Pozdravljeni,
stara sem 28. let, imam 9. let starejšega moža in 6 in pol let starega otroka.
Z možem sva skupaj dobrih sedem let. Kmalu po tem, ko sva se spoznala, sva šla živeti zase in kmalu za tem sem tudi neplanirano zanosila.
Eno leto po začetku zveze se nama je rodil otrok, ki ima zaradi genske napake po meni cel kup večjih in manjših težav (slepota na eno oko, ADHD, motnja pozornosti, šibka motorika, za otrokom so tudi tri operacije in vodimo se pri kar nekaj specialistih, je premajhen in prelahek za svojo starost,..). Za gensko napako nisem vedela do poroda.

Čeprav smo z otrokom prvo leto po rojstvu preživeli bolj ali manj po bolnišnicah, je bil pravi oče in partner, potem pa je začel vedno bolj popuščati na vseh področjih.
Dve leti po rojstvu hčerke sva se tudi poročila, takrat se mi je to zdela dobra ideja. Z njim sem imela že otroka, živela sva skupaj že nekaj časa, mož je vzel kredit, kupil hišo, nabavili smo psa…skratka, na prvi pogled popolna družina.
Že, ko sem bila noseča, je tu in tam kaj spil ob takšnih in drugačnih priložnostih (po službi s sodelavci, ko je šel ven, na obiskih,…), ko sem bila noseča, me je tudi v pijanosti udaril, ampak takrat sem to predpisovala afektu in alkoholiziranosti. Od vsega začetka je tudi govoril, da mu je žal, da je z mano, ker on ni za zveze, ampak otrok je že bil na poti, zato je vztrajal.

Ko je otrok prišel vsaj približno k sebi in je začel hoditi v vrtec, je mož menjal službo in začel delati v bližini doma, jaz sem pa odšla na fakulteto, v upanju, da nam nekoč omogočim boljše življenje z boljšo plačo, kot jo dobiš samo s srednjo šolo.
Čeprav sem bila na faksu uspešna in pridna študentka, sem bila primorana fakulteto pustiti, saj nihče ni mogel hoditi po hčerko v vrtec in z njo hoditi na rutinske preglede. Mami mi je umrla tik pred zanositvijo, oče še hodi v službo, starši od moža pa so predaleč.
Posvetila sem se domu in družini, mož je našel boljše plačano službo, ampak ga skoraj nič več ni doma. Odhaja zgodaj zjutraj, vrača se zvečer. Postaja zanemarjen, ne umiva se redno, ne brije se…
V tej službi je začel še več piti, redki so dnevi, da ne spije vsaj enega ali dveh piv, mnogokrat popije celo še več od tega in nato pije še doma, če najde kaj primernega, če ne si prinese pivo iz službe ali pa si gre v trgovino ponj.
Ne pogovarja se o problemih, ne skrbi zame in za otroka (razen finančno pa še to zadnje čase bolj slabo, ker raje da denar za alkohol), nehala sva imeti spolne odnose, zadnje čase pa celo spiva ločeno.
Na otroka vpije, da je retardiranec, da mu je žal, da ga nismo dali v kakšen zavod, da bi bil tam čez teden, čez vikende pa doma, čeprav se zaveda, da otrok ni ne za prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom, ne za v zavod kjer otroci s posebnimi potrebami preživljajo čas od ponedeljka do petka. Govori, da ni potreboval takšnega otroka, da ga je sit, da je sit mene…
Pogosto se napije do te mere, da dobesedno »zakomira« na kavču, postelji ali pa kar na tleh in se od pijanosti polula v hlače, da smrdi cela soba. Velikokrat je nasilen, predvsem verbalno, včasih pa tudi fizično. Besede ku***, prasica, spi*** iz kuhinje, tvoja soba je zgoraj, zgini mi iz življenja, nisi mi bila sposobna niti normalnega otroka roditi in podobno, so stalnica. Velikokrat mi tudi reče naj spakiram in grem, pa naj ne pozabim vzeti otroka s seboj, ker ga on itak ne potrebuje.

