Pozdravljeni,

stara sem 44 let, partner pa leto več. Imava sinčka starega 4,5 leta. Hčerka iz prejšnje zveze je stara 16 let.
Trenutno živi pri babici v Ljubljani in tam hodi v sr.šolo, ker smo oddaljeni precej daleč, da se ji ni potrebno voziti. Čez vikende je tukaj pri nas. Prej sva živeli sami, potem pa sva se s hčerko odselili k partnerju.

Problem je, ker se že četrto leto tožari z firmo, seveda se taki postopki vlečejo na sodišču, zdi se mi da je čedelje bolj nervozen in spremenjen. Ne zna se več kontrolirat, zdi se mi da nad mano izvaja psihično nasilje.
Pri sinu pomaga, ga zvečer stušira, mu prebere pravljico, vendar doma sam ne vidi ničesar da bi lahko postoril sam, brez da bi mu jaz kaj rekla. Ko sem mu nazadnje rekla, da naj vsaj šalico pomije za seboj – posode se nikoli ne pritakne ali kaj skuha, je čisto ponorel. Rekel je, da mi bo razbil glavo in da bo vame treščil mobitel. Zmajčki od otroka so leteli po tleh, stanovanje je zvečer zapustil in šel spat k mami, ki je na sosednjem vhodu. To mi res diši že na psihično nasilje.
Živimo na deželi, čas si res vzame samo ob nedeljah, da kam gremo, druge dneve vedno dela doma na kmetiji. Če me še ni iz službe, se otrok kar sam sprehaja okoli hiše, njemu je važno da je delo narejeno, on pa pravi, da se tudi z njim niso ukvarjali in da je življenje na vasi drugačno in da se tukaj nimajo toliko časa ukvarjat z otroki in da se bo kar sam zamotil.
Tukaj nisem srečna, zraven je še njegova 80-letna mati, ki pa mi je dala vedet da me ni nikoli sprejela. Tako je tudi ravnala, vedno mi je že od začetka povedala v obraz kar je mislila. Slišala sem jo tudi kako je govorila partnerju, da nima nič od mene, ko me vidi kar preklinja sama s seboj, toliko me sovraži. Otrok mi je povedal, kakšne grde stvari mu govori o meni, zadnjič mu je rekla, da kuham strup. Veliko sem že pretrpela in prejokala, zaradi njegovih staršev, vendar čez to nisem mogla. Ko sem ji rekla v jezi, da bom to povedala v cervi župniku, da uči otroka proti meni, je začela preklinjat in me žalit.Norčuje se iz mene in pa iz življenja v mestu. Podlo mi reče vse, kar ji pride na pamet. Sobote so njene za trgovino, partnerja nikoli ne vpraša če ima čas, to je njej samoumnevno. Pride pred vrata in mu reče da naj ostane kar doma, če ni še pripravljen za trgovino. Izpita nima, odvisna je od drugih, tako da je partner ostal doma in jo on vozi po opravkih. To je za njo samoumnevno,tega ne ceni, jaz pa sem verjetno samo vsiljivka, ki je uničila njihovo družino. Ko je tam pri njej, ga takoj vpraša kam gre in potem reče, da v tej hiši ni več nobenega miru odkar sem jaz tukaj.
Moti mi, ker je partner veliko pri njej, jaz namreč k njej že dolgo ne hodim in ko dobijo obiske visi tam.
Ko sem v službi, mu še vedno ona kuha kosilo. Stran se partner noče odseliti, pravi da mi starše moral zapustiti že veliko let nazaj, zdaj pa ne more zapustiti ostarele matere. Pravi, da s je tako spremenila na slabše odkar sem jaz tukaj. Večkrat se je zmaterjo močno skregal in se potegnil zame, vendar na koncu pravi, da nič ne doseže, ker je mati psihični bolnik in da se z njo ne da nič zmenit. Zdravila noče jemat, ker si tega ne prizna. Na koncu mi pravi da je bolje, da se je izogibam, ker če ji kaj rečem, bo samo še hujši ogenj v strehi in še večje sovraštvo. Večkrat mi pravi da se tam v njeni hiši ne da več zdržat, vendar je drug dan ponovno pri njej, kot da nebi bilo nič.
Hčerka je vsak dan pri njej, doma je njen mož zaradi tega nesrečen, zakona tam ni več.
Jaz sem mnjenja da je mati lastnim otrokom s svojo posesivnostjo uničila marsikaj, vendar so krivi tudi otroci,ker ji ne postavijo meje. Tako zaradi nje trpijo družine.
Partner pravi, da njemu noče nič, vendar sem mu rekla, da bo do njega prijazna, dokler bo po njeno. Tudi njemu je že rekla naj gre od hiše.
Moram reči, da sem noseča, s partnerjem sva si že od rojstva sina želela še enega otroka, tako da sem šla na um.oploditev.Vendar čedalje bolj razmišljam da se vrnem nazaj domov, kljub temu, da ga imam še vedno rada. Ne vem ali je bolje da splavim oz. neham jesti zdravila, ki so nujna za obsto ploda in tako splavim.
Nimam pa želje, da se uklonim njegovi materi in da ona zmaga, če grem od hiše. Kar bi bilo zanjo najbolj ugodno, kakor je že rekla da bi mene spodila, otrok pa naj ostane kar pri njih. Seveda do konca bolano.
Partner tako živčen ni bil nikoli, vendar vem da je razpet zaradi težav s tožbo zaradi službe in pa seveda med mano in svojo materjo, vendar to žal zame ni opravičilo, vendar samo trpljenje. Oče mu je umrl letos poleti, vendar se njegova mati ni od takrat nič poboljšala, žal.

