Ali lahko MOM ˝podedujem˝?
Pozdravljeni.
Sem otrok MOM staršev. Oče se je na mamai in meni psihično in fizično izživljal. Otroštvo sem preživela v zaporu, od koder izvira cel kup strahov, ki mi danes ne pustijo normalno živeti. Mati je ves čas podpirala njegovo obnašanje. Tudi v takšnih situacijah, ko me je oče brez razloga pretepel me mati ni nikoli potolažila ali kakorkoli omilila vse skupaj. Od obeh staršev, tudi danes, ko sem stara 40 let in sama skrbim zase že od 18. leta, doživljam samo poniževanja, posmeh in podrugljivost. Brat in sestra sta mlajša in sta utrpela manj kot jaz, ki sem najstarejši otrok v družini. Mati se vsekakor čisto drugače obnaša do brata. Zanj bi storila vse, zame in za sestro pa malo. Oče je do sestre zelo pozoren, do brata pa odvisno od dneva oziroma kako je razpoložen.
Z mamo sem nekajkrat načela pogovor o tistih stvareh, ki mi jih je ona povzročila ker me je zanimalo kaj mi bo rekla oziroma njena reakcija. Pričakovala sem odgovor v smislu, da je morala tako narediti ipd. – češ to je bilo najbolj smiselno v tem trenutku – pa sem doživela globoko razočaranje. Njen odgovor je da lažem, da ona tega nikoli ni rekla, ona tega ni naredila…. Potem pa je sestro in brata napolnila z informacijami kako se jaz grdo obnašam do nje in kakšne grde besede ji govorim, kako sem jaz grda do nje ipd….. Oče še danes na vsak možen način najeda s svojimi izjavami tipa: če bi bla čemu, bi imela družino in otroke, ipd. Ker pač na kaj drugega se ne more obesiti oziroma mi nima očitati, pa je to tisto s čemer me lahko prizadane (ker pač nimam otrok in nisem poročena).
Po dolgih letih najprej vztrajanja da bi z njima zgradila nek odnos, sem le prišla do spoznanja, da gre za brezno brez dna. Jaz v očeh lastnih staršev ne bom nikoli njihov otrok. Jaz od njih nikoli ne bom dobila ljubezni, ki sem jo pričakovala in tako želela. Bog ne daj kaj drugega…….. To sem spoznala in se poskušam s tem sprijazniti. Najbolj boleče je to, da sta uspela ustvariti splošno mnenje kako je nekaj z menoj narobe. Odkar se zavedam svojega obstoja, moja starša razlagata vsem okoli kako je z menoj nekaj narobe, kako sem jaz čudna…… Do sedaj se nisem ozirala na ta zbadanja, ker sem se zakopala v delo 200%, da mi se ne bi bilo treba s tem ukvarjati. Nato pa se je moje življenje sesulo in sem hočeš, nočeš bila prisiljena se soočiti s tem…..
Seveda sem najprej poskusila s starši doseči nekaj…sama ne vem kaj, vendar sem pri vsakem poskusu naletela na enak odziv: da je z menoj nekaj narobe in da rabim psihiatra, da kakšna sem ipd.
Pa ga ne, ker sem dala čez vse možne preglede in testiranja in imam dokaze, da sem zdrava in je z menoj vse vredu.
Ker se mi je življenje sesulo in se počasi postavljam na noge, se soočam z veliko novih situacij, veliko novih reči na katere nisem bila pripravljenja in se jih prej nisem niti zavedala. Polno je enih strahov, polno je jeze, žalosti, razočaranja…. s tem se spoprijemam vsak dan. Najhuji so notranji konflikti…… Včasih sem tako utrujena, da bi najraje kr odnehala……. še sama sebi ne znam razložiti kako težko je vse skupaj.
In ker vidim kako hudo je in kaj se mi dogaja v glavi, me zanima ali obstaja nevarnost oziroma možnost, da te motnje ˝podedujem¨ oziroma enostavno privzamemo glede na to da smo vzgojeni s temi motnjami in drugega ne poznamo? Jaz šele sedaj spoznavam da je normalno življenje popolnoma nekaj drugega (in ne nasilje, poniževanje, ustrahovanje)…. Velikokrat sem v trenutku navala jeze v strahu da bom zares agresivna…. tako kot je moj oče…..
Pozdravljena Otrok staršev MOM in dobrodošla tu med nami!
Osebnostne motnje se lahko podedujejo ali pa ne, vsekakor pa bi do 40 leta že bilo jasno ali imaš tudi ti v sebi tako momstersko vedenje, kot tvoja mama in tako sociopatsko kot tvoj oče. Vendar nekdo, ki je “podedoval” mom ne razmišlja in čustvuje tako kot ti, temveč precej drugače.
Zelo posplošeno je tako, da če se sprašuješ ali je s teboj kaj narobe in ali imaš morda tudi ti osebnostne motnje, potem jih skoraj zagotovo nimaš, saj so ljudje, ki imajo MOM, NOM prepričani, da ni z njimi nič narobe, da je za vse težave kriva njihova okolica. Tudi če jih soočiš z dejstvi, kot si ti poskušala s tvojo mamo je zelo običajno, da zanikajo, da se je kaj zgodilo ali da so se vedli tako neprimerno, kot so se ali pa , če ne morejo zanikati poskušajo zmanšati posledice ( npr. rečejo da si zgolj preobčutljiv ali pa da pretiravaš ..) V nobenem primeru pa ne bodo sprejeli odgovornosti za to kar so storili.
