ALI NAJ GA ZAPUSTIM?
Pozdravljeni!
Stara sem 27 let,moj partner pa 32. Skupaj sva 7,5 let, živiva še vedno vsak zase (jaz v stanovanju svojih staršev, on pa pri mami) . Jaz si že resnično želim iti na svoje, si ustvariti družino, on pa nenehno nekaj obljublja, npr. bova kupila stanovanje, pa se nič ne zgodi. Imel bi to in ono, naredi pa ne popolnoma ničesar, da bi res lahko kaj imel. Zadnje čase nikamor ne hodiva, tudi spolno življenje ni kaj prida (mogoče 1x ali 2x na mesec, včasih pa še to ne- velikokrat meni ni do tega, ampak tudi on ni preveč zagret).
Mene to malo po malo “ubija”. Saj ga imam rada, ampak ne prenesem več misli, da se sploh ne znava normalno pogovarjati, če pa se želim pogovarjati o prihodnosti, pa kaj kmalu zaključiva pogovor, ker se nikoli nič ne zmeniva. Trdi, da me ima rad, jaz pa že razmišljam, kam to vse skupaj vodi. Doma mu mama vse dela (kuha, lika, pospravlja ipd.).
Ko se spreva vedno zaradi istih stvari, mi vedno reče, da me ima ful rad, saj zdaj bova pa kupila stanovanje. Pa še vedno nič.
Kaj naj naredim?? Sem vsa depresivna, vse skupaj mi gre pošteno “na živce”, pustiti pa ga nekako ne morem, z njim pa se tudi ne vidim celo življenje, glede na trenutno situacijo.
Mislim, da me ima rad, ampak včasih že razmišljam, če nisva bolj navajena drug na drugega, ker se mi zdi, da ni nobene strasti več med nama, da sploh ne govorim o komunikaciji.Če je že zdaj tako, kako bo šele kasneje?
Prosim, svetujte mi, ker res ne zdržim več ( ne mi svetovat naj se pogovoriva, ker res nikoli nikamor ne prideva). Včasih bi ga rada zapustila, vendar ne morem spraviti iz ust teh usodnih besed. Se zgodi, da se cel teden sploh ne vidiva, ko sva skupaj, pa vlada tišina in se nimava o čem pogovarjati.
Vsak nasvet je dobrodošel!
Hvala vsem in lep pozdrav!
Ojoj, da se ne bi imela kaj za pogovorit po celem tednu? Ta odnos je mrtev, samo da vidva tega nočeta, ne zmoreta ali ne znata spregledat! Dokler smo za partnerja zainteresirani, dotlej odnos živi. Čim ga začnemo jemat kot kos pohištva (beri: kot nekaj samoumevnega), je skrajni čas in pomeni alarm, klic k spremembi, ki se splača, če je v odnosu še kaj ljubezni. Ker se še nikoli nič ni naredilo samo od sebe, se tudi pri vaju dveh ne bo, zato se le opogumita in se naučita pogovarjat. Ni druge poti za rešitev vajine veze iz mrtvega rokava v kvalitetnejše vode. Tisti zakonci, ki živijo kvalitetno skupno življenje, v svoj odnos zavestno vlagajo točno takšen material v obliki čustev in misli, ki so si ga izbrali za vsebino svojega življenja. Vedo, da iz vložene ljubezni prejmejo pomnoženo ljubezen, iz vložene brezbrižnosti pa pomnoženo brezbrižnost. Malo zares in malo za štos se pojdita odbojko z namišljeno žogo, polno ljubečih misli. Bodita pozorna, ali z lahkoto napolnita energijsko žogo, ali s težavo. Ker če ugotoviš, da je med vama ugasnila tudi zadnja iskra ljubezni, se dajta mirne duše poslovit.
