Spoštovani!

Nikoli si nisem mislila, da mi bo kdaj tako hudo, da bom čutila tako stisko v sebi, ko enostavno ne najdeš več pravega odgovora sam v sebi, ko čutiš, da je pravi čas, da se obrneš na koga drugega. Ker je v življenju pogosto tako, da je o zelo osebnih stvareh težko razlagat tudi najboljšim prijateljem, mislim, da je tale forum najboljša možna rešitev ta trenutek.

Ko spoznaš nekoga, in tisti prvi meseci skupaj, pa tudi še vse leto, je vse tako zelo lepo, dokler se počasi v odnos ne začnejo vključevati še vsi drugi iz bližnjega okolja, v katerem živiš: mame, očetje, sestre, nečaki… Normalno je, da na začetku ne izveš o nikomer nič slabega, tudi sam se poskušaš prikazati kot dober človek in si želiš, da bi bili odnosi kar se da dobri. In ker oba čutita, da se dobro razumeta in imata rada, pa sta stara tudi dovolj, se začnejo pogovori o tem, kje bova pa živela. Jaz od nekdaj v sebi čutim in si želim, da bi s partnerjem živela nekje čisto zase, vendar se to izkaže kot nemogoče, ker si on od nekdaj želi živeti doma in je na podstrešju že pripravil prostor za prenovo in urejanje stanovanja.
Ko čutiš, da imaš nekoga rad, spoznaš, da mora nekdo popustiti in začne se urejanje stanovanja. Ker sem skoz nekako čutila, da denarja za prenovo ne bo, se očitno denar kar naenkrat od nekod pojavi. Ker mi ni nič jasno, on pa se o tem nič z mano ne pogovarja, me to vse bolj najeda, ker si mislim, da je to sedaj najino skupno življenje in se tudi to mene tiče, ravno tako kot se me bo tikalo, ko bom morala zadeve financirati tudi jaz, če hočem, da bova zadevo izpeljala do konca. Potem postajam vse bolj tečna, ker me to muči in na koncu ga vprašam, pa mi jezen, ker se sploh vtikam v take zadeve odgovori, da je vzel kredit in ne izvem nič več. Moje nezaupanje vanj se iz dneva v dan stopnjuje, in nazadnje le popustim skušnjavi in pobrskam med papirji v njegovih predalih.
Groza me je bilo tega dejanja, ampak sem si rekla, da si tako več ne morem zatiskat oči. In tako sem ugotovila, da je vzel kredit za hipoteko za 15 let in kot solastnik premoženja je bila zraven podpisana tudi njegova mama. Počutila sem se strašno zgroženo in ogroženo že samo iz tega vidika, da se on o takih stvareh dogovarja s svojo mamo, mene pa tudi zanimat ne bi smelo, od kod bova imela denar. Pa to se ja tiče sedaj najinega življenja, kako bova shajala teh 15 let in praktično občutek, da živiš nekje, kjer ni nič tvojega, kjer je lastnik vsega banka, grozno.
Sama sem iz družine, kjer nikdar nismo imeli preveč ničesar, pa vseeno smo se kreditov bali kot hudič križa, tukaj imam pa občutek, da že od nekdaj tako lahkomiselno živijo od kredita do kredita. Pa saj včasih ne moreš imeti vse takoj, da se tudi kaj »prišparat«.
Ko sem mu povedala, da sem brskala po predalih, je bil strašno zgrožen in ni mogel verjeti – skoraj sva šla narazen. Ampak so se stvari pomirile in razložil mi je, da drugače ni šlo. No, potem sva si začela urejati dom… Na koncu sem prišla na vrsto jaz – za nakup pohištva. On je denar od kredita porabil in sedaj živiva od plač od katerih malo ostane, saj imava vsak svoj kredit, jaz za krajše časovno obdobje, on za 15 let.
Vseskozi pa imam občutek, da nima denarja, čeprav bi mu od plače moralo še kaj ostati, da skoz zalaga svojo mamo (ker to ona zahteva od njega) in da zahteva od njega tudi denar za sestro (sama ji zdaje ves denar od svoje penzije), ki se je ločila od moža (predvidevam, da se jima je ravno tako preveč vmešavala v zakon). In potem je moral moj fant prevzeti poleg vloge gospodarja doma, tudi vlogo sina in moža svoji mami kot tudi vlogo moža svoji sestri in očeta njenemu sinu. Od kar sem pri njih, se skoraj ne vidimo, nič ne prihaja k nama na obiske, ampak imam občutek, da kadar mene ni doma, takrat ga dobi v svoje roke in mu narekuje kako in kaj.
Vse skupaj se mi zdi že tako grozno, da njo in sestro in njenega sina sovražim naravnost iz srca in jih sploh ne morem več videt. Ko koga vidim, mi gre od živcev kar na bruhanje in postanem nemirna. Zadnjič sva se malo bolj tako zaupno pogovarjala, pa mi je zaupal, da ga mama najeda, da bi sedaj rada, ko sva si midva stanovanje uredila, da bi pa sestri pomagal (finančno)… Pa kako vendar, ko je zraven podpisana na kreditni pogodbi za hipoteko… Saj vendar ve, da imava vse na kredit!… Pa saj tudi ni dolžan!… Ko odrastemo imamo vendar vsak svoje življenje in živimo po svojih zmožnostih. Preden sem prišla jaz k hiši in tudi na samem začetku, se spomnim, da je moral nečaku, ker, da je ubogi, ker sta se starša ločila, kupovati od sobe od televizorja… sam pa je bil za cel limit v minusu.
Povejte mi, če je to normalno… Povejte mi, ali naj vztrajam, ali naj se zadeve, kako bolj z umirjenim pogovorom lotim, kaj naj mu sploh še rečem v zvezi s tem ali naj preprosto poberem svoje stvari in odidem. Naj povem, da sva se na začetku zelo dobro ujemala in da so to edine stvari, ki so najino vezo najedle tako, da je v takem stanju kot je sedaj.
Pa še to naj povem, da so me na njegovo mamo opozarjali ljudje, ki so delali z njo, ljudje iz istega kraja, češ, da je zelo problematična oseba ter z vsemi skregana. Tudi ko sem prvič prišla k hiši, mi je vedno razlagala, kako so oni drugi takšni pa oni tretji takšni, samo o sebi ni nikoli nič slabega povedala, tako da sem že takrat dobila tak smešen občutek. Ponavadi oseba, ki koga ogovarja ravno v svojo skledo pljuva.

