Ali sem res nora?
Pozdravljeni!
Sem čisto nova na tem portalu tako, da ne vem ali je ta tema že kje odprta ali ne. Me pa vseeno zanima vaše mnenje. S partnerjem sva skupaj že več kot 15 let. Imava dva otroka. Zdi se mi, da že od začetka zveze med nama ni štimalo tako kot bi moglo, pa sva vseeno vse prebrodila. Zadnja leta, predvsem po rojstvu najmlajšega pa gre vse samo še navzdol. Občutek imam, da smo partnerju samo še v breme. Vsa leta počne kar se mu zljubi. Gre od doma za tri dni, pa ga niti vprašati ne smem kam gre, čedalje pogosteje ostaja z doma in pije s prijatelji. Telefona se mu ne da dvigat, ker mu itak samo “težim”.. Za otroke pa skoraj nikoli nima časa. Da ne omenjam, da si jaz ne morem privoščiti niti ure zase, kaj šele kak dan. Tudi, če imama opravke v šoli ali vrtcu ali kakšno službeno zadevo, so njegovi opravki pomembnejši. Pa vedno ravno takrat, pa čeprav je prej cel teden doma.
Saj ne rečem, saj je priden, kadar je treba delati drugje. Doma pa mi reče, da nima volje oziroma ga nihče ne plača. Mene tudi ne.
Najbolj pa me moti, da sem v zadnjih nekaj mesecih opazila, da se je prijavil na kar nekaj spletnih klepetalnic in si išče romantična razmerja. Predstavlja se kot samski očka z dvema otrokoma, ki živita pri njem. Prav tako sem na facebooku našla (pozabil se je odjavit- imava skupen računalnik), da se včasu, ko ležim ali spim zraven njega pogovarja z drugimi ženskami in jim v zasebnih sporočilih jamra, kakšen revež je, da doma nič ne dobi, ali celo da je sam, najbolj pa me jezi pošiljanje srčkov točno določeni osebi, ki jo tudi sama poznam. Poleg tega si je omislil tudi dodaten mobitel.
V službi si je celo vzel dopust nam pa nič povedal. Celo toliko je bil nesramen da je odšel od doma, takrta ko gre ponavadi v službo in se vrnil kot da je konec službe. Ko sem mu povedala vse kar vem in ga prosila za obrazložitev, mi je rekel da sem bolana in da potrebujem psihiatra. Isto mi je rekla tudi tašča. Naj omenim še da čedalje več pije in da me parkrat tudi udaril. Na zadnje me je hotel na silvestrovo, ko je prišel pijan že ob 7 zvečer. Braniti me je moral starejši sin. Povedala sem, da hočem da se odseli da sva končala, pa me ne posluša. Živiva v moji hiši, ki sem jo podedovala po starših. Spakirala sem mu tudi cunje in jih odpeljala k tašči a jih je že naslednji dan pripeljal nazaj. Ali sem res jaz tista, ki potrebuje psihaiatra?
Glede na to, kaj vse dopuščaš in kako živiš, JA. On pa seveda tudi. No, z veliko volje in odločnosti se da tudi brez, vendar če je v 15 letih nisi našla… Verjamem, da si se trudila na vso moč, pa vendar, zmoreš veliko več. Začela si dobro, s tem ko si mu spakirala cunje. Morda bi le še morala zamenjati ključavnico. Potem pa že lahko prijaviš vdor v stanovanje na policijo, če bo prišel noter. Lepo godljo si (sta) si nakopala na glavo.
Nisi!
Vse to kar si opisala ne počne nekdo, ki te ima rad, ki mu je mar zate, ki te ljubi ali vsaj spoštuje, da vse to narediš mami svojih otrok (če te že za partnerico nima) moraš bit pošteno nesramen, egoističen, nemoralen, če ne kar amoralen. Skratka razvajen egoist. Neodrasla osebnost.
Očitno nisi imela srečne roke pri izbiri življenjskega sopotnika oz očeta tvojih otrok ali sta pa nekje po poti zapravila vso ljubezen in spoštovanje, ki sta ga imela nekoč drug do drugega, ko nista bila več sama in so v vajin odnos vstopili še otroci, ki so nehote malo pomešali štrene dvema, ki jima že od začetka zveze med njima ni štimalo tako kot bi moglo, pa sta vseeno vse prebrodila, bolje rečeno pokrpala luknje v zakonu.
