Draga Nataša1!
Žal pretekle dni nisem imela možnosti spremljati tvojo zgodbo, sem pa mislila nate…
Kot berem, je tvoj ati dotrpel.
Sprejmi moje iskreno iskreno sožalje!!
Ja,žal so besede “le” besede. Iskrene, a vseeno človek sam ostaja s svojo neizmerno bolečino. In prepričana sem, da to velja tudi zate. A poskusi gledati na atijevo smrt tudi iz drugega, še kako pomembnega stališča: REŠIL SE JE MUK! In ja – verjamem da tebe in družino gleda “dol” in spremlja!
Želim ti mnogo moči, ki bo potrebna za aktivnosti (najbrž tudi glede pogreba in drugih “birokratksih zadev)! Potem pa se le prepusti žalovanju. In če se le da, razvajanju. Oz. stvarem, ki te pomirjajo.
Huh, ne vem kaj naj še napišem… trosim neke “pametne nasvete”. Ki so morda popolnoma kontra s tvojimi pričakovanji, željami, čutili.
Skratka – upam, da ti čas mineva čimmanj boleče, kolikor je to mogoče.
Srečno, Nataša in DRŽI SE!!
K.

Draga Darja.
Moje iskreno sožalje!
Berem te od vsega začetka. Nimam besed.

marija

Kara, narobe si razumela, otroka nista želela na pogreb, moj mož je pa šel na pogreb, o tem ni bilo pomisleka, da ne bi šel.

DRAGI MOJI,

za menoj je, ta dan je za menoj.

Polno glavo imam, utrujena sem, da imam prijatelje, to tudi vem…

Hvala vam vsem za vse. To pisanje bom poklonila morda sorodnikom po atijevi strani za spomin in v vedenje kako zelo sem imela rada atija in kako sem trpela na momente. Oni so bili predaleč stran od mene, a v srcu z menoj….

ATI,

NOCOJ SI TAM NEKJE…

ATI, BJ BJ

darja-nataša1,moje sožalje.upam da se s tem ko se je tvoj ate poslovil ni končalo najino prijateljstvo . veliko moči ti pošiljam in upam da boš zmogla.javi se kaj ko boš hotela.

Darja, vseskozi sem spremlala kaj vse si pisala, jokala sem samo jokala nisem imela poguma da pišem,ne poznam te ampak mi je zelo hudo, vem in vrjamem da si ga mela rada oz. vedno ga boš mela rada, prav tako je imel on vse vas rad.

DARJA ISKRENO SOŽALJE IN TOPEL OBJEM

Lepo pozdravljeni vsi, tisti, ki ste mi pisali in tisti, ki ste me brali…

bom vam še pisala, zaenkrat pa le srečen božič vam želim.

Če želi še kdo si pisati z menoj, naj me prebere zgoraj pod rubriko BOJIM SE PRAZNIKOV od Nancy, kjer sem pisala ravnokar.

Če komu omenim, da imam te težave s slabostjo, mi vsak reče, da to je od šoka, ker imam za seboj teh 5 mesecev.
Ne verjamem, ne vem, če bi to bilo to. Ali mi lahko kdo napiše svoje izkušnje. In pa opiše šok kot šok v tej situaciji…

Da, draga Nataša1. Telo se je odzvalo, kakor se je odzvalo. Umirila se boš in tudi telo bo začelo funkcionirati po starih tirnicah. Kdaj ni mogoče predvideti. Sama boš scenarist in režiser svojega nadaljnega trpljenja. Očeta ni in ga ne bo več. Morala se boš sprijazniti, nekaterim pomaga, da se o pokojniku čim več govori, drugim , da se ga ne spominja stalno.

Meni se je pred 20 leti smrtno ponesrečil soprog, ostala sta mi dva majhna otroka………
Kar čez noč se mi je zgodilo kup težav in to zelo zelo resnih, da sem bila kar več let na rednih kontrolah na Onkološkem institutu. In šeleče zdaj nekako zadnjih pet let ni sum več akuten ampak imam kontrolo na dve leti.
Meni je pomagalo, kljub majhnim otrokom, da sem se odmaknila od spominov, preteklosti in ob redkih trenutkih smo obujali spomine in gledali slike in še danes je tako!
Ne poglabljaj se preveč v preteklost, ne moreš je spremeniti, živi danes, kajti tudi prihodnost nam ni znana, pride pa zagotovo.
Odmakni se od preteklih naporov, spomin pa ohrani.

Sedaj potrebuješ nekaj, kar ti bo misli preusmerilo, posveti se svojim živim domačim, loti se kakšne stvari, ki te je v preteklosti veselila, pojdi na plavanje z družinico, na sankanje ali samo na sprehod. Bolečino pusti doma in je ne pestuj več.
Vem rekla boš, lahko je tako govoriti, toda verjemi tudi jaz sem grizla zrak in se izkopala iz bolečine. Pri meni je trajalo najhuje nekako tri mesece, potem sem se resno vzela v roke in korak za korakom premikala iz bolečine.