Včasih smo skupaj hodili po nakupih, skupaj sva šla k pediatrinji po napotnice za specialiste, zraven je hodil na preglede, pomagal mi je doma, hodil je k psihologu z otrokom in vedel za stanje, hodil je k specialnemu pedagogu zraven… Zdaj vse opravljam sama, celo dela, ki so fizično pretežka za žensko. Ne zmorem več tempa, ne fizično ne psihično.
Ničkolikokrat sem se poskušala pogovoriti z njim, mu povedati, da tako ne gre, da je odvisen od alkohola, da otrok vse sliši in naj ne bo takšen pred otrokom, da razumem, da je razočaran nad življenjem in situacijo z otrokom, ampak zdaj ga imamo in je kar je, toda ne pomaga nič. Objemala sem ga, se pogovarjala z njim, ga tolažila, mu poskušala pomagati, mu z majhnimi dejanji, kot so sveže skuhana kosila, ko pride domov, njegova najljubša hrana, božanje, dajanje pozornosti, ampak nič od vsega tega. Ne ceni vsega kar sem naredila in kar naredim, ne vidi ničesar, vse je samoumevno.
Psihiatru noče, ker z njim ni nič narobe.
Zdraviti se odvisnosti od alkohola ne gre, ker on ni odvisen od alkohola, njemu samo včasih paše kaj spiti in za to kar počne v pijanem stanju mu niti ni žal, če se sploh spomni kaj je počel.
Za terapevte po njegovih besedah nima časa zaradi službe. Pravzaprav je: »nimam časa, ker delam«, zadnje čase zelo prikladen izgovor.
Čas mineva, vsa skrb je na meni. Poskušala sem se pogovoriti z njim naj zamenja službo, da si službo lahko najdem tudi jaz in si ustvarim pogoje, da se odselim, pa mi je rekel, da on službe ne bo menjal, varstvo za otroka pa naj iščem jaz, če hočem iti delati. Z druge strani pa mi ves čas očita, da nimam službe. Dejansko je pa ne morem imeti, vsaj ne takšne na dve smeni, ki so dandanes najbolj dostopne.
Nekaj izkušenj sicer imam z deli preko študentskega servisa, ampak delodajalce, ki iščejo delovno silo za dopoldanski čas bolj zanimajo tiste prave izkušnje, pretekle redne zaposlitve. Tega pa nimam.
Pišem prošnje za dopoldanski čas, ampak srečo imam, če vsaj dobim negativen odgovor. Stvari se nikamor ne premaknejo.
Otrok tudi vidi moža pijanega, polulanega, ležati na tleh. Sliši zmerljivke, vidi moje solze,… Ampak si vse skupaj predstavlja po otroško: oči je slabe volje, oči je utrujen, očiju si nekaj grdega rekla, potem te je kregal in zdaj jokaš,… Oče je za otroka Bog.

Včeraj je spet prišel domov pijan, ko sem videla, da stvar ne vodi nikamor, sem otroka stuširala in spravila v posteljo, jaz sem pa odšla ven, da se stvar umiri. Ko sem prišla domov je bil še bolj pijan, ker je vmes popil še steklenico šampanjca. Čeprav sem se odmikala je hodil za menoj, žalil, zmerjal in provociral. Na provokacije se nisem odzivala in sem ga prosila, če lahko vsaj zakuri, da ne bo ponoči hladno. V kuhinji je vzel nož in z njim zamahnil proti meni, nato pa šel drva sekati z nožem in ne s sekiro. Porezal je sebe in prišel nazaj ves krvav po hlačah in roki.

Ne najdem več izhoda…

Spoštovana Veverička2009,

zelo jedrnata bom in prosim, vzemite moj odgovor resno.

Izhod obstaja in to je, da si takoj poiščete pomoč zunaj družine, ker v njej nimate več niti osnovne varnosti, da ne govorim o tem, čemu vse je izpostavljen vaš otrok. Prenehajte si zatiskati oči pred moževim nasiljem in ga prijavite. Pojdite na CSD, na Društvo za nenasilno komunikacijo, v Žensko svetovalnico. Ne čakajte, kdaj bo mož pripravljen na zdravljenje, ampak se sami takoj vključite v skupino svojcev alkoholikov (Al Anon) ali katero od številnih drugih skupin za ljudi, ki imajo probleme z alkoholom. Vi ga vsekakor imate, tudi če se ne opijate. Obiskovanje skupine vam bo pomagalo, da boste postopoma našli rešitve vseh opisanih težav.