Vendar, če si otrok nekoga, ki ima osebnostne motnje ( in pri tebi sta obadva problematična) potem posledicam ne moreš uiti. Včaih se šalimo, da imamo bolhe – po pregovoru, da če s psom spiš bolhe dobiš. Torej, če si odraščala v tako nezdravem in neljubečem okolju kot si, če so ti že od malega govorili, da si čudna, da si ti težava, potem se nekako nalezeš teh misli in začneš dvomiti v svoje doživljanje in videnje ( da je nekaj hudo narobe s tvojimi starši) . Poleg tega so posledice v taki družini lahko tudi čustvena nihanja, kronične bolezeni, nizka samozavest, nepoznavanje zdravih meja…itd.
Vendar se vse to da poštimati. To, da se ti sedaj po glavi kotalijo težke misli,vomi, žalost… in vse ostalo v resnici pomeni, da si zdrava , da se tvoja psiha poskuša boriti proti slabim stvarem, ki si jih doživela preko staršev in ti tako daje možnost, da se z njimi spoprimeš , da razmisliš kaj je res in kaj ne in da poslušaša sedaj sama postaviti nova pravila tvojega življenje, ker tista, ki so ti jih poskušali vsiliti starši niso zdrava.
Takšni starši, kot jih opisuješ v resnici starši sploh niso bili in se verjetno ne bodo nikoli spremenili. Težko je sprejeti, da ne samo, da nisi imel staršev, temveč so bili celo škodljivi zate, vendar je to edini način. Do njih nimaš nobene odgovornosti, saj je tudi oni niso sprejeli zate ( ravno obratno, izkoriščali so te za svoje drame), zato se čimbolj umakni stran, nič ni narobe niti če povsem prekineš stike z njimi. Če bi se na primer sosed ali sodelavec tako vedel do tebe, bi ga vsekakor ukinila iz svojega življenja in se pred njim zaščitila in to, da so tvoji starši jim še ne daje pravice, da počnejo grde stvari s teboj.
Svojo energijo usmeri raje vase in kolikor le lahko popravi škodo , ki so ti jo naredili. Beri, na forumu je napisanih že veliko naslvovo knjig o tem in preberi vse, kar je bilo tukaj že napisano o takšnih starših, če lahko si poišči kakšnega strovnjaka ( psihologa, psihoterapevta) saj je zelo težko iz tega splezati sam, lahko se pridružiš skupini za samopomoč za svojce osebam, ki imajo MOM, ki je kot slišim zelo dobra skupina. Tudi te informacije lahko najdeš tu na forumu, vtipkaj v iskalnik skupina za samopomoč.
Osnovne knjige, ki ti jih priporočam in ki jih lahko dobiš tudi v knjižnici pa so:
– Strupeni starši
– Ne stopajte več po prstih
– Čustveni vampirji
Upam, da sem ti bila kaj v pomoč.
GittaAna
GittaAna, najlepša hvala za odgovor.
Poskušam dojeti in razumeti kaj se dogaja z menoj. Po dolgih letih sem ves čas sprejemala njihova pravila in šele sedaj sem končno (po še enem res grdem feed-backu) prišla do spoznanja da moram narediti konec za vse čase. Pred leti ko so se zadeve začele spreminjati in sem nevede (ko sploh nisem imela pojma kakšno je ozdaje in je moje zavedanje mene in mojega življenja bilo čisto nekaj drugega) začela počasi prekinjati stike z njimi. Dogajalo se je čisto spontano brez da bi jaz imela ta namen ali načrtno kaj počela v tej smeri, vendar sem takrat doživela napade in izživljanja, predvsem od moje mame, ki je vse svoje brate in sestre spravila name… češ kako sem nesramna, kako jo tut pokličem ne, nimam spoštovanja do nje kot matere, ipd. Od tega trenutka naprej se borim za lastno svobodo, iskreno pa moram priznati da sem šele te dni dojela pravo resnico in vzroke. Sedaj sem se odločila prekiniti vse stike s starši. S sorodniki, ki so sodelovali v tej paradi na začetku tako in tako nimam stikov, kar ni bilo težko narediti in preboleti, s starši pa moram narediti ta konec sedaj. Skrajnji čas je. Uničili so mi otroštvo in mladost, veliko let so manipulirali z menoj za lastne koristi, in mislim da je skrajnji čas za prekinitev vseh stikov. Dojela sem kako me že en sam stik z njimi ali njim podobnim ljudem, dobesedno vrže nazaj in mi vzame kar nekaj časa da se spet postavim pokonci in zadiham. To je takšen strup da kdor tega ni občutil, ne ve kaj to je. Nikoli me drugi ljudje niso tako zastrupili kot me moja starša…. žalostno.
Ker sem v tem trenutku tudi sama zmedena in povsem brez smeri, bom premislila katera terapija bi bila najbolj primerna. Se nagibam k individualni, ker je moja zgodba veliko bolj temna in bo trajalo kar nekaj let da se popolnoma ˝očistim˝. Nekaj kar se je v meni nabiralo toliko let, ne bo izginilo čez noč…koliko časa je samo trajalo da sem dojela….
Ne najdem načina kako se obraniti ko te črne misli prevzamejo možgane. Ko začnem kar premišljevati, in potem prihajajo spomini, in kar ne morem nehati. Potem mi gre na jok, naslednji trenutek bi razbijala in trepla, potem pa najraje izkopila možgane da se lahko končno odpočijem. To nenehne misli me dobesedno požirajo….so kot pošast ki posesa zadnjo kapljico energije in človeka ne pusti in svojih krempljev…
Lep pozdrav!