Da si po enem tednu nimata kaj povedat, je že res mal too much!
kar se pa skupnega bivanja tiče… predno gresta v kake bajne naložbe (nakup stanovanja) poskusita najprej skupaj živeti pri njegovih ali tvojih starših (če se da), da vidita, kako bi vidva shajala… ker če se že zdaj ne znata in nimata kaj pogovarjati…kaj bo ko se bosta skupaj morala kaj resnega odločit, kako krizo rešit itd??
midva sva skupi šest let, štiri leta je hodil k meni samo ob vikendih in tisti vikendi so bili za naju zlata vredni! sedaj živiva pri njegovi mami in sva se odločila (ker sem zdaj tudi jaz začela svoje dinarčke služit) da je že skrajni čas da si začneva delati stanovanje” res da sem morala kar nekaj časa težit da se je zadeva premaknila, ampak očitno se je moj prej bal saj je vedel, da sam s svojo bogo plačo verjetno ne bo prišel daleč in ne bo zmogel. sedaj sva dva ki si pomagava!
en zelo resen in iskren pogovor z njim ti priporočam!!! res! lahko ga odpelješ na kak kraj ki ti je ljub, kjer bosta imela mir, pred tem pa premisli kaj mu boš povedala, kaj ga boš vprašala. pa srečno in še kaj piši
veš kaj, mam občutek da sta v manjši krizi. valjda po tolikem času pač ni več tako kot na začetku. ti pa predlagam da ne čakaš več na to da se bo odločil on – vzemi stvari v svoje roke!! Če stanovanja sama ne moreš kupit ga pa vzemi v najem za nekaj časa. v vsakem primeru je pri teh letih že skrajni čas da se osamosvojiš. kaj bo pol naredil on boš pa videla. to z moje strani.
Z veseljem vam odgovorim! Res z veseljem in to iz razloga, ker bi rada iz svojih lastnih izkušenj svetovala. Kot bi tole pismo napisala jaz pred 20 leti. Popolnoma isto, brez razlike. Sedem let in pol je rabil, da sva se poročila in ZELO mi je žal, ker ga nisem pustila iz istih razlogov, kot jih navajaš ti. Sedaj pa samo analiziram stvari, kako že od začetka niso bile v redu. Če že v začetku ne štima, kako bo potem? Naj povem svoje gledanje: nima te rad. Če bi te imel, bi želel biti s tabo. Pusti besede. Besede vse prenesejo. Enostavno bi želel biti s tabo čimveč, sploh pa pri teh letih v postelji. Kaj pa če ima drugo? TUdi jaz sem se pridušala, da je to nemogoče, pa je bilo res. Kako rada bi, da ti ne bi bilo treba na lastni koži priti do zaključka, kakor sem jaz. Imaš še čas spoznati pravega človeka. Kar pa je še najbolj pomembno: če se s partnerjem nimata kaj pogovarjati, to je odločilno za prekinitev zveze. Najbolj je v partnerskem odnosu (po teh letih izkušenj, ki jih imam) pomemben POGOVOR IN VELIKO SKUPNIH INTERESOV. Če bi še enkrat bila mlada, bi na to polagala največjo pozornost. Od obljub se ne da živeti. BOdi vesela, da še nimata otrok in skupnega premoženja. Ti mu lahko preprosto rečeš adijo, jaz pa imam hišo, otroka…, stara sem 51 let. Veš kako se takim reče: mutibarič
Bodi odločna! Neodločnost je mene pokopala, naj ne bo tudi tebe.
Prepirom in strahu resnično ne vidite konca a obenem tudi ne veste vzroka zanje. Temu navadno sledijo tihi dnevi in nato dokazovanje kdo ima kaj prav. Najhuje je med prazniki in v času skupnega dopusta ko je vaš odnos najbolj izpostavljen. Ko se vaš partner zapre vase, utihne in pri tem noče ali pa ne zmore povedati, kaj je tisto kar ga muči, je to za vas vznemirjajoče. Bolj ko si prizadevate, da bi ga prebudili, navdušili za stanovanje, bolj se odmika in zapira. Potem ponavadi pride do pravega izbruha čutenj in takrat oba utihneta in drug od drugega pričakujeta, da bo drugi spregovoril, se opravičil, da tako lahko postavite nov začetek. Odnos je vedno prostor za dva, ker se dva odločata za pozitivno vzajemnost. Ob tem je razumljivo da se v vas zbujajo strahovi: ˝˝Kaj če me partner ne bo razumel, kaj če me ne bo slišal v moji žalosti in nemoči?˝˝- ˝˝Kaj če me partnerka ne bo razumela in mi pripisovala vse mogoče stvari?˝˝ Življenje v takšni osami gotovo ni brez bolečin in ta bolečina vam ne pusti nitit spati. Ko se pojavi v vas še razočaranje to spodbudi silovit občutek izdanoti in jeze. Strah je med vami in vašim partnerjem zgradil obrambni okop in onemogočil, da bi kdaj čustveno zaživela s samim seboj in z drugim. Vse dokler ne boste sprejeli, da sta oba ranjena in zato občutljiva, vse dokler ne bosta skušala razumeti drug drugega v ranljivosti se bodo spori nadaljevali. Odločiti se boste morali in poizkusiti nekaj novega, vzeti čas in samo poiskusiti, ob tem se še vedno zavedata, da se lahko umakneta. Vendar če ne poiskusita, nikoli ne bosta zares vedela, česa vse sta sposobna in kaj vse lahko naredita drug za drugega.
