Draga GittaAna in vsi sodelujoči na forumu …

Sem nova in imam vprašanje, na katerega še nisem zasledila odgovora. Najprej bom (za lažje razumevanje) opisala svojo situcijo. Moj pokojni oče je bil momovec in to tak z vsemi značilnostmi!
Moja mama pa je delni momovec, o čemer dolgo nisem bila prepričana, ker ima le določene poteze.
Vendar pa zdaj mislim, da je, ker mi je tako rekla kolegica, ki ima tudi sama izkušnje s tem, in znanec psiholog, ki sem ga prosila za mnenje. Pa veliko sem brala. Pa občutek je tak, kot ti ga da le momovec, tisti, ki to poznate, veste, o čem govorim: viharji, potem pa kot da ni nič, ko pride nekdo tretji zraven, dajanje v nič, ihta … poniževanje …
Jaz sem izbrala tako pot, da sem šla stran – še pred smrtjo očeta, kar pomeni, da sem se sama rešila, ni bila višja sila.
In pozneje sem bila na tem, da si kaj naredim, da bi se mamimo zganjanje konca sveta le nehalo, pa sem si rekla, kakšno pa bi bilo moje življenje brez moje matere? In me je v hipu preplavilo olajšanje in sem prekinila stik. Sem že zdavnaj odrasla, ampak to je bilo težko in moram reči, da sem res ponosna nase. Težko je in pogrešam mamo, ampak smešno je, ko pogrešaš nekaj, česar v pravem pomenu nisi nikoli imel.

Moje vprašanje pa je: MOM je motnja, ki si je momovec ni sam izbral. Vem to.
Ampak včasih se mi zdi, da je momovka ena sama hudobija na dveh nogah, da uživa v duševnem mučenju. Kaj menite o tem?

neva vivica

Ne vem nevavivica ali so zgolj hudobni ali pa takšni pač so in se svoje hudobije sploh ne zavedajo. Na svetu sem doživela že veliko grdega ampak tako čistega zla zapakiranega v “milo, prijazno, ubogo…” preobleko, kot sem ga doživela pri svoji materi pa redkokdaj. Na srečo nima moči, tako da ne more res kaj hudega naredi, vendar vseeno.

Morda pride to od tega, ker imajo mnogi tudi sociopatske poteze – torej so se povsem nesposbni vživeti v drugega ali pa če imajo še kanček narcisma ( jaz , jaz in zgolj jaz .- drugi niso omembe vredni in moje potrebe so na prvem in večinoma edinem mestu) —-torej je njihova osebnost takšna, da se nekomu zunaj, ki mora kasirati njihovo vedenje zdijo utelešenje zla. Sami sebe definitivno ne doživljajo tako.

Sama sem prišla do zaključka, da je čisto vseeno ali je namenoma hudobna ( včasih je to očitno – še posebej kadar ima dobre dni in se počuti močna) ali je zgolj tako zelo ignorantska za kogarkoli drugega kot zgolj za lastne potrebe ( kadar se počuti slabo), da lahko pri tem ne da bi sploh zaznala zgazi potrebe celotne okolice ali ji celo škoduje.

Glavno je to ali se meni to da prenašat ali ne. Sama sem se odločila, da s tem ne želim imeti opravka in sem na totalnem minimumu. Zgolj poskrbim za njeno osnovno varnost in oskrbo, ohranjam minimalni kontakt ( večinoma zgolj po telefonu) in se nikoli več ne pustim zvleči v njene drame, ne glede na to, koga vse potegne v njih. Nehala razlagat ostalim vpletenim, da je slika zelo drugačna, kot jo ona predstavlja, ker tako ali tako vem, da če jih je ujela v svoje mreže, bodo čez nekaj mesecev popolnoma hin in vrešče bežali stran, če pa se bodo zgolj umaknili in me obsojali in me hoteli prepričati, da se grem njene igre ( četudi se jih sami ne bi šli) potem jih gladko pošljem nekam, ker s takšnimi ljudmi pa tudi nočem imeti opravka v svojem osebnem življenju.

