Pozdravljeni,
prosim za mnenje bralcev te teme in hvala.
Stara sem 50+, ima dva sinova. Tisti zaradi katerega pišem je starejši, star 28 let. Z njim je bilo zelo naporno živeti in še vedno je tako. Upala sem, da se bo spremenil, trudili smo se vsi njegovi, ampak on je zadnjič izjavil: “ne znam drugače”. Pred letom, ko je bila prevedena knjiga Ne stopajte več po prstih, sem začela razmišljati, da ima neko obliko MOM. Vse je zgolj pri mojih domnevah, saj on noče nikamor in po njegovih zagotovilih z njim ni nič narobe. Ko le ugotovi, da je spet zažural v petek in da je s tem zelo narobe, pa sledi tista izjava : “NE znam drugače”. Problemi so bili že v osnovni šoli v obliki raznih lumparij in laži. Srednjo šolo je delal 6 let in jo končal z mojimi hudimi napori, sodelovanjem z razrednikom, plačevanjem inštrukcij itd. Pri 17-tih je imel punco, ki je bila po moje tudi MOM, ki ga je naučila izsiljevati na različne načine, da je dosegel svoje. Hodila je k nam in on je manipuliral na razne načine. Takrat sva se z njegovim očetom ločevala in precejšen vzrok ločitve so bili stalni prepiri zaradi njega. S to punco se je zadeva končala s pretepi in na sodišču. Bilo je grozno in jaz sem plačala neko odškodnino, da se je zadeva zaključila. Potem sem mu plačevala šolnino, da je lahko delal prek študenta. Naredil je poklicno kvalifikacijo in dobil redno službo, višje šole pa ni končal. Doma je bilo grozno. Bila sem sama z dvema sinovoma in hodila v službo. Mlajši je ok, samo ga je tudi večkrat zmanipuliral, pravzaprav je zavajal tudi očeta in seveda stalno mene. Srečal je drugo punco, ki je bolj mirne narave. Preselil se je k njej in nadaljeval s svojim načinom življenja, ki je tak, da je treba iti vsak petek zvečer žurat, pit alkohol, kadit. Potem pa v soboto spat in v nedeljo imet slabo vest za okolico. Tej punci seveda to ni bilo všeč in nekajkrat se je selil nazaj domov, ampak jo je navadno v dveh dneh pregovoril in šel nazaj. Spomladi se je pod pogojem, da se bo zresnil, preselila z njim v drugo podnajemniško stanovanje z dogovorom, da plačujeta vsak polovico stroškov in najemnine. Zdaj je izgubil redno službo, vendar se trudi delati v drugi firmi. Za delo, ki ga zanima je zagnan. Upala sem, da bo pa zdaj njegova preobrazba. Star je bil 27 let, imel službo in za njim je bilo okrog 10 let žuranja, kar bi moralo bit dovolj po moje. Ampak ne, on še nadaljuje vsak petek po starem. Vmes je šel k dvema različnima psihologinjama, na moje prigovarjanje, pa zelo hitro odnehal. Končno mi je postalo jasno, da se ne bo spremenil, zresnil, odrastel. Kot vidim mu je najbolj pomembno, da ima svoje zadovoljstvo ob petkih in ga ne zanima kaj ob tem doživljajo njegovi domači, je egoističen, sebičen.
Jaz sem sesuta, ugotavljam, da mi je na nek način uničil življenje. Groza me je, če bo spet prišel domov, kjer imava zdaj z mlajšim sinom relativen mir. Pripravljam se na to, da bom zamenjala ključavnico, če bo treba in če bom zmogla biti močna, samo bo že našel finto, da bo prišel v stanovanje.
Hudo in grozno mi je, da sem to napisala o svojem sinu, saj ga imam rada in na drug način zna biti zelo prijeten mladenič.

mislim, da je najhujše kar se ti lahko zgodi, da imaš takega otroka. starše lahko prerasteš, od partnerja se ločiš, otrok pa vedno ostane tvoj otrok.
Po moje bi bilo najbolje, da nikakor ne pristaneš, da se preseli nazaj k tebi. bolje, da mu pomagaš plačevati položnice, ampak da je na svojem.

pri meni je upanje počasi začelo umirati, ko sem ugotovila da imam dva družinska člana MOM-ovca.
težko je odraščati v taki družini… danes nimam stikov z njimi, le z mamo – a zgolj občasno telefonsko, ker je na zadnje šlo ali jaz ali oni (dobesedno nisem mogla več).

