Ali res nimajo dolgoročnega spomina in ne uživajo v hrani
Zanima me vaše mnenje, saj sem kar pri treh MOM-sterjih opazila enako. Eno je, da se pogosto delajo, da se nečesa ne spomnijo, zaradi svoje osebne koristi, da bi te prinesli okoli. Drugo pa je, da res ne vedo več, da so bili npr. lani na počitnicah, ne spomnijo se niti imena kraja, kaj šele kakšne podrobnosti, npr. en lušten večer (pa oni so npr. izsiljevali da je takrat treba it točno tja…). Ne spomnijo se kaj smo otroku lani kupili za rojstni dan, iz svojega otroštva ne znajo svojim otrokom povedat niti ene lepe stvari, niti ene pesmice otroške…Njihova preteklost je prazna, ni vsebine, toliko kot se trudiš pričarat lepih trenutkov, vse je proč vržen čas!!
Druga stvar pa je to, da ne uživajo v hrani. Šele ko so lačni se spomnijo, da bi jedli. Ne razmišljajo dve uri prej, da bo čez dve uri treba jest. Pojedo pač nekaj, ampak sploh nimajo razvitih brbončic za res dobro hrano. Niti zase se niso pripravljeni potrudit skuhat, kaj šele za partnerja ali otroke. (Seveda z redkimi izjemami, ko imajo prebliske – o teh seveda potem vsem pripovedujejo, da si ostali mislijo, da vsak dan kuhajo…)
Ali še kdo to opaža?
Glede spomina bi rekel, da imajo t.i. “Slicing ali splicing”, ker stvari, ki jim ne gredo v kontekst, ki jim ne pomagajo za naprej, ljudi ki jim ne prinasajo hrane, stvari ki so hudo narobe, jih kar preprosto pozabijo, zares, zbrisejo. In to res tako, da se tega ne spomnijo vec. Sam to pogosto opazam.
nek nacin obrambe pac, ki so ga razvili, da so lahko preziveli. Je pa to zelo obremenilno in destruktivno za odnos, vcasih si mislim, da bm dajal stvari samo se v podpis, da se potem lahko pogleda in preveri…
lp
SVO
Izkusnje z mojim momsterjem so približno takšne, da se spomni zgolj tistega, kar si želi, tudi za stvari, za katere sem bila prepričana, da jih je zbrisala iz spomina, saj je leta in leta gledala povsem brezirazno, če sem to omenila…potem pa ji je po deseteltjih ušlo, da se še kako dobro spominja kaj se je zgodilo.
Meni je še bolj zoprno, kot to, da se spomni zgolj česar si želi in da se nikoli, za nič na svetu ne bo spomnila kar jo kaže v morebiti negativni luči ali da bo celo povsem potvorila preteklost…to, da če jo vprašam kaj v zvezi z družinsko zgodovino ne morem nikoli vedeti, kaj je res in kaj ne. Tako da nimam pojma od kod pravzaprav izhajam in kaj se je v naši družini zares dogajalo. Še posebej ker sta se oba, tudi oče ( narcis) skoraj povsem izolirala od vseh ostalih ( če dobro pomislim sta v bistvu izolirala mene, ker sta tudi na obiske večinoma raje sama hodila)
Ravno pred pol leta sem zvedela, da zgodba mojega očeta o dogodkih iz njegovega otroštva, ki jo je leta in leta prodajal doma in sem jo tako rada poslušala, ker je v njej res on kot uboga sirota in obenem velik heroj, ,ki je premagoval kruto usodo, v bistvu popolnoma izmišljena in povzeta po dogodkih iz njegove okolice. MOram rečt, da sem ( vsega vajena) bila odprtih ust. Pa se mu sploh ne bi bilo treba kaj takega izmislit, ker je imel velik ugled v svoji okolici ( in totalno oblast doma) , da mu ne bi bilo treba takih zgodb doma napletat. Ampak se zdi, da se mu je dobro zdelo, da sem ga kot otrok občudovala in kasneje tudi opravičevala zaradi te herojske zgodbe uboge sirote. To mi trenutno res ne gre v glavo, kako si lahko tako brezvesten, da uporabiš otroka za svoje bolne tripe. Kaj čmo, takle smo meli, še sreča, da tega ni več v moji bližini.
