Ali odhaja k angelom tudi moj ati?
pozdravljeni!
večkar se ustavim in pogledam ter preberem vse kar je na tem forumu in tako se ustavila tudi tukaj. ko sem prebirala so mi po licu tekle solze ker vem kako je če izgubiš nekoga kateri ti je pomenil veliko na tem svetu…. kaj vse bi dala da bi vedela ali je res to da ko umreš odideš na drugi svet?da je na drugem svetu vse lepo kot v raju. naj povem da mam mojega atija neskončno rada, star je nek čez pedeset let, vendar je problem ta ker se bojim kaj bo ko ga več ne bo…. sama tega ne bom prenesla ker mi vse pomeni… najraje ga imam.. naučil me je vsega kar mi bo v življenju prav prišlo. tako kot nisem pozabila svojega dedka… nikoli ga ne bom… pa je od tega že 19 let… še vedno se vsega spomnim in imam ga stalno pred očmi…. najboljši dedi je bil….
kaj vse bi dala da bi resnično vedela da tisti kateri so zapustili ta svet uživajo in nas čakajo na onem svetu…,kjer ni trplenja. ali pa da bi se za hipec vrnili nazaj in povedali naj ne skrbimo da tam kjer so je lepo, nas objeli in odšli zopet na oni svet. sama bi bila tako mirna, tako pa živim v strahu kaj bo z mano ko se bo kaj takega zgudilo meni in moji družini… bojim se….
Hči od najboljšega atija, prebrala sem tudi tvoje pisanje.
Razumem kaj hočeš povedati.
Veš, moj ati je odšel in z njim veliko še drugih stvari. Tudi moj mož. Prišel je trenutek, ki ga nisva znala ujeti, nisva znala najti dialoga. Morda sem bila pod preveliki šokom vsega in ostala sem potem še brez moža, brez moške roke, sama z dvema otrokoma.
Svoje življenje in svojo mladost sem žrtvovala za svoje starše. V vsej meri sem se žrtvovala zanju, vse storila, vse. Pozabljala sem na svojega moža tako kot je on pozabljal name. Živela sva en mimo drugega. Mala dva otroka, danes 7 letni Gašper in 11 letni Jernjej sta živela življenje v večji meri ob starih starših, se pravi mojih starših.
Morda sem storila napako, ker se nisem vsaj malce ločila stran od svojih staršev. Zato pa, danes so posledice hude. Ati je umrl, z njim je odšlo veliko veliko. Moj mož… Vem, da sem sama kriva veliko, vendar tako me je naredilo življenje, jaz vsaj priznam, boli me, ker on pa ne prizna nobene svoje napake, niti tiste, da je dejansko 15 let živel samo za službo, tisti prosti čas, ki mu je ostal, pa je namenil kmetiji, šele potem smo bili mi. Prav tako jaz, saj nisem imela časa zanj. Izgubila sva se.
Zdaj sem sama na tej kmetiji, z mojima sončkoma. Boli me vsak dan, vsak večer, jočem, jočem večkrat na dan, ker ne vem, kako bom zmogla. Vem, da moram, a tudi meni so težki večeri, težke noči, včasih enostavno ne vem, če bom še lahko dihala. Pa sem stara komaj 37 let, sama in nesrečna, zelo nesrečna.
Jaz si ne želim več v družbo, ker ni več tistega nasmeha na mojem obrazu, ne zmorem v sebi. In če ne zmorem v sebi, se ne morem narediti, ne znam igrati.
Pogrešam moža, zelo, … in razmišljam, ati kam si odšel….zakaj me nisi vsaj še malo varoval. Itak si me preveč, zato pa je tako, vendar zdaj sem dejansko ostala sama. Pa tega ti nisi želel…. hudo, hudo…
Danes grem k tebi na grob, moj dragi oče.
Prižgat ti grem svečko, modro svečko v spomin…
Nisem te obiskala nekaj časa. Vem, da me razumeš.
Ne puščamo te samega in nismo te pozabili. Nikoli te ne bomo.
Tvoja vnuka ti prižigata svečke v spomin tudi v tvojem čebelnjaku. V temni noč je razsvetljen, ta tvoj čebelnjak. Pogosto govorita o tebi,…
Pogrešam te jaz. Sama se sprehajam po našem hribu, nikjer ni nikogar, kot da so s tvojim odhodom odšli tudi vsi ljudje, ki so kdaj koli hodili mimo.