Povejte mi prosim, kaj mi je storiti, morda zdaj, dokler je še čas, dokler še ni otrok, da bi še oni zraven trpeli.

Spoštovan gospa »malamiška«!

Iz vaše zgodbe res veje toliko obupa in stiske, toliko žalosti ob tem, da te lahko tvoj partner kar zamenja za mamo, sestro, nečaka… kot da preprosto ne šteješ več, tvoje mišljenje in želje glede prihodnosti so kar naekrat nepomembne. In zdi se kot da se tvoj svet začne vrteti po tirnicah, ki jih zarišejo drugi. In potem se moraš res začeti spraševati, kaj je normalno in kaj ni. Ali se splača vztrajati ali raje oditi, dokler je še čas in ni otrok… Rada bi vam povedala, da STE NORMALNI in ČUTITE PRAV.

Mislim, da je čas, da se pokaže, da ta »mala miška«, skrita, tiha, potrpežljiva, skromna, pokaže, da ni tako odvisna od drugih in se ne prilagaja za vsako ceno, da začne zares skrbeti zase in zahtevati, kar čuti, da ji pripada. Ker ste odrasla ženska, ki ve, kaj hoče in je čisto sposobna poskrbeti zase. Verjamem, da je grozno, ko si soočen s tem, da odnos, ki se je začel kot idealen, več ni idealen oz. postaja tvoja nočna mora, ko več ne obvladuješ položaja, ko se počutiš čisto nemočen in izigran, ko moraš začeti pomoč iskati izven doma, ker je en drug odnos močnejši od vajinega partnerskega. In to res ni normalno niti ni zdravo.

