Pred dvema tednoma sem na UZ izvedela, da se moj otročiček ne razvija prav in da mu srček ne bije. Bilo je v 10. tednu nosečnosti. Morala sem iti na čiščenje v bolnišnico.

Tako mi je hudo. Ta otrok ni bil načrtovan in najprej si ga niti nisem želela. Zanosila sem namreč, ko je moj mlajši sin imel 11 mesecev in še zdaj imam težave s poporodno depresijo. Strah me je bilo. Strah me je bilo, ker nisem vedela, kako bom zmogla še z enim. Včasih imam občutek, da že z dvema ne morem, kaj bi bilo šele s tremi.
Ampak potem sem se sprijaznila z mislijo, da bomo imeli še enega, začela sem delati načrte, izbirati ime… Potem pa…

Hudo mi je. Hudo mi je, ker je otroček umrl. In počutim se kriva, ker ga nisem že takoj lepo sprejela, se ga razveselila. Sprašujem se, če je začutil moje strahove, stisko in nas zato zapustil.

Najtežje mi je, ker me nihče ne razume. Ko sem vprašala ginekologinjo, zakaj je otrok umrl, mi je odgovorila:”Ne splača se vam jokati. Saj sploh ni bilo nobenega otroka, ni se razvil.” Ko sem povedala psihologu, kaj se je zgodilo (tja hodim zaradi depresije), je rekel, da je tako mogoče še boljše, ker bi bilo sicer zelo naporno z dvema malima otrokoma, med katerima bi bilo le leto in pol razlike.
Kaj res nihče ne razume? Ali mi res ne sme biti hudo? Kako naj se obnašam, kot da se ni nič zgodilo; ne morem se. Rada bi stvari dojemala kot moj mož: “Če mu ni bilo dano živeti, mu pač ni bilo dano.” Ampak ne morem. Hudo mi je, jokam, sprašujem se, kaj je bilo narobe. In nič mi ne pomagajo vse tolažbe, da bo naslednjič v redu. Naslednjič bo drug otrok!

Če bi bila punčka, bi ji bilo ime Angela. Zdaj pa je mali angelček…

Jaz sem si ga pa od samega začetka tako srčno želela,pa sem ga izgubila.In to 2x!

Ne moreš vplivati na to,kar se je zgodilo.Nimaš si kaj očitati!Imaš dva otroka…ljubi ju z vsem srcem in živi za nju,kot da vam je dana zadnja minuta.

Iskreno mi je zal, da se ti je to zgodilo. In seveda lahko in moras dati bolecino iz sebe. Ce pomaga jok, kricanje, pogovor….karkoli…..to naredi. Zalovanje ima svoj namen.
In tudi vsaka stvar, ki se nam zgodi v zivljenju je za nekaj dobra, pa ceprav zdaj ne ves cemu bi pa to sluzilo.
Ne trpinci se s tem, da si kakorkoli kriva, ker si najprej nisi zelela dojencka. Nic nisi naredila narobe. Ce se je to moralo zgoditi, je bolje, da se je tako kmalu, ker kasneje bi bilo se hujse.

Priporocam, da preberes slikanico Decek na belem oblaku.

Pozdravcek in objemcek, drzi se.

Kdor tega ne doživi, ne ve, kaj reči…midva sva izgubila Živo v 20. tednu nosečnosti, pa nikoli ženi nisem očital, da ne sme žalovati, niti ona meni, tega, da je tako morda tako usojeno, pa se tudi nekako ne moreš sprijazniti s tem…ne smeš si reči, da si ti kriva, ker boš potem sebe za celo življenje zaznamovala, jaz pa si sicer pravim, da ji je mogoče zdaj bolje, kot bi ji bilo tu, ampak, VEDNO si jo bom pa želel nekje srečati, če obstaja življenje potem, da jo stisnem k sebi, kot svojo malo lubico…hvala bogu, da glede v primerjavi s tvojim primerom, obstajajo še vedno zdravniki, ki imajo čut, da žalujejo s tabo, ko ti je hudo, te razumejo in podpirajo…no, vsaj na Jesenicah je tako…

Draga moja, seveda imaš pravico žalovati! Tega ti ne sme nihče vzeti!