Spoštovanje ni nekaj, kar mami ( ali komurkoli) avtomatično pripada, spoštovanje je nekaj, kar si mora vsak zaslužiti s svojimi besedami in dejanji. IN to velja tudi za mnogo drugih stvari, tudi starševstvo. Če rodiš otroka si njegov roditelj, če ga vzgajaš, si njegov starš, vendar pri osebah MOM ni kaj dosti vzgoje, prej trening ali dresura, s katerim hočejo otroka pripraviti, da bi mislil, čutil, se vedel, tako kot bi se njim zdelo prav, pogosto tako, da zadovoljuje potrebe starša in ne obratno, kar bi bilo prav. V takih družinah se vloge zamenjajo in je otrok odgovren za dobrobit staršev in ne obratno.
Osebe z MOM, NOM so četudi odrasli čustveni otroci in če imajo otroke je približno tako, kot če bi nekajletniku dal v roke pravega otroka namesto plastične punčke. Lahko je zelo navdušen, vendar ne dolgo in kaj hitro mu je otrok svojimi potrebami ali željami odveč. IN približno tako, kot dela nakajletnic s svojo barbiko delajo tudi momsterji z otroci. Ko se je naveličajo jih hočejo dati v kot, ker pa to ne gre je cel hudir.
Ker svojih otroke ne zmorejo doživlajti, kot nekaj, kar je ločeno od njih in kar ima svoje doživljanje, tudi ko ti otroci odrastejo še naprej pričakujejo, da bodo oni v centru pozornosti in da se bo še naprej vse vrtelo okoli njih. Če ne so se sposobni z lahkoto odreči otroku in da ne bi zaradi tega doživeli neodobravanje okolice začnejo s kampanijo večinoma lažnih obtoževanj otroka in tako pred drugimi upravičijo zakaj imajo tako slab odnos z otrokom.
Okolica, ki večinoma vidi zgolj eno sliko ( tisto ta lepšo, ki jo imajo momsterji pripravljeni za druge in pogosto je to tudi vloga Žrtve) ne more vedeti, kaj se v resnici dogaja in zato obsodi otroka. Tudi takrat, kadar vidi, kaj je res se ne želi vpletati, ker potem ve, da je momster izjemno zahtevna in naporna oseba in ne želijo, da bi imeli z njim kaj več kot zgolj dober dan in dober večer. Zato pogosto celo pritiskajo na odrasle otroke, da naj prevzamejo bolne zahteve tašnih staršev, samo da bi imeli mir.
No ja, takšne so vsaj moje izkušnje in tistih, ki jih poznam.
Drugače pa je skupinska terepaija pogosto še bolj močna kot individalna, če so v skupini ljudje s podobnimi teažvami. Prvič zato, ker vidiš, da se to dogaja tudi mnogim drugim, da nisi sam in ker so takšnih ljudje večinoma edini, ki sploh lahko razumejo o čem govoriš ( tistim, ki tega ne poznajo je vse skupaj preveč nezamisljivo, da bi lahko dojeli). Priporočam, ker vsaj za skupini iz Ljubaljane vem, da so super.
GittaAna
Pozdravljena GittaAna,
se strinjam, da je skupinska terapija zelo koristna in močna, vendar zaradi specifike moje življenjske situacije se ne morem udeležiti skupinskih terapij. Bi se jih z veseljem, samo fizično tega ne morem. Sem pa po lastni oceni v fazi ko me dejansko zanima kako se sedaj izvleči ven iz te čustvene stiske, kaj narediti da bo šlo na bolje meni, oziroma da bom spet jaz imela nadzor nad lastnim življenjem in se uspešno obranila pred vplivi staršev in ljudi njim enakega mišljenja in prepričanj. Kolikor sama dojemam, glede na to da okolica sprejema takšno obnašanje (večina), gre za kolektivno prepričanje in obnašanje. Jaz vidim, da skoraj vsi (99% oseb iz mojega življenja s katerimi sem se pogovarjala tovrstne zadeve vidi kot popolnoma normalne. Pri meni sta samo dve osebi potrdili moje mišljenje) nasilje in popolno anarhijo nad družino vidijo kot nekaj normalnega.
Jaz sem zaradi vseh pritiskov in popolne blokade na vseh področij življenja, odločila spremeniti okolje. To mi dobro dene. In vsakič ko se vrnem v prejšnje okolje, v katerem sem doživljala slabe izkušnje, padem v stisko….. kar je meni znak da je celotno okolje okuženo. Še več, osebe ki sem jih v domačem okolju kasneje spoznala in ketere ne vedo kakšna je moja življenjska zgodba, se obnašajo tako kot moji starši, zaničujoče in zagrenjeno. Kritizirajo vse povprek, pri vsakemu najdejo slabosti in to izpostavljajo, uspehe ne vidijo temveč jih skritizirajo, imajo na zalogi milijon kritik, nikoli jim ni dovolj in nikoli ni dovolj dober – narediš nekaj pa te doleti komentar: A tistega drugega pa nisi mogel narediti, ipd…… Žal je družba, pa na srečo ne celotna, takšna da tovrstno obnašanje in način življenja sprejema in odobrava, najbolj žalostno pa ne želi spremeniti. Šele ko človek stopi ven iz tega okolja, pride v novo kjer ljudje normalno živijo in imajo spodoben odnos do ostalih ljudi, človek vidi pomanjkljivosti svojega domačega okolja. Saj je povsod tudi kaj pozitivnega in dobrega, vendar ko je negativnega več, se pozitivno kar izniči. Bo trajalo še kar nekaj časa, ali bolje rečeno še kakšno generacijo, da v našem okolju zaživijo pozitivne spremembe.
