Imam fanta, s katerim sva se že večkrat razšla. Pa vedno znova se pojavlja ista zgodba. Saj verjetno veste, kako to zgleda … Običajno sem jaz tista, ki ga zapustim in tudi tista, ki zdraven zelo, zelo trpi. Kako to zgleda? Ko greva narazen sprva čutim olajšanje. Ko minejo ti občutki, se začne strah, ki je povezan z ?: Kako naprej? Kaj se bo zgodilo? Kdo mi bo pomagal, ko bom to potrebovala? Bom celo življenje sama? Ta strah me hromi in se kaže kot to, da izgubim apetit oz. ne morem jesti, čutim bolečino v trebuhu, ki je bolj ali manj prisotna, stalno sem napeta, tečna in živčna (jem tablete za pomirjanje, ker imam občutek, da bi drugače znorela). Fant to doživlja drugače: je sicer žalosten, vednar lahko živi naprej. Lahko se smeji (moj nasmeh je le igran), gre ven (jaz se zapiram, ker ne znam skriti žalosti in bolečine). Pa tudi dve kolegice sta se razšli z dolgotrajnim fantom in kolikor toliko dobro funkcionirata. Zakaj jaz tako globoko in intenzivno doživljam izgubo partnerja?

…prvo…to mi “disi” po strahu pred blizino…
…drugo:Zakaj? Zato, ker predvidevam, da imas rano glede izgube, ki je nisi razresila, zato se ti vedno znova ponavlja(si “izgubila” kaksne osebe, na katere si bila navezana v zg. otrostvu? Je mogoce tvoja mama morala zelo kmalu v sluzbo’ Si bila mogoce hospitalizirana ali kakorkoli drugace stran od primarne druzine v zg. otrostvu?)Otrok se ne zna soociti s problemom izgube in vse skupaj potisne, kar pa tolce ven v odraslosti(vse kar ne resimo), da bi znova podozivel ta “problem” in ga koncno resil…
Sem bila dovolj razumljiva? Kaj menis?
Srecno!

Draga Flirtty!

O razlogih za vaše intenzivno doživljanje izgube je nekaj možnosti napisala že Babi. Razlog je velikokrat res v otroštvu in v izkušnjah, ki smo jih takrat bili deležni. Včasih pa v otroštvu ni bilo nič takega in imamo občutek, da smo strah ali kakšno drugo čustvo že “prinesli s seboj na svet” (obstaja seveda tudi duhovna razlaga te misli, vendar je sedaj ne bi opisoval).

Vedeti pa morate, da je vsaka izguba povezana z bolečino in žalostjo, saj je prav žalost tista, ki omogoča, da se od nečesa, kar je za nas izgubljeno, v resnici poslovimo, da si vzamemo čas, za “predelavo” dogodka v sebi in podobno. Ob izgubah žalost doživljamo vsi ljudje, je pa res, da jo nekateri navzven bolj pokažejo in drugi manj, nekateri je celo ne čutijo, ker so se “odrezali” od nje (da bi manj bolelo), kar pa dolgoročno gledano ni dobro.

Poizkusite sprejeti svoja čustva in razumeti, kaj se dogaja z vami ob izgubah. To je lahko za vas bolj ponotranjen čas, ko si vzemite več časa zase, za razmislek o sebi, odnosih, življenju. Dovolite žalosti in bolečini, da se izrazita (lahko pišete intimni dnevnik o svojih občutkih, jih narišete ali izrazite z gibanjem, npr. ob poslušanju žalostne glasbe), dovolite si jokati. To je dober čas, da absorbirate pretekle dogodke (mesece, leta) vašega življenja in razmislite, kaj so vam prinesli in kaj ste se naučili iz njih. Predlagam vam, da svoje čustveno doživljanje čim manj primerjate z drugimi – ljudje smo različni in vsakdo doživlja malo po svoje (na to vpliva tudi spol, starost, temperament, vzgoja, okolje, kjer živimo sedaj, naše predstave, osebna zrelost …).

Raziščite pa tudi svoj strah, ta se mi zdi bolj “problematičen” kot vaša žalost in bolečina ob izgubi. Strah vas res povsem ohromi – poleg tablet za pomirjanje, ki jih jemljete, bi vam svetoval tudi fizično aktivnost (npr. sprehod ali tek v naravi, jogo) in tudi redno sproščanje (lahko CD Globinska sprostitev).

Razmislite o odgovorih na naslednja vprašanja: Česa se v resnici bojite? Kakšno je vaše mnenje o sebi? Zakaj mislite, da boste celo življenje sami, če se razidete s partnerjem? Ali se vam ne zdi, da poleg fanta obstajajo tudi drugi ljudje, ki vam bodo pomagali, če bo potrebno? Zavedajte se, da če se razidete s fantom, to še ne pomeni, da ne bo nikogar poleg vas. Kaj pa vaša primarna družina (nevem sicer, v kakšnih odnosih ste z njimi), prijatelji, prijateljice, sodelavci, ljudje, ki jih sploh še ne poznate … Če boste spremenili svoje predstave glede sebe, odnosov in življenja, bo to imelo vpliv na vaša čustva (tudi na strah).

Lahko se poizkusite tudi “pogovarjati” s svojim strahom – da ga jemljete kot del sebe. Ko se pojavi, se ga zavedajte in mu povejte, da je vse v redu, da boste gotovo še srečali kakšnega fanta, da vam bodo prijateljice pomagale, če bo treba, in tudi da ste sami v sebi dovolj močni, da boste zmogli. Tako ga boste lahko pomirili in vas ne bo več hromil. Svoj strah si lahko predstavljate kot majhnega prestrašenega otroka, ki se obesi na vas in postane negiben. Kako bi ravnali s takšnim otrokom? Verjetno bi ga skušali nežno in z ljubeznijo pomiriti in mu prebuditi občutek varnosti. Poizkusite podobno tudi z vašim strahom.

Še to: Če sem vas prav razumel, ste se z istim fantom že večkrat razšli in nato prišli zopet skupaj. Takšno ravnanje pa se mi res ne zdi preveč modro. Ugibam: ob ločitvi oba trpita, nato pa ne moreta več drug brez drugega in poizkusita znova. Obljubita si, da bo drugače. Vendar drugače samo od sebe ne bo. Morata narediti kaj konkretnega za izboljšanje, spremeniti svoje vzorce razmišljanja, čustvovanja in vedenja, sicer po začetni zlitosti zopet le “mučita” drug drugega.

Veliko notranje moči vam želim!