Ja, lahko začnemo obsojati to taščo oz. partnerjevo mamo, ki očitno ne ve, kje so zdrave meje med dvema družinama, kako pustiti sinu oditi (čustveno, finančno in fizično), kako poskrbeti za hčerko, ki ima tudi probleme, ki svoje stiske ne zmore reševati sama (napisali ste, da si je v sinu našla tudi nadomestek za moža – torej čustvenega partnerja). Očitno ste naleteli na »maminega sinčka«, ki je bil najprej kot otrok prisiljen (in s tem zlorabljen), a zdaj se je »odločil«, da se bo pustil še naprej voditi; ki je precenil, da je pripravljen za stanovanje in kredit se prilagajati preko vseh razumnih mej in se tako pustiti izkoriščati. Ob tem pa je čisto pozabil (ali pa mogoče mu nikoli ni nihče zares dal vedeti), da je normalno, da kot odrasla oseba se osamosvojiš – predvsem čustveno. Da se ne pustiš več zapletati v »igrice« in izsiljevati staršem, da se ne pustiš manipulirati s krivdo in pretiranim občutkom dolžnosti do staršev. Ker ne glede na pretekle čustvene zlorabe in zaplete v domači družini, se vsak lahko odloči, da bo pa zdaj začel skrbeti zase, se začel postavljati na svoje noge in ne bo več »reševal« stisk drugih, ki jih ne more rešiti. (Vaš partner ne more rešiti čustvenih stisk svoje mame, niti svoje sestre, niti ne more biti nadomestni oče svojemu nečaku – ja, lahko pa je skrben stric, a nič več! In ni mu potrebno finančno skrbeti za celo razširjeno družino, ker ob tem zapostavlja tiste, za katere bi moral najbolj skrbeti.).

Tisto, kar se meni zdi najbolj boleče, je, da v partnerju nimate pravega sogovornika, ki bi vas jemal kot svojo prvo sogovornico, ki bi vam zaupal in ki bi vaše mnenje in strahove vzel zares, četudi bi se potem skupaj odločila drugače. (Že tako zunanje stvari, kot so odločitev za stanovanje in kredite, govorijo o tem, ne vem, kako mora biti drugače, koliko vaše mnenje in želje štejejo na drugih področjih.)

Kaj boste naredili – ali preprosto spakirali in šli ali boste še poskušali kaj reševati, je vaša odločitev in presoja. Ali boste začeli pakirati ali reševati. Vsekakor pa morate odločno vztrajati, da se stvari temeljito spremenijo. In sicer tako, da bosta vidva oba dajala vajin odnos vedno pred vsemi na prvo mesto. Saj se to da storiti na čisto prijazen način in pri tem vztrajati (tudi več 10x, če je potrebno). In tu ni pomembno, koliko bo potem nekdo zunaj vajinega odnosa užaljen, koliko prizadet, koliko lahko začne izsiljevati… Samo tako si bosta ustvarila varen prostor, samo tako bosta lahko končno sploh začela živeti in delovati kot par. Predvsem je naloga »domačega«, da to začne urejati in postavljati meje, ker je očitno, da so v tej družini navajeni, da ni osnovnih razmejitev in s tem tudi osnovnega spoštovanja do vsakega posameznika.
Predlagam tudi, da si v primeru, da se odločite še poskušati reševati situacijo in je on seveda tudi aktivno pripravljen kaj spremeniti, poiščeta strokovno pomoč kakšnega partnerskega terapevta, ker je situacije res že zelo razbolela.

Ob koncu bi rada povedala, da ste zelo realno presodili, da okolje, v katerem trenutno živite, in odnos, ki ga imata vidva v tem trenutku, res ni varen niti primeren prostor za otroke, ki bi v hipu posrkali vase to vzdušje čustvene zlorabe, ki se tam odvija. Ja, mogoče bi postalo navidez bolj umirjeno za nekaj časa, a res samo na videz. Zato vztrajajte, da se stvari spremenijo – tako ali drugače.

Pa pogumno k stvari! Vse dobro!

Jaz ti bom pač iz moškega stališča napisal sledeče: prebral in se zgrozil… Verjetno lahko narediš iz tega hiter in konstruktiven zaključek. Po Ruglejvi teoriji gre za maminega sinčka, in tudi tako je. Ker je bilo s strani g. Anice napisano praktično vse, bi jaz dodal le svoje mišlenje – jaz bi sigurno spokal in šel, tukaj bolje ne bo nikoli in kaj je strošek nekega vložka proti zavoženemu življenju. Sedaj še imaš čas, potem bo prepozno in tudi več zlomljenih src bo.