Mene osebno zanima kako iti naprej in to preteklost pustiti za seboj, to breme odložiti in iti naprej z upanjem in videnjem boljše prihodnjosti. Kako vajeti vzeti v svoje roke? Kako se postaviti na noge in utrditi tako, da se v prihodnje trdnjava ne zruši?
Meni je trenutno najbolj težko, kar je tudi hecno, pravilno oceniti situacijo, pravilno odreagirati. Zato ne ker ne vem kaj je normalno…. in spoh sedaj, ko je toliko dvomov, in ko sem ugotovila, da kar nekaj ljudi v bistvu ne živi normalne odnose, od koga se potem učiti, kaj vzeti za referenco, kaj verjeti, kaj živeti in katere vzorce sprejemati…..kaj je sploh normalno? Veliko vprašanje je potem kako daleč pridem z normalnim in izpravnim? Družba danes ne sprejema pravilnega…. če hočeš delati tako kot je prav, si izobčen in nisi prilagojen. Si avtomatsko degradiran. In si spet na istem. Prej so te starši degradirali, zdaj te pa družba ker le-ta ni pripravljena sprejeti resnico in delati to kar je prav….
People change. And often they become the person they said they will never be.
It’s hard to forget someone, who gave you so much to remember.
You can close your eyes of something you don’t want to see, but you can’t close your heart of something you don’t want to feel.
People change, things go wrong, shit happens and life goes on.
Draga “Otrok MOM staršev”! Ko sem brala tvojo zgodbo je bilo kot da bi brala svojo (moja je sicer opisana [u]TU[/u]). Lahko bi ti sedaj napisala roman, a ne bom, saj si že sama vse povedala. Jaz ti le želim, da se nekako izvlečeš iz tega in zaživiš življenje s polnimi pljuči in lahkotnim srcem.
Pozdravljena The Crazy ones?
Kakšno pa je sedaj pri vas? Je oče že boljši? Sta sprejela kakšno pomoč? Pri meni je na primer sedaj totalni mir ( pa je moja precej podobna tvoji) ker ni mela več drugega izhoda, kot pa da sprejeme zunanjo pomoč in ji to celo zelo ustreza. Ji pridejo na dom pomagat in ona lahko tam ukazuje, kakor ji paše in še tablete redno jemlje, ker mora, obenem pa ji ni treba z nobenim zares vzpostaviti kašnega odnosa. Zame pa je popolnoma izgubila zanimanje, ker je ugotovila, da ji ne službim več za njene drame.
Je pa res, da je trajalo kar nekaj let in da je poizkusila z vsemi možnimi manipulacijami, vse do totalnega abrurda, da je dojela, da me ne bo premaknila v njene manipulacije, ne glede na to, kaj bo poizkusila – vključno za lažnim pozkusom samomora ( poklicala, da dela samomor, pa sem zgolj mirno poklicala reševalce, da so prišli k njej in jo odpeljali v bolnico in potem nikoli več ni poskusila, ker je videla, da se ne obnese).
Je pa težko, ker so sposobni tolk daleč iti in so kljub svoji neobčutljvisti za kogarkoli razen zase tako zelo senzibilni, da ujamejo še tako majhno možnost, da te bodo ujeli na kakšno morebitno usmiljenje ali sočutje ali kakroli drugega. Tako, da se sam sebi včasih zdiš res kot ena mona, da se tako hladno obnašaš do nekoga, vendar če popustiš za milimeter ( tako je bilo pri meni) se je vse začelo znova in je škodilo tako meni, kot njej.
GittaAna
GittaAna, sem ti odgovorila kar pod mojo temo (TU), da ne bomo preusmerjal pozornosti od “Otrok MOM staršev” problema.
“Otrok MOM staršev“, oprosti za tako kratek odgovor včeraj. Čeprav sem mislila čisto vsako besedo, ki sem ti jo namenila. Vem kako je, ko si neprestano pod nekimi pritiski in se ne počutiš svobodnega. Zato sem ti napisala, da ti želim, da zadihaš s polnimi pljuči in lahkotnim srcem.
Ko sem brala tvoj problem, sem se tako našla v njem, da sem ostala brez besed. Po eni strani brez besed, po drugi pa bi lahko pisala dneve in dneve o tem, kaj sem vse jaz doživljala in kaj vse sem se spraševala.
Tudi nad mano je mama kdaj dvignila roko, oče ni naredil nič (malo obrnjena situacija kot pri tebi, princip je isti). Včasih se je celo zlagala, da sem jo jaz prva udarila in sem dobila od njega pridigo, češ kako se obnašam, ter da nimam nobenega spoštovanja do lastne mame.
Prav tako sem tudi jaz želela razčistiti stvari z mamo. Šla sem pred desetletjem celo k psihiatru, saj nisem vedela kaj hudiča se dogaja (takrat se mi še sanjalo ni o MOM). Sam mi je predlagal naj pride naslednjič mama z menoj. Seveda gospa ni želela slišati o tem, saj ona nima nobenega problema. Je bila pa vesela, da sem jaz končno spregledala, da potrebujem pomoč.
