pozdravljeni! tukaj sem nova in še ne vem ali bom našla rešitev za moj problem.Stara sem 27 let , pet let sem že poročena in imam dva majhna otroka. Živimo v hiši skupaj z mojimi starši, vendar imam svoje gospodinjstvo. Vendar vsakič ko želim kam oditi imam stražarje. Kam greš kdaj prideš zakaj pa že spet?????Zelo redko grem kam. Včasih k moževim staršem, včasih na kakšen klepet…
Pa še vedno vzamem otroke s seboj. Ali mi lahko kdo svetuje? Ne bi pa se rada zamerila mami in očetu saj drugače kar dobro shajamo.

Jaz sem že zdavnaj ugotovil, da če dve generaciji (družini) živita pod isto streho, prej ali slej pride do prepirov. Redki so taki, ki jim to ratuje. Moj nasvet je, da se odseliš nekam na svoje. Saj vem, da je to povezano s stroški, ampak se da. Mogoče samo najameš kaj na začetku, potem pa razmišljaš dalje. Pa še en manjši nasvet. Če se boš dopolnjevala, ni potrebno še enkrat odpirat novo temo, ampak kar spodaj, pod isto temo napišeš dodatek. Prišparaš nam malce prostora…

Vem da si prestrašena in na nek način te tudi razumem. Starši so pač STARŠI in ne morejo iz svoje kože, in hočejo dokazati svoj prav na tak način, kot so ga imeli pred 27timi leti, to se pravi, ko si bila otrok. In ta stvar zna biti mučna, vseskozi te sprašujejo in te imajo pod kontrolo.
Za začetek poskusi s pogovorom, problemi bodo po moje z očetom, kajti spustil se je v svoj svet alkohola in s takim človekom se je težko pomeniti. Poskusi se pogovoriti in to ne le par minut, poskusi jim dokazat, da si dovolj stara in si nekaj že dosegla s tem, da imaš svojo družino ter potrebuješ svoj prostor in čas zase na tem svetu. Naj se malo zamislita nad tem ter kako bi bilo, če bi njih nekdo stalno nadzoroval.
Drugače bi ti dosti ljudi svetovalo, da pojdi na svoje oz. si kupiš lastno stanovanje, kar pa je v teh časih sila neprijetna reč, kajti dohodki so v naši državi bolj slabi, pač odvisno kje delaš.
Upam, da sem ti kaj pomagal, v bistvu pa nisem odkril kaj posebno novega.

LP

res vaša mnenja so zelo dobra ,poskusila sem že večkrat s pogovori, če je pijan noče govorit oz. ne ve kaj govori ,če pa je trezen pravi kaj bomo o tem saj je vse v redu. Selitev pa ne pride v poštev

Pozdravljena, prestrašena. Že sem hotela oditi skozi vrata proti domu, le še enkrat skočim sem na forum in tvoje pisanje me ponovno pribije na stol. Če ti rečem dekle, se ne bom veliko zmotila. Imaš težavo in to veliko – svojo ljubezen občutek odgovornosti do staršev, tisti občutek, da si “dolžna”ostati pri njih, ker so ti toliko nudili. To je tvoja težava in predno se boš lotila reševanja drugih, boš morala v sebi najprej razčistiti s tem: koliko si še dolžna podrejati se željam staršev. Morda te s svojo dobroto pravzaprav izsiljujejo in pritiskajo na tvoja njim dobro poznana čustva. Če imaš svoje dohodke, če z lastnimi sredstvi preživljata z možem svojo družino, če boš močno želela prekiniti tako stanje in tak način življenja, ti bo to zagotovo uspelo. Vztrajati moraš, ker drugače ne bo šlo. Raje se za začetek vsi štirje preselite v male prostore, starejše stanovanje, kakorkoli že, odkoder boste imeli boljši manevrirni prostor za nadaljnje izpolnjevanje svojih – lastnih potreb in želja. Tako način življenja ti ne ustreza in tak način življenja te bo zagrenil tako močno, da čez nekaj let ne boš več prepoznala sebe. In, kaj meniš, bodo od tako zagrenjene osebe imeli tvoji otroci in tvoj mož? Ali si ne zaslužijo toplega doma, sonca v stanovanju, četudi brez vseh stolov, sedeti se da tudi drugje! Si ne zaslužijo smeha, ko se vrnejo domov, veselja, ko sproščeno gledate televizijo? Če veš, da to zaslužijo, bodi odočna in jim skušaj nuditi:

Kar pa se tiče očetovega alkoholizma – vsak alkoholik trdi, da ni alkoholik. Vse drugo je krivo, da poseže po kozarcu in v njem utaplja vso svojo žalost, nerazumevajoče okolice, ženo, ki ga ne mara, otroke, ki ga ne razumejo…. Kjerkoli in kadarkoli bo našel izgovor, da se bo prepustil kozarcu. Naj se ti ne smili, ker mu s tem škoduješ, bolj kot mu pomagaš. Pojdi do njegovega zdavnika, naj ga ta brez očetove vednosti, da si bila pri njem, pokliče na razgovor in naj mu zdravnik pove, da je alkoholik in kaj temu sledi. Brez usmiljenja je potrebno alkoholika pritisniti ob zid, ker druge rešitve ni! Ni tistega – jutri bom nehal, dajte mi še en teden, potem grem na zdravljenje! Ne, zdaj in takoj! Ko bo pristal na zdavljenje, pa se začne vaš del pomoči pri tej zadevi.

Bodi močna, kajti premlada si, da bi postala zagrenjena in da bi životarila.
Lep pozdrav in veliko sreče pri pravilni odločitvi.
Marija

ja sedaj si tudi ti marija mene zadela v srce. Ne vem ali sem dovolj močna čustveno in finančno da bi šla čisto na svoje. Sem namreč edinka imamo kar veliko hišo in konec koncev se vedno ne počutimo tako slabo. So obdobja beline in obdobja sivine

Oprosti, drago dekle, nisem te hotela zadeti v srce. Resa življenje nudi obdobja sivine, beline, in ne pozabit drugih barv, ki nam tako lepšajo bivanje na tej polobli. Ampak, vem pa tudi, kakšno je življenje s človekom, ki vse prerad pogleda v kozarec. Tako življenje me je spremljalo od sedmega leta starosti. Žalost, ki spremlja in uničuje energijo vsem ljudem poleg takega človeka, je le premočna. Če pa človek upa zdržati, potem zdrži. A koliko manjka kvalitetnemu življenju, če nisi napolnjen s tisto energijo, ki ti jo daje tvoja okolica, tvoji najbližji, tvorji starši? Zelo veliko. In škoda je živeti tako življenje, ki ne prinaša vsakodnevnega veselja do našega obstoja. Lep pozdrav,
Marija

Vse dosedanje pisanje sem pazljivo prebral, vendar nikjer nisem zasledil
nobene besede o tvojem mozu. Kaj dela on ? Kaj misli, kako se obnasa?
Je na tvoji strani, ali strani tvojih starsev? To se mi zdi vsaj toliko pomembno,
ce ne bolj, kot odnos s starsi.

Razumem, da imate veliko hiso, a je vendar ocitno se dovolj majhna, da lahko
pridejo k tebi “starsi v copatih”. Cudi me, da tako kategoricno zatrjujes, da
selitev ne pride v postev. Ne vem, zakaj.

Pazi, da se ne bodo sedanja obdobja beline prelila v sivino, sivina pa v crnino.

Pa kar odlocna bos tudi morala biti.

Enostavno bodi odločna in se upri! Če živite skupaj, še nimajo pravice biti tvoji stražarji! Začrtaj si svoje meje!!!
Glede na to, da imam vedno kup “neumnosti” na zalogo, ti pa lahko svetujem, kaj bi naredila jaz: vsakič, ko bi šli starši kam ven, jih sprašuj, kam in kdaj pridejo. Sčasoma bodo že dojeli.

Prav vsi lepo pozdravljeni! Rada bi se vam vsem zahvalila za moralno pomoč. Eno od vprašanj je bilo kaj reče na to moj mož…
Moram priznati da imam zlatega moža. Res se zelo veliko pogovarjava, v vsem me podpira in če bi z njim ne bila tako kot sva bila pred petimi leti vsa ljubeča , bi že zdavnaj obupala. Vedno bolj se zavedava da najin odnos raste na teh preizkušnjah.