Če prav razumem teče stvar takole: vsaka mama in vsak starš ima že svojo zgodovino in svoje travme in ponavadi zelo malo ali nič znanja o materinstvu in očetovstvu in s to popotnico imamo ponavadi otroke.

Vsak starš doživlja čustva kot so:žalost, veselje, jeza, sovraštvo, ljubosumje…ko starši izražamo ta čustva v odnosu do otroka(ker jih tudi v odnosu do njega intenzivno doživljamo) si otrok to razlaga, kot da ga ne maramo.(verjamem da starši ne znamo pravilno izražat čustva, s tem se strinjam).Skratka, otrok ponotranji to da ni dober in da so starši zaradi tega hudi.

To ga posledično spremlja lahko celo življenje, ponavadi v nezavedni obliki in tako vpliva na njegovo (ne)samozavest. Ta otrok, če v tej svoji zgodbi ne prepozna in predela tega(ponavadi ne) spet vstopi v partnerstvo, starševstvo in družino, zelo podobno “opremljen” kot njegovi starši in tako spet usodno vpliva na svoje otroke…in začaran krog je sklenjen.

Če je tako, kaj se da tukaj narediti? Sprašujem zato, ker sva se z možem pri vzgoji svojega sina zelo potrudila v smislu pozornosti, izobraževanja, komunikacije, izražanja čustev…ampak sedaj ko je odrasel, prepoznavam pri njemu zelo podobne stvari kot pri njegovem očetu in pri meni. Tudi sama se vedno bolj zdim podobna svoji mami, le da je mogoče način delovanja bolj prefinjen. Kakšen preobrat sva torej naredila, čeprav sva si ravno to želela in je nekaj časa tudi kazalo, da sva na dobri poti.

In kar je še večja žalost, tudi najin odnos, v katerega sva ogromno vlagala in še vedno, postaja dolgočasen, poln težkih spominov in bolečin iz otroštva in tudi kasneje.

Prosim kakšen komentar. Hvala.

Po moje je že to dober korak, da ste se zavedali, kaj vpliva na vzgojo, da se za donos še vedno trudite ….torej, zavedanje je dober korak…

Druga pozitivna stvar bi pa bila: biti ponosen na to, kar si storil. Trudila sta se, nekaj sta celo uspela spremeniti (vsega tudi strokovnjaki ne zmorejo spremeniti)-in bodita na to ponosna.
Ne bodita kritična do sinovih podedovanih vzorcev, ker to so vajini vzorci in veliko je že to, da si ponosen nase in na svoje zavedanje napak.

Sinu vcepita dejstvo, da je dober, da ima dobro popotnico, da ga tisto, kar je bilo slabo, ne bo oviralo. Pohvalite dobre stvari, ki jih je podedoval, pa spreglejte (ali poskusite popraviti) slabše vzorce.

Že to je veliko, če se bo on zavedal, da sta mu želela najboljše in da se je celo življenje potrebno učiti o sebi, odnosih in v vse to veliko vlagati. Verjetno ni starša, ki bi pa vzgojil popolnega človeka, ki nebi imel česarkoli popravljati in se soočati….tak človek bi bil verjetno prazen!

Bodita ponosna na to, da se trudita! Vajina samozavest se bo prenesla tudi na sina!

Ja, to se res dogaja, da smo vsi starši lastnim otrokom vzorniki, zato od nas kopirajo miselne vzorce, po katerih živimo in katere smo tudi sami prekopirali od svojih staršev. Tu ne gre za naše zavestno delovanje!! Do zavestnega nivoja ti vzorci (=kalup, po katerm delujemo) niti ne pridejo in nad našim življenjem izgubijo moč šele potem, ko jih ozavestimo.

Zato je zelo resnično grenko spoznanje, da lastne otroke učimo z vzgledom, ne z besedami! Za primer vzemimo mlad par, pa recimo da nosi dekle globoko v podzavesti agresijo do moških, ki jo je preslikala od matere, ta pa od svoje matare. Pa dajmo nastanek agresije do moških v roke babici, ki ga je nasnula že v nosečnosti, ker je očetu močno zamerila, da je mamo pustil na cedilu. Fantu dajmo za popotnico vzorec nevrednosti, ki ga je nasnul sam v zgodnjem otroštvu. Vedeti moramo, da dekle ni doživljalo nobene agresije, To je le prekopirala kot pravilo, po katerem se v življenju ravna! Medtem ko je njen izbranec nasnul vzorec nevrednosti v zgodnjem otroštvu, ker ga nihče ni podprl v prizadevanjih, ko je želel pomagati pri hišnih opravilih. Takšna dva sta se morala najti, ker nosita komplementarno energijo prav v vzorcih delovanja. Skupna zgodba se po fazi zaljubljenosti odvija po znanem scenariju, kjer je fant še naprej deležen zaničevanja, dokler le ne pride do spoznanj, kako poskrbeti zase in za svojo srečo…/če, kdaj… Zdaj se pa v to okolje rodi otrok, recimo fantek. Dekle z vzorcem agresije do moških je postala mati. Do svojega sina seveda ne bo agresivna, bo pa na vsakem koraku kazala nenormalne, pretirane zahteve do partnerja! Do partnerja je oblastna, v njenih očeh nič ne velja in za povrhu – vse, česar se novopečeni očka loti, ona popravi, ker kao nič ne naredi prav. Poznamo?
Tale fantek že v maternici kopira, ‘kako je prav’ za moško obnašanje, do prvega leta starosti pa osvoji itak večino globokih prepričanj, po katerih bo v življenju ravnal. Ampak – ne gre vse tako enostavno! Tudi otroci pridejo na svet s svojo popotnico, pa se nekaterih vse pretirano prime, drugih pa hudo malo ali nič. Poprimemo pač tiste vzorce, s pomočjo katerih bomo napredovali, osebnostno in nato duhovno rasli. Kaj drugega nam ni treba vzeti s sabo, ker življenje je dovolj modro, da nam privošči točno toliko, kot rabimo.