Prihajam k tebi, z modro svečko in povedala ti bom zakaj, … v solzah vem, vem, razumel boš pomen modre svečke, zaupala ti bom, kot včasih…
Ko te ni, sem tako sama…. ko bi vedel, ko bi čutil…
Boli me srce in duša, bom izjokala solze danes pri tebi, mi bo morda jutri lažje?
Tvoja solzica….
Dragi moj ati…[/b]
Pogrešam te,….
Tvoj čebeljnak malce sameva, ne morem vstopiti vanj, boli me…
Moje življenje in življenje mojih sinov teče dalje. Dobro jima gre. Večji je pridnih rok in trden in energičen fant. Nobeno delo na naši kmetiji mu ni odveč in vsak korak, ki ga naredi je kopija tvojega koraka. Velik je že in žari v svoji lepoti najstništva.
Tvoj mlajši vnuk je ranljivo bitje, takoj so solze v njegovih očeh, če je prizadet. Začne ga boleti srce in takrat vem, da trpi.
Ne mine teden, da tvoja vnuka ne bi omenjala tebe. Da te pogrešata, in se sprašujeta kaj bi ti rekle na to in ono. Potem se vsi trije objamemo in upamo, da nas bo oni, ki je nad nami čuval in nam dal moči za naprej, kajti borimo se vsak dan znova za svojo telesno moč obstoja. Izčrpani smo od vsega. Življenje preveč zahteva od nas…
V letih, ko te ni več, so me hude stvari, ki so se zgodile, naredile dokaj močno žensko. Vendar nikoli ne bom pozabila, kako si me vedno opozarjal pred določenimi mojimi dejanji, jaz pa sem se ti smejala, rekoč, da narobe razmišljaš.
Danes bi ti rada rekla, da si imel prav, vse kar si me svaril, je bilo tisto, kar bi morala vzeti resno in te poslušati. Kot moj dobri ati, si imel vse prav. Mnogo ljudi je izkoristilo mojo dobroto, mojo navzočnost v njihovem življenju in vse kar sem naredila ali skušala pomagati, prisluhnila, se je obrnilo v tisto, ko se razume narobe.
Izkusila sem prevare, zatajitve, bolečine…. kot da se ves svet obrnil proti meni in mojima sinovoma…sami smo, tako zelo sami…
a se borim, skupaj z mojima sinovoma, vsak dan znova,…
Bomo uspeli. Nekega dne bom, vsaj upam tako, ponosno spustila v svet edino kar imam – moja dva zlata sinova…
Pazi na nas tam na onem svetu – moj dragi ati,…. imela sem te rada, tvoja hči…:( s tvojima vnukoma…[/i]
Moje sožalje vsem
Ko sem brala vaše sporočila sem se začela jokati, ker sem tudi sama izgubila dve ljubljeni osebi 🙁
pred 7. leti sem izgubila brata (prometna nesreča) noben mi ni povedal, ker sem bila še čisto majhna ( 7.let) in ne bi prenesla tega. A kmalu sem to vse izvedela. Jokala sem se po cele dneve, pisala pesmi zate in ne bi prenesla da bi me še kakšen družinski član zapustil 🙁 A me je. Zapustil me je še en brat (rak) ravno 2.dni pred novim letom, spet mi niso povedali da mi je še en brat umrl. A to me je še bolj prizadelo, ker če bi mi starša povedala bi se vsaj lahko poslovila od njega ( vsaj po telefonu). To zameril atiju in mami, ker mu nisem mogla povedati da ga imam rada, peče me vest, ker sva se zmenila da bo on meni dal eno igrico jaz pa njemu.On mi jo je dal jaz pa njemu ne , ker sm igrico posodila prijateljici. Edino kar sem po njemu dobila je bila igrica 🙁 Nato pa sve se velikokrat skregale z prijateljico in mi je govorila grde besede o bratu ( da je vesela da ga ni) to ji ne bom nikoli odpustila, da me naj kar vest peče, da sem bila slaba sestra 🙁
Rada bi odšla k njemu, komaj čakam da bom odšla na oni svet … nemorem več pisati ker so to tako slabi spomini 🙁