Kar se pa hrane tiče, pa leta že ne jem pri mojem mosterju, ker mi je bilo vedno slabo, ker je vedno naredila samo tako, kot je njej pasalo in zagotovo tako, kot sem jo prosila da ne in se potem seveda delala, da se ne spomni, kaj sem jo že tisočkrat prosila ( npr, da se ne cedi od samega olja ali da ni tako sladko, da je še torta v primerjavi s tem dietna hrana..)
GittaAna
Jaz lahko isto rečem za hrano pri mojem bivšem mom…. jedel ko je bil že zelo zelo lačen, nikoli ni razmišljal v naprej, da je potrebno kaj planirati v zvezi s hrano, potem pa kar naenkrat huda lakota. V bistvu, če zdaj pogledam za nazaj je bil pri tem res kakor mali otrok. Brez planiranja, na trenutno situacijo in takrat TAKOJ, ker če ne je bilo hudo, saj se je slabo počutil (oz. še slabše)…
Kar se pa tiče pa spomina, pa se prav spomnim kako sem mu enkrat rekla, da bom nekam šla, že v tistem trenutku sem vedela, da informacije ni sprejel (ni hotel) ker bi moral razmišljati v naprej to pa ni v njihovi narav. In itak je potem ko je dogodek prišel začudeno vprašal: Ja kam pa greš?…. Oni so res samo v trenutku sebe.
Ojla,
Tudi sama lahko potrdim, da moj momster ne uživa v hrani in na hitro nekaj poje ko je že zelo lačen..nič ne razmišlja vnaprej…tudi do otrok ni posebej skrben..jim pripravi kaj za jest ko se mu ravno zazdi, sicer pa kar čaka, da otroci sami povedo, da so lačni….Obiskovanje gostiln in restavracij mu je pa še posebej zoprno – gre parkrat na leto na željo otrok…to da bi lahko skupaj uživala ob kaki tortici in koktejlu so pa že moje iluzurne sanje, ki se nikoli ne bodo uresničile…
Kar se pa spomina tiče, pa lahko samo potrdim, da je res tako. Tisto, česar se ne želi spominjati ali mu ni pomembno preprosto izbriše…ne vem kaj se mu plete po glavi ampak večino stvari si kar zapiše v telefon, da ne bi pozabil….
Lahko me brezizrazno gleda in se dela da posluša ko mu nekaj dni ali celo tednov vnaprej povem kdaj bom odsotna ali kdaj je na sporedu kak pomemben dogodek da bi se ja izognila izpadu besa in tečnarjenju da vse prepozno povem…ampak tudi če povem zelo zgodaj…si tega noče zapomniti…sam pa po drugi strani pričakuje da si bom jaz zapomnila vse kar mimogrede omeni….Svašta…nikoli jim ne prideš do živega…
Tem momsterjem nikoli ni nič prav….Me pa zanima ali je še kdo opazil kaj podobnega pri svojih momsterjih…Oni znajo težit in najedat do onemoglosti ker samo čakajo, kdaj bo drugemu dosti, da bodo lahko uprizorili svoj izpad….hecno je da jim ni prav tudi če druga oseba ostane umirjena in prijazna….
No zanima me ali so tudi vaši momsterji, ko si jim po tem, ko so bili že razbesnjeni in so že uprizorili izpad začneš zanalašč najedati tako prijazno in umirjeno sicer a se da čutiti, da ga zafrkavaš in najedaš, ponovno vzkipeli in začeli noreti ali ostanejo mirni in prijazno odgovarjajo…Se mi zdi da pa vsi operirajo z argumenti in dokazi in seveda izkrivljajo resnico – le kako da niso sami sebi zoprni…
Ja, pri njih je pogosto vkljopljen sistem “preklet si, če narediš in prekelet si če ne” , torej karkoli narediš je čisto vseeno, ker bo tako ali tako drama, ker se je za dramo odločil in sedaj še išče samo še razlog zanjo.
Torej, če je čisto vseeno, kaj bomo nardili, ker bo rezultat isti ( drama) je še najbojle, da poskrbimo vsaj zase in za otroke, če so v bližini in naredimo tisto, kar čutimo in vemo, da je prav.