Glede na to, kako pasja ali pa povsem ignorantska je bila do mene mame nikoli nisem pogrešala, ker sem bila tako zelo strašno vesela, da sem ušla iz tistega kvazi doma ( še oče narcis, aloholik in tudi sociopat). Dom in starši so mi dolgo časa pomenili zgolj grozo. Kasneje sem sicer morala predelati tudi to, da v resnici nikoli nisem imela staršev in da starš lahko pomeni tudi nekaj lepega.

Ampak kakorkoli, moje prepričanje je, da tam po 30-40 letu za tvoje težave niso več krivi starši ( pa kakršnekoli že imaš) temveč si sam odgovoren zase. IN če si še vedno zapleten v nezdrave odnose, je torej skrajni čas, da se tega lotiš, da se nehaš ukvarjat z njimi ( tako v preteklosti kot v sedanjosti) ni se posvetiš sebi in svojemu življenju in svoji izbiri in gradnji bolj zdravih medosebnih odnosov.

GittaAna

GittaAna, hvala za odgovor. Vidim, da si imela zelo podobno situacijo; moj oče je bil do mojega desetega leta alkoholik, potem je nehal piti, pa se mi zdi, da je bil zaradi tega le še bolj žleht. Bil je tudi momovec in narcis. In potem še mama momovka, kraljica drame in vpitja.

Ob besedi mama me kar strese … in kar zazebe me ob misli, da bi jo morala še kdaj videti. Dolgo sem potrebovala, da sem dojela, da mi ona ne bo dala ljubezni. Pa pred drugimi res zna igrati ubogo malo revico, v resnici pa je zmaj. V bistvu bi zmaj pobegnil pred njo.

Mislim, da če te je nekdo rodil ali zaplodil, še ne pomeni, da je ta oseba potem mati ali oče. Otroka narediti ni težko, biti spodobna mati ali oče pa je nekaj drugega. Tudi starši si morajo ljubezen otrok prislužiti, nekateri pa jo imajo za samoumevno.

Zelo lahko ter tudi precej upravičeno je kriviti starše, ampak imaš prav: ko si odrasel, si zase odgovoren sam! Velikokrat se jezim nase, ker tako pogrevam preteklost, pa ne znam nehati. Ko opravim “analizo stanja”, vidim, da sem zelo napredovala, kar mi je tudi kdo že povedal, ampak me čaka še ogromno dela.

Morda nikoli ne bom čisto ok, normalna (karkoli že to pomeni), ampak že to, da so zdaj v mojem življenju tudi lepe stvari, da se znam kdaj veseliti tudi malih stvari in da skrbim sama zase, so zame veliki dosežki.

LP, neva vivica

Težko bi rekla temu hudobija, ampak prej izrazito pomanjkanje empatičnosti. Mene je bil bivši partner sposoben psihično mučiti in me zabijati v poden, ne da bi trenil z očmi, kot da sem navadna smet. Tudi ko je videl, da sem čisto preč od žalosti, je bil izraz na njegovem obrazu kot okamenel. Takšne hladnosti nisem doživela še nikoli. Ne bi pa rekla, da je namerno ustvarjal situacije, ko bi me lahko tako grdo zatiral, samo da bi me videl trpeti. Vedno je bil nek povod, meni sicer nerazumljiv, v njegovem izkrivljenem svetu pa povsem logičen.