O ljubezni pa toliko: če bi te ljubil, ti takih anomalij sigurno nebi počel. Kje je iskrenost, kje je zaupanje, kje je še kaj drugega ? Skrito v predalu… Je to kar želiš od življenja ? Po moje ne.

Kot pravi Cec, spokaj in oddidi takoj, ker je mamin sinko in ne bo nikoli bolje.

Najlepša hvala za odgovor gospej Anici in pa tudi vama cec in dacarka. V bistvu je vse kar ste napisali, meni že vseskozi jasno, ampak mi na nek način veliko pomeni, da ste potrdili to, da sem normalna in da čutim in razmišljam prav, da nisem egoistična, vase zagledana in omejena, ker čutim, da se najino življenje tiče samo naju in imava pravico do svoje popolne zasebnosti tako čustveno, finančno kot fizično in da nima nihče pravice razsojati kam greva, ko se odpeljeva, kaj počneva, ko sva doma, v svojem stanovanju, koliko zasluživa in koliko si lahko privoščiva in da imava morda več kot njegova mama in pa sestra in bi zato morala plačevati davek njima,… sama sem kot mlado dekle (na žalost so tukaj tudi
že kar resna leta trideseta) sanjala in imam še vedno sanje, kako bom preživela to življenje in tudi ko sva se s fantom spoznala sva sanjala o tem in onem… zdaj pa bi nama nekdo rad postavljal meje in vse porušil… enostavno tega ne dovolim… pa ker vidim da sedaj nisem več kos vsemu temu, se mi zdi, da se kar nekje utapljam v pravilih, ki jih mimo mene, s hinavskim nasmehom na ustih in meni za hrbtom postavlja nekdo, ki mi konec koncev ni nič. Naj povem še to, da je moj fant, že kot zelo mlad ostal brez očeta in takrat je vse breme, ki sem ga že omenjala predvidevam da, padlo na njegova ramena.

Oba sta odrasla in v teh letih se tvoj partner ne more vec izgovarjati na nekoga zunanjega, ki bi vama kao rad postavljal meje in vse porusil. To tudi ti vidis narobe – nobenega manipulativnega zunanjega cloveka zunaj vajinega odnosa ni. Je namrec odrasla oseba in v to situacijo tebe in vajin odnos postavlja ON SAM. Pri tridesetih za svoja dejanja in razmisljanja odgovarjamo sami in ji sami tudi kriticno ocenjujemo. Sam tega ni zmozen in ce je ze toliko star, po mojem tega tudi nikoli ne bo zmozen.
Tvoj partner je suzenj svoje primarne druzine in to vedno tudi bo. Za to vlogo je bil vzgajan in to v odraslih letih tudi sam aktivno podpira. Slisi se sicer grozno, toda on v svojem zivljenju ne vidi nicesar napacnega oziroma je plusov veliko vec kot minusov. Tako, kot je, mu je vsec in je popolnoma srecen. brez veze ga od zunaj prepricevat, da je nesrecen in izkoriscan in nesvoboden, ce tega NE obcuti tako in se vsak dan veselo in svobodno odloci, da se stvar nadaljuje.
Nikar se ne trudi, da bi ga spremenila in prepricevala. Sam tukaj in v svojem zivljenju nasploh ne vidi nicesar narobe. Verjemi, zanj in zate bo veliko bolje, ce si najde partnerko, ki je te stvari ne bodo motile. Oziroma bo pac imela sama probleme ustrezno velike njegovim, da bo pripravljena njegove prenasati v zameno za kaj drugega. Vsakemu svoje, a ne, in ce bosta na ta nacin ‘srecna’, zakaj tudi ne.
Ti v zivljenju kaksnih posebnih problemov ali dusevnih tezav nimas. Si normalna zenska z normalnimi potrebami, zeljami in reakcijami. Kaj bi imela zenska kot ti od odnosa, kjer se partner ni pripravljen razvijati in napredovati skupaj s teboj? ki razmislja z dvojno glavo in se ti bo tudi mirno zlagal v obraz, ce mu bo to ukazal glas od matke, ki prebiva v njegovi glavi? Kaj ces s takim clovekom sploh razpravljat. Ja, normalna si. In ravno zato bos tudi zmogla oditi!