Tudi sama sem se zelo bala tega, da imam MOM, a so me nekateri bližnji tolažili, da ga nimam. Partner mi je rekel, da če bi imela to motnjo, se tega ne bi niti spraševala, saj MOMovci so sveto prepričani, da z njimi ni nič narobe. To nama je sedaj potrdila tudi GittaAna.
Čeprav mogoče res nimamo MOMa pa ne morem trdit, da nimamo nobenih posledic. Jaz vem, da jih imam ogromno. Pod prvo sem zaradi vsega tega stresa pred slabimi 3 leti resno zbolela in se še zdaj postavljam na noge. Pod drugo vem, da imam velike probleme s samopodobo, neprestano težim k popolnosti, sem perfekcionist, nikoli z ničemer zadovoljna,… Še vedno imam nek glas v glavi, da nisem dovolj dobra, lepa, pametna… da nikamor ne spadam, da… Uf, lista je DOLGA.
Vem kako zelo težko je, ko ugotoviš kaj vse se dogaja in kakšne krivice so se ti dogajale. Vem kako zelo težko je, ko si priznaš, da pravzaprav nisi nikoli imel staršev. In da jih nikoli tudi ne boš imel. Vsaj v tistem pravem pomenu besede. Vem, da si takrat poln bolečine, jeze, žalosti, razočaranja. Najraje bi jokal, tulil na ves glas in še “koga na gobec užgal”. Vse to vem. Vse to sem doživljala in v manjši meri še vedno doživljam. Čeprav nimamo stikov že dobre 3 mesce, me vsakič, ko slišim kaj o njima “malo” spravi iz tira. Ampak vsakič se mi zdi, da je malo lažje. Čeprav nikoli ne bo lahko, nikoli ti ne bo vseeno…
Tudi sama bi ti priporočala, da vzameš v roke knjigi “Strupeni starši” in “Ne stopajte več po prstih“. Sama sem ob branju čutila takšno olajšanje, ko sem dokončno uvidela, da sem bila žrtev staršev in da z mano “ni nič narobe”. To dajem v “” ker… kot sem že rekla, vsak čuti posledice takšne “vzgoje”.
Srčno upam, da boš našla zase neko optimalno rešitev in predvsem svoj mir.
TheCrazyOnes
Sem prebrala tvojo zgodbo in vidim, da je kar veliko podobnosti. Jaz se trenutno soočam s tem, sem dejansko šele zdaj dojela v pravem pomenu besede kako ogoljufana in prevarana sem. Me pa ne bi toliko bolelo, če bi šlo samo za zadeve iz otroštva. Vse skupaj se nadaljuje tudi v odrasli dobi, ko se normalno vsi počutimo dovolj samostojne in samozavestne in seveda imamo nekaj življenjskih izkušenj za seboj zaradi katerih se ne pustimo več upravljati, imamo svoje želje ipd.
Jaz v bistvu niti ne vem kateri od mojih je bolj zmešan. Oče je fizično in psihično nasilen. Mati je ves čas tiho in smo mi otroci vsa ta leta morali delati vse kar je ona želela – mi smo morali narediti to kar je ona hotela. Tudi v grdih situacijah smo se morali podrediti njenim zahtevam kljub temu, da smo vsi vedeli da to ni prav. Npr. ko smo kot otroci in tudi najstniki zvečer sedeli in pač se pogovarjali, hecali, smejali (zvečer ob 11.h) je ona vletela v sobo da nam prepove da se smejimo in smo glasni. Ko je oče vstopil v sobo pa sem jaz npr. sedela na kavču me je ona dvignila, čes vstani da se oče vsede – ker on je imel svoje mesto in tam nobenemu ni bilo dovoljeno sedeti. Potem pa je on njo mlatil k živino, pa smo itak vsi morali biti tiho. Od vseh otrok sem jaz, ki sem najstarejši, največ doživela, tudi fizičnega nasilja. No, kasneje sta brat in sestra utrpela tudi kaj samo na drugačen način, res da se je na brata tudi fizično spravil kasneje ko je brat bil že čez 20 star. Imam občutek da sem velikokrat bila tepena čisto po nepotrebnem. Ne spomnim se točno dogodkov, vendar enostavno imam tak občutek zdaj ko se mi pojavljajo slike in spomini, se sestavljajo puzle, pa tudi ker se je nekajkrat zagovorila in priznala kako je očetu povedala določene stvari. To je meni dalo vedeti da mu vse pove: to kar jaz njej govorim in to kar izve o meni. Mi se pa zelo zdi, da je te informacije naprej povedala v svoji verziji in ne takšne kot je sprejela…. zaenkrat imam samo takšen občutek na osnovi nekaterih stvari ki sem jih dejansko od nje doživela in slišala…….. Dejansko stanje je tudi, da sem največ zmerjanj in žaljivk doživela od nje. Od tega da kako grda sem, kako me nobeden noče (kasneje ko sem bila že dekle), celo moji lasje so jo motili – po nekem času sem si začela puščati dolge lase in ko sem šla na obisk mi je rekla da zakaj ne postrižem te slame z glave – istočasno so mi vsi drugi govorili kako lepe lase imam in kako mi pašejo dolgi….. Je pa poskrbela tudi za kreg in konflikte med nami otroci…..to pa ja. In v zadevah, ki so se dogajale med nami otroci sem jo že ujela na laži, ko je eno stvar meni povedala v eni verziji, v drugi verziji pa bratu.