Izgubila si otroka! Da, otroka, zelo majhnega, pa vendar otroka! In ta otrok je sedaj med zvezdicami v družbi mnogih naših angelčkov in mu je lepo!

Vzemi si čas za svoja otroka, ki te potrebujeta, za moža, ki na to gleda žal drugače in predvsem pazi nase! Od zgoraj te pazi tvoje malo dete, ki bo vedno z vami!

Pošiljam pozdrav in objem!

Ojla.
Jaz te zelo dobro razumem, saj se je meni enako zgodilo pred enim tednom. Vstala sem s kavča in potem se je zgodilo in takoj sem slutila najhujše. Potem vse skupaj v bolnišnici, kjer se mi je zdelo, kot da jevse film in da mene ni zraven…. Tako sem žalostna, dati ne morem povedati. Danes nimam čisto čisto nobene energije, samo jokala bi.
Po drugi strani pa jegotovo vse skupaj Božji dar, tako za naju zmožem kot za tega najinega dojenčka, saj je gotovo šlo za razvojno napako, ki ne bi pomenila nič dobrega. Toda to je tolažba za razum, zaenkrat tega še ne morem postaviti v ospredje.
malo bolje je, ko pridejo domov otroci, ko jih gledam, zdravein vesele in vem, da sem lahko globoko hvaležna, da jih imava.
Toplo te objemam. Kakšnega pametnega nasveta ti pa žal ne morem dati, ker sem trenutno čisto razsuta…
L.

Spominčica,

zelo mi je žal.
Popolnoma te razumem….Pred tremi tedni se mi je zgodilo podobno, le, da nisem niti slutila…otroček je umrl, jaz nisem imela nobenih znakov, da se bo tako končalo. Ni bilo gibov, UZ, rodit bo treba…Dva tedna sem samo jokala, zdaj sem bolj mirna. Otroci me držijo pokonci in misel, da ga bom enkrat videla, ter da mu je dobro tam kjer je.
Mislim, da moramo skozi fazo žalovanja in ne smemo potlačiti v en kot, ker pozabili ne bomo nikoli, saj je to vendar bil naš otrok…naše pričakovanje…

Lep pozdrav in vse dobro.

Maja 4, tudi jaz sem vam hvaležen na pre dragocenem prispevku. V preizkušnji v kateri ste se srečali na tej poti življenja, ste si vzeli čas in ta čas podelili s sočlovekom…
Vam je uspelo, če sem prav razumel, zavedanje, da ga boste nekoč videli, da mu je tam dobro kjer je…otroci ki jih imate vas držijo pokonci.
Lahko potem razumem, da ste dogodek na nek način osmislili in šele takrat zmogli narediti korak naprej.
Meni bi vaš dogodek, pričevanje zelo prišlo prav, saj se v življenju srečujem z ljudmi s težkimi preizkušnjami, ki se mi zatečejo v pomoč.
Hval za odgovor!

DP, pozdravljeni.
Ja, prepričana sem, da je moj angel na varnem pri Očetu. Čeprav se še živo spominjam dogodka, ko sem se morala od njega posloviti in je misel na to še boleča. Ne vem, če sem naredila korak naprej, vsekakor živim. Moji sončki me držijo pokonci, prav tako mož in predvsem vera, da bomo nekoč skupaj…Pred nekaj dnevi sem zaključila bolniško. Delam z ljudmi, veliko jih je bolnih…še bolj se trudim v službi, da bi lahko tem ljudem podelila vsaj lepo besedo, vsaj trudim se…Iz negativne izkušnje, ki sem jo doživela v bolnišnici, želim potegniti svetlo luč-da bi dala drugim to, česar tam nisem dobila.

Če sem najprej dogodek osmislila in potem zmogla naprej?
Vem, samo, da sem najprej samo jokala…in to je bilo potrebno…nato sem prosila Boga naj moje solze operejo moje srce žalosti in v moje srce se je naselil mir.
Še me stvari, dogodki spominjajo na mojega angela, še pritečejo solze, a je drugače…Pozabila ne bom nikoli, saj je bil tudi on moj otrok, vendar živim. Najverjetneje ne bo nikoli isto, a živimo v upanju in v veri da bo dobro.