želim si, da bi zmogla ustvarit distanco do sina, da mu postaviš meje, da vama z drugim sinom ne poruši vajin na novo ustvarjen mir. res si želim to zate, še bolj za drugega sina, s katerim se lahko poistovetim…. ko danes pomislim kje vse sem bila v življenju prikrajšana, čemu vse sem se odpovedovala, da je bilo drugemu vedno zadoščeno, ustreženo, da je bil mir v bajti (no ja vsaj tisti hip).
kot mami ti mora biti neizmerno hudo (tudi sama imam 2 otroka) …. ko sem jaz včasih potožila doma, je bilo vedno rečeno, ali naj drugega otroka vržem iz hiše. to se mi je zdelo ekstremno, tega niti nisem pričakovala, tega nikoli ne bi naredili, no nazadnje je bilo tako, da sem jih sama zapustila in jim olajšala “odločitev”. zdaj so pač brez hčerke. jaz pa brez staršev in sorojenca.

nočem reči, da je sorojencu huje kot mami ali očetu MOM-ovca, ker to ni tekma, v tej igri vsi izgubljamo, vsak na svoj način.
želim ti da najdeš upanje zase (pa naj bo to upanje da preurediš postavljanje mej ali kaj podobnega), pa lep pozdrav

“Nočna mora” hvala za mnenje in vzpodbudo. Trenutno je stanje tako, da je sin očitno uspel spet enkrat pregovoriti punco in nadaljujeta skupno bivanje v podnajemniškem stanovanju. Mi je pa hudo zaradi nje, ker je v redu ženska, ampak mu vsakič znova nasede. On zna manipulirati in doseže svoje. Jaz sem ji odkrito povedala, da menim, da če bo z njim, bo imela permanentne težave. Sin mi je zabičal, da se ne smem vtikati v njun odnos in se ne.

Medouhec. Hvala za tvoje javljanje. Dejstvo je, da je bil in je še vedno mlajši sin prikrajšan za pozornost, deležen živčnosti z moje strani. Vedno je bil v senci “velikega brata”, si želel njegove pozornosti in se mu podrejal. Ko so mi nekoč svetovali naj dam na hladilnik ključavnico, sem vedela, da tega ne morem narediti zaradi mlajšega sina. On počasi spoznava kakšen je njegov brat, zdaj se mu postavi po robu in mu pove svoje, ampak tudi hitro “pozabi” , ker si želi njegove pozornosti.
Danes me je sin poklical, kar tako da vpraša kako sem (tega sicer ne počne). Sem mu rekla odločno da nočem, da slučajno pride domov. Bil je takoj užaljen, da itak nima namena in me kaznoval s prekinjenim pogovorom. Ja, boli, ampak zgleda da bom morala prekiniti stike, tudi telefonske.

Vodna roža, jaz mislim, da je pri 27 skrajni čas za en zrel pogovor o tem, da če se je odločil iti na svoje, da se enostavno ne more več vračati v tvoje stanovanje, kadar mu to ustreza. Ampak o tem se pogovorita enkrat, ko bo vajin odnos okej in ne kot ultimat. Tudi ti imaš pravico do doma, urejenega po svojih željah, v katerem živijo tisti, ki jim to dovoliš oziroma jih povabiš. Podoben pogovor seveda opravi tudi z mlajšim sinom, ker če še ni odrasel in samostojen, bo pa verjetno kmalu.
Meni se zdi logično, da ko se enkrat odločiš za selitev od staršev, da se ne vrneš več pod domačo streho in sploh ne razumem tega, da se zdi odraslim ljudem samoumevno, da se lahko kadarkoli vrnejo v hišo staršev.
Seveda to ne velja za izredne dogodke, če ti recimo pogori dom in ostalo. Saj se menda razumemo.
Glede odnosa s punco ima pa tvoj sin prav – res ni tvoja stvar, dokler te ne vplete v to in prosi za nasvet, pomoč.