Najbolj hecno pa je to kako ondva igrata neko svojo umazano igro. On njo pretepa do smrti, ona njega ščiti in brani. Ko pa kateri od nas kaj materi reče pa ona teče k njemu (očetu) in seveda takrat mi otroci dobimo po nosu češ kako se mi obnašamo do nje in da nam to ni dovoljeno ker je ona naša mati. Wau. En dan prej pa jo je pretepel do smrti. On jo lahko tudi do smrti pretepe, mi ji ne smemo reč besedice, ona igra žrtev vsa ta leta in takrat ko ji ustreza tudi moža katerega sovraži iz dna duše, nahujska in obrne proti lastnim otrokom, samo zato da bi nekaj dosegla……. Ona nam otrokom ni nikoli besedice rekla čez očeta, to moram priznat. Ni pa tudi nikoli bila do nas zaščitniška. Imam občutek in se mi to zdi čedalje verjeten scenarij, da je k njemu tekla povedat kaj za nas samo zato da bi svojo rit zaščitila. Res je da sem jaz bila največ tepena in imam občutek da ji je to ustrezalo. Ob eni priliki je, zahvaljujoč se njej, brat dvignil roko name (on je bil 14 jaz pa 21 l), mati pa je lepo sedela in gledala kako me brat tepe in se zares zadovoljno smejala. Ne bom nikoli pozabila izraza zadovoljstva na njenem obrazu…. kaj takšnega se ne pozabi. Niti s prstom ni mignila da bi bratu to preprečila ali ga ustavila ali pa ne vem vsaj rekla mu da tega ne sme…..
Zelo me boli ko vem da nikoli, prav nikoli v nobenem trenutku ni nas niti potolažila, kaj šele zaščitila.
In najbolj žalostno je ko jo sedaj gledam kako mi samozavestno govori kako jaz moram za njo skrbet. Ne da bi lahko, ali da bi bilo prav, ali pa da bi bilo lepo, ali pa če bi bila sposobna bi lahko za njo skrbela…. ne ne ne…. Ona pravi, ti moraš meni dati (mislim na denar), ti moraš in si dolžna zame skrbeti…… fuj. Ko sem jaz bila otrok jo ni brigalo zame. Tudi kosilo večkrat ni bilo skuhano, kolikokrat smo prišli iz šole pa nič ni bilo skuhano za jest. Gospa je cel lajf doma, da ne bo pomote, nikoli ni bila v službi….
Jaz se dejansko niti en procent ne čutim dolžno imeti kakršnekoli stike z njimi niti karkoli za njih narediti. Res ne. Jaz od svojih staršev razen nasilja, žaljivk in zaničevanj drugega nisem dobila. In za takšno dediščino se res ne mislim ne zahvaljevati in ne oddolžiti. In še najbolj zaradi tega ker sem jim določene stvari dala vedeti, povedala kaj ni prav in kaj ni vredu iz njihove strani do mene, pa so se mi smejali, češ z menoj nekaj ni vredu. Ob eni priliki mi je mati rekla, da potrebujem psihiatra, ob drugi pa da mi ni ona kriva če v mojem življenju ni vse tako kot si želim oziroma mi ne gre po moje. Če pa smo se kaj pogovarjali o življenju in kako je nor. kaj težko ipd. sem od nje vedno dobila odgovor: kaj ti hočem, jaz ti ne morem pomagati….. To je bil njen odgovor kadarkoli smo začeli neko temo o tem kdo je na čem in ne vem, da bi mogoče se potožil koliko mu je hudo sli težžko….. Še predem smo se lahko sploh o čem pogovarjali, je žđe v štartu prekinila z izjavo, da kaj mi hoče, da ona mi res ne more pomagati. Nikoli nam ni prisluhnila. Nikoli se nisem mogla z njo pogovoriti kot z materjo ali pa ji enostavno pojamrati. Za to ona nikoli ni imela časa…. to pa ne…… In zato sem jaz sedaj dolžna za njo skrbeti in ji pomagati….. ja, seveda, takoj…. sm da bo hudič zadovoljen.
Ne vem, mogoče me bolj boli ker sem ženska in ne morem dojeti in razumeti kako je nekdo lahko tako bez čustev. Da ne pozabim omeniti kako mi je prav mati rekla, da sem brez duše in gnila kot moj oče……
Otrok MOM staršev, kako mi je vse to znano. Kar zjokala sem se ob branju tvoje zgodbe. Razumem te bolj kot si lahko sploh misliš. Tudi mene ni mama nikoli poslušala. Ko mi je bilo najbolj hudo, mi je rekla naj se vrnem k njej, ko bom imela kakšno dobro novico, da ona ima tako že svojih problemov dovolj. Ko sem v trenutku šibkosti pojamrala kakšne zdravstvene probleme vse imam, se je zadrla nazaj, da sem še mlada in naj si niti ne drznem pomisliti, da bi se primerjala z njo ali očetom (jaz mam pa celo “štalo” kar se zdravja tiče, a ne bom šla zdaj v podrobnosti). Mah… ko se spomnem, bi najraje “znorela”, če bi kaj pomagalo. Haha.
Ne vem, kaj bi ti rekla v tolažbo. Srčno upam, da imaš v življenjo kakšno osebo na katero se lahko obrneš, zaneseš, se pogovoriš z njo. Meni moj partner ful pomaga. Brez njega včasih mislim, da bi bila že v norišnici.
Otrok MOM staršev se mi zdi, da imava precej podobno mom mamo. Tudi moja je bila poklicna Žrtev in oče je bil nasilen narcis. In približno tako dinamiko sta imela med seboj. Je tudi zelo značilno za take, da je eden od otrok tisti ta grdi in nad njim se najbolj izživljajo, ne glede na to kaj naredi ali ne.