Pozdravljeni!

Gospa, točno tako kot ste opisali in hkrati malo drugače. Vsaka mama in vsak starš že ima zgodovino in s to popotnico imamo otroke. Vsaka mama in oče pa nosita v sebi tudi potencial razvoja starševstva. Otrok je tisti, ki vas nauči biti mama, ne vaša mama. Otrok je tisti, ki v vas prebudi najbolj ranljiva čutenja materinstva. Ob otroku je vedno odprt potencial rasti, narediti nekaj drugače in boljše, da se družina sprosti in najde sebi lastno pot.

Problem nastane pri vsem tistem, kar je ostalo nezavedno in še nima besed. Tista čutenja, ki nas vodijo v življenju, ker še niso dobila besed. Zato več kot starš najde stika s svojim lastnim otroštvom, lažje najde pot do otrokove ranljivosti.

Najverjetneje sta se z možem resnično veliko trudila, sedaj pa je sin podoben vam in očetu. Tam je našel stik in tam se vi najglobje čutite. In to je najverjetneje tudi tisto čutenje, kjer ste vi najmočneje povezani s svojimi starši.

Sprašujete se, ali ste sploh kaj naredili? Vedno starši vnesemo nekaj novega, saj življenje ni statično, starševstvo je vedno razvijajoče in vnese glede na stare modele nekaj novega in svojega. Je pa res, da čutenja, ki niso izgovorjena, gredo iz roda v rod, tako neizžalovana žalost gre pet generacij, dokler se nekje nekdo ne vstavi in začne kolesje vrteti v drugo smer.

Sabina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka
Midva-zakonski in družinski center, Ptuj
041/867-856
[email protected]

Pozdravljeni, tudi jaz imam nekaj vprašanj…

To mi je jasno, da nepredelane družinske vzorce prenašamo naprej, ampak še vedno ne morem razumeti, zakaj, kot je zapisal tudi g. Gašperlin:

“Privlačni so nam partnerji, s katerimi bomo vedno znova podoživljali to, kar smo doživljali v svoji izvorni družini.”

…torej zakaj si nezavedno izberemo ravno take partnerje, da potem podoživljamo (ponavadi predvsem negativne) odnose v otroštvu? Se tako počutimo domače? Zakaj po navadi pretepene hčere najdejo moža, ki jih pretepa? Ali hčerka alkoholika najde moža, ki je alkoholik?

OK, pri punci, ki nima samozavesti še nekako razumem, da si najde bolj dominantnega partnerja, ampak pretepanje in alkohol??

Pa če pustimo te ekstreme; torej zakaj najdemo podzavestno ravno take partnerje, da podoživljamo (neprijetno) otroštvo? Čeprav je negativno, je pa domače? In kaj se zgodi, če se zavemo tega in poiščemo partnerja, ki je nasprotje našemu otroštvu? Lahko taka veza sploh uspe?

Najlepša hvala za odgovore!

lp

Lepo pozdravljeni lorika 25!

Vprašujete se, zakaj nezavedno izberemo partnerja, ki nas spominja na boleče stvari v otroštvu? Zato ker je tam najmočnejši in najglobji stik. Če je bil oče alkoholik, je velika verjetnost, da bo hčerka poiskala moža alkoholika, saj ji je ta svet domač in “varen”. vse kar je izven tega modela je tuje, saj zanjo tam ni odnosa, odnos je v alkoholu in čutenjih, ki jih takšen odnos nosi. Tam njen oče najglobje biva in ga najmočneje čuti. Začeti se zavedati tega, je že velik korak( pomeni priznati si), še več je, če nam uspe priti iz teh domačih modelov in najti sebe, svoj svet, ne svet, ki so nam ga dali starši. To pa je zelo težko, saj nezavedno iščemo stari svet in nam že poznana čutenja.

Drugačnega partnerja najdemo, ko predelamo ta svet, ko se ga zavemo, ga ozavestimo in razmejimo. Vedno je pot v drugačni svet, ki je pa velikokrat dolga, zahtevna, naporna in težka. Vendar če vztrajaš na tej poti, nekega dne začutiš sebe v drugačnem zaznavanju, z več sočutja, razumevanja in topline. Ko zmoreš ta svet podariti sebi in sebe sprejeti v bolečini in zavrženosti, se kolesja starega sveta premaknejo v novi svet, v svet sočutja in zanimanja za drugega, kjer postane zdrav partnerski odnos odgovor na tisto odločitev, da boš naredil nekaj drugače in predvsem po svoje.

Imejte se lepo.

Sabina Stanovnik, zakonska in družinska terapevtka