Zaupaj vase in zmogla boš!

Srečno 2008 in lp

Laura 13

Laura, hvala.

Ne, prav vesela sem, da mi govoriš svojo izkušnjo.

Danes sem šla v službo po dolgem času. V bistvu sem bila doma od 6.decembra. In danes mi je prav pasalo it v službo, malce podebatirat o aktualnih stvareh, o tem in onim, malce tudi o našem pogrebu itd. Domov sem se vrnila prerojena.

Upam, da bodo sčasoma stvari groze 5h mesecev umiranja na obroke, potuhnile. To je ta čas, ki me je ubil in zamoril.

Danes je drugi dan, ko hrana ni šla iz mene, drugi dan.

Zelo mi je dobro zaradi tega.

Baj baj zaenkrat

Pozdravljena, Nataša1! Žal kar nekaj časa nisem spremljala foruma – preveč dela v službi! 😉 Doma pa načeloma ne sedim za kompjuterjem. Sem se pa nate mnogokrat spomnila: kako si, kako se držiš oz. držite.
Tale, tvoj zadnji post je bil mnogo bolj obetaven! Upam da se nekako držiš oz. držite.
Upam da nimaš več fizioloških problemov s prehranjevanjem.
Menim, da je resnično ob stresu vsako telo odreagira drugače, individualno.
Jaz sem pred 13.leti izgubila partnerja. Tudi meni takrat organizem ni obdržal hrane. Ok, ne bi o tem, da me je pa takrat odneslo v alkohol. No, sem se spravila k sebi in popolnoma abstinirala.
Laura13, v bistvu se popolnoma strinjam, da bi mogli žalujoči racionalno gledati na smrt, izgubo. Najbrrž bi bilo precej lažje. Vendar pa jaz osebno vem, da nisem takšen tip. Ponavadi se smilim sama sebi… Žal je tako. Se pa strinjam, da se je potrebno maximalno zaposliti oz. hkrati razvajati.
Toliko. Nataša1, DRŽI SE! Pošiljam ti topel objem…

Ja, mogoče počasi napredujem.

Služba mi je zelo koristna, tam je ogromno dela, tako da se zelo zaposljujem z delom, edino, kar me moti,je spominska motnja ali luknja, ne morem se spomniti včasih česa, kar sem prejšni dan storila.

Motijo ali zmotijo me nenadni zvoki.

Mobitel imam raje izklopljen ozr. ga nimam v dosegu.

Ko pridem domov, se posvetim sinovoma, nato grem spat in res ogromno spim.

LP zaenkrat, pa vam še pišem.

Hudo mi je.

Rada bi z vami ponovno delila bolečino.

Ali je to normalno? Jezna sem na cel svet, nikogar ne maram, vse me prizadene.

Dovzetna sem na vsako besedo. Takoj bi se skregala. Pa tudi, če me še kdo pogleda, ali pa me nikoli več ne pogleda.

Na jok mi gre. Vidim vse samo slabo.

Izgubljena sem. Nočem med ljudi,ker se mi zdi, da so vsi čudni, da me čudno gledajo, da jim grem na živce.

Ne maram nikogar…

Darja, Natasa1, spremljam tvojo zgodbo od vsega začetka, jokam s tabo in te popolnoma razumem. Tudi sama imam mami na OI, še vedno na intenzivni, in ne vemo, kako se bo vse odvilo. Tudi sama padam v takšna stanja, ko ne maram nikogar okoli sebe, ko so mi vsi v napoto, ko bi bila najraje sama z mojo mami….
Jezim se na ves svet, na vso svetovno blaginjo, denar, ki gre v vojaške namene, za razne budalaštine, namesto, da bi odkrili, našli, naredili…karkoli….zdravilo za to grdo bolezen. Ne potrebujem ne oklepnikov, ne Piranskega zaliva….NIČ – samo pozdravijo naj mi mojo mami…..

Nataša vem da ti je hudo,danes je 4 mesece odkar je boj z rakom zgubla moja mama.Včeraj bi bila stara 50 let.
Vedno bolj jo pogrešam,tako da me včasih prav duši,ker vem da je nikoli več ne bom videla,stisnila,….takrat ko začutim takšno tesnobo grem na pokopališče,ji v mislih povem kako jo pogrešam,kako jo mam rada.
To mi je v veliko tolažbo.Solzam pa pustim prosto pot,ker drugače bi me zvilo.
Jaz upam da boš čimprej pregurala to hudo stisko,boš videla da ni vse tako črno.Imaš družino,ki te potrebuje in ti je v oporo.