Lahko si ponosna na to, da si tukaj, kjer si. Za človeško vrsto je normalno, da otroci zelo dolgo potrebujejo skrb, nego in ljubezen staršev. Pomanjkanje tega seveda pusti globoke sledi. Vendar je ta manko mogoče preseči. Težave pa imajo tudi ljudje, ki so imeli normalne, ljubeče starše. Zelo v redu se mi zdi, da nisi zadovoljna s kazanjem s prstom na krivca, sama bi pa dvignila noge v luft in rekla, tukaj ne morem nič, krivi so starši. S tem človek ničesar ne reči, še več, uničuje si življenje in ga zapravi. Za koga? Za neprimerne starše, ki si tega niti slučajno ne zaslužijo. Kakšen absurd, kajne. Če primerjam s kako drugo krivico, ki nas lahko doleti v življenju … ja, lahko do smrti pestujemo to bolečino, zamero in se nikoli ne poberemo, lahko pa skušamo popraviti, kar se popraviti da, in živimo naprej. Življenje pa nikoli ni popolno. Še celo milijonarjem s super lepo ženo/možem sigurno kaj manjka.

Draga GittaAna, na moje vprašanje si že odgovorila, in to zelo hitro, hvala. Se mi je zdel pa tvoj odgovor malo oster in tudi precej oseben. Zdi se mi, da zato, ker imava precej podobno zgodbo? To je sicer le moj občutek. Razumem, da si bila ti le vesela, da si šla. Jaz tudi. Ampak kot pravim, pogrešam nekaj, česar nisem nikoli imela: starševsko toplino. Ali ni tako, da najbolj hrepenimo po tistem, česar smo bili najmanj deležni??

Popolnoma se strinjam, da smo odrasli odgovorni sami zase, ampak saj smo na tem forumu večinoma odrasli, ki se trudimo iti naprej, hkrati pa vsi še kopljemo po preteklosti, po sebi … in objokujemo.

Kar pa se tiče slabih odnosov, nisem več zapletena vanje. Ne vem, zakaj si to domnevala.

V bistvu je resnica še bolj bedna. Partnerja nimam niti ga nikoli nisem imela. Sem zelo zgovorna in komunikativna, ampak nekako očitno oddajam take vibracije, da se mi nihče ne približa. Včasih so poskušali, pa sem vse zavrnila. Zdaj pa sem sama … Sicer pa ne vem, ali bi sploh želela živeti s kom. Starše sem od svojega osmega leta pedenala, kuhala, pospravljala, s sestro so naju tudi finančno molzli, njo še vedno. Ne vem, če sem še pripravljena komurkoli streč. Moja predstava o tem, kaj je odnos dveh oseb v zvezi, res ni najlepša.

Pozdravljena Nevavivca!

Govorila sem o svojih izkušnjah, nisem ti želela soliti pameti, ker to ni namen foruma niti ne verjamem, da lahko komurkoli pametuješ. Takšne so pač moje izkušnje, pa tudi drugače menim, da je bolje o stvareh govoriti odkrito. Ljudje pa so različni, prav tako posamezne situacije, zato je mnogo različnih poti in rešitev.

V procesu prebolevanja mom staršev je mnogo faz, nekateri pravijo, da so podobne fazam žalovanja ( zanikanje, jeza, žalost, pogajanje, sprejemanje). Če si ravnokar zares spoznal, kaj se je dogajalo v otroštvu zna biti, da kar vreš od jeze, če si jo že izpihal se lahko utapaljaš v žalosti…itd. Zato je v ćisto v redu če rohniš, pa tudi če si tiho.

V vsakem primeru pa je dobro, da čimbolj razrešiš te zgodnje odnose sam pri sebi, saj izjemno močno vplivajo na odnose v sedanjosti. To se nikoli zares ne konča, kot se tudi ne osebnostna rast in na vsak še tako majhen korak si lahko ponosna, saj so grde stvari, ki jih doživaljš v otroštvu med tistimi, s katerimi se je najtežje spoprijemati in najdlje traja, da jih spraviš v red.

Drži se!
GittaAna

Za GittaAna: Da, res je najbolje biti odkrit, zato sem tudi odpisala na tvoj odgovor. Ja, za te faze sem že slišala. Morda sem se malo zataknila v tretji, pa upam, da bom kmalu priplavala do četrte. Zdi se mi, da je vsaka izkušnja drugačna in hkrati podobna drugim; pa vendar: mom partner je nekaj drugega, kot so mom starši in to spet nekaj drugega kot mom otrok …