Spoštovani!

Prosim za mnenje, četudi odgovor poznam že sama. Moj mož mnogo preveč pije. Pije skoraj vsak dan, zaradi tega zanemarja delo v službi- imava skupno podjetje. Kadar je trezen je zelo sposoben, dobro dela, pridobiva nove posle. Ampak to je samo nekaj tednov v letu, ko se za to sam zavestno odloči. Moram reči, da doma nikoli ne pije in ne pije na raznih feštah. Zame je tipičen alkoholik, ki to priznava samo določenemu krogu pivskih bratcev in ožji družini, ostalim pa skriva.

Imava tri leta staro punčko, ki ga občasno zaradi njuegovih izpadov odklanja. Je zelo tečen, naporen, včasih tudi naporen v družbi. v bistvu grem raje v družbo brez njega (kar je seveda zelo redko), saj me zna v pričo drugih najedati in spravljati v neugodno situacijo na isto temo cel dan. Prav tako pokvari čisto vsako lepo stvar: Odhod in prihod na počitnice popestri z kričanjem in dretjem ob prenašanju prtljage. Da se ga rešim, raje vstanem eno uro prej in sama uredim stvari pred odhodom od doma. Skratka s sitnarjenjem mi gre pošteno na živce in me totalno odbija. Nasploh postaja agresiven in razmišlja o partnerstvu kot o podrejeni ženi, ki jo lahko tudi fizično ustrahuješ in sexa s tabo na ukaz, seveda pa mora v sexu tudi neizmerno uživati. Sexati sploh več nočem, ker je sex v pijanskem stanju zame prenaporen.

Dogovorila sem že dva sestanka na temo zdravljenja, pa ni hotel z mano. Zataji tisti dan, ko je treba od doma. Ali pa je morda celo nekaj dni prej trezen v dokaz, da zdravljenja ne potrebuje.

Prosim povejte mi, kako naj pristopim k problemu. Res ne bom več trpela sitnarjenja, zmerjanja in celo fizičnega obračunavanja. Mu sploh lahko pomagam oz spremenim stvari? Ne bojim se ga zapustiti. Imam svoje stanovanju, vir prihodkov pa si bom že ustvarila.

Spoštovana gospa Fricolina,

tako kot ste sami zapisali – odgovor že poznate in veste, kaj vam je storiti.
Njega spremeniti ne morete, lahko se le sam odloči za spremembo. Dobro veste, da njegovo zanikanje pred javnostjo in zavračanje pomoči ne vodi v lepši jutri, ampak v postopen propad. Njemu ne morete pomagati drugače, kot da vztrajate pri tem, da je tako življenje za vas in vajino hčerko absolutno nesprejemljivo in nedopustno in tega ne boste prenašali več.

Prav imate in tu vas res popolnoma podpiram: ni vam več treba trpeti ponižanja, osamljenosti, sitnarjenja, zmerjanja, delovne nevestnosti, fizičnega obračunavanja, spolnega nasilja ipd. Predvsem pa ne smete več dopuščati, da bi vse to morala spremljati tudi vajina 3-letna hčerka, ki je konec koncev tu največja žrtev, saj ji je alkohol »ukradel« očeta.

Taka jasno postavljena meja je edino, kar lahko pomaga človeku, ki zboli za alkoholizmom. In vedeti mora, da je ta meja mišljena resno – da kar rečete, tudi naredite. Od tu naprej je pa odločitev, kaj bo naredil zase, za svoje zdravje in družino njegova. Skoraj gotovo pa je, da brez strokovne pomoči ne bo šlo. Vaša odločitev pa je, ali mu želite stati ob strani v procesu zdravljenja (če prav razumem, sta bila dva neuspešna sestanka tudi tako mišljena) in ohraniti odnos (v primeru uspešnega zdravljenja).

Vztrajajte in poskrbite zase in za hčerko! Srečno!

Če gledam od “zunaj” je stvar čisto enostavna: z otrokom greš
stran, možu pa poveš, da si se pripravljena vrniti samo, KO (in
ne ČE) gre na zdravljenje. Potem je odločitev, ali bo imel družino ali
ne, njegova.

Seveda pa ni tako enostavno. Sploh ne zate…težko si predstavljam, da
bi še lahko imela rada človeka, ki te je maltretiral toliko časa.
Čas ne zaceli vseh ran.
To pa veš samo ti sama.