Nataša drži se in topel objem.

Popolnoma normalno je, da ti gredo vsi na živce, da bi se kar naprej kregala in imaš spominske luknje. Po vsej verjetnosti se ti bo vse to dogajalo še kar nekaj časa. Jaz sem izklopila telefon oz se nisem oglašala, bila sem zaprta doma, če pa mi je kdo prišel nasproti in mi karkoli rekel bi ga najraje pretepla. To je vse popolnoma normalno in čes čas se začne vse skupaj umirjati in ti izpadi niso več tako pogosti. Hudo pa je še danes, na trenutke je kot bi bilo vse skupaj včeraj in verjemem, da bodo vedno nihanja med bolje in slabše a tako je, ko enkrat zgubiš nekoga, ki ga imaš tako zelo rad.

Srečno!

Nocoj bi morala na en pomembnejši sestanek, saj prevzemam neko funkcijo, vendar ne morem. Sem se opravičila. Kajti ne zmorem. Pojedla sem še eno pomirjevalo in bom zaspala, izklopila mobi, izkopila računalnik, iz vsega se bom odklopila.

Samo vam še pišem tule, da se izpovem. Danes sem dobila cel kup smsov, da kaj mi je…

Draga Nataša,
že dolgo se nisem oglasila veš pa ne zato, ker ne bi imela kaj povedat preprosto verjamem ti, hudo je. Kmalu bo eno leto odkar je za vedno zaspal moj dragi tatko, pogrešam ga, hudo mi je, manjkajo mi njegovi pogovori in tako kot ni ne morem razumet ljudi, ki se neprestano z nečem dajejo in sploh ne razumejo, kako je biti brez ljubljene osebe. Veš tudi sama sem velikokrat jezna na vse, sploh nimam več posluha za ljudi, ki si nočejo pomagati in samo stočejo in jočejo kako so bogi.(govorim za banalne reči) Vse mi gre na živce, žalostna sem, mama me ne razume, še niti enkrat me ni vprašala kako si oz. da bi mi rekla draga hči pridi k meni v objem. Žalostno. Še dobro, da imam čudovitega moža in sina, ki mi stojita ob strani.Veš saj mogoče ni dobro vendar jaz to žalost preganjam z delom, kar se mi pozna pri zdravju. Odkar je tati umrl, se spopadam z anginami,padec imunskega sistema, zoboboli in kar je še najbolj vidno pretirano izpadanje las. Veš tudi meni ni do družbe pravzaprav sem opazila, da postanem kar nemirna, živčna celo zlobna. Vem, da ni prav vendar sem žalostna. Samo to bi rada povedala, da sem žalostna………

drži se… mamiR

Tati,tebi pošiljam poljubček………

Joj, hvala za tako izčrpen odgovor.
MamiR,
tresem se.

Ne vem več kdo je iskren, kdo ni, nič več mi ni jasno. Verjamem samo še v svojo družino, v prijatelja enga, dva. NIČ več. NIč več.

Občutek imam, da me hočjo vsi prizadeti. Ne vem, bom vidla, kaj bo prinesel čas.

Moja draga Nataša,
vse, ki ti tukaj odgovarjajo in se s teboj pogovarjajo, imaš upravičeno lahko za iskrene prijatelje oz. sotrpine. Mednje sodim tudi sama… želim ti povedati, da sem zelo iskrena, ko se pogovarjam z ljudmi o njihovi in o svoji bolečini. Verjemi mi, da nihče na tem forumu (moje mnenje) ne premore toliko licemerstva, da bi tu nakladali o nečem, česar ne občutijo in govorili to, da vejo, kako se počutiš in kako ti je, če ne bi sami te bolečine že občutili.

Zato ti mirne duše lahko rečem, da te popolnoma razumem in da tudi jaz vem, kako ti je. In da so to obdobja, ki jih je tako težko preživljati, da je to čas, ko bi se tudi sam človek tako rad nekam izgubil. Razumem, kako je vse odveč, kako je vse težko in kako težko je razumeti, da taka bolečina kar traja in traja. Vendar, Nataša, tvoji ti bodo pomagali, zanje zdaj živiš in za spomine na ljubo osebo, ki je našla svoj mir.

In zato moraš vedeti, da ni problem padati, pasti še globlje, oditi v nek drug svet, ni problem se spotikati na naših poteh življenja. Večji problem se je ponovno pobrati, se dvigniti in iti naprej. Zato ti tukaj marsikdo ponuja roko, da se boš lažje pobrala najprej na kolena in potem pokonci, počasi, pa vendar boš spet stoje stopla naprej.

Drži se Nataša, tu imaš tudi mojo dlan.