Po letih zanemarjanja odnosa oz drug drugega, se je pa zgodilo kar se je zgodilo.
Od tu dalje se odločata ali bosta zadevo nekako sanirala (nap. s pomočjo tretje (strokovne) osebe, ker sama očitno nista sposobna) ali pa gresta vsak svojo pot (če je zamere preveč in sta brez volje karkoli popravljat).
Idi čimprej stran od njega.Spakiraj mu cunje in ga naženi….sploh nevem kaj se maš pomenit z njim še.To si ne zasluži nobeno živo bitje kar on počne tebi.Je izpode vseh človeških meja..in verjermi da se sladko smeji za tvojim hrbtom ko ve da se lahko igra s tabo.Kot je ena rekla da ga vrzi ven s hiše ki je seveda tvoja in zamenjaj ključavnice.Ne more ti nič…sin ti je dokaz da te je udaril poleg tega pa pije in ziher ne bo dobil otrok v skrbništvo…čimrepj tem bolje.Pa sporoči kaj si storila…
Najprej najlepša hvala za odgovore. V teh dneh, ko imava “tiho mašo” sem razmišljala o marsičem. Res je, da ga imam še vedno rada in da so pri meni vedno in bodo vedno otroci na prvem mestu. Prosila sem ga samo, da do konca tedna v miru razmisli kako misli naprej. Če ne bo prenehal pit in iskat drugih žensk ter na prvo mesto postavljat družine, potem naj se odseli. Upam, da se bo pravilno odločil, ker povratka ne bo. Zdi se mi, da sem s pomočjo vaših odgovorov dobila moč in se mu ne bom več kar tako pustila pretentat. Verjetno pa je tudi sam že ugotovil, da nisem več ista ženska, ki mu je vse pustila, da sem končno našla “jajca”
Hvala še enkrat.]
Kako se bo odločil, je jasno. Mene bolj skrbi, kako se bo potem tiste besede držal. Ne bo vama lahko. Ampak to vzami kot spodbudo, da te ne bo presenetilo, ko bo težko, če mu že nameravaš verjeti.
Nisem prepričan v to, da je to najboljše :/
Škoda, da je avtorica toliko časa čakala, da se bo samo od sebe nekaj uredilo, on je pa taval okol in počel neumnosti, ker preprosto ni sprevidel, da je nenazadnje oče, partner, da to s sabo nosi tudi precejšnjo mero odgovornosti [sub](ne samo užitke)[/sub], ki jo je hočeš nočeš ona prevzela nase namesto, da bi ga že takrat obremenila/zaposlila z njegovim delom partnerstva.
Sigurno ne bo lahko nikomur, a brez, da bi poizkusila drugače, da bi se drug do drugega obnašala drugače, se mi zdi škoda vse skupaj po toliko letih, kar zavreči, ker tudi v morebitni novi vezi ne bo šlo kar vse gladko.
Seveda je to kaj bosta naredila in do kod bodo šla prilagajanja, njuna odločitev.
Ni treba bit genij, da veš, kako se bo odločil, in ni treba bit genij, da veš, da se tega ne bo držal. Ultimati so brezveze. Sploh taki, pri katerih se stran, ki ga postavlja, ne bo držala svojega dela.
Otroci pa niso na prvem mestu. Če bi bili, ne bi bili prisiljeni gledati tega odnosa. Na prvem mestu je on in njegovo spreobračanje. E, ne bo šlo. Vsaj ne za dolgo. Pozabi ultimate in se odloči sama.
Punca!
Skuliraj se, moj včerajšni stavek je bil napisan provokotivno-bral sm le naslov.Potem sem prebral še nekaj vrstic. Na osnovi teh vrstic lahko rečem, da si povprečna Slovenka v stiski.
Sicer smo več al man vsi, ki soblikujemo forum v stiski.Ti pa svetujem nekaj preden potegneš kašno potezo jo dobro premisli. POGOVORI SE s partnerjem.