Če želite kak bolj konkreten nasvet, me lahko pokličete. Pomembno je, da ukrepate takoj.

Lepo pozdravljeni in srečno,

Veverička, takoj ukrepaj, takoj!

Jaz bi ti isto svetovala (kot Jana), že če bi prebrala tvoje srhljivo pismo samo do tod:
Na otroka vpije, da je retardiranec, da mu je žal, da ga nismo dali v kakšen zavod, da bi bil tam čez teden, čez vikende pa doma, čeprav se zaveda, da otrok ni ne za prilagojen program z nižjim izobrazbenim standardom, ne za v zavod kjer otroci s posebnimi potrebami preživljajo čas od ponedeljka do petka. Govori, da ni potreboval takšnega otroka, da ga je sit, da je sit mene…

To je psihično in čustveno ubijanje otroka. In ti to dopuščaš.
Deklice, ki so jih npr. spolno zlorabljali očetje/očimi, kot odrasle povedo, da jih je najbolj dotolklo ne posilstvo, temveč to, da jih mama ni zaščitila!
To dajem kot primer.
Ne obsojam te! Poskušam ti prikazati grozljive razsežnosti posledic pekla, ki mu izpostavljaš sebe in svojo hčer. (Tudi če ne bi sledil napad z nožem, je že do tod zadeva potrebna takojšnjega ukrepanja – odmika od moža.)

Tvoj mož je v strahotni situaciji, iz katere zanj ni izhoda, dokler ne bo sam spoznal, da je z njim “vse” narobe.
Ti pa tu nimaš nobenega drugega izhoda kot UMIK. NEMUDOMA.
To ni človek, za katerega ga tako zelo želiš imeti.
To boš v sebi reševala pozneje. Prvi pogoj sta VARNOST IN MIR.

V terapevtskih in neterapevtskih podpornih skupinah je veliko ljudi, ki so prestajali to ali še hujše stvari – in so se REŠILI. Izhod namreč JE. Poslušaj svojo intuicijo, svoj ohranitveni nagon, svoj materinski zaščitniški impulz. Ne racionaliziraj (npr. “kako bo z denarjem”), opusti iluzije (“saj me ima rad”, “saj ni slab po srcu”), reci NE strahu (“kako bom brez njega” – saj si že BREZ NJEGA!). En del v tebi točno ve, kaj je treba storiti. Daj mu moč! Za svoje življenje in za življenje svoje hčerke!

Saj sta predhodnici več ali manj vse povedali – ni kaj filozofirati, temveč si moraš rešiti življenje. Rada bi samo opozorila na tole “zmoto”, če te slučajno to nekako zadržuje, da ne bi odšla z otrokom:

Otrok tudi vidi moža pijanega, polulanega, ležati na tleh. Sliši zmerljivke, vidi moje solze,… Ampak si vse skupaj predstavlja po otroško: oči je slabe volje, oči je utrujen, očiju si nekaj grdega rekla, potem te je kregal in zdaj jokaš,… Oče je za otroka Bog.

Otroci, ki so žrtve nasilja, se zelo pogosto postavijo na stran nasilneža, držijo z njim, se mu dobrikajo, ga držijo za roko na sprehodih (in ne drugega starša, ki ni nasilen do njega), skratka, se obnašajo, kot da je to najboljši človek na svetu. Mislim, da gre za obrambni refleks, da skušajo s tem nekako umiriti nasilneža, da ne bi še bolj divjal. Enako velja za žrtve spolnega nasilja svojih staršev. To ni ljubezen, to je strah in samoobramba. Tvoj otrok je s tabo vred žrtev nasilja, in sicer psihičnega. S svojim vedenjem skuša zaščititi tebe in sebe.

Ženska svetovalnica in SOS telefon za žrtve nasilja (telefonske in naslovi so na netu) imajo tudi zatočišča za ženske in vanje sprejemajo tudi brezposelne ženske z otroki. Z njihovo pomočjo se nekako uredi tudi finančna plat. Za začetek vsaj pokliči nekam, za občutek, za pogovor …