Lep pozdrav in vse dobro!
Romana Žitko spec. ZDT
Zakonski in družinski Inštitut Novo mesto
Kapiteljska ulica 2
8000 Novo mesto
Hvala vsem, ki ste se odzvali na moje pismo. Zdaj mi res ni žal, da sem se obrnila na ta forum.
Ste mi res dali za misliti, sploh ga. prevarana. Mi je zelo žal, da ste dali vse to skozi, hkrati pa upam, da z mano ne bo tako.
Glede stanovanja, zaenkrat mi ne bi zneslo za nakup svojega stanovanja, pri starših pa tudi ne moreva biti. Z najemom se pa on ne strinja. Gre za to, da jaz se želim osamosvojiti, ne želim biti pri starših. Res me skrbi, kako bo kasneje, ko bo prišlo do resnih problemov v življenju, si sploh ne predstavljam. Ko sva se včasih pogovarjala o vsem tem, se mi zdi, da on ne vidi nobenega problema. Zdaj pa res ne vem, a jaz kompliciram ali kaj??
Res bo potreben temeljit pogovor, kakorkoli bo že potekal. Upam, da bom zbrala pogum in čimprej zopet načela to temo, pa karkoli že bo.
tutjs- napisala si mi “beri: kot nekaj samoumevnega”. A je to bilo na tem forumu ali kje drugje?
Lepo se imejte, se še kaj oglasim!
Če si želiš iti od staršev in začeti živeti odraslo življenje, potem to pač naredi. Najemi si stanovanje, ki ga boš zmogla plačevati. Če se fant s tem ne strinja, ti daje jasno vedeti, koliko mu je do skupnega življenja. Ampak zaradi enega tipa, ki ne živi s teboj, pa tebi res ni potrebno do penzije živeti pri starših. Bo pač hodil na obisk k tebi ne več k tvojim staršem ampak na novo lokacijo. Če ga boš seveda še hotela na obisk. Jaz ga ne bi.
Draga Zaza,
ko berem to kar si napisala, se mi zdi kot da berem svojo zgodbo iz pred 6 let. Tudi sama sem bila s partnerjem 9 let (od 18.leta), bil je z 7 let starejši, pa zato nič bolj zagret za skupno življenje. Tudi sama sem se 9 let prevažala od doma do njega, ko sem končala študij, dobila služba, sem bila sigurna, da si bova ustrvarila skupen dom in družino. Vendar se je vedno izogibal in vedno imel kakšen izgovor. To se je vleklo skoraj tri leta, postala sem zamorjena, tudi pri nama je šlo še samo za navezanost, še predstavljati si nisem znala, da bi šla narazen, pač sem se nakako sprijaznila s situacijo, dokler mi “poknilo” in sem ga pustila. Kakšno olajšanje, čeprav je bilo težko, takrat je hotel takoj kupiti stanovanje, imeti otroka…, vendar nisem popustila, še sedaj ne vem od kod sem vzela tolilo moči. Nakar sem izvedela, da ima drugo, dosti mlajšo, da živita skupaj, čez leto sta se poročila in imata otroke. Sama sem si ravno tako ustvarila dom in družino sem srečna in zadovoljna. Veš ko ni enkrat pogovora in ko ti stvari gredo na živce je čas, da potegneš črto.
Vso srečo.
Neja