Tako sedaj še lahko ti meni kaj svetuješ. Tone
ok sedaj je situacija taka ,zakaj ne poskusiš kaj drugega ,npr delat kaj na sebi ,dej obrni ploščo ,zanalašč ga totalno pusti na miru ko bo spet imel “plovbo”,ko bo pa doma mu daj otroka se obleci v trenerko in reci da greš malo pomigat ,pa pojdi na sprehod najprej samo za 10 minut potem bodi vedno daljša ,če imaš možnost pojdi s kako kolegico na kavo in če te bo klical se mu ne oglasi in se potem izmisli da nisi slišala telefona v torbici itd.,obnašaj se normalno čeprav bi mu najrajš vrat zavila ,verjem da bo pomagalo samo boš pa mogla tudi ti mal truda vložit v vezo ne morete to samo od moških pričakovat ,kupi si kako novo perilo pa potem “kao” malo sprehoda mimo njega ,kako lepo obleko ………..če ga imaš rada se potem bori za njega pr dedcih z grdobo prav nič ne narediš verjem iz lastnih izkušenj povem ,ker slej ko prej potem zbluzijo
Le zakaj mi je ob prebiranju te štorije prišlo najprej na misel tisto, da imamo točno takšne partnerje kot si jih zaslužimo?
Zakaj torej beži od doma? A ja, ni zrel. Nezreli moški pa ne potrebujejo žene temveč mamo in nekatere ženske pač ne želijo biti partnerke, temveč mame in to ne samo otrokom, temveč tudi lastnim možem – po vsej sili. Načeloma si takega morda celo izberejo (bolj ali manj podzavestno) – da so mu lahko bolj mame kot žene. Mame pa itak samo težijo in mora doma bit vse po njihovo in morajo imet vse pod kontrolo. Saj vendar le one vedo kaj in kako je prav ter najboljše za vse, kar velja tudi za primer, ko pride do konflikta med otrokom – upornikom in materjo. Zaradi omenjenega pravila, se smatra konflikt za rešenega le, če je rešen tako kot to želi mama. In če gre pri tem za moža-otroka-upornika, je po “uspešno rešenih” težavah morda pravi čas, da se hitro začne delat na naslednjem – čisto pravem otroku.
Dragi Boom tebe pa prav z veseljem berem in se tudi strinjam z mnenji, ki jih podajaš, čeprav sem ženska. Iz tvojih odgovorov se čuti, da stojiš na trdnih tleh in če se ne motim, imaš tudi kar nekaj praktičnih izkušenj. Saj veš teorijo poznamo vsi kar dobro, naprej se pa rado kaj zalomi.
Lep dan vsem!
Norost je relativna stvar:). Si bolj nemočna in ne znaš postaviti meja…vse teoretično veš kaj se dogaja, ampak nekaj te drži da ostajaš v tem kaosu.Vsi so ti že svetovali vse mogoče in tudi precej realno so ocenili stvar. Sigurno v sebi veš odgovor kaj moraš narediti, če že ne pomisliš na svojo varnost, pomisli na otroke. Nekatere stvari se vlečejo in sigurno pa moraš postaviti meje. Zdaj kako…to boš vedela ti. Lahko ti omenim, da sem tudi sama imela norega ex, še bolj se mu je trgalo ko sem začela postavljati meje (s prijavami, s točno določenimi dogovori – brez odstopanj…), a zdaj po določenem času, ko sem postala bolj modra in sem tudi verjela v te meje, se je vse uredilo…sicer mi je grozilo, da bom ob vse, a se je splačalo, saj sem izhajala iz sebe. In res kar je najbolj pomembno je to, da ne zanikaš svojih čutenj ob njegovemu obnašanju. V bistvu, ko bi le vedela kakšno moč imaš v sebi in dala sebi in otrokom možnost lepega življenja…to je oguljeno rečeno, ampak lepših časov z njim sigurno ne bo. Otroci in ti boste zgubili tebe, če ne boš postavila meja. Zdaj če nisi še dovolj močna verjet sebi, boš počakala da te bodo situacije potisnile v to…Ampak mislim, da razmišljaš v pravi poti, da boš rešila situacijo, saj se vsaj malo zavedaš realnosti situacije, le zaupaš si ne dovolj…delaj na sebi- na svoji samozavesti(išči stvari-malenkosti, ki ti polepšajo dan, razmišljaj o svojih čutenjih in imej se rada….verjemi sebi…), kljub noriji, ki jo preživljaš.