Pozdravljeni. pred kratkim sva se razšla s partnerko, katera je sama zaključila vezo. zakaj, razložim kasneje. Bom poskusil na kratko opisat zgodbo. V vezi sva večkrat končala, vedno na njeno pobudo, večkrat se je po nenehnih prepirih tudi distancirala (tudi po en teden), češ da rabi vse misli zložit itd.. v tem času nisva imela stikov. kadarkoli sva se potem “pogovorila” jst nisem imel občutka, da sva kaj rešila. nisva niti skupaj živela, kar je v začetku veze celo rekla, da bi prišla k meni živet, vendar je kaj kmalu “obrnila ploščo” kako je to nemogoče zaradi otroka, ki ga ima z drugim partnerjem, in hodi v drug kraj v šolo… pa pustimo to. jst sem že kar nekaj časa imel občutek, da nikoli ne morem povedat svojih občutkov, čustev, kadar sem začel, sem dobil servirano, “spet se gre samo zate”. kar naprej mi je govorila, da jst obračam besede, da prijateljem govorim samo del zgodbe, ki jo vzamem iz konteksta in prirejam resnico. V besedah je zelo močna in je vedno nadvladala in vedno je morala imet zadnjo besedo. vedno je skakala v besedo, in ko sem ji to omenil, je seveda rekla, da jst tudi skozi skačem v besedo, pa čeprav sem se proti koncu veze res distanciral, jo pustil, da je povedala svoje…ko sem želel argumetirat, mi seveda ni pustila, da sem izrazil svoje mnenje. razlog za zaključek veze oz pika na i pa je bila, ko se je tik pred dopustom precej poškodovala (ni mogla bit samostojna). ker imam tudi sam dve hčerki za katere sem se moral borit na sodišču nekaj let, sem seveda šel sam z njima na morje (14 dni), kar mi je tudi sama rekla, da je prav, da grem. ona je imela dva operativna posega…preden smo šli na morje, sem bil pri njej vsak dan(4dni), vendar mi je kasneje očitala, koliko sem pa sploh bil pri njej. ko sem ji povedal, da vsaj dan do dopusta, mi je očitajoče rekla v smislu, da je izgubila občutek za čas in kako bi se jst počutil, če bi bil tako poškodovan itd. sam sem ji ponudil, da ko pride iz bolnice, pride k meni in bom jst poskrbel za vse…vendar ponudbe ni sprejela, ker je pri meni prevroče, premajhen kavč, preveč stopnic…) ko sem imel drugih 14 dni hčerki sem ji rekel, da bomo mi pri meni doma in ne bomo prišli k njej za teh 14 dni, ker imamo bazen in seveda je to za otroke bolje kot pa v mansardi, seveda pa res nisem direktno še enkrat njej rekel, ali pride s sinom k nam. pa rekel sem ji, da za njo bom pa poskrbel, kar bo potrebovala (ker je bila doma pri sebi) v glavnem… ko sva se po telefonu sprla, ker sem ji rekel, da naj ne dela iz sebe žrtve, je znorela in grozila z končanjem veze itd.. seveda sem se odmaknil in je nisem klical…ona pa tudi ne. ko sem jo poklical, dan preden je imela pregled (je vedela, da jo bom peljal), mi je očitala, da sem zginil za 4 dni in da je ne rabim peljat na pregled, ker si je morala zagotovit nekoga zanesljivega. meni je večkrat omenila, da sem nezanesljiv, da mi ne zaupa, da z mano ni srečna. v bistvu mislim, da je ona nezanesljiva, ker se je kljub temu, da sem ji zagotovil, da jo bom peljal na pregled, raje zaradi svojega ponosa zmenila s kolegico. nato sem želel vseeno pridit k nej, me je odslovila z besedami…”v ponedeljem ni ne ustreza zaradi pregleda, v torek imam obisk, od srede do petka bo pri meni frendica, za vikend bom sama in bom razmislila.” seveda sem jo pustil pri miru, ker sem se počutil odrinjenega. nato, ko je prišel vikend…sem jo sam poklical in so bile prve besede “o…a si se le spomnil poklicat” seveda je sledilo polno obtožb, nizkotnih besed z njene strani, pogrevanje zgodb iz preteklosti, kaj vse ne delam prav itd…počutil sem se kot najslabši možen človek. no vseeno sem šel naslednji dan do nje, ker sem ji želel povedati moja čustva…spet je sledil isti “besedni napad” sam nisem moral povedat svojih čustev, oz sem bil znegiran. nekako smo se zmenili, da gremo naslendji dan na izlet… vendar, ko sem se od nje odpravljal (nisem prespal, ker se nisem počutil, čeprav sem imel vse s sabo v avtu) sem se počutil tako obupno, ničvreden, težko mi je bilo pri srcu…in sem ji napisal sms, da naslendji dan žal ne bomo šli na izlet, ker se ne počutim ok, da rabim čas in mir, da razmislim glede naju. no to je njej sprožil po moje EGO odziv, ker sem dobil takoj reakcijo “svašta” “ne rabiš se več ukvarjat z mano…vse dobro ti želim” in je zaključila. to je bilo to…in se sprašujem ali imam prave občutke ali ne? hvala za kakrsnokoli mnenje. pa seveda se nimam za človeka brez napak – popolnega, da se razume. sem se za vsako iskreno opravičil

Pozdravljen Upanje umre zadnje!

Hvala, da si z nami delil svojo zgodbo in po tvojem opisu gre zagotovo za zelo nezdrave vzorce vedenja, čustvovanja…pa karkoli je že razlog. Naj gre za njeno negotovost, stare rane iz otroštva ali pa borderline ali narcizem, ne more nihče pričakavati, da bi drugi prenašali slabo vedenje ali izpade.

Največje vprašanje v takšnih odnosih je običajno – gre zanjo ali zame, je kriva ona ali jaz? Vsak nekaj prispeva, vendar je treba nekaj ukreniti, kadar se tehtnica preveč nagiba na eno stran.

Teažva je tudi v tem, da je včasih na to vprašanej težko odgovoriti, ker smo morda tudi sami odaščali v družini ali okolju, za katere so značilni nezdravi vzorci odnosov ali vedenja, zato  kaseneje zelo težko prepoznamo, kaj je zdravo in kaj ne.

Ena od stvari, ki poganjajo in vzdržujejo takšne odnose pa je prav upanje ( da bo enkrat bolje), ki pa je zelo nezdravo za vse vpletene, če gre za osebo, ki se ne bo nikoli spremenila in naše upanje izkorišča za to, da lahko še naprej počne, kar pač počne.

Najboljše orodje za reševanje takšnih stvari so informacije ( ali kak zaveznik v smislu terapevta)  in ena od boljših knjig na temo težavnih  in toksičnih odnosov ( tudi kaj je in kaj ni toksično in kdaj je čas, da odideš) je Naj ostanem ali grem , ki jo je napisala klinična psihologinja Dr. Ramani. Prepričana sem, da boš v njej našel kar nekaj odgovorov. Kakšnega pa morda tudi tukaj, če ostaneš in deliš z nami 🙂

GittaAna