Hči je stara 18 let.V zadnjih 2 letih je zamenjala družbo, popolnoma se je spremenila.Ni ji mar za bližnje, postala je otopela kot da nima nobenih čustev. Sobo ima popolnoma razmetano, v njej lahko leži umazana posodna dneve,nobenih hobijev,zadirčna,prepirljiva,za vse krvi mene/druge, veliko željo po maščevanju oz. vidi določene osebe kot da ji zavidajo (celo mene), kot da je nimajo radi, menjava razpoloženje,…
Gimnazijo je izdelala s srednjim uspehom, brez prave volje in motivacije.Doma ne spoštuje osnovnih pravil, za vse pravi da je njena stvar, kdaj pride,kdaj in kam gre,kdaj in kako bo jedla,…Pred par leti ni smela niti vohati cigaretnega dima, sedaj pokadi nekaj škatel na dan. Pogosto pije; 2-3 piva niso zanjo nič posebnega. Pred dvema mesecema sem jo dobesedno vlekla po tleh domov, tako je bila nalita, ona pa je hotela kar nekam pobegnit, pa da si bo vezla življenja. Drugi dan o tem ni hotela nič slišati, Kot da se ne bi nič dogajalo, zgodilo. Izogiba se naše družbe,domov prihaja ko ji je, oziroma ko nas ni. Okrog govori laži, da jo izkoriščam, da nima kaj za jesti, ko nas ni doma,… Namesto reševanja težav se poslužuje obtoževanja, kritiziranja in zanikanja, češ da govorim nekaj oz. vidim nekaj kar sploh ni, jo tako žalim in uničujem. Da jo jaz pripeljem do tega, da je potem tako živčna itd.Povedala sem ji, da tako več ne gre več naprej, da je potrebno spoštovati določena osnovna pravila, spoštovati bližnje,…, če tega ne zmore mora oditi. Ona pravi, da gre itak od nas vstran, da si bo najdla gasjonero blizu fakultete in me tako ne bo več ovirala in jaz nje. Ima še dva mlajša brata, ki jo imata zelo rada in jima je za vzor.
In včeraj je znova prišla domov zelo pozno, s svojo “prijateljico”, enako pod vplivom alkohola, vse je smrdelo po hlapih v stanovanju,… Povedala sem ji, da je zame to alkoholizem in da tega ne dovolim. Vseeno ji je bilo…. S prijateljco sta v sobi druga drugo tolažile in kritizirale vse povprek….
Povedala sem ji, da potrebuje pomoč, ne le 1 x, ne posluša me, moji pogovore doživlja kot muko, napad, teror. Počutim se popolnoma nemočno….Svojega otroka imam rada, ne morem gledati kako propada, po drugi strani pa ne morem več dopustiti, da tako manipulira in ima tak odnos doma.
Kako naj pomagam njej in sebi, saj imam vzporedno občasno občutek, da sem jaz kriva, da pije, čeravno ona trdi da to ni pitje, ampak čisto normalno to delajo vsi… Ne vem ali je rešitev da gre stanovati zase, ali je to lahko popolen polom?
Ali po drugi strani če ji ne uspe stanovati zase tako kot si je zamislila (po mojem mnenju nerealno tako doseči-pravi da bo tudi kenarila, kar po moje pomeni da še prej pride do “zastonj pijače”, ter si tako prislužila dodaten denar za plačevanje vseh stroškov), kako dolgo še trpeti tako vedenje, kako dolgo še torerati in tako “živeti”?
HVALA!

Popolnoma razumem vašo skrb in dilemo. Je vaša hči, imate jo radi, a radi bi jo tudi spravili na pravo pot.
Glede na situacijo, ki jo opisujete, mislim, da bi morali dobiti nekoga, ki bi vam stal ob strani, ker boj bo trd in dolgotrajen. In ne boste smeli popustiti.

Bi to bil lahko vaš “mož” oziroma hčerkih oče. Niste ga omenili, zato ne vem, ali lahko računate na njega. On je prava in kompetentna oseba, upam tudi, da ima voljo in moč, da pomaga svoji hčerki.
Če ni njega, boste med ljudmi, ki vaju poznajo, našli nekoga, ki je v očeh hčerke še kolikor toliko primeren, da bo vajino zavezništvo imelo vpliv.