Lepo pozdravljeni

Hvaležen na pre dragocenem prispevku???????????? Govor o smrti otroka nikoli ni pre dragocen prispevek!!!!!!!!!!!! Sploh ne s strani nekoga, ki tega ni izkusil. D.P. tebi bi vse prišlo prav, si kot pijavka, ki se napaja na tuji bolečini.

Maja, žal mi je, za tvojega otroka, za izgubljenimi sanjami. Drži se.

Dost je, nima smisla, raje ga pusti pri miru, ker vedno nekaj nazaj reče in je še vedno prepirčan, da ne dela nič narobe, saj veš enim prej drugim kasneje…

Maja 4 tebi pa sožalje, kjerkoli že je tvoje dete, naj počiva v miru.

Mojca

Maja 4, res sožalje in drži se.
MP: Vaš zapis na teh straneh je skrajno neokusen (!) : “Lahko potem razumem, da ste dogodek na nek način osmislili in šele takrat zmogli narediti korak naprej. Meni bi vaš dogodek, pričevanje zelo prišlo prav, saj se v življenju srečujem z ljudmi s težkimi preizkušnjami, ki se mi zatečejo v pomoč. Hvala za odgovor! ” (!) Starši,ki žalujemo (tako je tudi poimenovan forum na katerem se še vedno nahajate-pa ne vem zakaj?) smo žal v težkem obdobju in enostavno ne želimo v bližini napihnjencev vašega kova! Jasno je da prek tovrstnih forumov novačite ljudi,ki so se znašli na tleh,da jim predavate svoje filozofije. Koliko računate za tovrstna prodajanja megle in ali izstavljate račune? Dajte prosim ne mešajte se v človeška življenja na področjih katerim niste dorasli! Umrl mi je otrok,vam pa ni! Bom vesel,spoštoval tišino,zatorej me (nas) prosim prišparajte z odgovorom. Hvala. Se opravičujem vsem ostalim prisotnim. Vso srečo MP vam in vaši družini želim. Hvala za razumevanje in Amen.

“Lahko potem razumem, da ste dogodek na nek način osmislili in šele takrat zmogli narediti korak naprej. Meni bi vaš dogodek, pričevanje zelo prišlo prav …” Se opravičujem, dragi DP,pa koji k…si ti? Če to ni od sile! Mamici,ki ji je umrl otrok pred tremi tedni, se najde oseba,ki le to pojmuje kot dogodek (!!!???) in si še upa zapisati,da bi mu pričevanje prišlo zelo prav,ker mu očitno ni uspelo diplomirati v smeri pridobitve naziva terapevt! Podn od podna,smrdi da me kar duši. pa prosim za Amen,aleluja in tišino. Bom res cenil,če ne odpišete.Hvala za razumevanje in minimalno empatijo. LP,MD.

Draga Maja in ostali žalujoči starši na tem forumu, lepo pozdravljeni.
Tebi Maja iskrena iskrena hvala za lepe besede. Res sem jih bila vesela. Naj se sliši še tako obrabljeno, ampak dejansko so bile obliž na rano, kot bi me nekdo pobožal. Težko je, ko skoraj ni osebe, s katero bi se lahko neobremenjeno pogovarjala o svojem malem nerojenem otročku, tako, da ne bi mislila, da jih na nek način obremenjujem s svojimi problemi. Ja, kot si zapisala, ne glede na vse, to je bil moj otrok in moje sanje in dejstvo je, da nikoli ne bom pozabila. Tako kot ti verjamem, da je v nebesih in da se bova nekoč srečala. In dostikrat tudi pomislim, da mi pravzaprav ne bo težko umreti, ker bom v pričakovanju tega srečanja. Do takrat se pa močno trudim živeti za tiste, ki jih imam.
Zelo do srca so mi segle besede dekleta, ki je na tem forumu opisalo, kako je njena babica izgubila sina, ona pa očeta in kako babica še po 30 letih vsak dan obišče njegov grob. Res nočem, da me moja žalost tako okupira (kot to babico), da bom pozabila na moje drage. Da bi mi le uspelo.
Tako mi je žal tudi zate, draga Maja in za vse vas žalujoče starše. Vsem želim pogumen korak naprej.