Tisti izraz zadovoljstva, kadar sem doživela kaj hudega ali krivičnega tudi poznam. Zadnjič, ko sem sedela nasproti nje in sem jo ujela nepripravljeno, ko ni pričakovala, da jo bom pogledala sem v njenih očeh videla tako brezmejno zlobo in sovraštvo, da mi je skoraj sapo vzelo, četudi sem že vsega vajena pri njej. Sedaj nima več moči, ne možnosti, da bi se izživljala nad menoj in ker ji to že leta ne uspeva se je očitno njeno sovraštvo še poglobilo. Ampak tisti brezdanje povsem brezdušno zlo, ki sem ga videla…brrr….in s to osebo sem morala jaz prežveti takrat, ko sem bila najbolj odvisna od nje.
Tudi one je bil “ubogica” ki je po eni strani stokala meni, ko sem bila še majhna in sem jo morala tolažiti, ker je njen mož tako grozen, po drugi strani je pa izkoristila vsako možnost, da ga je hujskala proti meni in prav tako lažno govorila, da sem kaj ušpičila, da se je znašal nad mano. Zdi se, da pogosto žrtvujejo otroke za karkoli pač, če lahko sami nečemu uidejo ali kaj pridobijo.
Nekoč sem se kot mala postavila proti očetu in mu jih napela, da ne more tako grdo delati z njo ( otrok proti ledenemu ali nasilnemu očetu) mi je počil film in sem mu jih “napela”, da se ne more s svojo ženo tako zelo grdo obnašati in še preden je prišel do besede zaradi nezamisljivega ( da bi se mu kdorkoli upal kaj reči) je že pritekla in se začela dreti name, da kako se pa jaz obnašam do njega, da kakšna grda hčerka sem in obneem kukala proti njemu, če mu bo to všeč in bo končno dobiila malo pozornosti in potrditve od njega. Prodala bi me za karkoli, kar bi ji bilo v korist. Seveda je že če nekaj ur jokala in stokala, kako grdo dela z njo in prelagala vse name.
Nekaj je tudi smešno, pravzaprav absurdno – njihva obsedenost z lasmi in oblačili svojih otrok. S komerkoli se pogovarjam mi pove kaj podobnega. Tiste hčerke, ki so “ta grde, nič vredne, kdo jih bo sploh hotel ker so tako…” pogosto namenoma oblačijo grdo, še posebej pa so alergične na to, da bi imela hčerka lepe lase. Mene so oblačili tako, da bi ja zgledala kot neka šlampasto , fatovsko bitje in ves čas mi je govoriila, da imam tako zanič lase, da najbolje, da se jih postrižem na kratko. Šele v 30 letih sem si kar tako pustila dolge lase in osupla odkrila, da imam čudovito lepe lase in ko sem nekoč šla gledat, kako sem na fotkah iz otroštva pravzaprav zgledala sem spet osupla odkrila, da sem bila tako lepa, da še fantovske frizure in namenoma grda oblačila tega niso mogli pokvarit. Je pa seveda pokvarila (vsaj takrat) mojo samopodobo s svojimi neskončnimi kako sem grda, zlobna, neposobna, nerodna, neprimerna….V glavnem ljubosumne so kot psi in zato, da bi izničile karkoli lepega so pripravljene iti do konca in čez.
Tudi kasneje ji ni bilo všeč, če mi je šlo dobro ( je že našla kakšno pripombo, da je vse izničila) razen če se je lahko s tem hvalila pred drugimi, če pa sem imela karkšne koli težave ( bolezen, kaj se je pokvarilo, karkoli..) je kar zažarela od zadovoljstva in se prav naslajala nad podrobnostmi. Zato ji tudi že dolgo ne povem če sem bolna ali kaj takega, ker ji ne privoščim zadovoljstva in ker je v takšnih primerih skrbi zgolj to, kaj bo to pomenilo zanjo, na primer, da od mene ne bi mogla dobiti pomoči, če bi jo potrebovala. Tega se v bistvu sploh ne da opisati nekomu, ki kaj takega ni doživel, ker običajno mislijo, da pretiravaš ( še posebj, ker pred drugimi to tako spretno skrijejo in jih samo ti vidiš v nepredelani obliki)
Kar se pa skrbi zanjo tiče. Ona je moj roditelj in zato sem poskrbela, da ima pomoč, ki jo potrebuje. Starš mi nikoli ni bila, zato nimam nobenih obveznosti do nje. Včasih pravim, da če bi se šli daj -dam in bi ji kot otrok vrnila tisto, kar sem dobila v otroštvu, bi šla verjetno jaz v zapor, zato se raje držim stran. Ker sem jo nekako že predelala in nisem več jezna, prizadeta ali karkoli drugega bi se mi še dalo ji pomagat, ker sedaj je stara in bolna, je kakršna je, vsakemu bi pristopila in mu vsaj malo olajšala.
