Pozdravljeni!

Na vas se obračam, ker ima sestra hude težave z alkoholom. Stara je 20 let in pol. Srednje šole ni dokončala, takrat so tudi v šoli svetovali, da šolanje prekine zaradi izredne nemotivacije. Takoj, ko je prekinila, je začela z delom preko ŠS. Še vedno dela preko ŠS, vendar pa je vmes zaradi zdravstvenih težav in poškodbe kolena delo prekinila.

Začelo se je pred kakimi dve leti, ko smo jo doma našli pijano in skoraj v nezavesti. Klicali smo rešilca. Odpeljali so jo v bolnico. Povedali so, da ima nično toleranco na alkohol in da v stanju vinjenosti zato lahko prihaja tudi do epileptičnih napadov. Po tem dogodku smo se doma odkrito o tem pogovorili. Pove, da je pila, ker sta se s fantom skregala in je mislila, da bosta vezo prekinila. To naj bi jo tako potrlo. Obljubila je, da tega ne bo več storila. Razložili smo ji, kakšno tveganje zanjo predstavlja alkohol. Po tem dogodku je bilo nekaj časa v redu, potem pa se je podobna zgodba ponovila še dvakrat ali trikrat. Takrat smo tudi zaprosili zdravstvo za kakšno pomoč, saj je mami zaznala, da lahko da ves čas pije po malo, vendar ko je enkrat preveč, je prepozno in se začne tresti in ji trza roka (nekakšen napad). Svetovali so nam vključitev v psihiatrično obravnavo. Z vsem smo se strinjali, ona sama pa se s tem ni strinjala, ker je bila mnenja, da tega ne potrebuje in da lahko prekine z alkoholom, če se tako odloči in je obljubljala, da tega en bo več počela in da ji lahko zaupamo. Seveda ji zaupati nismo več mogli in vztrajali, da se vključi v obravnavo. Imela je en pogovor s psihiatrinjo v bolnici, ker se je odprla, tudi jokala, da ne ve zakaj to počne, da to počne, ko jo kaj skrbi (predvsem veza s fantom, ko se kaj skregata). Svetovala je nadaljnja srečanja, ki pa jih je ona zavrnila. Ko se je nazadnje to zgodilo, smo ji doma lepo povedali, da ima očitno težave, ki jih sama ne zmore rešiti, prav tako se mi vsi ob vsej situaciji počutimo nemočne in ji povedali, da menimo, da smo zanjo storili vse, da pa je sedaj na njej, da se vključi v obravnavo in s tem ona stori tudi nekaj za nas. Povedali smo ji, da nam ni vseeno, da jo imamo radi. Sama sem ji povedala, da me kadar koli ji bo težko lahko pokliče in se bova pogovorili (ne živim več doma) in da ko jo bo prijelo, da bi pila, naj me pokliče, bom prišla do nje in bova poskušali drugače rešiti težave. Dvakrat je res tako naredila in me objokana klicala, da naj pridem. Sva se pogovorili (težave s fantom) in povedala ji je, da ji je bolje. Vedno ji povem, da me lahko pokliče tudi sredi noči, če bo potrebno. Ves čas smo ji na voljo. Starši so tudi precej v navezi z njenim fantom, ki pa je pred časom povedal, da ko sta skupaj, da vseeno spije kako pivo, tudi če je vse v redu med njima in da ji to pove, da tako on ne more biti v vezi in da ga to moti, pa se nekako ne obremenjuje glede tega. Povedali smo ji tudi, da s tem ko pije, svoji vezi še bolj škoduje in da če bo s tem nadaljevala, se bo veza res najverjetneje zaključila. Ob tem ji je težko in vedno obljublja, da ne bo več. Vsi se zavedamo, da se sama ne zaveda razsežnosti problema in da je nujna obravnava. Vse zavrača in pravi, da ne bo nikamor šla. Ko ji je fant enkrat rekel, da jo bo peljal domov, ker je kar pri njem pila, je med vožnjo ušla iz avta. Ko ji omenimo, da nas skrbi zanjo, reče, da je to naša stvar in da nas ni potrebno skrbet, da je ona polnoletna in lahko počne kar hoče. Takšen odnos ima po navadi kmalu po tem, ko se strezne in ko so doma (zanjo verjetno) mukotrpni pogovori za mizo. Enkrat, ko me je fant klical naj pridem do njega, ker je pila in ne ve kaj naj stori, da ne bo dobila napada, sem šla in potem je bila jezna nanj, ker me je poklical in celo grozila, da če ne grem nazaj domov, da bo skočila na avtocesto in naj jo kar povozi avto. Takrat sem se umaknila in sva se še isti večer pogovorili. Ko pride k sebi, običajno joka, da ne ve zakaj je to storila, da ni hotela, da je želela samo mal spit in ni vedela, da bo tako veliko itd. Bolj ji dopovedujemo, da je nujno, da se nekam vključi, saj ji bo to samo dobro in da v tem nima kaj izgubiti, bolj zavzeto to zavrača. Enkrat je še bila pripravljena iti do psihiatra in je rekla, da sta se v redu pogovarjala, dogovorila se je celo za nalsednji termin. Ko pa je prišel čas, da bi mogla iti (približno po enem mesecu in pol), enostavno ni šla.

