Pozdravljeni.

Stara sem nekaj več kot dvajset let. Odraščala sem ob fizičnem in psihičnem nasilju, predvsem med staršema. Že kot majhna punčka, sem ju skušala s čim zamotit, kadar sem vedela, da bi sicer spet prišlo do prepirov. Potem, kasneje sem bila spet jaz nek mirovnik in še vedno sem. Včasih sem tudi sama deležna fizičnega ali psihičnega nasilja, vem, da ni prav, ampak si mislim, bolje, da se nad menoj strese tisti gnev in živčnost. Vedno sem si želela samo miru, pa tega še danes nimam. Ugotavljam, da nimam niti notranjega, da me je strah. Spoznala sem moškega, ob katerem sem se počutila varno, pa se nekako ni obneslo. Zdaj pa sploh ne morem pozabiti nanj. Ne morem ga dokončno izbrisati iz svojega življenja, čeprav on tako hoče. Mene je pa strah, da bom potem spet “sama”: On je bil prvi človek, ki je bil res dober do mene. Ki ni bil nikoli nasilen do mene. Ob katerem sem se počutila varno, srečno.
In kar ne znam ga dokončno izpustiti. Moti me, da ne znam biti bolj odločna. Da je v meni takšen strah. In tako zelo lačna sem ljubezni. Ne vem kako naj si pomagam. Kakšen nasvet bi mi prišel prav. Bi morda strokovno pomoč potrebovala?

Pozabi na srečo v dvoje če sama nisi srečna. Za nekaj časa pozabi na moške in se posveti sama sebi. Kaj ti želiš, kaj imaš rada? Hobiji? Šport? Meditacija? Najdi sebe in šele nato najdi “njega”. Recimo da si v srečni zvezi kaj delaš ko nisi z njim?

Če greš takšna v novo razmerje se bo isto končalo.

Draga račka,

pri osebah, ki so rasli v močnem fizičnem in/ali psihičnem nasilju se ponavadi razvije t.i. toleranca oz. “netoleranca” na nasilje. To pomeni, da ali ob nasilnem partnerju ne vidijo, da je karkoli narobe ali pa padejo v histerijo že ob nekoliko večji odločnosti partnerja. Velikokrat je prisotno kar oboje (odvisno od situacije).

Srečali ste osebo, ki ni bila nasilna do vas, ob kateri ste se počutili varno. To je zelo super. Sedaj veste, da lahko imate tudi takšno zvezo. Pomembno pa je, da sprejmete, da sta v vsakem odnosu dva. In če ena oseba ne želi odnosa, potem odnos ni mogoč. Vzemite iz tega odnosa tisto kar je bilo dobro, in dovolite svojemu bivšemu partnerju, da živi svoje življenje. Če imate sedaj odnos do njega v smislu: “naredila bom vse kar želiš, samo da ostaneš z mano”, v bistvu zopet pristajate na nezdrav dogovor, ki je značilen za otroke, ki so trpeli zaradi nasilja v družini.

Postaviti se na svoje noge (in stati pokončno) je zelo pomembno za vas. Bilo bi smiselno, da bi poiskali strokovno pomoč. Ampak ne psihiatra, saj ne potrebujete zdravil in ni z vami nič zelo narobe. Potrebujete osebo, ki vam bo pomagala aktivirati tiste zdrave potenciale, sposobnost reči NE (brez občutkov krivde) in sposobnost postaviti se zase. Potrebujete tudi nekoga, ki vam bo predstavil kaj je to sploh zdrav in zaupanja poln odnos.