GittaAna
Iz mojih izkusenj, ko ne kazem vec jeze, se ne razburjam, tudi ko je jasno kot crno na belem, da je MOMster naredil napako, ni nic boljse, ona se vedno uprizori svojo bitko, ampak jaz ne trosim energije z razlaganjem, mojim razburjanjem, in tudi prihranim mogoce kaksno dramo, ki bi jo moj odziv se sprozil.
V bistvu zadnje tedne zivim prav mirno, sicer brez pogovora, objema, iskrenega mojega odziva, zanimanja zanjo, ampak sem sprejel da bolje med nama ne more biti in je ok. Torej ni dram.
Je pa dejstvo – nikoli jim ni nic prav, potrebujejo nekaj, da se razburijo, s tem umirijo?, dozivijo svojo mladost?, in potem dalje do naslednjega izbruha…
lp SVO
Tudi jaz lahko potrdim, kot opažam pri svoji tašči, da ji hrana ne pomeni nič, oz. le sredstvo preživetja.
Kuhala nikoli ni rada, ko pa je že, pa je skuhala ogromen lonec na pol užitne čorbe, ki jo je dala zamrznit po porcijah in potem je njena družina morala to jesti še naslednja dva tedna (in vestno vsakokrat dolivala vodo, ter redčila že tako nagravžno jed). Moj mož je bil v mladih letih dejansko podhranjen, ker je jedel le odmrznjeno hrano in pa na hitro pripravljeno hrano, kupljeno v trgovini.
Ko sem prišla k njej na obisk (ko še z možem nisva bila poročena), je pripravila nekaj, ker je v njenih očeh morala biti prava pojedina (juha, glavna jed, solata), a je bilo vse na pol surovo, brez okusa in skoraj neužitno. Takrat še nisem vedela, da ima NOM in sem se trudila pojesti čim več. A nikoli mi ni uspelo pojesti vsega (npr. na pol surove ribe) in če je potem pred mano bila vsa nasmejana in rekla, da je že vredu, je potem, ko sem šla, blaznela in me kritizirala, da sem izbirčna ničvrednica, ki ne zna ceniti njenega truda in da si ne zaslužim niti iz smetnjaka jesti.
Kasneje, ko sva bila z možem že poročena, je vsakokrat brez najinega privoljenja skuhala lonec neužitne enolončnice, ki je vsebovala točno tisto, za kar je vedela, da pri meni povzroča prebavne motnje. Seveda se je naredila svetnico in bila nadvse užaljena, ko ji je mož omenil, da ne želiva več, da nama nosi hrano. Velikokrat nama je “podarila” tudi hrano, ki je bila tik pred rokom ali pa je sama ni mogla pojesti. Pa ko je praznila in čistila svoj hladilnik, je vedno bila nadvse darežljiva in nama pred vrata nastavila kup vprašljive hrane. Potem pa je povesila nos, ko sva rekla, da tega ne želiva in je bila še nekaj dni užaljena in jezna na naju, ker sva tako vzvišena, da ne sprejmeva njenih darov.
Kolikor trenutno opažam, so njene prehrambene navade, zdaj, ko je sama, izredno čudaške. V poštev pridejo stvari, ki jih ima trenutno pri roki in za katere se ni potrebno truditi. Njeni obroki so npr. eno samo trdo kuhano jajce ali pa štruca belega kruha, ki jo nosi s sabo in trga, pa kakšen jogurt, pogosto odmrznene stvari (stara potica, odmrznena mineštra). V bistvu jo zelo malokrat vidim jesti, kadar pa jo, se pa pogosto pohvali, da se počuti tako fino in sploh ne potrebuje kaj več od tega. In da se počuti boljše kot kadarkoli. Nikoli je nisem videla uživati v hrani, njen odnos do hrane je skorajda neobstoječ.