Hvala,drži-mo se.

Hmm…
Žal mi je za vaše bolečine M.D.
, žal, da vas duši… Ste se kdaj soočili z dejstvom, da je veliko odvisno od naših odločitev, (kako bomo na nekaj gledali, kaj bomo s tem ali onim, bomo odgovorili ali ne, bom pokadil cigaret ali ne, bom popil kavico ali ne…)
Žal mi je, da beseda (dogodek) za vas pomeni nekaj tako praznega, pri meni je drugače.
Sam sem videl, doživel, zaznal, da so pričevanja ljudi z bogatimi izkušnjami v velikuh primerih pomagala ljudem v stiski, saj iz stiske niso videli izhoda, iz bolečine niso videli izhoda, sami so se počutili v bolečini v občutku brezupa.
Izkušnja, ki jim jo je kdo predočil jim je odprla oči, da so zmogli pogledati dlje, dlje od bolečine, razočaranja…
Zato so izkušnje dragocene, pa ne zato, ker je dogodek žalosten, ampak zato, ker se nekdo v vsej svoji ranjenosti odloči pomagati so človeku tako, da podeli svojo izkušnjo, ki presega samega sebe. Spoštovani, M.D. popolnoma vas spoštujem še naprej in verjamem, da vam ni lahko s tem kar nosite v sebi, kar doživljate, toda dejstvo je, da je na vas alo boste gledali le v bolečino, kot da drugo ne obstaja ali se boste odločili usmeriti pogled še v to, kar so ljudje z podobnimi vašimi izkušnjami odkrili in je dobro. Zavedajte se, da ste tudi vi pomembni in dragoceni, da nosite v sebi zaklad, ki se ga splača živeti, splača podeliti s so človekom. Odkrijte ta zaklad in se poskusite predati objemu vesoljne absolutne ljubezni, da vas napolni z dobrim, ki ste ga nad vse vredni. Zamera, mržnja, neodpuščanje sebi ali drugim… jemljejo prostor ljubezni, ki človeku omogoča manj utesnjenosti.
Spoštovani M.D. navijam za vas in se veselim trenutka, ko boste z nami podelili kakšno svojo dragocenost, prepričan sem, da obstaja.
D.P.

Brez besed.

DM,

Moja dva sinova imata 16 in 18 let. Težko pričakovanega Jošta smo izgubili !!! Sem športni trener 25 let in moja žena je teologinja in družinsko zakonski terapevt.

Vmešavate se na forume kjer vam ni mesto. Ob vaših bedastih zapisih:

Hmm…
Žal mi je za vaše bolečine M.D.
, žal, da vas duši… Ste se kdaj soočili z dejstvom, da je veliko odvisno od naših odločitev, (kako bomo na nekaj gledali, kaj bomo s tem ali onim, bomo odgovorili ali ne, bom pokadil cigaret ali ne, bom popil kavico ali ne…) Žal mi je, da beseda (dogodek) za vas pomeni nekaj tako praznega, pri meni je drugače. Sam sem videl, doživel, zaznal,…

…Spoštovani M.D. navijam za vas in se veselim trenutka, ko boste z nami podelili kakšno svojo dragocenost, prepričan sem, da obstaja.
D.P.

PA KOGA BRIGA ZA VAS?

Kolikrat vam je potrebno ponoviti , da se nahajate na spletni strani staršev ,ki žalujemo?

Hvala za vaš dragoceni odziv.

Kakšno je mnenje vaše soproge, teologinje in terapevtke?
Verjetno je zaključila specializacijo pri Gostečniku, sem prav razumel?

Dober začetek tedna vam želim.

Če bi moja soproga želela z vami deliti svoje mnenje bi ga že. Deli ga na nekem zaprtem forumu, kjer ni kvazi tolažb s strani ljudi, ki si domišljajo, da lahko pomagajo.