacije in razočarani, če bo sestra kljub vašim prizadevanjem vztrajala v svoji zameri, saj gre tukaj za fazo skozi katero sestra mora iti, da bo potem mami lahko odpustila. V trenutni situaciji pa se mi zdi pomembno, da sestro sprejemate, skupaj z vsemi čustvi, ki jih nosi v sebi ter ste ji na voljo za pogovor, v katerem naj ima možnost izražanja jeze ter obsojanja staršev. Jeza je zdrava in boljše je, da jo sestra izraža, kot pa da bi jo zakopala v sebi. Res je pa tudi, da če se bo jeze predolgo oklepala, bo to samo podaljševalo njeno trpljenje. Scott Peck pravi, da je jeza kot glodanje kosti, vendar ta kost si ti sam. Zato je pomembno, da odpustiš zaradi sebe samega, zaradi svojega zdravja in miru. Vendar najprej mora biti jeza, “obtožba” in “obsodba”, potem pa bi bilo res dobro, da pride do odpuščanja. Do tega poskušajte sčasoma pripeljati svojo sestro. Pri tem pa bi znalo pomagati, če bi mama hčerki pisno ali ustno poskušala razložiti, zakaj je vztrajala v takšnem odnosu ter se ji na nek način opravičila, ker ji ni omogočila lepšega otroštva. Verjamem, da bosta sestra in mama dosegli spravo, pa čeprav še ne sedaj. Ob tem pa skrbite tudi za mamo, da ne bo zaradi vsega tega dogajanja obremenjena s krivdo, saj veste in ona sama ve, da je ravnala, kakor je najbolje znala in v najboljši veri, da dela v dobro družine, če jo poskuša ohraniti. Njeno ravnanje je bilo povsem razumljivo in tudi zelo pogosto v družinah alkoholikov, čeprav je s tem še najmanj koristila sebi, pa tudi svojim otrokom ne. Vendar lahko je biti pameten po bitki, ko si pa sam v takšni situaciji, pa vidiš kako zelo težko je narediti odločilni korak in kako včasih niti ne veš, da bi ga bilo dobro narediti, saj je tvoj pogled zamegljen in zaslepljen…
Zavedajte pa se s sestro, da stvari, ki bolijo, učijo, kar pomeni, da greste lahko naprej v življenje z izkušnjami in modrostjo, katere ne bi imeli, če se ne bi srečali s trpljenjem in bolečino. Pri vas se to vidi že iz vašega pisma, sestra pa je lahko tudi na dobri poti, da preseže bolečo preteklost ter sprejme odgovornost za svoje življenje. Sedaj je odrasla in lahko sama kroji svojo usodo, kolikor je pač življenje v rokah vsakega posameznika, v vsakem primeru pa sedaj niso več starši tisti, ki bi bili “krivi” za njeno življenje, kot ga živi danes.
Glede knjige nisem prepričana. Morda počakajte, če vam bo prišla v roke kakšna, ki se vam bo zdela primerna za vaš namen. Ne poznam vaše sestre, ampak mislim, da knjiga ne bi smela biti taka, ki bi jo preveč direktno skušala “spreobrniti”, saj bi lahko občutila odpor.
Želim vam takšnih odnosov med vašo mamo ter vami njenimi otroci, da si boste tudi v naprej dajali dovolj prostora za čustva, besede in po potrebi tudi konflikte ter da boste to možnost imeli vsi udeleženi. Oče pa je na žalost verjetno iz tega izključen, zaradi lastne nezmožnosti, ki je posledica alkoholizma.
Lepo vas pozdravljam!
Pozdravljeni!
V vašem problemu je ključno to, kako danes ravna vaša mama – če še kar vztraja v mrtvem zakonu z alkoholikom, je sestra upravičeno jezna in ji bo težko odpustila. Če pa mama že dela korake v smeri rešitve svoje težke življenjske situacije, potem bo tudi sestra prej in lažje našla v sebi razumevanje za mamino ravnanje. Veliko bo pomagalo tudi mamino odkrito priznanje, da je v življenju naredila veliko napako in da jo iskreno obžaluje.
Vsekakor pa ste vsi otroci v isti situaciji – vaša starša sta (sicer za najboljšimi nameni in po najboljših močeh) živela čudno življenje, daleč od normalnega, zato ste vsi otroci zaznamovani s čudnimi življenskimi vzorci. Vsakega od vas čaka veliko dela na sebi, da bo lahko normalno živel in da ne bo ponavljal napak svojih staršev. Zato ste na starše upravičeno jezni, vsi morate skozi fazo jeze in zamere, da jim potem lahko počasi odpustite. Pri tem vam bo pomagalo največ to, da se o tem med sabo pogovarjate, da sprejemate različne reakcije drug drugega, da berete veliko literature o tem področju.
Lp
Za vse prizadete je najbolje, da so čimdlje od alkoholika in z njim prekinejo VSE stike. Tudi sestra bi morala že živeti drugje, npr. sama z mamo do konca šolanja. Priporočam knjigo : Clarissa Pinkola Estes:Ženske, ki tečejo z volkovi , za mamo in kasneje sestro, za sestro pa še: Ti si zvezda tvojega življenja, pa še :Pridna dekleta pridejo v nebesa, poredna pa vsepovsod 1.in2.del.
Mame so labilne, neodločne in nemočne; alkoholiki jih naknadno še ustrahujejo in znajo pritisniti na pravo tipko, da ostajajo.Nato se na takšno življenje navadijo in za seboj potegnejo otroke misleč, v življenju je treba potrpeti, saj bo bolje in ostale klobase… Vsekakor s tvojo sestro ni nič narobe in najboljša terapija za začetek je jeza, naj vse to napiše in spravi iz sebe, potem pa srečno naprej!