Pa še sedaj takšno pomoč zgolj izkoristi in še sedaj bi me prodala za karkoli, samo da bi prišla do svojega.Njej bi bilo idealno , če bi opustila svoje življenje, se preselila k njej in jo negovala kot dojenčka, da ji še iz postelje na zajtrk ne bi bilo treba iti, morala bi biti na voljo brez ugovora za vsakršen migljaj in vse absurdne ideje in želje ( in pri tem je res domiselna) , še posebej pa bi ji mogla biti na voljo, da bi se lahko še naprej izživaljala. Ker ji je sedaj po letih hudih izsiljevanj ( tudi z grožnjami, da se bo ubila, če tega ne bom storila in kupom laži vsem naokoli) že jasno, da nima šans, je povsem izgubila zanimanje zame , razen toliko bi me še videla, da lahko reče sosedom, da sem bila na obisku, ji je pa že v trenutku ko kličem, da prihajam odveč in je prav vidno olajašna ko grem. Seveda drugim govori, kako je uuuubogaaaaaa, ker ima taaaako grooozno hčerko. Kar se mene tiče, briga me. Vsaka njena nova žrtev, ki izpod oči pogleduje proti meni ali me je celo poskušala prepričati, da bi jaz s svojo mamo morala drugače, me skoraj zagotovo kliče čez nekaj mesecev, se opraviči in me prosi, če ji lahko pomagam mojo momsterko sravit iz vrata, ker drugače se jim bo zmešalo.
Zanimivo pa mi je to, da ne glede iz kakšnega okolja prihajajo so si tako zelo zelo podobne.
Mimogrede, pripravlja se knjiga o takšnim momsterjih ( mamah pošastih) in je kdo od vas pripravljan sodelovati ( povsem anonimno) pri tem? V bistvu se bo naredlo dolge pogovore s tistimi, ki so to doživeli in potem se bo tudi preko teh izkušenj napisalo kakšne so mom mame, kako to vpliva na otroke, kako ven iz tega …itd. Če bi bil kdo pripravljen sodelovat ( pri teh pogovorih bo zraven strokovnjak) naj mi piše na [email protected].
GittaAna
Tu spodaj se pa lahko tudi jaz podpišem.[/quote]
Ob branju sporočil me je kar srh spreletela….. pozabila sem kako so me v četrtem razredu postrigli, skoraj pobrili…. Do četrtega razreda sem imela lase do ramen, ful lepe…. Potem me je oče kar en dan postrigel skoraj na balin. In so se mi vsi v šoli smejali. Fantje so mi kukali pod krilo…češ da preverijo ali sem fant ali punca…..
Pa ko sem začela odraščati, najstništvo….. Rada sem se ličila vendar nikoli nisem marala ličil preveč, sploh ne po obrazu, rdečila nikoli nisem uporabljala. Ma ni izpustila prilike, da mi ne bi rekla da zakaj si ne dam rdečilo gor ker sem bleda k mrlič…..
Mah, kar naprej mi je nekaj manjkalo, kakšno grdo rit imam, pa kako imam krive noge, pa kako velik nos imam, ipd. ipd…… bolj ko se pogovarjam več nesnage prihaja na površino.
Zanimivo je kako imajo toliko energije in vztrajnosti za eno določeno stvar. Leta in leta te lahko nažirajo z enim in istim, in leta in leta ne pristaneš na njihovo igro in se ne odzoveš s konfliktom, pa vseeno ne odnehajo…. ne vem….. kako lahko imaš npr. 20 let eno in isto sceno v glavi in s točno enakimi besedami nekoga dobesedno j**** v glavo. In kako so sposobni vse izpeljat ko nobenega ni, ko dejansko nimaš prič in potem ko neko sceno daš na dan, te gledajo v oči, ti rečejo da se lažeš in se zadovoljno smejijo ker vedo da dejansko ne moreš dokazati….. In na koncu še vsem razlagajo da kako je z menoj nekaj narobe, da se mi ne sme nič rečt….. jah, bog ne daj da mi kdo kaj reče – tolk sem jaz neki čudna, nobeden mi ne upa besedice rečt……
Danes sem dojela kako sem občutljiva na negativne komentarje – kritike tiste neupravičene in z dozo agresije, saj veste ko nekdo nekaj izreče z namenom da se strese na tebi ali pa enostavno zato ker je zloben, zaviden ali ljubosumen. Ko začutim da me nekdo kritizira namenoma, brez neke osnove ali pa zato da se strese, ali ker me enostavno ne mara, se mi dvigne pritisk. V tistrem trenutku postanem napadalna in bi lahko nekoga dobesedno na gobec….. In to ugotavljam je takrat ko nekdo posega vame, v to kako sem slaba, grda, neki ne znam, smešno ali bedasto ipd. In takšni občutki agresije in maščevanja se mi pojavijo samo takrat ko začutim da to počne nekdo, ki me ne prenaša ki mi to počne namenoma. Za tiste prijatelje, sodelavce in znance, ki spontano ali v hipu dobrega razpoloženja, ali pa za tiste ki mi nekaj povejo upravičeno – ko dejansko nekaj ni ok, sem neobčutljiva…… Mi je pa hecno kako me prime jeza in maščevalnost v trenutku ko mi kdo pride do živega, ko zadane to točko….. In teh čustev ne morem nadzorovati, potrebujem kar nekaj časa da se umirim, seveda osebe se moram izogibati drugače bi jo kar na gobec, potem pa še kar nekaj časa da to predelam in dotično osebo ne zasovražim…….. Zanimivo kako je lahko nekaj tako močnega, kako lahko čustva človeka dobesedno v trenutku obsedejo in prevzamejo nadzor nad človekom in obnašanjem…..
Ali je to mogoče izkoreniniti. Ali se lahko kdaj ozdravim od vsega tega? …….. Šele ko spoznaš in dojameš kaj se ti je dogajalo, se prava drama začne. Ko te poleg spoznanja in dediščine, doletijo še lastna bremena in posledice ki jih je treba sanirati…