Ne verjamem, da bi vam lahko to uspelo sami, razen, če vas neka notranja stvar tako močno žre, da veste, da ne boste za nič na svetu popustili.

Vsi vam bomo rekli, da morate naredit in razčistiti s hčerko vi. Ne obstaja nihče drug, ki bi to lahko naredil namesto vas. Pri njenih letih pa je vprašanje, če tudi vi sploh še lahko.
Če ima hči nekoga, ki ga ima rada, morda je to njena prijateljica, morda ima fanta… preverite, ali bi lahko na svojo stran pridobili tudi njo/njega. Več vas bo, manj izhodov bo imela.

In potem ji boste povedali, da tako ne gre več. To pa boste naredili samo, če boste vi verjeli in bili prepričani, da je to prav. Če vi niste čisto prepričani, da jo je potrebno na trdo prijeti in ji pomagati na pravo pot, potem vam ne bo uspelo.

Sedaj ostaja še vprašanje, kako jo boste postavili na pravo pot.
Pravilo je: postavili boste meje. Določili boste, kaj dovolite in kaj ne. In če bo kršila, morate vedeti, kaj je naslednji korak. Prav je, da se v tem trenutku zavedate: obstaja realna možnosti, da bo odšla od doma. Kaj bo v tem primeru? Boste popustili, boste obžalovali?

To morate sedaj vedeti. Pri mladostnikih ni pogajanj. Pri takšnih, ki so zasvojeni, še manj.

V kolikor imate dodatno vprašanje se oglasite. Še bolje bi bilo, če se posvetujete s strokovnjaki, ki imajo več izkušenj: http://pelikan.karitas.si/zasvojeni/programipomoci_odvisniki.php

Vam pa toplo priporočam, da naredite plan, se ga držite in vztrajajte, vztrajajte. In ne odnehajte dokler se ne znajdeta na isti strani.
Lahko boste naredili napako, ampak nobena ne bo tako huda, kot je ta, da nič ne ukrenete.

Odzivi drugih: http://med.over.net/forum5/read.php?151,7217272,7217272

Hvala za odgovor.
Odločila sem se, da se bom čimprej osebno obrnila na strokovnjaka/psihiatra,ki se ukvarja z zasvojenostjo.
Hčerki bom povedala,da ji denarja iz svoje strani ne dam, v kolikor tudi sama ne stopi do psihiatra. Doma pa se bo morala držati osnovnih navodil (pospavljati svojo sobo,brez alkohola in normalen odnos,opravit določena opravila doma). V kolikor tega ne bo hotela sprejeti, lahko gre.Ne glede na to kako hudo mi bo, ne glede na to kakšne grožnje in obtožbe bodo padle, od tega ne bom odstopila.

kaj je z vami, kakšen alkoholizem, zasvojenost, psihiater, halo? iz muhe delaste slona, ker je njej všeč, in kdaj pa kdaj rada spije 2,3,5 pivov? res problem, fakulteto dela? potem ma že dost u glavi kaj ja in kaj ne 😉 2 meseca nazaj čis nalita, par “včeraj” s prijatelco domov? seprau 2× v dveh mesecih? le za kaj se obnaša tko kot se, zamisli se 🙂 kelnarjenje = zastonj pijača? ti res nimaš pojma o čem govoriš.

@Andreja: sveti kristus in smo leta 1705 😉 zakaj je nebi kar križali ker je njena mati zafrustrirana?

Leto ni pomembno, pomemben je smisel življenja.

Nekateri reči so skozi stoletje in tisočletja ostale enake in to je življenje kot takšno.
Kaj je poanta življenja, če ga preživiš omamljen od različnih substanc? Brez da bi vedel za svojo mamo, brez da bi imel pravega prijatelje, fanta, punco, brez da bi nekaj ustvaril in pustil nekaj za sabo?
Ne vem …. se pa sprašujem ali ni to, da si zadet in v tem vidiš smisel, morda zgrešena pot? Še enkrat: ne vem, samo meni se ne zdi ravno produktivna.
Se pa vsak sam odloči.

In ker je hči stara ravno 18 let in gotovo še potrebuje kakšno vzpodbudo in nasvet mame, moram še enkrat potrditi, da bi mama morala udariti po mizi in poskusiti nekaj naredit, pa čeprav to naredi zadnjič.

V letu 2011 je po mojem mnenju še vedno tako. 🙂