zdaj ko vem kaj je MOM, je to odziv, ki ga prav čakaš in predvidiš. nikakor te ne nagovarjam, da prekineš stike, vsaj ne dokler nisi res prepričana. jaz sem to naredila po 10 letih cincanja. ko spoznaš kaj je diagnoza MOM, je vse bolj jasno, kasneje predvidljivo, kaj bodo rekli, kaj bodo poskusili, da so sladki ko nekaj potrebujejo sicer pa ne…. mislim je napredek že v tem, da veš kaj je MOM in da si ne dovoliš da nate vplivajo tako, da bi npr. ves čas razmišljala o tem vajinem zadnjem pogovoru, pa kaj mi je rekel, pa kaj bi jaz lahko drugače, pa zakaj mi je to rekel. če delaš tako, potem te vržejo s tira in te izžemajo in dosežejo svoje. njim je fajn, ti si pa kot cota.
verjetno bo sin začutil, da si ga razkrinkala, pa se bo vajin odnos spremenil sam po sebi. mene razen mame nihče ni poklical, vprašal zakaj ne grem več domov, kaj je narobe, pa smo se nazadnje videli pred več kot letom dni! okrog razlagajo kakšna da sem, pišejo sorodnikom pisma, da nisem bila na rojstnem dnevu lastnega očeta. na srečo sem zdaj “bolj poučena” zaradi tega foruma in me to ne meče iz tira. lahko pa si misliš kakšni so to ekstremi in kako je to v resnici nepredstavljivo, da lastnega očeta “ne zanima” zakaj si kar poniknil (saj ve zakaj, a ni pripravljen reševat najinega odnosa ali se malo prilagodit niti noče odkritega pogovora).

Vodna roža sin je star 27 let, torej odrasel in sam odgovoren za svoje odločitve, torej tudi posledice. Po tvojem pisanju sodeč se že vedno ukvarjaš z njim kot z najstnikom, ne z odraslim. Kaj počne je njegova stvar in nimaš pravice, da se v to vmešavaš, niti da mu poskušaš vsiliti tvoj način razmišljanja ali svoje vrednote.

. Prav tako pa niti on nima pravice, da počne z vami karkoli se mu zljubi ( pride, odide, vzame..) Za oba bi bilo dobro, da bi se “odvezala” drug od drugega in se ukvarjala bolj s seboj, kot drug z drugim, Šele takrat, lahko sploh vzpostavita nekakšen odnos, ne da bi poskušala vplivati drug na drugega, temveč se sprejela kakršna sta in videla ali se da iz tega ustvariti kakšen odnos ali ne.

Sorojenci so lahko precejšne žrtve takšnih odnosov, ker je eden od otrok doležen vse pozornosti ( četudi negativne) drugega pa se običajno zanemarja, ker ni tako zelo zahteven. Raje poskušaj zgraditi dober odnos z njim, kot da se zaganjaš v drugega, ki si tega niti ne želi. Pa tudi pri drugem sinu se ne bi toliko vmešavala v njega, da bi mu določala svoje vrednote ( to, da gre nekdo vsak petek “žurat” ni grozodejstvo, eni to počnejo leta in leta in obenem živijo povsem odgovorno in polno, drugim pa to ne paše in imajo radi drugačno življennje, vendar ni na tebi, da drugim predpisuješ, kaj se tebi zdi prav)

Jaz bi na tvojem mestu odpletla nezdrave vezi z sinovoma in ju poskušala videti takšna kot sta in ju podprla tam, kjer bi menila, da potrebujeta in da je zdravo zanju in po drugi strani dopustila, da živita svoje življenje , skupaj s tem, da ne bi prevzemala njune odgovornosti za posledice njunih odločitev, saj je to del življenja in del učenja, kako ga živeti.

Seveda nikoli ne nehaš skrbeti za otroka, vendar moraš na eni točki dopustiti, da postaneta samostojna. IN v primeru mom otroka poskrbeti tudi zase in ostale, da te ne potegne v njihov svet na način, ki ni zdrav za nikogar.

Amapk to je zgolj moje mnenje, morda se motim

GittaAna

mislim, da je Gitta Ana zelo dobro povzela bistvo. Sinova punca je tudi odrasla oseba in po svoje izbira poti. Tebi ni treba deliti nasvetov, pa če so še tako dobronamerni. Lahko ji daš samo vedeti, da ne podpiraš npr. nasilja, če do tega pride, četudi ga povzroči tvoj sin. Vse ostalo vmešavanje povzroči kontra učinke.
Pa čimbolj okrepiti sebe in se ukvarjati s produktivnimi stvarmi, ne s praznim razmišljanjem, kaj bo ko bo. To sicer meni ne uspeva najbolje, tako da upam, da se oglasi še kdo s podobnimi izkušnjami.

vodna roža,
priporočam branje knjige Ljubiti življenje takšno kot je avtorice Byron Katie.