Ali mi lahko svetujete, kaj naj naredim ?

Lepo vam se zahvaljujem za vaš odgovor !

Spoštovana tiana2,

tak občutek imam, da ste kot vojskovodja na bojnem polju, toda v vaši bitki vlada že nekaj časa strašna zmeda. Ne ve se več, kdo je sovražnik in kdo zaveznik. Ne ve se niti več, za kaj se borite. En svetovalec vam govori, da storite to, drugi vam svetuje drugo, tretji nekaj tretjega. Pred vami so težke odločitve. Veste, da boste morali del svojih mož žrtvovati, vendar nimate pojma, katera žrtev bi bila bolj smiselna, pa tudi to ne, ali bo sploh prispevala k zmagi. Nasprotno, zmaga se vam še nikoli ni zdela tako daleč kot v tem trenutku. Vaši možje ne vedo, kakšne dileme vam ne dajo spati, vendar slutijo, tesnobni so in nemirni. In kot vojskovodja ne morete pokazati, da se vam trga srce. Ne morete pokazati žalosti, strahu in občutka popolne osamljenosti. Poleg tega vas bremeni še občutek krivde in stokrat ste si že očitali, zakaj se niste takrat in takrat odločili drugače. Tako utrujeni ste, da bi najraje zaspali in spali in spali, dokler se ne bi bitka končala brez vas. Vendar ste bili vzgojeni kot vojak in veste, da je vaša pot samo naprej, v boj, ne glede na izid. Naj je vaše telo še tako utrujeno, izčrpano in ranjeno, ga ne morete, ne smete poslušati. Zaradi ponosa, ambicij, idealov – vaših, morda pa tudi tujih? Zakaj že? Zmeda in groza.

Ker pa niste na resničnem bojnem polju, imate (nekoliko) več časa za premislek. In kar je še pomembnejše oziroma bolj temeljno kot premislek: za občutenje. Ne vem, kdaj ste zadnjič prisluhnili svojemu telesu. V njem se že več let nabirajo čutenja, za katera ne vem, ali si jih dovolite občutiti in upoštevati. V njem se nabirajo leta. V njem se nabirajo želje in potrebe in ne vem, ali jih lahko slišite, ali jih smete slišati, ali jih smete izpolniti.

Moje osrednje vprašanje je: Kje se vidite čez pet let? Kje živite, s kom živite, kako živite? Kaj dela vaš mož, tašča, hčerka, sin, morda še nerojeni otrok? Kakšni so vaši odnosi? In najpomembnejše: kaj delate vi? Kako se počutite pri devetinštiridesetih letih? Ko se ozrete nazaj, se počutite – ne glede na vse vzpone in padce – izpolnjeni, pomirjeni z odločitvami, ki ste jih sprejeli? Takšna slika – kako se vidimo čez pet let – je močna vaja in pri vsakomer drugačna. Tudi če bi jo delale vse vaše prijateljice, bi si vas vsaka predstavljala malo ali zelo drugače, pač odvisno od svojih predstav in filtrov. Zato je moj edini nasvet (tudi jaz imam namreč svoje predstave in filtre), da obrnite pogled stran od tašče in vsega v zvezi z njo. Obrnite ga vase. Vi in samo vi ste odgovorni za svoje življenje, nihče ga ne bo živel namesto vas. Ko boste v stiku s seboj, se boste lahko odločili.

Želim vam, da bi si v prazničnih dnevih vzeli nekaj mirnega časa zase in za to, da se začutite. Tega že dolgo niste potrebovali tako zelo kot zdaj.