Sama ne vem več kaj storiti. Te dni sta starša na morju in je sama doma. Ker nas vse skrbi, kako in kaj, smo dogovorjeni, da jo večkrat pokličem, grem do nje itd. Včeraj zjutraj sva bili na vezi in je bilo vse v redu, potem sem ji povedala, da imam v službi sestanek in da jo po sestanku pokličem in se lahko oglasim pri njej. Se je strinjala. Klicala sem jo nekaj po 12. uri in potem še enkrat kasneje in poslala dva smsa. Ni se mi oglasila. Ključa stanovanja nimam, ker sem ga vrnila, ko sem se preselila, zato tja nisem mogla. Po šestih urah je klic vrnila in imela čudne izgovore, da ni gledala na telefon, da je pozabila poklicat, da je gledala film, da je bila zunaj itd. Povedala sem ji, da smo dogovorjeni, da če je sama doma, se mora vsaj na vsaki dve uri oglasiti na telefon in ga imeti pri sebi, ker nas upravičeno skrbi zanjo. Opravičila se je, ker se ni javla in rekla, da se pa jutri lahko vidiva, da danes tako fant pride do nje.

Včeraj potem nisva več govorili. Danes pa me mami kliče z dopusta, da jo je klical njen fant, da je bila sestra včeraj in še prejšnji dan precej pijana in da tega ne more več prenašati, da je to zanj pretežko breme in da bo vezo najbrž zaključil. Danes bo mogoče še vseeno šel do nje, ni pa prepričan, ker ga je strah v kakšen stanju mu bo odpršla vrata, ko bo prišel.

Razumem ga in podpiram, da kaj takega po dveh letih ne more več gledati in celo podpiram to, da gresta narazen in ji celo pojasni, da vezo prekinja zaradi alkohola. Mogoče ji bo to odprlo oči. Sama se včasih sprašujem ali bi mogla nastopiti bolj strogo in ji reči, da zanjo nisem več na voljo dokler se nekam ne vključi. Ob tem se bojim, da si bo kaj naredila in si sama tega ne bom odpustila, poleg tega sem videla napredek v tem, da je vsaj dvakrat v težki situaciji poklicala in takrat ni posegla po alkoholu.

Doma ne vemo kako ravnati. Želeli bi, da jo nekam vključijo. Vsi se strinjamo, ampak žal ne moremo nič, ker je polnoletna in sama to vse zavrača. Tudi ko je bila v bolnici (napad 3 krat), smo prosili, če lahko nekaj časa ostane tam in ji pomagajo, žal ni šlo več kot to, da se je pogovorila s psihiatrinjo, potem je podpisala, da ne želi nobene pomoči in spet smo obstali.

Prosim za pomoč. Sama več ne vem kako in kaj. Vsi smo izčrpani ob tem. Ona pa si sama več kot očitno ne more pomagat.

Hvala.

Pozdravljeni,

razumem vašo stisko in željo, da bi sestri pomagali, vendar je res tako, da mora sestra, ki je polnoletna in odgovorna za svoje življenje, tudi sama sprejeti zdravljenje. Namreč, zdravljenja odvisnosti prosti volji ni, in ne more biti, saj je motivacija osnovni pogoj za kakršnokoli obravnavo. Kar ste tudi sama opazila, če vaša sestra ne prihaja na pogovore, je odveč govoriti o zdravljenju odvisnosti.
Kaj lahko naredite?
Lahko se izobražujete, se naučite kaj je vaša vloga v odvisnosti vaše sestre. Vloga staršev? Pri odvisnosti vedno obravnavamo celo družino, saj je edino na ta način možno pričakovati trajne rezultate.
Preberite si http://www.bukla.si/?action=books&book_id=53 in /ali http://www.bukla.si/?action=books&book_id=1668, rudi lahko http://www.bukla.si/?action=books&book_id=15596
Pridružite se skupini Al-Anon za samopomoč družin alkoholikov http://www.al-anon.si/index.php
Skratka, nehajte bit nemočni, izučite se da boste lahko pravilno ukrepali.
I javite se še kdaj.

Lep pozdrav,