Ja, to pa poznam. Vsakič, ko sem šla tja in tam jedla mi je bilo slabo. Namenoma je kuhala na tak način, za katerega sem jo storkta prosila, da ne, vendar je vsakič “pozabila”. Seveda je odveč povedati, da pozablja zgolj tisto, kar ji paše, drugače ima slonovski spomin. Da sploh ne omenim njenih daril v obliki hrane…zgolj tisto, kar je imela odveč. IN seveda hude užaljenosti in drame, če sem karkoli od tega odklonila. še mesece ali leta če je bilo treba. To si je vedno v datume in grame zapomnila 🙂
GittaAna
Sem ženska pri 40. letih; mama ima narcistično os. motnjo, oče je imel mejno os. motnjo. Temeljev nisem uspela postaviti, celo življenje sem pretirano prevzemala odgovornost in se borila z mlini na veter. S svojo psihično strukturo sem vsakokrat “skoraj umrla od strupa”, ki ga je bila sposobna mati vnesti vame, od očeta pa sem vsakokrat odnesla občutek, da se premalo pokoravam njemu, vsemogočnemu.
Živeli smo ločeno, vendar so lovke MOM in NOM tako učinkovite, da odselitev, ločitev itd. prinese le fizičen umik, psihičnega pa nosiš in nosiš in nosiš.
Pred par leti sem se zaradi tega, da sploh najdem svojo identiteto odločila za psihoterapijo. In res je – ni ga garanja čez garanje po svoji notranjosti, po odstiranju grozljivk, ki jih nosiš v sebi.
Ko si vedno znova v dilemi, ali iluzijo še hraniti ali ji prenehati dajati hrano. Spopadanja s težkimi depresijami in še čim mi je jemalo še tisto malo moči, kar mi je nista izpila onadva.
Sama vem, da je težko izgubiti iluzijo, da staršem nisi otrok ampak le stvar, korist ali pa dobiček.
In sliši se kruto.
Jaz vsekakor nisem tista, ki bo imela otroka, ker me je groza tega, da bi moralo še eno bitje na tem planetu trpeti tako nesrečno pot, kot sem jo jaz.
Pa še nekaj.
Če se fizično ločimo od povzročiteljev “brain fog”, smo storili nekaj, ne pa vse. Moje izkušnje so bile take, da sem kot po defaultu srečala nove partnerje, prijatelje, sodelavce, sosede………z MOM ali NOM. Poleg tega imaš za časa življenja svojih staršev nehote vedno kakšne skupne stvari; če drugega ne, pa pogreb njihovih staršev ali pa zapuščinske razprave ali pa dedovanja……….skratka, kot biološka oseba je pač po zakonu tvoj starš in iz tega izhajajo pač dodatni (nezaželjeni) stiki.
Usoda? Ne, gotovo ne. Le take mehanizme sem poznala in ti mehanizmi so mi bili logični.
Še glede hrane in spomina……….obadva sta hrano postavljala na piedestal tako in drugače, zanimivo. Čaščenje hrani bi lahko rekla temu. Spomin pa………selektiven, močno selektiven. Kot da je za njihova dobra dela treba postaviti spomenik, za moja slaba pa tudi. Spoštuj starše???
Pri psihiatru starega kova sem ob takem uvidu “pušnila” na celi črti. Ker starše je treba spoštovat!
Starši, ki te zaradi svoje bolestnosti uničujejo je treba spoštovat!
Draga Zvezdana, ko bodo psihiatri odstrli tančico in z grozo opazili, kaj se (je) dogajalo tudi v njihovi “srečni družini”, potem bo premik. Kritična masa terapevtov, psihologov, psihiatrov pa je še vedno v trdni iluziji, da tisti, ki išče pomoč ne vidi dobro (brez dioptrije). Vi ste ena tistih, ki ste to presegli.
Ker ste šli iz cone udobja prek trpečih uvidov v sicer neljubo resnico, ampak tko je.
Ko pa so nas razni zdravstveni delavci že siti, ko jim serviramo zgodbe, je ponavadi odgovor; veste kaj, imejte svojo družino, da se boste osamosvojili (!) in imejte otroke, da boste preusmerili pozornost (!). Ha! Kot da je imeti družino in otroke in tašče in taste neka kognitivno vedenjska terapija, ki je univerzalen recept za te tegobe.
In če nimaš najdene identitete, niti ne veš, kaj naj bi temelji bili, ker se je tvoje življenje apriori odvijalo med lovljenjem nihajev enega ali drugega sfuzlanega roditelja, potem – nadaljuj z osvojeno patologijo???
Ja, hec mora bit. Tudi če slab. V prevodu – ostani v poznanem toplem dreku, saj ga najbolje poznaš.